Jedro

Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

Na tako prosilčevo možnost po presoji sodišča ne more vplivati ureditev iz sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, skladno s katero sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Gre namreč za instrukcijski rok, zaradi česar lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve izda sodbo kljub prekoračitvi tega roka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1848/2020/20 (122-38) z dne 31. 10. 2020 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku priznala 380,14 EUR stroškov za zastopanje A. A. pred tem sodiščem (1. točka izreka) in določila, da se plačilo, na podlagi e-računa, ki ga tožnik izstavi po prejemu odločbe, opravi na njegov transakcijski račun (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela vsebino tožnikovega stroškovnika, ki ga je v zvezi z upravnim sporom, zaradi omejitve gibanja, vložil na podlagi 5. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (v nadaljevanju: Pravilnik) in Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Ob sklicevanju na prvi odstavek navedenega 5. člena Pravilnika in vrednost točke (0,60 EUR) je tožniku priznala nagrado v višini 250 točk za sestavo tožbe (prva točka tar. št. 30 OT), v višini 250 točk za udeležbo na naroku dne 17. 9. 2020 (tretja točka tar. št. 30 OT)1, v višini 80 točk za urnino (odsotnost iz pisarne) na dan naroka2 in materialne stroške v višini 23,2 točke (2% od 1160 točk), skupaj torej 603,20 točke oziroma 361,92 EUR. Skladno s 168. členom Zakona za uravnoteženje javnih financ v zvezi s 6. členom Pravilnika mu je nadalje priznala tudi stroške za kilometrino za udeležbo na naroku dne 17. 9. 2020 na relaciji Lucija - to sodišče - Lucija (227,81 km x 0,0800 EUR) v višini 18,22 EUR3. Skupaj mu je za nagrado in stroške zastopanja odmerila 380,14 EUR.

3. Tožniku ni priznala nagrade za zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 11. 9. 2020 v višini 250 točk. Menila je namreč, da gre za zadevo, o kateri je treba odločiti v treh delovnih dneh po vložitvi tožbe, pri čemer že izdaja sodbe privede do pravnomočne odločitve, zaradi česar niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Ugotovila je, da je to sodišče na takšen način odločilo tudi v obravnavani zadevi.

_Bistvene navedbe tožnika_

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka z zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

5. Tožnik navaja, da je bila tožena stranka, na podlagi drugega odstavka 18. člena OT in 7. člena Pravilnika, z izdajo izpodbijane odločbe v zamudi, zaradi česar bi morala ta vsebovati tudi naložitev plačila zakonskih zamudnih obresti toženi stranki. Trdi, da je odločitev o zavrnitvi nagrade za zahtevo za izdajo začasne odredbe nepravilna, arbitrarna in v nasprotju z že sprejeto sodno prakso, pri čemer se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 105/2017 z dne 9. 1. 2018. Meni, da tožena stranka ne more in ne sme pogojevati plačila nagrade svetovalcu za begunce z uspešnostjo pravnega sredstva, saj o pravnem sredstvu sodišče odloča po tem, ko je vloženo in v času ter po svoji presoji in neodvisno od svetovalca za begunce. Toženi stranki očita tudi napačno uporabo 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF), v zvezi s 6. členom Pravilnika, saj svetovalci za begunce in odvetniki niso javni uslužbenci, zaradi česar je omenjeni člen Pravilnika neustaven in ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Meni, da bi skladno s četrtim odstavkom 10. člena OT morala uporabiti Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), konkretneje tretji odstavek 5. člena in mu priznati 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer4. Tožena stranka je nepravilno izračunala kilometrino, navedla je krajšo razdaljo kot jo pokaže daljinomer Najdi.si. Tako izračunanega stroška kilometrine pa niti ni obrazložila, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti. Posledično tudi izračun potrebnega časa za premagovanje te (prekratke) razdalje ni pravilen, zaradi česar je nepravilna tudi tožniku priznana nagrada po četrtem odstavku 6. člena OT.

_Bistvene navedbe tožene stranke_

6. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Poudarja, da je v zadevah v zvezi z omejitvijo gibanja nesmiselno vlaganje zahtev za izdajo začasne odredbe, saj so vedno zavržene iz procesnih razlogov. Zato meni, da gre za nepotrebno vlaganje pravnega sredstva, za katero se vnaprej ve, da ne bo uspešno in učinkovito. Poudarja, da je uporaba 6. člena Pravilnika in 168. člena ZUJF v konkretnem primeru pravilna. Nazadnje pa pojasnjuje, da je tako za izračun kilometrine, kot tudi za odmero nagrade za odsotnost iz pisarne, uporabila daljinomer Najdi.si, pri katerem se uporablja izračun po najkrajši poti z avtom, kar je skladno s tretjim odstavkom 10. člena in četrtim odstavkom 6. člena OT v zvezi s 5. členom Pravilnika.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

7. Tožnik v pripravljalni vlogi zgolj ponavlja svoje navedbe.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama ni sporno, da: (1) je tožnik kot svetovalec za begunce zastopal prosilca za mednarodno zaščito pred tem sodiščem, (2) je bila predmet upravnega spora omejitev gibanja in da je (3) tožnik, na podlagi 5. člena Pravilnika vložil stroškovnik za izplačilo nagrade in povračilo stroškov za zastopanje prosilca. Sporno pa ostaja predvsem vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar se veže tako obseg odmere stroškov kot tudi njihova višina.

10. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika so svetovalci za dejanje pravne pomoči pred tem sodiščem in Vrhovnim Sodiščem Republike Slovenije upravičeni do nagrad v polovični višini zneskov, določenih za odvetniške storitve z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/15, v nadaljnjem besedilu: Odvetniška tarifa), pri čemer se uporabljajo Splošni del ter tarifna številka 30 (XIII. Upravni spor) in tarifna številka 27 (X. Izvršilni postopek) iz Posebnega dela Odvetniške tarife, če Pravilnik ne določa drugače. 11. Iz izpodbijane odločbe (med drugim) izhaja, da tožena stranka tožniku ni priznala nagrade za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker gre v obravnavanem primeru za postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, v katerem se odloči v treh dneh po vložitvi tožbe, pri čemer izdaja sodbe privede do pravnomočne odločitve, zato za izdajo začasne odredbe niso izpolnjene procesne predpostavke. Sodišče pa pritrjuje tožniku, da je odločitev tožene stranke v zvezi s tem nepravilna in nezakonita, saj bi mu morala, ob pravilni uporabi 2. točke tar. št. 27 OT5 v zvezi s 5. členom Pravilnika, nagrado za zahtevo za izdajo začasne odredbe priznati6. 12. Skladno s tretjim odstavkom 70. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) namreč zadrži izvršitev odločbe oziroma sklepa le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v rednem postopku, odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku, odločbo o zavrnitvi podaljšanja subsidiarne zaščite, odločbo, izdano na podlagi sedmega odstavka 69. člena tega zakona, odločbo o prenehanju statusa mednarodne zaščite zaradi razloga, navedenega v šestem odstavku 67. člena tega zakona, sklep o zavrženju prošnje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 51. člena in četrtega odstavka 65. člena tega zakona. V primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve, kar velja tudi za sklep o omejitvi gibanja po 84. členu ZMZ-1. 13. Navedeno zakonsko izhodišče vzpostavlja možnost prosilca za mednarodno zaščito, da zaradi varstva svojega pravnega položaja v postopku v zvezi z omejitvijo gibanja, skladno z 32. členom ZUS-1, zahteva izdajo začasne odredbe. Ta procesni institut predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

14. Na tako prosilčevo možnost po presoji sodišča ne more vplivati ureditev iz sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, skladno s katero sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Gre namreč za instrukcijski rok, zaradi česar lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve izda sodbo kljub prekoračitvi tega roka.7 Ravno takemu stanju, torej obstoju možnosti, ko prosilec lahko pričakuje, da sodišče sodbe ne bo izdalo v instrukcijskem roku, pa je namenjena začasna odredba kot začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora. Glede na navedeno ni pravilno nosilno stališče tožene stranke, da stroški v zvezi zahtevo za izdajo začasne odredbe niso bili potrebni že zato, ker so take zahteve vedno zavržene iz procesnih razlogov.8

15. Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom tega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani upravni akt, v ponoven postopek, v katerem bo vezan na navedeno pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo treba izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

16. O zadevi je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj sta se tako tožnik kot tožena stranka glavni obravnavi pisno odpovedala.

**K II. točki izreka:**

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Sodišče je tožniku dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

1 Tožnik je za sestavo tožbe priglasil 500 točk, enako tudi za udeležbo na naroku. 2 namesto priglašenih 120 točk 3 Tožnik je priglasil stroške v višini 85,40 EUR za kilometrino. 4 S tem v zvezi se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1858/2015. 5 V času izdaje izpodbijane odločbe je bila v veljavi Odvetniška tarifa objavljena v Ul. RS, št. 2/2015 z dne 9. 1. 2015. 6 Glej sodbo tega sodišča I U 105/2017 z dne 9. 1. 2018, na katero se v tožbi sklicuje tudi tožnik. 7 Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi z zakonsko dolžnostjo, da o pritožbi odloči v 15 dneh, pojasnilo, da gre za instrukcijski rok, s katerim želi zakonodajalec usmerjati delo Vrhovnega sodišča, vendar položaj Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave) terja, da se določitve takih rokov v različnih zakonih razumejo zgolj kot poudarek potrebi po hitrem reševanju določenih zadev in zaradi tega niso absolutni (sodba I Up 1/2016 z dne 27. 1. 2016, 12. točka obrazložitve). 8 Glej sodbo tega sodišča I U 1253/2020 z dne 2. 12. 2021.