Jedro

Dejstvo, da se stranka ne strinja z zatrjevanim obsegom skupnega premoženja, lahko pomeni zgolj podlago za ugotovitev, da obstoji spor, ne pa za zaključek, da je njena pravica zato manj verjetna. Odločitve, zakaj je bila na pravdo napotena ravno nasprotna udeleženka, zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki I glede odločitve o prekinitvi postopka, v točki II pa v celoti, razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nepravdni postopek v tej zadevi nadaljuje in znova prekine (točka I izreka). Nasprotno udeleženko je napotilo na pravdo „zaradi ugotovitve predmeta delitve oziroma obsega skupnega premoženja (razen glede nepremičnin parc. št. ID 001, ID 002, ID 003, ID 004, ID 005, ID 006, ID 007 ter ID 008, vse vpisane v k. o. X) in velikosti deležev na celotnem predmetu delitve oziroma na celotnem skupnem premoženju, vključno z v tem izreku navedenimi nepremičninami, ki jo mora začeti v 30 dneh od pravnomočnosti tega sklepa“.

2. Zoper odločitev se v delu, ki se nanaša na napotitev na pravdo, pritožuje nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da sodišče na podlagi drugega odstavka 9. člena ZNP na pravdo napoti praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja. Sodišče bi bilo zato v sklepu dolžno obrazložiti, zakaj šteje pravico stranke, ki jo je napotilo na pravdo, za manj verjetno. V konkretnem primeru sklep teh razlogov ne vsebuje in se ga ne da preizkusiti. Ne drži, da bi sodišče sklep izdalo v skladu z napotilom Višjega sodišča. Takšno napotilo ni bilo dano, saj konkretna nepravdna zadeva še ni bila v pritožbenem postopku, stališča, ki so izražena v drugih postopkih, pa ni mogoče šteti za napotilo, ki bi bilo zavezujoče. Ne glede na to tudi Višje sodišče v svoji sodbi ni navedlo, da je potrebno pravico nasprotne udeleženke šteti za manj verjetno. Morda res drži, da je na nasprotni udeleženki, da zatrjuje in dokazuje, da sta deleža predlagatelja in nasprotne udeleženke na premoženju, ki jima je skupno, različna, vendar pa to ne utemeljuje zaključka sodišča, da je iz tega razloga pravica nasprotne udeleženke v delu, ki se nanaša na zatrjevano premično premoženje, manj verjetna. Dejstvo, da je predlagatelj v pravdi II P 1171/2011 le delno uspel, vodi v zaključek, da je njegova pravica manj verjetna. V nadaljevanju opozarja na pavšalne navedbe glede premičnega premoženja, kar nasprotni udeleženki ne omogoča vložitve tožbe. Sodišče od nasprotne udeleženke dejansko zahteva, da dokazuje obstoj negativnega dejstva. Vsebina izpodbijanega sklepa premoženja, za katerega naj nasprotna udeleženka dokazuje, da ne spada v skupno premoženje, sploh ne opredeljuje. Na strani nasprotne udeleženke tudi ne obstaja pravni interes po tovrstnem ravnanju. Ugotovitev, ali določeno premoženje spada v skupno premoženje ali ne, je dejansko v interesu predlagatelja.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Meni, da so pritožbeni očitki neutemeljeni, odločitev pa pravilna. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica odločitve o nadaljevanju postopka (prvi del točke I izreka) s pritožbo ne izpodbija. V tem delu je zato odločitev pravnomočna. Predmet pritožbenega preizkusa je posledično le odločitev glede njegove ponovne prekinitve in napotitve udeležencev na pravdo (drugi del točke I in točka II izreka).

6. V postopku za delitev stvari ali skupnega premoženja sodišče odloči o delitvi, če med udeleženci ni spora o predmetu delitve in o velikosti njihovih deležev. Če tak spor obstoji, jih napoti na pravdo po določbah 9. in 10. člena ZNP. Pri tem sodišče napoti na pravdo oziroma upravni postopek praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja.

7. Glede na povzeto zakonsko ureditev, mora biti iz izreka sklepa poleg odločitve o prekinitvi postopka in odločitve, koga se napoti na pravdo in v kakšnem roku je slednji tožbo dolžan vložiti, razvidno tudi to, na katero (konkretno) premoženje oziroma predmet delitve se spor nanaša in ali gre za napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je to premoženje predmet delitve ali (oziroma tudi) zaradi spora o deležih na njem.

8. Jasno in določno oblikovan izrek ni pomemben le kot napotilo stranki, kakšno tožbo mora vložiti(1), ampak predvsem za presojo posledic, če stranka tožbe ne vloži. Po 2. odstavku 10. člena ZNP namreč sodišče, če (ustrezna) tožba ni vložena, nepravdni postopek nadaljuje in odloči (o delitvi) ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo udeleženca na pravdo. Če iz izreka ni razvidno, s kakšnim zahtevkom je bil udeleženec na pravdo sploh napoten, tudi ni mogoče presojati, ali je udeleženec upošteval sklep o napotitvi in vložil tožbo glede (točno določenega) spornega vprašanja, še manj pa je v nadaljevanju nepravdnega postopka mogoče o delitvi odločati „ne glede na (takšne) zahtevke“. Jasno in določno oblikovan izrek je pomemben tudi za presojo pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe po 181. členu ZPP, saj je v primeru vložitve tožbe po napotilu sodišča, pravni interes podan že s samo napotitvijo. V kolikor napotila sodišča ni, mora stranka, ki vlaga takšno tožbo, pravni interes posebej zatrjevati in izkazati. Jasnost in določnost izreka sklepa pa je nenazadnje, ne glede na to, da gre za procesno odločitev, pomembna tudi za določitev meja pravnomočnosti. Pravnomočnost namreč zajame le izrek, ne pa razlogov zanj.

9. Obrazložitev sklepa o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo pa mora vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, saj sicer pritožbeni preizkus odločitve ni mogoč. Povedano konkretneje: vsebovati mora razloge, ki pojasnjujejo ugotovitve o obstoju spora glede (v izreku konkretiziranega) predmeta delitve in spora o višini deležev in razloge, zakaj sodišče šteje pravico tistega, ki ga je napotilo na pravdo, za manj verjetno oziroma v čem je njegov interes za ureditev razmerja večji od interesa drugega udeleženca.

10. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je izpodbijani sklep tako v pogledu vsebine izreka kot razlogov, ki jih je sodišče navedlo za odločitev, pomanjkljiv. Ker so te pomanjkljivosti takšne, da onemogočajo pritožbeni preizkus odločitve, to predstavlja tudi s strani pritožnice očitano kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Izrek sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko napotilo na pravdo „zaradi ugotovitve predmeta delitve oziroma obsega skupnega premoženja“, je tako premalo določen in zato nejasen. Tak izrek razen tega, da bi morala nasprotna udeleženka vložiti tožbo, ki se nanaša na predmet delitve oziroma na obseg, o katerem bo sodišče v nadaljevanju nepravdnega postopka odločalo, ne pove nič. Predvsem ne pove, na katero (konkretno) premoženje se mora tožba oziroma zahtevek nanašati in kakšen je zahtevek, s katerim je sodišče nasprotno udeleženko napotilo na pravdo.

12. Enako pomanjkljiva je tudi obrazložitev. Kot je bilo že pojasnjeno, mora obrazložitev med drugim vsebovati razloge, ki pojasnjujejo ugotovitve o obstoju spora glede (v izreku konkretiziranega) predmeta delitve. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek pod točko 3 obrazložitve, da je med udeležencema sporen obseg skupnega premoženja, oprlo zgolj na povzetek trditev nasprotne udeleženke (primerjaj točko 2 obrazložitve), ki pa (vsaj zaenkrat), kot bo obrazloženo v nadaljevanju, takšnega zaključka ne utemeljujejo. Enako velja za v točki 4 izpostavljeno odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi II P 1171/2011. 13. Tako je nasprotna udeleženka v vlogi z dne 17. 8. 2010 v zvezi z obsegom skupnega premičnega premoženja navedla zgolj to, da sta dva okopalnika in trosilec gnoja neuporabni in brez vrednosti in da je predlagatelj plug in izkopalnik krompirja prodal in zadržal denar. Prva navedba je v pogledu obsega skupnega premoženja nerelevantna, saj manjša vrednost določene stvari še ne pomeni, da ne gre za skupno premoženje, druga trditev pa pomeni (zaenkrat) zgolj trditev, da je namesto prodanega pluga in izkopalnika, skupno premoženje prejeta kupnina. Da med udeležencema o tem obstoji spor, tako (še) ni mogoče trditi, saj se predlagatelj o tem (da je to premično premoženje prodal in zadržal kupnino in kakšna je bila) še ni izjavil. 16. Sodišče prve stopnje v točki 2 sklepa omenja tudi trditve nasprotne udeleženke o odtujitvi govedi, prilastitvi subvencij in plačevanju preživnine iz dohodka kmetije. Ne le, da zgolj s povzetkom trditev sodišče prve stopnje ni moglo obrazložiti, kaj je med udeležencema sploh sporno, tudi sicer na njihovi podlagi zaključka o obstoju spora (zaenkrat) ni mogoče narediti. Ni namreč jasno niti to, ali predlagateljica za (prodano) govedo, denar iz naslova subvencij in dohodek kmetije priznava, da je v tem delu sicer šlo za skupno premoženje ter posledično trdi, da je pri delitvi potrebno upoštevati kupnino, ki jo je predlagatelj dobil in zadržal, oziroma pri delitvi upoštevati tudi zatrjevan znesek subvencije ter zneske plačane preživnine, niti ni jasno to, ali je v zvezi s tem med udeležencema sploh spor (in v kakšnem obsegu).

17. Upoštevajoč odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi II P 1171/2011, med udeležencema ne more biti (več) sporno, katero nepremično premoženje je skupno in katero ne. Za del nepremičnin (to je tiste nepremičnine, ki jih je v izreku sklepa sodišče posebej navedlo) je bilo v pravdnem postopku s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1171/2011-II z dne 24. 1. 2013 že ugotovljeno, da predstavljajo skupno premoženje obeh udeležencev. Za preostale nepremičnine (gre za nepremičnine s parc. št. 640/1, 640/2 in 532, vse k. o. X), pa je bil zahtevek z isto sodbo pravnomočno zavrnjen. V tem delu zato ne more biti sporno, da ne gre za skupno premoženje. Da bi med udeležencema obstajal spor o tem, da je skupno premoženje še kakšna druga nepremičnina, pa iz spisa (in razlogov izpodbijanega sklepa) ne izhaja.

18. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je pomanjkljiva tudi v pogledu odločitve da se na pravdo (glede obsega skupnega premoženja) napoti nasprotna udeleženka. Dejstvo, da se stranka ne strinja z zatrjevanim obsegom skupnega premoženja (primerjaj razloge v zadnjem delu točke 4 izpodbijanega sklepa), namreč lahko pomeni zgolj podlago za ugotovitev, da obstoji spor, ne pa za zaključek, da je njena pravica zato manj verjetna. Odločitve, zakaj je bila na pravdo napotena ravno nasprotna udeleženka, zato ni mogoče preizkusiti.

19. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijani del odločitve na podlagi 354. člena ZPP v zvezi z 3. točko 365. člena ZPP in 37. členom ZNP razveljavilo in vrača zadevo v nov postopek.

20. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo zaradi razveljavitve odločitve v pogledu (morebiti spornega) obsega skupnega premoženja, potrebno razveljaviti tudi odločitev glede napotitve na pravdo zaradi spornih deležev na skupnem premoženju. Zakonec, ki s tožbo uveljavlja delež na skupnem premoženju, mora namreč vedeti, kaj skupno premoženje predstavlja oziroma kaj je v tem pogledu sporno. S tožbo oziroma zahtevkom sicer ni dolžan zajeti vsega premoženja, vendar pa to sodišča (in stranke pri navedbah v tožbi) ne odvezuje, da pri ugotavljanju deleža na posameznem delu oziroma stvari, ne upošteva tudi ostalega premoženja. Odločitev o deležu namreč načeloma velja za celotno skupno premoženje.(2) Pravilno je zato, da sodišče o obeh spornih vprašanjih odloči z istim sklepom.

21. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preko materialno procesnega vodstva udeleženca najprej pozvati, da dopolnita svoje nepopolne oziroma nejasne trditve glede obsega skupnega premoženja, saj bo le na ta način sploh mogoče presojati, ali je njegov obseg sporen. Stranki bosta morali dopolniti tudi trditve v smeri verjetnosti obstoja (zatrjevane) pravice. O prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo bo nato sodišče ponovno odločilo. Pri tem bo moralo izrek sklepa oblikovati tako, da bo iz njega razvidno tudi to, na katero premoženje in kakšen zahtevek se napotitev nanaša. Odločitev bo moralo ustrezno obrazložiti tako glede ugotovitve, kaj je med udeležencema sporno kot glede zaključkov, ki se nanašajo na vprašanje, koga napotiti na pravdo oziroma vprašanje, čigava pravica je bolj oziroma manj verjetna.

(1) Stranka na to, kakšno tožbo in s kakšnim zahtevkom bo vložila, tudi sicer ni vezana.

(2) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 131/1994 in II Ips 624/2008.