Jedro

Toženec, ki je uveljavljal navideznost posojilne pogodbe, bi moral ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta pogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 27.500,00 EUR s pripadki. Trdil je, da mu toženec ta znesek dolguje na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in tožencu naložilo, da tožniku plača tudi 2.881,67 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Toženec zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Dokazno oceno sodišča prve stopnje označuje kot pomanjkljivo, površno in enostransko, sodbo pa v tej posledici obremenjeno s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je tožnikova izpoved kontradiktorna in konfuzna in ji ni mogoče slediti. Tožnik je najprej izpovedal, da je overitev podpisa zahtevala žena, nato pa, da se s tožencem o tem nista dogovarjala in da je toženec sam rekel, da bo pogodbo overil. Tudi priča K. K. je izpovedala, da je sama zahtevala, da tožnik toženca pokliče, da pogodbo overi. Ista priča je nadalje izpovedala, da je bila pogodba napisana na roko, kar kaže na njeno neverodostojnost. Točno se je spomnila zneska posojila in apoenov, v katerih naj bi bilo izročeno, ni pa se spomnila, v kakšni obliki je bila pogodba sklenjena in kakšne zneske je tožnik predhodno posojal tožencu. Nasprotuje zaključku, da sta bila s tožnikom prijatelja in vztraja, da je šlo zgolj za poslovni odnos. To sta ob zaslišanju potrdili obe pravdni stranki, pa tudi priča K. K. V zvezi z zaključkom, da je toženec denar po posojilni pogodbi prejel, sodišču očita, da ni ocenilo verodostojnosti toženčeve izpovedbe, niti pojasnilo, zakaj ta ne zadošča. Opozarja, da so priče G. B. in P. B. ter M. S. izpovedovali izključno to, kar jim je povedal tožnik. Taki dokazi v pravdnem postopku niso dovoljeni. Sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo, da je G. B. tožnikov boter in poslovni partner, ostali dve priči pa prijatelja, s katerima poslovno sodeluje. Sodišče ni presojalo vsakega dokaza posebej in jih ni logično povezalo v celoto oziroma je v tem delu naredilo nepravilen zaključek. Ker je sodišče prezrlo toženčevo izpoved, je storilo bistveno kršitev pravil postopka (8. in 215. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Sodišče v izpodbijani sodbi ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ampak je dokazna ocena o spornem posojilu površna in pomanjkljiva. Glede na diametralno nasprotni izpovedi tožnika in toženca, bi morala biti dokazna ocena, vključno s presojo verodostojnosti izpovedi pravdnih strank, še toliko bolj popolna, obrazložena in utemeljena. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Tožnik je tisti, ki bi moral dokazati, da je tožencu denar izročil. V zvezi s tem bi moral izkazati denarni tok in izvor posojenega denarja, kar pa ni storil. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je neprepričljivo, da si toženec ob vračilu dolga ni zagotovil potrdil, toženec izpostavlja, da je tožniku na mesečni ravni plačeval oderuške obresti in mu zato tožnik ni želel dati potrdila, saj se je zavedal, da je njegovo ravnanje protipravno. Vztraja, da je bila posojilna pogodba sklenjena izključno zato, ker se je toženec znašel v likvidnostnih težavah in obresti ni mogel več plačevati. Bil je prisiljen podpisati pogodbo in jo datirati za nazaj. Ne drži, da je bil ugovor glede oderuških obresti pavšalen in z ničemer izkazan. Toženec je že v odgovoru na tožbo predložil specificirano tabelo s plačili obresti, iz katere je razvidno, da je toženec moral tožniku mesečno plačevati 10 % obresti, ki so brez dvoma oderuške na podlagi prvega odstavka 377. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je bilo sklenjeno posojilno pogodbo zato dolžno šteti za oderuško pogodbo. Toženec je podal več kot dovolj trditev, dokazno breme pa se je s tem prevalilo na nasprotno stran. Tožencu se zdi nenavadno, da je sodišče sklenjeno posojilno pogodbo vzelo za gotovo dejstvo. Pri tem ni primerjalo celotne korespondence med strankama, iz katere je izhajalo, da je bila pogodba sklenjena in da je tožnik prejel celotno plačilo glavnice. Pogodba je bila sklenjena z namenom dodati pridih zakonitosti celotnemu poslu.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da sta 17. 10. 2014 podpisali posojilno pogodbo, po kateri naj bi tožnik tožencu za dobo devetih mesecev brezobrestno posodil 27.500 EUR in da je bila pogodba s strani toženca overjena tri mesece kasneje. Sporno pa je bilo in to ostaja sporno tudi v pritožbenem postopku, ali je šlo pri tem za dejansko sklenjeno in s strani tožnika izpolnjeno posojilno pogodbo, ali pa za pogodbo, ki je bila sklenjena zato, da bi si tožnik pridobil dokazilo o obstoju preostanka terjatve iz v letu 2013 in 2014 ustno sklenjenih posojilnih pogodb in v tem primeru tudi to, ali je dogovor, da toženec tožniku vrne 27.500 EUR, ničen. Toženec je namreč trdil, da so bile s zatrjevanimi ustnimi posojilnimi pogodbami, s katerimi si je izposodil skupno 25.000 EUR, dogovorjene oderuške obresti.

6. Toženec je torej nasprotoval zahtevku z vsaj smiselno trditvijo, da gre pri pogodbi z dne 17. 10. 2014 za navidezno pogodbo, ki prikriva že pred tem ustno sklenjene posojilne pogodbe, s tem, da se simulirana in dejansko sklenjene posojilne pogodbe prekrivajo le glede obveznosti toženca (tožniku plačati 27.500 EUR), obveznost tožnika pa je simulirana, ter z nadaljnjo trditvijo, da je njegova obveznost prevzeta s simulirano pogodbo, nična.

7. Toženec, ki je uveljavljal navideznost posojilne pogodbe z dne 17. 10. 2014, bi moral ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta pogodbenika želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi1. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da mu to ni uspelo. Glede na dejanske ugotovitve: - da je bil denar tožencu s strani tožnika po sklenitvi sporne posojilne pogodbe res izročen (in sicer v gotovini); - da je toženec na pogodbi po treh mesecih overil svoj podpis; - da je bila pisna pogodba (zaradi višine posojenega zneska) sklenjena sicer na predlog tožnika, pripravljena pa s strani toženca; - da je bil toženec podjetnik in je denar rabil zaradi potreb poslovanja; - da je bil sklepanja pogodb vajen in da toženec ni izkazal vračila zneska 25.700 EUR, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje, da so toženčeve trditve o navideznosti pogodbe in razlogih za njen podpis neprepričljive in nedokazane, pravilen. Posledično je pravilen tudi zaključek, da je posojilna pogodba z dne 17. 10. 2014 veljavna in toženca zavezuje. Pri tem je za odločitev, ali mora toženec tožniku vrniti znesek 27.500 EUR, nerelevantno, ali je bil toženečev ugovor glede oderuških obresti pavšalen ali ne. Ta ugovor se je namreč nanašal na zatrjevan (a nedokazan) simuliran oziroma prikrit posel. Pritožbeno sodišče zato na te pritožbene očitke ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče zgoraj povzete dejanske ugotovitve, ki so bile odločilne za presojo, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. V nasprotju s prepričanjem toženca pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena opravljena vestno, skrbno in natančno. Sodišče prve stopnje je ocenilo predložene listinske dokaze, izpovedbe strank in prič pa presojalo kritično. Oceno verodostojnosti izpovedb je gradilo tako na njihovi notranji (ne)skladnosti kot ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Dokazna ocena je preverljivo obrazložena, logično prepričljiva, pa tudi življenjsko sprejemljiva in omogoča pritožbeni preizkus odločitve. Ker bi ponavljanje razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje ugotovitve, pomenilo nepotrebno obremenjevanje sodbe, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na posamezne pritožbene argumente, s katerimi toženec skuša utemeljiti svojo trditev, da so bila posamezna dejstva zmotno ugotovljena.

9. Ker sta tožnik in priča K. K. sodišče prve stopnje, ki je dokaze neposredno izvedlo, prepričala, njuni izpovedbi pa sta v bistvenih delih tudi medsebojno skladni in ju potrjujejo ostali izvedeni dokazi, v pritožbi izpostavljena razlika glede okoliščine, ki niti ni bistvena (kdo je dal pobudo za overitev pogodbe) ter izjava priče K. K., da je bila pogodba napisana na roko (ob tem, da ni sporno, da gre za natisnjeno pogodbo, ki je bila predložena v spis), ne moreta pomeniti zadostne podlage, da bi pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje in ugotovitve, ki se nanašajo na razloge za sklenitev sporne posojilne pogodbe, predvsem pa tožnikovo izpolnitev, podvomilo. Iz istega razloga dvoma v verodostojnost izpovedb pritožbenemu sodišču ne vzbuja dejstvo, da so priče s tožnikom na določen način povezane: K. K. je njegova žena, G. B. naj bi bil njegov boter in poslovni partner, ostali dve priči pa prijatelja. Ker so priče G. B. in P. B. ter M. S. ob zaslišanju povedale, da izpovedujejo o tem, kar jim je povedal tožnik, pritožbeno sodišče procesnih ovir, da je sodišče take izpovedbe dokazno ocenilo in jih pri odločitvi upoštevalo, ne vidi.

10. Neutemeljen je očitek, da sodišče prve stopnje izpovedbe toženca ni dokazno ocenilo. To je storilo v točki 14 sodbe, razloge, zakaj mu ni verjelo, pa je navedlo še v ostalih delih sodbe (glej na primer točko 11). Procesne kršitve v zvezi s tem zato ni storilo.

11. Ne glede na to, da je tožnik dejstvo, da je razpolagal z denarjem, ki ga je izročil tožencu, dokazal le z izpovedbo priče K. K. (ki je povedala, da je šlo za njune prihranke) in posredno s tem, da je dokazal, da je denar izročil, to ne pomeni, da je to dejstvo ostalo nedokazano. Kot opozarja sam toženec, ZPP dokaznih pravil ne pozna. Kaj ima toženec v mislih, ko navaja, da bi moral tožnik dokazati denarni tok, ni povsem jasno. V konkretnem primeru, ko sta stranki poslovali z gotovino, je tožnik tok denarja izkazal s tem, da je dokazal njegovo izročitev tožencu. Ker je to dejstvo dokazal, pa v zvezi s tem ni utemeljeno niti sklicevanje na 215. člen ZPP in posledice, če kakega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

12. Pritožbeno sodišče pritožniku ne more slediti v trditvi, da s tožnikom ni bil v prijateljskem odnosu, saj ne drži, da bi posloven odnos potrdili obe pravdni stranki in tudi priča K. K. Tožnik je prijateljski odnos izrecno zatrjeval, o tem je izpovedal tudi ob zaslišanju (glej prepis zvočnega posnetka naroka z dne 30. 5. 2018, list. št. 58). Enako velja za pričo K. K. (glej prepis zvočnega posnetka naroka z dne 5. 9. 2018, list. št. 86). Način komunikacije, ki sta jo uporabljala tožnik in toženec (glej razloge v točki 12 izpodbijane sodbe) to le še dodatno potrjuje.

13. Sodišče prve stopnje je dejstvu, da si toženec glede zatrjevanega vračila zneska 25.700 ni zagotovil potrdila, v okoliščinah konkretnega primera pripisalo ustrezno težo. Ni namreč mogoče spregledati dejstva, da bi toženec (če bi držalo, da tožnik potrdil o delnih plačilih, ker naj bi šlo za plačilo oderuških obresti, ni hotel podpisati) lahko podpis sporne posojilne pogodbe odklonil oziroma njen podpis pogojeval z izdajo potrdila. Upoštevajoč njegove trditve, je namreč denar (po ustno sklenjenih posojilnih pogodbah) že prejel in zato s podpisom sporne pogodbe svojih likvidnostnih težav, ki jih omenja v pritožbi, ne bi rešil. Prav nič ga zato ni sililo v njen podpis. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je ravnanje, kot ga opisuje toženec, nelogično in nerazumno, sam pa razlogov, ki bi tako ravnanje opravičevali, ni ponudil. Upoštevaje še ostale ugotovljene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja v točki 14 sodbe, je zato zaključek, da plačil toženec ni dokazal, pravilen.

14. Končno navedb toženca o simulaciji konkretne pogodbe, plačilu zneska 25.700 EUR ter plačevanju oderuških obresti po zatrjevanih ustno sklenjenih posojilnih pogodbah, ne dokazuje niti predložena komunikacija preko Vibra. Drži sicer, da je iz nje vidno, da sta se tožnik in toženec dogovarjala (tudi) o plačilih določenih zneskov, a tega s konkretnimi toženčevimi trditvami ni mogoče smiselno povezati. Zgolj dejstvo, da sta take pogovore imela, pa v konkretnem primeru toženčevih trditev ne dokazuje, saj sicer med njima ni bilo sporno, da je tožnik tožencu že v preteklosti posojal denar.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

16. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo vsebinsko pomeni ponavljanje stališč, ki jih je toženec predstavil že pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče odgovor ocenjuje kot nepotreben. Toženec zato do povračila stroškov zanj ni upravičen (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Glej odločbo VS RS II Ips 601/2008 in II Ips 151/2008.