Jedro

Drugostopenjsko sodišče poudarja, da v večini zatrjevanih primerov oškodovanka kot tožilka sploh ni konkretizirala na kakšen način je nastala prepovedana posledica, saj je le zatrdila, da je bila stvar poškodovana; v drugih zatrjevanih primerih pa domnevnih sprememb na stvareh tudi po presoji drugostopenjskega sodišča ni mogoče subsumirati pod prepovedano posledico, predpisano v prvem odstavku člena 220 KZ-1. Prvostopenjska odločitev temelji na presoji opisa očitanega kaznivega dejanja in ne na dejanskih ugotovitvah o obsegu, naravi in vrsti konkretnih sprememb na posamičnih stvareh, zato sodišče prve stopnje v tem delu ni moglo sprejeti zmotnih zaključkov glede dejanskega stanja, pa tudi opredelitev obsega, narave in vrste sanacije ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog oškodovanke kot tožilke, ki je bil vložen zoper obdolženega A. A. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena v zvezi s 437. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo oškodovanka kot tožilka po svoji pooblaščenki iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejanje, ki je predmet obtožnega predloga, ni kaznivo dejanje. Utemeljeno je izhajalo iz zatrjevanih posledic izvršitvenega ravnanja ter upravičeno, glede na določbo prvega odstavka člena 220 KZ-1, poudarilo, da predpisano posledico izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja predstavlja bodisi poškodovanje bodisi uničenje bodisi nerabnost stvari ter da nič od navedenega oškodovanka kot tožilka ni konkretizirala v izreku vloženega obtožnega akta. Takemu stališču se sodišče druge stopnje pridružuje in tudi samo ugotavlja, da v konkretnem opisu ni mogoče prepoznati trditve o obdolženčevem posegu v posamezne navedene objekte na način in v obsegu tako, da je bilo ključno poseženo v samo substanco stvari, da se stvari ne more popraviti oziroma bi stroški popravila presegli stroške izdelave nove stvari oziroma da stvari delno ali v celoti ni več mogoče (ali dovoljeno) uporabljati v skladu z njenim namenom1. 5. V obtožnem predlogu se kot prepovedana posledica določenih izvršitvenih ravnanj obdolženca (vožnje s traktorjem, hoje, odstranitve oz. povoženja opeke, opustitve čiščenja snega, tolčenja s skalo po robniku) zatrjuje poškodovanje (zelenice, robid, opeke, robnika, debel in krošnje dreves ter strehe silosa) ter opraskanje silosa, polomljenost vej trte, izruvanje tlakovcev in pohojenost trave. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da takšna konkretizacija prepovedane posledice očitanega kaznivega dejanja ne ustreza zahtevi po opisu zakonskih znakov na način, kot je določen po prvem odstavku člena 220 KZ-1. Drugostopenjsko sodišče poudarja, da v večini zatrjevanih primerov oškodovanka kot tožilka sploh ni konkretizirala, na kakšen način je nastala prepovedana posledica, saj je le zatrdila, da je bila stvar poškodovana; v drugih zatrjevanih primerih pa domnevnih sprememb na stvareh tudi po presoji drugostopenjskega sodišča ni mogoče subsumirati pod prepovedano posledico, predpisano v prvem odstavku člena 220 KZ-1. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da trditve o opraskanju silosa, polomljenosti vej trte, izruvanju tlakovcev in pohojenosti trave ne napolnjujejo abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari v delu, ki se nanaša na prepovedano posledico; opraskanje silosa, polomitev vej trte, izruvanje tlakovcev in pohojenost trave, kot se zatrjujejo prepovedane posledice v vloženem obtožnem predlogu, same po sebi ne predstavljajo sprememb, ki bistveno krnijo jedro stvari (poškodovanje) oziroma povzročijo tako stanje stvari, da se ne more popraviti ali bi stroški popravila presegli stroške izdelave nove stvari oziroma da stvari delno ali v celoti ni več mogoče (ali dovoljeno) uporabljati v skladu z njenim namenom.

7. Ravno na način, da konkretizacija prepovedanih posledic ne zadošča predpisanemu abstraktnemu dejanskemu stanu, pa sodišče druge stopnje razume prvostopenjsko sodišče, ko se je to sklicevalo na neznatnost oziroma zanemarljivost poškodb stvari. Pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, ker ni določno navedlo razlogov za svojo ugotovitev, da so poškodbe stvari neznatne oziroma zanemarljive, hkrati pa, da je v tem delu sprejelo tudi zmotne dejanske zaključke, saj sanacija nastalih sprememb zahteva finančni oziroma delovni angažma, pri čemer pritožnica opozarja na kontinuiranost domnevnega obdolženčevega ravnanja in grobost njegovega napada na oškodovankino lastnino ter dejstvo, da je oškodovanka zoper obdolženca vložila tudi civilno tožbo, sodišče druge stopnje ne sprejema. Prvostopenjska odločitev temelji na presoji opisa očitanega kaznivega dejanja in ne na dejanskih ugotovitvah o obsegu, naravi in vrsti konkretnih sprememb na posamičnih stvareh, zato sodišče prve stopnje v tem delu ni moglo sprejeti zmotnih zaključkov glede dejanskega stanja, pa tudi opredelitev obsega, narave in vrste sanacije ni potrebna. Kljub temu, da je pritrditi pritožnici, da naj bi šlo za poseg obdolženca v oškodovankino lastninsko sfero, ki je predmet ustavne zaščite, sodišče druge stopnje opozarja na zahtevo, da mora biti konkretizacija abstraktnega dejanskega stanu iz prvega odstavka člena 220 KZ-1 v obtožnem takšne narave, da je iz nje mogoče prepoznati kriminalno količino, ki ustreza predpisani, med drugim tudi v delu, ki se nanaša na prepovedano posledico.

8. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Druga knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019; v Karin Merc, str. 670, točka 9.