Jedro

Ker je sodnik posameznik pri okrajnem sodišču v skladu s točko 3d 1. odstavka 25. člena ZKP pristojen odločiti tudi o preklicu pogojne obsodbe (3. in 4. odstavek 506. člena ZKP), ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega E.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je obsojenemu E.M. s sodbo z dne 20.12.1999 na podlagi 506. člena ZKP preklicalo pogojno obsodbo z dne 27.01.1998, ki je postala pravnomočna dne 11.02.1998. Obsojencu je ob upoštevanju določenih kazni dveh mesecev zapora za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ in sedmih mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, očitno na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nastalih v postopku preklica pogojne obsodbe. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenega E.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno odločbo je obsojeni E.M. dne 25.03.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Zatrjevane kršitve obrazlaga le z navedbo, da je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe kršilo postopek, ker pogojne obsodbe ni preklical senat, kot to predpisuje 506. člen ZKP, ampak sodnik posameznik, ki za to ni pristojen. Zato je po mnenju vložnika podana absolutna kršitev določb kazenskega postopka, ki narekuje razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Očitana kršitev ni podana, saj je sodnik posameznik pri okrajnem sodišču pristojen odločiti o preklicu pogojne obsodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Postopek preklica pogojne obsodbe ureja določba 506. člena ZKP. V 3. odstavku tega člena je predpisano, da po opravljenem poizvedbenem postopku predsednik zunajobravnavnega senata razpiše sejo senata, nato pa senat, odvisno od ugotovitev, odloči v skladu s 4. odstavkom 506. člena ZKP. V podtočki d 3. točke 1. odstavka 25. člena ZKP, ki predpisuje meje stvarne pristojnosti sodnika posameznika pri okrajnem sodišču, je izrečno določeno, da je ta v posebnih postopkih pristojen odločiti tudi o preklicu pogojne obsodbe (3. in 4. odstavek 506. člena ZKP). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja vložnik, zato ni podana.

Uveljavljane kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, na katere se v zahtevi uvodoma sklicuje obsojeni E.M., v zahtevi sploh ni obrazložil. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik svoje trditve konkretizirati v tolikšni meri, da jih je sploh mogoče preizkusiti in zgolj posplošeno zatrjevanje ne zadošča. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojeni E.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.