Jedro

Lastnik lahko pravno veljavno prenaša lastninsko pravico v celoti, ali pa le posamezna upravičenja, ki iz nje izhajajo, pri čemer se razpolagalno upravičenje nujno in vselej ne odraža le v pravno veljavnem prenosu na drug pravni subjekt. Takšno pojmovanje lastninske pravice torej ne izključuje situacij, ko pravno veljavno oziroma formalno lastninska pravica ni dobila novega titularja, so bile pa nanj dejansko in vsebinsko prenesena upravičenja, ki so značilna za imetnike lastninske pravice in s tem nujno tudi dolžnosti, ki izhajajo iz tako pridobljenega (obligacijsko) pravnega statusa. Lastniku lahko torej v primerih, kakršen je tudi sporni, ostane le gola pravica (nuda proprietas). To pa pomeni, da se je MO lahko pravno veljavno odrekla oziroma prenesla najprej na stanovanjski sklad nato pa še na toženo stranko (tudi) nekatera omenjena upravičenja, ki se nanašajo na uresničevanje lastninske pravice (med drugim tudi tista, ki so značilna za najemodajalce iz stanovanjskih najemnih razmerij); zaradi neizvedenega prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi ji je ostala le „gola“ lastninska pravica, navedena upravičenja pa so bila prenesena na druge subjekte, na katere je hotela prenesti tudi lastninsko pravico, pa ta zaradi neizvedenega vpisa v zemljiški knjigi ni bila pravno veljavno pridobljena na ime novih lastnikov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer za znesek 1.841,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjega zneska 10.303,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.771,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 618,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in odločitvi o stroških spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za znesek 1.841,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 4.445,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 275,58 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Revizija je bila dovoljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS DoR 406/2013, z dne 30. 1. 2014, glede vprašanja pravilnosti presoje pritožbenega sodišča o ugovoru pasivne legitimacije.

4. Dopuščeno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se reviziji ugodi ter spremeni sodba sodišča druge stopnje, podredno pa naj se vrne zadeva v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek za celotni znesek 12.141,91 EUR zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka naj ne bi izkazala pasivne materialne legitimacije tožene stranke. Stanovanje, na katerem je nastala škoda, naj bi bilo že od leta 1989 dalje v lasti Mestne občine Celje (v nadaljevanju MO). Iz pogodbe o oddaji stanovanjskega fonda v brezplačen najem z dne 19. 11. 2002, ki sta jo sklenili MO in tožena stranka, sicer izhaja, da je MO ustanovila toženko kot pravno naslednico stanovanjskega sklada in kot lastnico vseh nepremičnin (stanovanj), ki so bila v lasti pravnega prednika. Vendar ta prenos naj ne bi veljal za stanovanja, ki so v postopku denacionalizacije in stanovanj, ki so v objektih predvidena za rušenje. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je Občina Celje z Odlokom o ustanovitvi stanovanjskega sklada Občina Celje. (Ur. l. RS, št. 57/93 z dne 14. 10. 1993) ustanovila stanovanjski sklad in nanj prenesla vsa stanovanja, na katerih je pridobila pravico do dneva konstituiranja sklada (drugi odstavek 22. člena odloka). Lastnina stanovanj, tudi predmetnega, je bila na stanovanjski sklad prenesena na podlagi odloka, torej predpisa, in zato je ta pridobil lastninsko pravico še pred vpisom te pravice v njegovo korist v zemljiško knjigo. Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi je zato le deklaratorne narave. Tožnik je tožbo vložil v letu 2000 zaradi škode nastale v poplavi leta 1998, torej v času, ko je bil stanovanjski sklad lastnik predmetnega stanovanja in v času vložitve tožbe je lahko tožnik vložil odškodninski zahtevek izključno zoper stanovanjski sklad. Njegov pravni naslednik je tožena stranka, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Sodišče druge stopnje zaključuje, da naj bi bila lastnica predmetnega stanovanja MO, glede na določbo 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Vendar navedeni člen le določa, da se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Z odlokom pa so bila „občinska“ stanovanja prenesena na stanovanjski sklad. Ko je sodišče štelo, da je pomembno „formalno“ lastništvo nepremičnine, ne pa dejansko lastništvo pravnega prednika tožene stranke, je zmotno uporabilo materialno pravo. Iz tretje alineje 1. člena pogodbe izhaja, da je MO ustanovila toženo stranko kot pravnega naslednika sklada in kot lastnika vseh nepremičnin (stanovanj), ki so bila v lasti pravnega prednika stanovanjskega sklada (Akt o ustanovitvi iz 16. 2. 2001), pri čemer gre dejansko za akt z dne 14. 2. 2001, po katerem je ustanovljena družba (tožena stranka) s 1. 4. 2001 prevzela poslovanje stanovanjskega sklada in postala lastnica vseh nepremičnin, ki so bila v lasti pravnega prednika na dan 31. 12. 2000. S tem aktom je MO nepremičnine prenesla kot ustanovitelj stanovanjskega sklada na družbo N., d. o. o., katero je ustanovila prav s tem namenom. V nasprotju z določbami Akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo je bila sklenjena Pogodba o oddaji stanovanjskega fonda v brezplačni najem dne 19. 11. 2002. MO kot ustanovitelj tožene stranke je tudi nezakonito razpolagal s premoženjem tožene stranke, ko je sklenil pogodbo s stanovanjskim skladom z dne 19. 2. 2002 (te pogodbe pa sploh ni v pravdnem spisu), saj je pred tem z Aktom o ustanovitvi že prenesel nepremičnine (stanovanja) na toženo stranko. O istem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama je isto drugostopenjsko sodišče s sodbo Cp 209/2009 odločilo drugače kot v tem postopku. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije in zahteva povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Pravilno je sicer materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da na podlagi odloka občine lastninska pravica ni mogla preiti na pravnega prednika tožene stranke, kot tudi ne na podlagi pravnega posla, ki ni bil zemljiškoknjižno realiziran, - na toženo stranko. Na podlagi 39. člena SPZ se lastninsko pravico lahko pridobi le na podlagi zakona, pravnega posla in akta državnega organa, na podlagi pravnega posla pa z vpisom v zemljiški knjigi (primerjaj še določbo 49. člena SPZ). V skladu z določbo 42. člena SPZ pomeni pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa pridobitev na podlagi pravnomočne sodne odločbe in dokončne odločbe upravnega organa. V skladu z določbo prvega odstavka 139. člena Ustave RS pa je občina lokalna samoupravna skupnost in torej ne državni oziroma upravni organ. Lastninska pravica bi se lahko tako v spornem primeru pravno veljavno prenesla z MO na druge pravne subjekte (torej na stanovanjski sklad in toženo stranko) le na podlagi pravnih poslov, ki bi bili tudi zemljiškoknjižno realizirani, torej na podlagi veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila bila vpisana pravica na novega imetnika v zemljiški knjigi. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravno veljavno pridobila lastninsko pravico na predmetnem stanovanju, je torej pravno nepravilno.

8. Revizija pa pravilno opozarja na tretjo alinejo 1. člena Pogodbe o oddaji stanovanjskega fonda v brezplačni najem z dne 19. 11. 2002, ki sta jo sklenili MO in tožena stranka, iz katere izhaja, da je MO ustanovila toženo stranko kot pravnega naslednika sklada in kot lastnika vseh nepremičnin (stanovanj), ki so bila v lasti pravnega prednika stanovanjskega sklada (Akt o ustanovitvi z dne 14. 2. 2001), po katerem je ustanovljena družba (tožena stranka) „s 1. 4. 2001 prevzela tudi poslovanje stanovanjskega sklada.“. Podobno izhaja tudi iz Odloka Občine Celje o ustanovitvi Stanovanjskega sklada Občine Celje, z dne 14. 10. 1993(1), na katerega se prav tako sklicuje revident, in s katerim je občina že v letu 1993 prenesla svoja upravičenja, med njimi tudi „gospodarjenja in upravljanja“ na stanovanjski sklad. Lastninsko pravico predstavlja več upravičenj (že v rimskem pravu poznana delitev na: ius utendi, fruendi et abutendi), katera vsa ali posebej le nekatera imetnik prenaša na druge subjekte. V skladu z določbo 37. člena SPZ je v našem pravu lastninska pravica opredeljena še širše, in sicer gre za pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Lastnik lahko prenaša na druge lastninsko pravico pravno veljavno v celoti, torej z vsemi naštetimi upravičenji, lahko pa prenaša ali veljavno prenese tudi le posamezna upravičenja, ki iz nje izhajajo, pri čemer se razpolagalno upravičenje nujno in vselej ne odraža le v pravno veljavnem prenosu na drug pravni subjekt.(2) Takšno pojmovanje lastninske pravice torej ne izključuje situacij, kakršna je očitno tudi sporna, ko pravno veljavno oziroma formalno lastninska pravica ni dobila novega titularja, so bile pa nanj dejansko in vsebinsko prenesena upravičenja, ki so značilna za imetnike lastninske pravice, posledično pa nujno tudi dolžnosti, ki izhajajo iz tako pridobljenega (obligacijsko) pravnega statusa. Lastniku lahko torej v primerih, kakršen je tudi sporni, ostane le gola pravica (nuda proprietas)(3). To pa v spornem primeru pomeni, da se je MO lahko pravno veljavno odrekla oziroma prenesla najprej na stanovanjski sklad nato pa še na toženo stranko (tudi) nekatera omenjena upravičenja, ki se nanašajo na uresničevanje lastninske pravice (med drugim tudi tista, ki so značilna za najemodajalce iz stanovanjskih najemnih razmerij); zaradi neizvedenega prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi ji je ostala le „gola“ lastninska pravica, navedena upravičenja pa so bila prenesena na druge subjekte, na katere je hotela prenesti tudi lastninsko pravico, pa ta zaradi neizvedenega vpisa v zemljiški knjigi ni bila pravno veljavno pridobljena na ime novih lastnikov. Ugotovitev drugostopnega sodišča, da naj bi tožena stranka ostala „le upravljalec“ predmetnega stanovanja v tej luči lahko pridobi drugačen pravni pomen od tistega, ki ji ga je do sedaj sodišče pripisalo.

9. Ob takšnih izhodiščih in posledičnih vprašanjih, s katerimi se bo moralo sodišče prve stopnje soočati v novem postopku, bo ob povedanem moralo upoštevati, da je obstoj obravnavane obligacijske obveznosti neodvisen od opisanega stvarno pravnega položaja. Zato tudi ne bodo nujno pravno odločilne dosedanje ugotovitve sodišča druge stopnje, da je na podlagi določbe šeste alineje 1. člena Pogodbe o oddaji stanovanjskega fonda v brezplačni najem z dne 19. 11. 2002 bilo predmetno stanovanje namenjeno za rušenje in da zato kot izvzeto stanovanje ni moglo preiti v last tožene stranke, temveč „ponovno nazaj“ v last MO. Ob povedanem bo bistveno pravno izhodišče, ali mora tožena stranka upoštevaje obseg prenesenih upravičenj in z njimi morebiti povezanimi dolžnostmi v skladu z določbo druge alineje 42. člena Stanovanjskega zakona (SZ) kot pravni naslednik pravnega naslednika najemodajalca (to je stanovanjskega sklada) regresno povrniti stroške odprave škode najemniku, ki je nastala v času, ko je s stanovanjem upravljal prvotno toženi stanovanjski sklad.

10. Z nanizanimi vprašanji, ki jih odpira revizija, se sodišči prve in druge stopnje do sedaj nista ukvarjali. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa obeh sodišč je bilo posledično nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje, predvsem v opisani smeri dokazne presoje omenjenih odloka in listin. Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP, reviziji ugoditi, razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebni napotki za delo sodišča v novem postopku glede na zgoraj nanizane razloge niso potrebni.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ur. l. RS št. 57/93 z dne 14. 10.1993. Op. št. (2): Glej več v teoriji o pojmu, sestavinah oziroma posameznih upravičenjih, ki so lastninski pravici imanentne: A. Berden v: M. Juhart in drugi: „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana, 2004, strani 213 do 221. Glede vsebine in razsežnostih razpolagalnega upravičenja glej posebej še - A. Berden v “Lastnina“, Grafis Trade, Ljubljana 2013, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, stran 43 do 53. Op. št. (3): O tem pojmu več na primer: Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-224/00, z dne 9. 5. 2002.