Jedro

Pravilna navedba zakonitega zastopnika dolžnika v uvodu izpodbijanega sklepa se ne nanaša na izrek in obrazložitev, zato ne more biti podana pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podana v primeru, če ima sklep v izvršilnem postopku pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar pa ni podano v tem primeru.

Da je o stroških pravdnega postopka odločeno šele po koncu postopka odpusta obveznosti, še ne pomeni, da gre za takrat pridobljeno - pravilno rečeno: novo nastalo premoženje. Odločitev o stroških pomeni le, da je bilo pravno razmerje o povrnitvi stroškov (kot stranki terjatvi) s sodbo pravnomočno razrešeno; tožnici/tukaj dolžnici je sodišče naložilo, da tam prisojene stroške plača (povrne) drugo tožencu. Ker torej drugo toženec s to terjatvijo ne bi mogel prosto razpolagati, saj glede nje v času trajanja postopka osebnega stečaja nima razpolagalne sposobnosti, takšnega upravičenja ne more imeti niti izvršilni upnik kot sodolžnik na podlagi drugega odstavka 396. člena OZ. V primeru stečajnega postopka veljajo nekatera dodatna pravila, tj. ta, ki so izrecno določena 261. do 264. členu ZFPPIPP. ZFPPIPP pravila iz drugega odstavka sicer izrecno ne izključuje, vendar pa to izhaja iz citiranega pravila 386. člena ZFPPIPP, katerega bistvo je varovanje namena stečajnega postopka - poplačilo upnikov.

Izrek

I. Pritožba se delno ugodi in se izpodbijani sklep v: - 1. točki spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi v prvi alineji I. točke razveljavi za glavnico 3.279,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 10. 5. 2018 dalje, v točki II. tako, da se stroški po sklepu o izvršbi znižajo na 150,79 EUR, in se v delu, v katerem upnik s predlogom ni uspel, le-ta zavrne, - 2. in 3. točki pa tako, da mora upnik dolžnici v roku osmih dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 1,26 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila; v preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnica mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 217,13 EUR v roku osmih dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice z dne 24. 1. 2020 zoper sklep o izvršbi I 4212/2019 z dne 16. 1. 2020 kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka), sklenilo, da je dolžnica dolžna upniku v 8 dneh povrniti 93,33 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (8 dni) dalje do plačila (2. točka izreka) in da dolžnica sama nosi stroške ugovora (3. točka izreka).

2. Dolžnica se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ, ker je mimo zahtevka oziroma celo v nasprotju z njegovim zahtevkom spremenilo zakonitega zastopnika iz Vlade Republike Slovenije v Državno odvetništvo Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje glede vsebine pobotne izjave upnika in zahtevka za vrnitev pravdnih stroškov. Navaja, da pobotna izjava, ki se nanaša na pravdne stroške v znesku 3.279,76 EUR, ki jih je dolžnica po VI. točki izreka sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 550/2017 z dne 17. 4. 2018 dolžna plačati drugemu tožencu A. A., ki je še vedno v postopku osebnega stečaja, ni dopustna glede na določbe ZFPPIPP iz razloga, ker se je pravdni postopek vodil zaradi ugotovitve obstoja obsega premoženja, ki spada v stečajno maso stečajnega dolžnika A. A. Logično je, da tudi pravdni stroški kot akcesorna terjatev iz tega pravdnega postopka spadajo v stečajno maso. Stečajnemu dolžniku priznani stroški ne sodijo v njegovo osebno premoženje, izvzeto iz stečajne mase, zato je sodišče prve stopnje sklicujoč se na drugi odstavek 410. člena ZFPPIPP napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru dolžnice ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izvršbo zavrže oziroma podrejeno zavrne, upniku pa naloži povrnitev ugovornih stroškov dolžnice in priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku. Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da dolžnica kljub pozivu ni bila pripravljena prostovoljno plačati obveznosti, naložene s pravnomočno in izvršljivo sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 550/2017 z dne 17. 4. 2018. Pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 7. člena Zakona o vladi zakoniti zastopnik Republike Slovenije. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče v nasprotju z zahtevkom spremenilo zakonitega zastopnika dolžnice, ker predmet izvršilnega postopka ne more biti imenovanje oziroma postavitev zakonitega zastopnika. Navedba zakonitega zastopnika v predlogu za izvršbo ni del upnikovega zahtevka, ampak je namenjena identifikaciji dolžnika. Dolžnica oziroma zakoniti zastopnik niti ne zatrjuje, da Republika Slovenije ne dolguje navedene terjatve. Navaja, da je bila upniku na podlagi zgoraj navedene pravnomočne in izvršljive sodbe, ki je izvršilni naslov, prisojena terjatev v znesku 22.295,98 EUR od katere upnik z predmetnim izvršilnim postopkom izterjuje terjatve v znesku 14.663,01 EUR. Upnik je po pooblaščencu podal pobotno izjavo, s katero so se pobotali nasproti stoječi si terjatvi in kakršnokoli nasprotovanje pobotni izjavi ni predmet tega izvršilnega postopka. Terjatev na povračilo pravdnih stroškov je bila prisojena (in je torej nastala) po začetku postopka osebnega stečaja A. A. in po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, zato v postopku osebnega stečaja ne more soditi v njegovo stečajno maso in pripada njemu glede na določbo drugega odstavka 410. člena ZFPPIPP. Prav tako ZFPPIPP ne vsebuje določb, ki bi posegale v splošno ureditev pobota solidarnih obveznosti. Predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in dolžnici naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 550/2017 z dne 17. 4. 2018, na predlog upnika zoper dolžnico dovolilo izvršbo za izterjavo upnikove denarne terjatve. Zoper izdani sklep o izvršbi z dne 16. 1. 2020 je dolžnica vložila ugovor, da je označba dolžnice oziroma zakonitega zastopnika dolžnice napačna in v nasprotju z določili 16. člena ZIZ in prvim odstavkom 76. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Prav tako je ugovarjala obseg pooblastila pooblaščenca upnika. Dolžnica je vložila ugovor tudi iz razloga prenehanja terjatve zaradi pobota (ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ).

7. Tudi po presoji višjega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v delu, ki se nanaša na pravilno označbo dolžnika. Sodišče prve stopnje je v sklepu o izvršbi in sklepu o ugovoru pravilno označilo dolžnika (Republika Slovenija), ki ga v postopku pred sodišči na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) zastopa Državno odvetništvo. Iz spisa tudi izhaja, da je upnik v svojih vlogah, vloženimi pred izdajo sklepa o izvršbi, na izrecen poziv sodišča dolžnika pravilno označil in tudi navedel, da ga zastopa v tem postopku Državno odvetništvo. Če je sodišče v sklepu o izvršbi zapisalo, da ga zastopa Vlada, to na postopek ni imelo nobenega vpliva in ne predstavlja kršitve postopka, ne relativno kaj šele absolutno bistvene kršitve pravila postopka. Iz spisa nadalje izhaja, da je sodišče sklep o izvršbi vročilo Državnemu odvetništvu, ki je tudi vložilo ugovor zoper sklep o izvršbi. Na strani dolžnika ni bila storjena kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna navedba zakonitega zastopnika dolžnika v uvodu izpodbijanega sklepa se ne nanaša na izrek in obrazložitev, zato ne more biti podana pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je podana v primeru, če ima sklep v izvršilnem postopku pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar pa ni podano v tem primeru. Na to je upnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozoril. Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo terjatve po predlogu za izvršbo, zato tudi ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 357. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi zapisa zakonitega zastopnika dolžnika.

8. Sodišče prve stopnje je zmotno zavrnilo pritožničin ugovor, da je upnik pri izračunu svoje terjatve neutemeljeno pobotal tudi terjatev, ki jo ima po VI. točki izreka sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, drugo toženec proti tožnici, tj. dolžnici/pritožnici v tem postopku. Že iz sodbe izhaja, da gre za terjatev, ki po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (nadaljevanju ZFPPIPP) spada v stečajno maso v postopku osebnega stečaja drugo toženca. Drugo toženec je bil v pravdnem postopku zastopan po stečajnemu upravitelju. V stečajno maso v postopku osebnega stečaja, ki še ni končan, spada vse premoženje, tudi tisto, ki ga dobi stečajni dolžnik po začetku postopka osebnega stečaja pa vse do pravnomočnosti sklepa o odpustu (drugi odstavek 410. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 389. člena ZFPPIPP in prvim odstavkom 224. člena ZFPPIPP). Da je o stroških pravdnega postopka odločeno šele po koncu postopka odpusta obveznosti, še ne pomeni, da gre za takrat pridobljeno – pravilno rečeno: novo nastalo premoženje. Odločitev o stroških pomeni le, da je bilo pravno razmerje o povrnitvi stroškov (kot stranki terjatvi) s sodbo pravnomočno razrešeno; tožnici/tukaj dolžnici je sodišče naložilo, da tam prisojene stroške plača (povrne) drugo tožencu. Drugačno stališče, ki ga je upnik zatrjeval tudi na podlagi odločbe višjega sodišča, ni pravilno. Ker torej drugo toženec s to terjatvijo ne bi mogel prosto razpolagati, saj glede nje v času trajanja postopka osebnega stečaja nima razpolagalne sposobnosti (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP), takšnega upravičenja ne more imeti niti upnik kot sodolžnik na podlagi drugega odstavka 396. člena OZ. V primeru stečajnega postopka veljajo nekatera dodatna pravila, tj. ta, ki so izrecno določena 261. do 264. členu ZFPPIPP. ZFPPIPP pravila iz drugega odstavka sicer izrecno ne izključuje, vendar pa to izhaja iz citiranega pravila 386. člena ZFPPIPP, katerega bistvo je varovanje namena stečajnega postopka – poplačilo upnikov. Na to je pritožnica tudi v pritožbi pravilno opozorila. V tem delu je višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 3.279,76 EUR s pripadki, kar predstavlja neutemeljeno pobotani znesek na strani upnika oziroma je upoštevalo materialno pobotanje, ki ga je izvedla dolžnica, kar je v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno zatrjevala in dokazovala. To med strankami niti ni bilo sporno. Sporno vprašanje je bilo le utemeljenost upnikovega pobota zneska 3.279,76 EUR, tj. terjatve drugo toženca do dolžnice/pritožnice, tam pa tožnice za poplačilo. V tem delu pa je višje sodišče odločitev zgoraj obrazložilo. Odločitev temelj na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Pritožnica je končno uspela v višini 22%, zato je višje sodišče temu ustrezno znižalo stroške sklepa o izvršbi. Glede na končni uspeh, pri čemer je višje sodišče upoštevalo višino stroškov odgovora na ugovor, ki ga je izračunalo že sodišče prve stopnje, je višje sodišče po izvedbi pobotanja odločitev o stroških spremenilo tako, da mora upnik dolžnici povrniti stroške v višini 1,26 EUR pripadki. Pri izračunu stroškov ugovora je višje sodišče sledilo pritožničinemu stroškovniku v ugovoru, ki je priglašen skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Skladno z OT so priglašeni tudi stroški v pritožbi, za odgovor na pritožbo pa to ne velja za stroške pregleda spisa in listin, ker je to opravilo zajeto v stroških sestave vloge. Tako je upnik upravičen do pritožbenih stroškov v višini dejanskega uspeha (78%) ali 291,18 EUR stroškov pritožbenega postopka, po izvedbi pobotanja s stroški pritožnice (22% uspeh) ali 74,05 EUR pa mora pritožnica upniku plačati še preostale stroške, tj. v znesku 217,13 EUR. Ti stroški so bili potrebni za izvršbo. Višje sodišče je pri odločanju o stroških upoštevalo pravila iz petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ, pri čemer je upoštevalo, da v tem primeru pritožnica ni zatrjevala izpolnitve po izdaji sklepa o izvršbi temveč pred izdajo le-tega.