Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo ničnost sporne kupoprodajne pogodbe na podlagi okoliščine, da pogodba nasprotuje prepovedim uzakonjenim v dveh zakonskih predpisih, veljavnih na dan sklenitve sporne pogodbe - prepovedi odtujitve nepremičnine v družbeni lasti, ki je proglašena za spomenik ali znamenitost, vsebovani v 51. členu Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju : ZNKD), ter prepovedi prometa z nepremičninami, zaplenjenih na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti, na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZZPS).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožba v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko tožbenega zahtevka umaknjena ter se postopek v tem delu ustavi. S sodbo pa je odločilo, da je nična kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 20.10.1990 sklenili toženi stranki, Javno pravobranilstvo pa potrdilo dne 13.11.1990, s katero je prvotožena stranka prodala drugotoženi stranki del poslovnega prostora v I. nadstropju stavbe T. xx, Ljubljana, parc.štev. 82/3, vl.štev. xx, k.o. T., v izmeri xx m2 in xx m2 skupnih prostorov, kar predstavlja 40,5 % idealni delež na celotnem poslovnem prostoru, za kupnino 493.500 SIT. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 333.067,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Proti navedenemu sklepu in sodbi vlaga pritožbo drugotoženec.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podrejeno zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Poudarja, da je nedopustno, da sodišče vprašanje ničnosti ne obravnava kot samostojno pravno vprašanje civilnega prava in da svoja stališča povezuje z denacionalizacijo in transformacijo pravnega reda v novih družbenih razmerah. Ti dve vprašanji sta upoštevni zgolj v pogledu izkazanega pravnega interesa tožnic za vložitev tožbe, ne more pa v ničemer vplivati na presojo, ali je prepoved manjšega pomena ali ne in kakšen je namen prepovedi iz 51. člena ZNKD, s čemer se sodišče ni ukvarjalo. Predpisov o denacionalizaciji v času sprejetja ZNKD tudi še ni bilo. Neumestno je tudi sklicevanje sodišča na pravičnost transformacije pravnega reda, kajti eno od načel denacionalizacije naj bi tudi bilo, da ta ne sme povzročati novih krivic. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZOR se ničnost po teoriji realizacije in afirmacije pogodbe ne more uveljavljati, če je pogodba izvršena, prepoved pa manjšega pomena. Pogodba pa je bila predložena tako javnemu pravobranilstvu v potrditev kot tudi pristojnemu davčnemu organu zaradi odmere davka in je bil davek tudi plačan. Tedanji zakoniti zastopnik je overil tudi podpis prodajalca, kar pomeni, da je pogodba sposobna za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Kupec kupljeno nepremičnino tudi uporablja od leta 1990 in v zvezi z njo izvršuje vsa upravičenja, ki gredo lastniku. Pogodba je bila torej izvršena v smislu 2. odstavka 107. člena ZOR. Zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine je bil sprejet leta 1981. Z amandmaji k republiški ustavi iz leta 1989 so družbena zadružna in zasebna lastnina enakopravne (amandma IX/tč 6) ter pri nastopanju na trgu enakopravna podjetja ter drugi gospodarski subjekti, ne glede na lastninsko obliko (amandma XIII/tč 8). Na tej podlagi je bil navedeni zakon spremenjen v letu 1992 v 51. členu. Sprememba je v enakopravnosti vseh lastninskih oblik in sicer je bil s spremembo prepovedan vsak promet kulturnih spomenikov. Novi slovenski Zakon o varstvu kulturne dediščine iz leta 1999 pa je opustil prepoved prometa kulturnih spomenikov, razen tistih, ki so v lasti države in državnega pomena. Prepoved je bila torej že tedaj manjšega pomena, danes pa te prepovedi sploh ni več. Tudi po predpisih o denacionalizaciji se kulturni spomeniki, četudi so državnega pomena, vračajo v naravi. Tudi teoretiki zagovarjajo načelo afirmacije pogodb. V obravanavanem primeru pa celo tožbe niso vložile prizadete osebe - MOL oziroma država, katerih interesi naj bi bili prizadeti.

Potrebno bi bilo presojati tudi interese in dobrovernost ene ali obeh strank. Nedobrovernosti pa drugotoženi stranki ni mogoče očitati.

Pogodbo je celo potrdilo Državno pravobranilstvo. Da gre za kulturno zgodovinski spomenik sploh ni bilo zaznamovano v zemljiški knjigi.

Pritožnik tudi ni vedel, da je vložen denacionalizacijski zahtevek. V konkretnem primeru je bil namen zgolj ohranjanje državnega nadzora zaradi skrbi za kulturno dediščino. Nepremičnina glede na denacionalizacijo tudi ne bi ostala v sferi sedaj državne lastnine.

Ničnost kot sankcija pride v poštev le če je izrecno predpisana za kršitev določene prepovedi. Zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine pa v 51. členu ne določa ničnostne sankcije, kar pomeni, da posli, sklenjeni v nasprotju s to določbo niso avtomatično nični.

Določba 1. odstavka 103. člena ZOR pa določa,da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom oziroma ustavnim predpisom nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Torej tudi sam ZOR avtomatične ničnosti ne pozna. Mol kot predkupna upravičenka predkupne pravice ni izkoristila. Tudi 40. člen zakona terja, da takšno nepremičnino ponudi v odkup občini imetnik pravice uporabe in ne kupec. Brez predhodne ponudbe je torej pogodba prepovedana le eni stranki - prodajalcu. Pogodba, ki pa je prepovedana le eni stranki, ostane po določbi 2. odstavka 103. člena ZOR v veljavi, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved pa zadenejo druge sankcije. Po mnenju teorije je pomembna tudi poštenost strank. Pritožnik je ravnal pošteno, tožeče stranke in prvotožena stranka pa v denacionalizacijskem postopku ravnajo nepošteno in skušajo izigrati drugotoženca. V obravnavanem primeru prvotožena stranka tudi ni odtujila nepremičnine iz družbene lastnine temveč le pravico uporabe, ki pa je bila v pravnem prometu. Tega dejstva ne more spremeniti niti nedoslednost v navedbi 6. člena pogodbe, vsebina zemljiškoknjižnega dovolila, ki govori o lastninski pravici. V poštev pridejo tudi pravila o konverziji pogodbe iz 106. člena ZOR. Če bi namreč bila sprejemljiva razlaga, da gre za prenos lastninske pravice, bi pogodba veljala kot pogodba o prenosu pravice uporabe, kar je bilo v skladu z namenom pogodbenih strank in bi stranki takšno pogodbo sklenili, če bi vedeli, da bo dikcija 6. člena pogodbe vplivala na njeno veljavnost. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da naj bi bil kršen tudi 2. odstavek 1. člena Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, ki je prepovedoval promet z drugimi nepremičninami, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti. V konkretnem primeru pa z nepremičnino ni razpolagala družbenopolitična skupnost temveč prodajalka, ki je bila sicer družbeno pravna oseba ne pa družbenopolitična skupnost. Pojem družbenopolitične skupnosti je bil jasen in je označeval le občino in državo. Kot je razvidno iz Ustave SFRJ in Ustave RS je pomenil občino ter Republiko Slovenijo in SFRJ.

Pritožbi nista utemeljeni.

k pritožbi zoper sklep Pritožnik sicer izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo delni umik tožbe, pri čemer pa vsebinsko ne obrazloži, zakaj naj bi bil izpodbijani sklep nepravilen. Tudi ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnih kršitev procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

k pritožbi zoper sodbo Pritožnik neutemeljeno opozarja, da naj bi sodišče prve stopnje utemeljilo ničnost sporne pogodbe na podlagi denacionalizacijskih predpisov, ki v času sklenitve sporne pogodbe niti še niso veljali.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo ničnost sporne kupoprodajne pogodbe na podlagi okoliščine, da pogodba nasprotuje prepovedim uzakonjenim v dveh zakonskih predpisih, veljavnih na dan sklenitve sporne pogodbe - prepovedi odtujitve nepremičnine v družbeni lasti, ki je proglašena za spomenik ali znamenitost, vsebovani v 51. členu Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju : ZNKD), - ter prepovedi prometa z nepremičninami, zaplenjenih na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti, na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZZPS). Tako prepoved iz ZNKD kot tudi prepoved iz ZZPS sta bili tudi po presoji pritožbenega sodišča uzakonjeni predvsem zaradi javnega interesa ter varstva celovitosti pravnega reda, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prvo navedena prepoved je zagotavljala ohranjevanje naravnih in kulturnih znamenitosti oziroma dobrin v družbeni sferi zaradi učinkovitega nadzora nad njihovim stanjem oziroma zaradi potrebe po varovanju in ohranjanju takšnih stvari, ki predstavljajo naravno in kulturno dediščino države (primerjaj v izpodbijani sodbi pravilno izpostavljeno določbo 1. člena ZNKD). Drugonavedena prepoved pa je bila razen v interesu razlaščencev prav tako sistemskega pomena oziroma značaja. Zagotavljala je že pred konkretno realizacijo na pravnopolitični ravni sprejetih načel in izhodišč, ki so bila kasneje povzeta ne le v določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) temveč so svoj odraz dobila tudi v novi slovenski ustavi, ki je prvič izpostavila prvenstveni položaj zasebne lastnine kot ustavnopravne kategorije (33. člen Ustave RS). Več kot očigleden je njen namen preprečiti odtujevanje (ne tudi nujno špekulativno) nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno lastnino osebam, ki niso denacionalizacijski upravičenci in s tem onemogočanje na sistemski ravni sprejetih ciljev o popravi krivic, kot civilizacijske in pravne vrednote oziroma emanacije enega od načel pravne države - načela pravičnosti. Že pred uveljavitvijo ZDen in v njem določene enake sankcije - ničnosti pravnih poslov (88. člen ZDen) je omogočila ali pa vsaj povečala učinkovitost in domet izvedbe denacionalizacije, torej tudi zagotavljala varstvo javnega interesa (primerjaj tudi razloge iz obrazložitve 15. točke in dela 18. točke Odločbe US RS, št. U-I-123/95, z dne 5.3.1998, Uradni list RS št. 27/98, ki se sicer nanaša na ZDen, vendar pa pripomore tudi k razumevanju sporne problematike). V zvezi s to prepovedjo nadalje ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da prodajalka - prvotožena stranka ni bila družbenopolitična skupnost, zaradi česar v spornem primeru naj ne bi veljala prepoved iz 2.odstavka 1. člena ZPPS. Z navedeno določbo je bil namreč prepovedan promet z nepremičninami,s katerimi razpolagajo družbenopolitične skupnosti in torej ni pomembno, kdo je prodajalec takšne nepremičnine, kot poskuša nasprotno prokazati pritožnik, temveč to ali je bila nepremičnina, "last" družbenopolitične skupnosti, odtujena (da je bila odtujena bo obrazloženo v nadaljevanju te pritožbene odločbe). V konkretni pravdi pa med strankama ni sporno, da je bila predmetna nepremičnina v upravljanju Občine L. (pravica upravljanja stvari v družbeni lastnini), torej je imela tudi razpolagalno pravico občina, prvotožena stranka pa torej le nanjo prenešeno pravico uporabe.

Občina pa je na podlagi ustav SFRJ in RS bila definirana kot družbenopolitična skupnost, kar sicer navaja tudi sam pritožnik.

Nanizana ugotovljena dejstva torej izkazujejo zakonski dejanski stan iz cit. zakonske določbe. Sporna pogodba torej nasprotuje prisilnim predpisom, pri čemer je v navedenem 2. odstavku 1. člena ZPPS celo izrecno določena ničnostna sankcija. Pri nobeni od omenjenih prepovedi namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo milejšo sankcijo oziroma v nobenem od obeh primerov ni predpisano kaj drugega. Tudi ni določeno, da bi bila sklenitev takšnega pravnega posla prepovedana le eni pogodbeni stranki in torej tudi ne gre za enostransko prepoved, kot še zmotno meni pritožnik. Obe prepovedi ob obrazloženem zadevata samo vsebino pa tudi posledice sklenitve pogodbe, ki posegajo tako v interese drugih oseb kot celo tudi širše družbene interese. Izkazana je torej zakonska situacija iz 1. odstavka in ne iz 2. odstavka 103. člena ZOR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ob povedanem je izključeno tudi upoštevanje konvalidacije pogodbe oziroma uporaba določbe 2. odstavka 107. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožnik. Ugotovitev, da sta prepovedi bili predpisani v javnem interesu in celo zaradi varstva celovitosti pravnega reda ter pravnih vrednot oziroma varstva ustavnopravno varovane kategorije zasebne lastnine, ne zmanjšuje pomena navedenima prepovedima, temveč jima ga nasprotno povečuje, torej ne gre za prepovedi manjšega pomena. Razen tega pa tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da naj bi prepovedi oziroma vzroka ničnosti kasneje prenehala. Prepoved vsebovana v 1. členu ZZPS je bila celo nasprotno kasneje v še sedaj veljavnem 88. členu ZDen časovno podaljšana (primerjaj tudi materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje). Tudi na podlagi novega Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur.l. RS štev 7/99) še vedno velja prepoved odtujitve nepremičnin, ki so spomenik državnega pomena in so v lasti države, torej nepremičnin, ki predstavljajo kulturno dediščino v državni lastnini, katera v bistvu predstavlja pandan nekdanji družbeni lastnini na nepremičninah, ki so bile v upravljanju družbenopolitičnih skupnosti - države oziroma kot v spornem primeru občine. Ni torej mogoče priznati veljavnost sporni pogodbi na podlagi 107. člena ZOR, kot zmotno meni pritožnik.

Tudi morebitna dobrovernost ali poštenost drugotoženca (pritožbene trditve) za do sedaj podano presojo nista pravno pomembni. Varstvo javnega interesa, celovitosti pravnega reda oziroma temeljnih ustavnih kategorij pretehta morebitno poštenost ravnanja ene od pogodbenih strank pri sklepanju pravnega posla, ki je sklenjen v naprotju s prisilnimi predpisi, ki varujejo omenjeni pravno zavarovani vrednoti. Vsebina prepovedi še posebej v primeru iz 2. odstavka 1. člena ZPPS, ko je izrecno z zakonom določena najhujša sankcija - ničnost pogodbe, ima torej tako pomembno težo, da je ne more zmanjšati tudi morebitno pošteno ravnanje ene od pogodbenih strank. Na prepoved vsebovano v 51. členu ZNKD tako tudi ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da pritožnik ni vedel, da gre za stavbo, ki je arhitekturni oz. umetnostni spomenik, kot tudi ne dejstvo, da predkupna upravičenka - MOL ni izkoristila predkupne pravice, na eno in drugo prepoved pa tudi ne dejstvo, da je Javno pravobranilstvo evidentiralo sporno pogodbo v svoji evidenci in na neveljavnost pogodbe ni opozorilo.

Pritožnik se tudi neutemeljeno zavzema za uporabo instituta konverzije iz 106. člena ZOR. Že sam pritožnik tudi v pritožbi povzema povsem jasno vsebino pogodbe, ki opredeljuje povsem jasen skupen pogodbeni namen pogodbenih strank - prenos lastninske pravice nanj z dogovorjeno intabularno klavzulo in torej ne kakšne druge pravice. Zgolj prenosa pravice uporabe kot namena, ki naj bi ga imela toženi stranki pred očmi ob sklenitvi pogodbe in volje, da bi sklenili tudi pogodbo, ki bi omogočila le prenos takšne pravice (predpostavke za konverzijo v smislu cit. zakonske določbe), pa toženi stranki v tem postopku niti nista dokazovali. Sicer pa tožeča stranka v tem postopku zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe, ki zasleduje prenos lastninske pravice in ne pravice uporabe. Zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti takšne pogodbe, za kar se zavzema pritožnik, bi torej a contrario pomenilo priznanje veljavnosti prenosa lastninske pravice na pritožnika na predmetni nepremičnini, v nasprotju z zgoraj nanizanimi pravnimi stališči. Pritožnik se v zvezi z zavzemanjem za konverzijo pogodbe sklicuje tudi na dejstvo, da pa se je lahko prenesla pravico uporabe, ki naj bi tedaj bila v prostem pravnem prometu. Zato je, ne glede na siceršnjo pravno vprašljivost te pritožbene trditve, potrebno takoj dodati, da tožnice v tem postopku niso zahtevale varstva svojega položaja zaradi prenosa pravice uporabe, temveč so se uprle prenosu nepremičnine iz družbene lastnine v last osebi zasebnega prava, ki bi jim glede na določbe ZDen onemogočil vrnitev nepremičnine v last in posest v denacionalizacijskem postopku (primerjaj člen 16/3 ZDen).

Takšni upravičeni zahtevi je sodišče prve stopnje nudilo sodno varstvo z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki bi takšen prepovedan prenos - lastninske pravice lahko omogočila zaradi v sporni pogodbi zapisane intabularne klavzule. Zato so tudi te pritožbene trditve v spornem primeru pravno nepomembne.

Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega ugotovilo, da v pritožbi uveljavljana razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana ter nadalje ugotovilo, da tudi niso podane nobene procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s

366. členom ZPP). Zato je zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo pravilna sklep in sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).