Jedro

Tožnica je dokazala verjetnost denarne terjatve, saj je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po 109. členu ZDR/2002 in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Začasna odredba, s katero naj bi sodišče toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ni dopustna. Po Zakonu o zemljiški knjigi se v zemljiško knjigo vpisujejo pravice, opredeljene v 10. členu zakona, med katerimi tudi lastninska pravica in se ta pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Ker tožena stranka še ni vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica na sporni parceli, ji ni mogoče z izdajo začasne odredbe prepovedovati razpolaganje s to parcelo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Toženi stranki Z. d.o.o., se prepove odsvojiti ali obremeniti nepremičnino parc. št. X/Y v izmeri Xm/2, vpisano pri vložku št. ... k.o. .. Prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine parc. št. X/Y v izmeri Xm/2, vpisane pri vložku ... k.o. .., se zaznamuje v zemljiški knjigi.

Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tej pravdi."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo odsvojiti ali obremeniti nepremičnino parc. št. X/Y v izmeri Xm/2, vpisana pri vložku št. .. k.o. .., prav tako pa je odločilo, da se prepoved odsvojitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi, ter da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tej pravdi.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sklep o izdaji začasne odredbe in smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da tožnica ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. Po mnenju pritožnika tožnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da bi bila zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem tožene stranke izterjava njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi zoper sklep o izdaji začasne odredbe kot neresnične in irelevantne ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve so določeni v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 in 75/02). Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Torej je predpogoj za začasno odredbo, glede na naravo začasnih odredb, kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazana terjatev. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Poleg tega pa mora upnik izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem verjetnost terjatve onemogočena ali precej otežena. V konkretnem primeru je tožnica predlagala začasno odredbo po 2. točki 1. odst. 273. člena ZIZ in sicer prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine na katero meri terjatev z vknjižbo prepovedi v zemljiški knjigi.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnica v konkretnem sporu izkazala verjetnost obstoja svoje terjatve iz naslova plače, odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Kot izhaja iz tožbenih navedb in predloga za izdajo začasne odredbe, je tožnica dne 20.3.2003 na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov na strani delodajalca. Delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti, je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po 109. členu ZDR in do odškodnine, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno navedbo tožene stranke, da tožnica ni uspela dokazati verjetnosti obstoja terjatve.

Vendar pa v konkretnem primeru ni izkazan drugi pogoj za izdajo začasne odredbe in sicer, da obstaja nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Iz odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe izhaja, da je nepremičnina, na kateri tožnica predlaga prepoved odsvojitve in obremenitve, v lasti O.J.. Zato po mnenju tožene stranke predlagana začasna odredba tudi ni možna niti dopustna. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na drugačno stališče in izdalo začasno odredbo, ker je štelo, da za izdajo začasne odredbe zadostuje, da je tožena stranka dejanski lastnik nepremičnine, in da ureditev zemljiško knjižnega stanja za to nepremičnino že poteka. Okoliščina, da ni bil izveden vpis lastninske pravice na toženo stranko v zemljiški knjigi, po mnenju sodišča prve stopnje, ni ovira za izdajo takšne odredbe, zlasti še, ker postopek že poteka.

Pritožbeno sodišče pa s takim pravnim stališčem ne soglaša. Po Zakonu o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95) se v zemljiško knjigo vpisujejo pravice, opredeljene v 10. členu, med katerimi je na prvem mestu našteta lastninska pravica, kot temeljna pravica civilnega prava in najpomembnejša stvarna pravica na nepremičnini. Ta pravica se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo in do tega trenutka ima stranka zavezovalne obligacijske pogodbe samo obligacijsko pravni zahtevek proti drugi stranki. Z njim lahko le zahteva, da stranka izpolni svojo obligacijsko pravno dolžnost in prenese lastninsko pravico tako, da zagotovi pogoj za vknjižbo. Zato je pri pravnoposlovni pridobitvi vknjižba konstitutiven pogoj za pridobitev lastninske pravice. Ker v konkretnem primeru tožena stranka še ni vknjižena kot zemljiško knjižna lastnica na sporni parceli, ji ni mogoče z izdajo začasne odredbe prepovedovati razpolaganje.

V zavarovanje nedenarne terjatve lahko sodišče izda začasno odredbo, s katero prepove dolžniku odtujiti ali obremeniti njegove nepremičnine in odrediti zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, vendar le ob pogoju, da je dolžnik vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik določene parcele. Z vknjižbo se namreč v zemljiško knjigo vpisujejo pravice (20. člen ZZK). Za pravice pa je značilno, da vedno obstajajo v korist določenih oseb. Prepoved odtujitve in obremenitve pa ne obstoji v korist nobene osebe, temveč gre za pravno dejstvo, ki nastane z izdajo sodne odločbe (sklep o začasni odredbi), katerega posledica je omejitev dolžnikove razpolagalne sposobnosti. Pravna dejstva se v zemljiško knjigo vpisujejo z zaznambami (34. člen ZZK). Zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve je ovira za dovolitev vpisov na podlagi dolžnikovih razpolagalnih pravnih dejanj, ne varuje pa upnikovega vrstnega reda pri poplačilu njegove terjatve. Vse to pa je možno storiti le, če je dolžnik vpisan kot zemljiško knjižni lastnik, kar pa v danem primeru ni podano, zato ni mogoče izdati začasne odredbe, s katero bi se mu omejila njegova razpolagalna sposobnost in omogočila zaznamba v zemljiški knjigi.

Navedeno torej pomeni, da v konkretni zadevi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, kljub temu, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja svoje terjatve. Začasno odredbo po 2. točki 1. odst. 273. člena ZIZ ni mogoče izdati zoper nekoga, ki ni zemljiško knjižno izkazan lastnik nepremičnine, na kateri se predlaga prepoved obremenitve in odsvojitve.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj je dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.