Jedro

Tožena stranka je ob uveljavitvi novega plačnega sistema v letu 2008 pri prevedbi tožničine plače pravilno upoštevala tožničina napredovanja, saj je pravilno izhajala iz količnika plače 1,80 (ki je že zajela vsa dotedanja tožničina napredovanja) in ne iz osnovnega količnika plače prejšnjega delovnega mesta 1,40. Tožnica je bila po opravljeni prevedbi plače od 1. 8. 2008 dalje zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar negovalec - spremljevalec, za katerega je bil predviden osnovni 13. plačni razred, pri čemer je bila ob (zmotnem) upoštevanju napredovanj uvrščena v 18. plačni razred. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno navedeno delovno mesto, to je v 13. plačni razred. To pa je tožena stranka po opravljeni reviziji uresničila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila tožnica uvrščena v 15. plačni razred.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (v II. točki izreka) delno spremeni tako, da se ti zvišajo na znesek 752,28 EUR.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi, sklenjen med tožnico in toženo stranko dne 3. 9. 2009, in aneks k pogodbi o zaposlitvi, sklenjen med tožnico in toženo stranko dne 1. 3. 2010, v neskladju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h kolektivni pogodbi za dejavnosti zdravstva in socialnega varstva Slovenije; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici ponuditi v podpis drug aneks k pogodbi o zaposlitvi in sicer za čas od 1. 9. 2009 do 1. 3. 2010 aneks, s katerim se ugotovi, da se tožnica s 1. 9. 2009 uvrsti na delovno mesto E034002 bolničar negovalec, spremljevalec – 13. plačni razred, da je zaradi že doseženih napredovanj uvrščena v 18. plačni razred z nominalnim zneskom osnovne plače 919,49 EUR, in da skupna sredstva za odpravo nesorazmerij znašajo 133,51 EUR; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici ponuditi v podpis drug aneks k pogodbi o zaposlitvi in sicer za čas od 1. 3. 2010 dalje aneks, s katerim se ugotovi, da se tožnica s 1. 3. 2010 uvrsti na delovno mesto E034004 bolničar v urgentni in operativni dejavnosti ter intenzivni terapiji – 15. plačni razred, da je zaradi že doseženih napredovanj uvrščena v 20. plačni razred z nominalnim zneskom osnovne plače 996,50 EUR, in da skupna sredstva za odpravo nesorazmerij znašajo 144,69 EUR; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od meseca avgusta 2009 do decembra 2010 obračunati bruto razliko v plači (skupno 6.215,16 EUR) in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, ter tožnici izplačati pripadajoče neto zneske (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 373,20 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, vse v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnica in tožena stranka sta se pritožili zoper sodbo iz pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnica izpodbija sodbo v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka v njenem primeru ob prevedbi plač dne 3. 8. 2008 sicer pravilno upoštevala tudi napredovanja na delovnem mestu vodje izmene na čistilnem oddelku, vendar po opravljeni reviziji s strani pristojne komisije Ministrstva za A. pa v aneksih z dne 3. 9. 2009 in 1. 3. 2010 ni pravilno izhajala iz že doseženih napredovanj pred prvotno prevedbo. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred skladno z določbo 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) uvrščena v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto (13. oziroma 15. plačni razred) ter ob upoštevanju napredovanj v ustrezno višji, to je 18. oziroma 20. plačni razred. Kot je razvidno iz izpovedb prič A.A. in B.B., se njeno delo ob prevedbi dne 3. 8. 2008 ni v ničemer spremenilo. V konkretnem primeru ni šlo za novo zaposlitev niti ne za premestitev na drugo delovno mesto, kljub drugačnemu nazivu delovnega mesta. Določba 49.a člena ZSPJS ne predvideva nikakršnih prepovedi oziroma omejitve prenosa napredovanj, kot je to opredeljeno v določbi 19. člena ZSPJS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu odločitve o stroških postopka (v II. točki izreka). Navaja, da ji je sodišče za zastopanje po pooblaščencu priznalo le nagrado za narok, ne pa tudi nagrade za postopek skladno s tarifno številko 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da ji prizna stroške v ustrezno višjem znesku.

Tožena stranka v odgovoru na tožničino pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti (razen v delu odločitve o stroških) potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločitvi o glavni stvari (presoja zakonitosti aneksov k pogodbi o zaposlitvi in plačila razlike v plači) pravilne dejanske in pravne razloge, kar pa ne velja za odločitev o stroških postopka, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu gre za obravnavanje zakonitosti določitve višine plače tožnice v zvezi s prehodom na nov plačni sistem v letu 2008, predvsem pa glede presoje vprašanja, če je tožena stranka v aneksih k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 in 1. 3. 2010 pravilno upoštevala vsa tožničina napredovanja. Plače v javnem sektorju, v katerega spada tudi tožena stranka, ki opravlja zdravstveno dejavnost, so urejene v ZSPJS. Vendar ZSPJS ne določa pogojev za zasedbo delovnih mest oziroma za sklepanje pogodb o zaposlitvi. Zato je potrebno skladno z določbo 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) upoštevati določbe predpisov, ki urejajo delovna razmerja (Zakon o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ustreznih kolektivnih pogodb in določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Ur. l. RS, št. 9/1992 in spremembe). Poleg tega so delovna mesta in nazivi javnih uslužbencev opredeljeni v katalogu funkcij delovnih mest in nazivov (5. točka 2. člena ZSPJS), ki ga je za plačne podskupine od A1 do J3 objavila Vlada Republike Slovenije v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi, splošnim aktom organa ali kolektivno pogodbo, pri čemer navedeni katalog zajema tudi tarifni in plačni razred posameznega delovnega mesta (4. odstavek 7. člena ZSPJS). Z aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 60/2008), ki je bil sklenjen na podlagi 2. odstavka 13. člena ZSPJS, so pogodbene stranke določile in uvrstile delovna mesta (in nazive) plačne skupine E (to je delovna mesta na področju zdravstva, med katera spada tudi delovno mesto bolničarja, ki ga je tožnica opravljala v spornem času.

Vendar mora delavec, ki z delodajalcem sklene pogodbo o zaposlitvi, skladno z določbo 1. odstavka 20. člena ZDR izpolnjevati predpisane pogoje za opravljanje dela, ki so predvideni v kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu delodajalca. Po določbi 62. člena ZZDej lahko opravljajo zdravstveno dejavnost le tisti delavci, ki imajo ustrezno izobrazbo, so strokovno usposobljeni za samostojno opravljanje dela v svojem poklicu in izpolnjujejo tudi preostale pogoje (kvalifikacija), določene s tem zakonom in drugimi predpisi. Po določbi 1. odstavka 8. člena ZSPJS izražajo tarifni razredi stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. To pomeni, da se zahtevnost delovnega mesta določi z zahtevnostjo nalog in iz njih izhajajočo zahtevano usposobljenostjo delavca. Zato se skladno z določbo 49.a člena ZSPJS za določitev plačnih razredov javnih uslužbencev, v kar spadajo tudi zdravstveni delavci, izvede prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta in nazive oziroma nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plač po tem zakonu.

Plača javnega uslužbenca v novem plačnem sistemu od meseca avgusta 2008 dalje, kot je bilo predhodno obrazloženo, ima torej podlago v plači javnega uslužbenca, ki je bila določena v prejšnjem plačnem sistemu. Zakonita plača po določbi 3. odstavka 3. člena ZSPJS za to predstavlja zakonitost plače prejšnjega plačnega sistema, kar izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 49.a člena ZSPJS. Če je ta nezakonita, mora delodajalec to odpraviti ne glede na to, ali se nezakonitost odpravi pri prevedbi po določbi 49.a člena ZSPJS ali kadarkoli kasneje. Zato v tej zvezi določb 3.a in 49.a člena ZSPJS ni mogoče ločeno razlagati (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/11-18). V konkretnem primeru je tožena stranka skladno z revizijo Ministrstva za A. pravilno ugotovila, da je tožnici ob prevedbi plače po novem plačnem sistemu v letu 2008 napačno upoštevala njena dosedanja napredovanja, zaradi česar je z izpodbijanima aneksoma z dne 3. 9. 2009 oziroma 1. 3. 2010 takšno nezakonitost odpravila.

Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema v letu 2008 pri prevedbi tožničine plače ni upoštevala vseh napredovanj, saj je pravilno izhajala iz količnika plače 1,80 (ki je že zajela vsa dotakratna tožničina napredovanja) in ne iz osnovnega količnika plače prejšnjega delovnega mesta 1,40. Tožnica je bila namreč po opravljeni prevedbi plače od 1. 8. 2008 dalje zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar negovalec, spremljevalec, za katerega je bil predviden osnovni 13. plačni razred, pri čemer je bila ob (zmotnem) upoštevanju napredovanj uvrščena v 18. plačni razred. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno navedeno delovno mesto, to je v 13. plačni razred. To pa je tožena stranka po opravljeni reviziji uresničila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 oziroma v nadaljevanju glede na novo delovno mesto bolničarja v urgentni in operativni dejavnosti ter intenzivni terapiji z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2010, s katerim je bila tožnica uvrščena v 15. plačni razred. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba o teh dejstvih pravilne obrazložene tako dejanske kot pravne razloge. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških tožene stranke(v II. točki izreka), ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožnici. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da je za zastopanje po pooblaščencu (poleg pravilno priznane nagrade za narok) upravičena tudi do stroškov nagrade za postopek (po tar. št. 3100 ZOdvT), saj se v prvostopenjskem postopku po svojem pooblaščencu ni udeleževala zgolj narokov glavne obravnave, temveč je vložila tudi pripravljalno vlogo z dne 26. 9. 2012 ter opravila preglede spisovnega gradiva in posvetovanja. Vse to po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje odločitev, da se toženi stranki prizna še nagrada za postopek v višini 315,90 EUR ter na ta znesek tudi 20 % DDV, to je 379,08 EUR. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in za takšen znesek ustrezno spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, da je toženi stranki priznalo (ob upoštevanju že odmerjenih stroškov 373,20 EUR), skupaj stroške v višini 752,28 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na tožničino pritožbo, ni pa tožena stranka priglasila tudi stroškov za pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela, enako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).