Jedro

Ker sta tožnik in njegov brat zakonita zavezanca za (do)plačilo storitev institucionalnega varstva, tožnik pa tudi še pogodben, občina k plačilu upravičenčeve oprostitve ni dolžna prispevati, vse dokler njun prispevek ostaja izpod meje njune plačilne sposobnosti in pogodbene obveznosti. Vprašanje uveljavljanja regresnih zahtevkov obeh zavezancev do upravičenčevega premoženja pa ni predmet odločanja v tem sporu.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Murska Sobota, št. 1223-19/2010-13/2 z dne 16. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 €, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da je upravičenec do socialnovarstvene storitve A.A. (tožnikov oče, v nadaljevanju: upravičenec), oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 673,70 € od dne 19. 4. 2010 dalje (1. točka izreka). Glede na navedeno znaša njegov prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva 136,00 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (2. točka izreka). Navedena oprostitev iz 1. točke te odločbe se spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca tako, da mu je tudi po uskladitvi dohodkov zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti, ki znaša 10% njegovega dohodka, vendar ne manj kot 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka (3. točka izreka). B.B. je v celoti oproščen prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca (4. točka izreka). Prispevek C.C. (v nadaljevanju: tožnik) k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenca znaša 673,70 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (6. točka izreka). Upravičenec je dolžan tožniku povrniti znesek v višini 409,52 €, ki ga je dne 10. 8. 2010 prejel kot poračun pokojnine (7. točka izreka). V točkah 8 do 10 izpodbijane odločbe je določen način bodočih uskladitev oprostitev in plačil po tem izreku, v 11. točki pa je določeno, da s pravnomočnostjo te odločbe preneha veljati odločba Centra za socialno delo Murska Sobota, št. 1223-19/2010-13-1 z dne 8. 6. 2010. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ navaja, da upravičenca v tem postopku kot začasna skrbnica zastopa strokovna delavka Centra za socialno delo Murska Sobota D.D. Upravičenec je dne 19. 4. 2010 vložil zahtevo za oprostitev plačila storitev. Izdana je bila odločba št. 1/1223-19/2010-13 z dne 8. 6. 2010, ki pa je bila po pritožbah tožnika in drugega zavezanca B.B. odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V tem ponovnem postopku je prvostopni organ (po napotilih drugostopnega) določil tožnikovo višino obveznosti, ki izhaja iz pravnega posla (pogodbe) v obliki notarskega zapisa z dne 17. 1. 2006, s katerim si je upravičenec izgovoril popolno brezplačno oskrbo na domu, všteto stanovanje v hiši ter brezplačno drugo oskrbo. Zato je prvostopni upravni organ v ponovnem postopku določil višino tožnikovega prispevka na podlagi minimalnega zneska za preživetje ter višino oskrbe na domu, ki bi jo upravičenec potreboval doma. Ta prispevek na dan 19. 4. 2010 znaša skupaj 678,00 €, sem se šteje minimalni znesek za preživetje, ki znaša 226,80 € določen na podlagi Zakona o socialnem varstvu (ZSV), cene ene ure v Občini Puconci znaša 5,64 €, kar skupaj znaša mesečno 451,20 €. V postopku je bil upoštevan 100. člen ZSV, merila pa so določena v Uredbi o merilih za določanje za oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/04 in 124/04). Oprostitev upravičenca se določi kot razlika med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom (prvi odstavek 19. člena Uredbe). Upravičenec, ki je samska oseba in je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k plačilu storitve do višine ugotovljene plačilne sposobnosti (prvi odstavek 17. čelna Uredbe). Plačilna sposobnost samske osebe je presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Meja socialne varnosti upravičenca, ki je v celodnevnem institucionalnem varstvu znaša 10 % njegovega ugotovljenega dohodka, vendar najmanj 0,2 osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot ga določa ZSV (tretji odstavek 12. člena v povezavi z 11. členom Uredbe). Osnovni znesek minimalnega dohodka trenutno znaša 226,80 € (Uradni list RS, št. 53/09). Upravičenec je dne 19. 4. 2010 sklenil dogovor o izvajanju storitve institucionalno varstvo. Vrednost storitve glede na sklenjen dogovor znaša 809,70 €. Glede na izračun, ki je v izpodbijani odločbi natančno prikazan, je upravičenec dolžan prispevati znesek v višini 135,00 €, njegova oprostitev pa znaša 673,70 €. K znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, je dolžan do meje svoje plačilne sposobnosti prispevati tožnik kot zavezanec (prvi odstavke 18. člena Uredbe). Za upravičence in zavezance, ki jim je z odločbo CSD priznana oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva, po 8. členu Uredbe v skladu z 99. členom ZSV, plačilo zagotavlja občina. Na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe (ki definira pojem „zavezanec“) sta k plačilu oproščenega zneska dolžna prispevati tožnik in B.B. Če je kdo od zavezancev na podlagi izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla zavezan upravičencu v celoti plačati oskrbo institucionalnega varstva, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali jo zagotavljati na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oz. obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost (tretji odstavek 18. člena Uredbe). Na podlagi izvršljivega pravnega naslova izhaja, da je tožnik kot zavezanec dolžan preživljati upravičenca v višini 673,70 €, zato se v tej višini določi tudi njegov prispevek k plačilu storitve.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko in pravno stanje zadeve, ob upoštevanju vseh do sedaj izdanih in veljavnih odločb ter Pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z vsebovano pogodbo o dedni odpovedi (Pogodba). Upravičenec je brez dohodkov in je zato v celoti oproščen plačila storitve institucionalnega varstva. Pritožnik je zavezanec za preživljanje upravičenca na podlagi navedene pogodbe. Iz pogodbe je razvidno, da je tožnik zavezal upravičencu nuditi popolno brezplačno dosmrtno oskrbo vštevši stanovanje v hiši, ki je predmet pogodbe ter brezplačno drugo oskrbo – hrano, pijačo, obleko, obutev ter vse ostalo, kar bo pač za normalno življenje potreboval, ob smrti pa mu je preskrbeti krajevnim običajem primeren pogreb. Skladno z navedenim mu je dolžan nuditi popolno oskrbo na domu. Glede na to, daj upravičenec v oskrbi v institucionalnem varstvu, to pomeni, da potrebuje največji obseg pomoči in oskrbe. Zato je prvostopni organ pravilno štel, da bi tudi na domu potreboval največji obseg pomoči, kar znaša 20 ur tedensko. Socialna oskrba za upravičenca na domu bi znašala 451,20 €. Hkrati pa je prvostopni organ pravilno upošteval tudi osnovno oskrbo za upravičenca v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki predstavlja znesek, ki je po ZSV določen kot najnižji znesek potreben samski osebi za preživetje in je v aprilu 2010 znašal 226,80 €. Skladno z navedenim je razvidno, da mesečna preživninska obveznost pritožnika do upravičenca znaša vsaj 678,00 €. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožniku določil prispevek v višini upravičenčeve oprostitve, drugega zavezanca za preživljanje B.B. pa je v celoti oprostil plačila storitve. Pri tem ni mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, da je pritožnik obveznosti do upravičenca (svojega očeta) že izpolnil, saj zato ni nobenih dokazov in pravne podlage. Pogodba je pravni posel z določenimi pravicami in obveznostmi, ki jih moramo upoštevati. V primeru, če pritožnik meni, da ima še določene terjatve do očeta, pa mora zato sprožiti ustrezne sodne postopke. Ker je torej izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da sta upravna organa kot osnovo za upravičenčevo oprostitev prispevka plačila storitve neupravičeno upoštevali le njegovo pokojnino v višini 181,36 €, nista pa upoštevali, da je upravičenec tudi lastnik nepremičnine in sicer ½ hiše z zemljiščem v velikosti 607 m2, ki je po podatkih geodetske uprave vredna 20.247,00 €. ZSV namreč v 100. b) členu določa, da v primeru, da je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o oprostitvi plačila prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino v korist občine, ki zanj financira institucionalno varstvo. Iz take določbe je razvidno, da bi moral prvostopni organ pri odločanju o oprostitvi plačila upravičencu upoštevati tudi to njegovo nepremičnino, ki jo je obdržal v svoji lasti in ni tista, ki jo je sicer z izročilno pogodbo izročil tožniku. Smiselno pa iz take določbe izhaja, da je v takem primeru občina tista, ki mora financirati institucionalno varstvo. Po upravičenčevi smrti pa bi se lahko občina kot plačnik oskrbe v zapuščinskem postopku poplačala iz njegove nepremičnine kot zapuščine. Prav tako odločbi nista pravilno tolmačili določb pogodbe, saj ta nikjer ne določa, da se je tožnik zavezal upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, kot to med drugim določa 3. točka 18. člena Uredbe o merilih. Zato bi morali odločbi upoštevati drugi del 3. točke 18. člena Uredbe, ki določa, da v primeru, če je družinski član zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oz. obveznosti, kot je zavezan z izvršljivim pravnim naslovom ali pravnim poslom. Tožnik se je zavezal oskrbo nuditi le na domu (v pogodbi), izgovorjene pravice upravičenca po pogodbi pa so ocenjene na 6 milijonov SIT, kar preračunano znaša največ 25.037,55 €. Ta znesek bi brez upoštevanja vrednosti upravičenčeve nepremičnine znesel za komaj 36 mesecev prispevka. Tožnik ima dohodke v višini 796,15 €, odplačuje pa posojilo v višini 179,97 € in najemnino za stanovanje v Ljubljani v višini 150,00 € mesečno. Tako mu za preživetje ostale le nekaj nad 500,00 €. Pri takih dohodkih in izdatkih pa mora sedaj plačevati sporen prispevek v višini 673,70 €, česar preprosto ne zmore. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano prvostopno odločbo in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi in vključno z 20% DDV.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijana odločba pa je pravilna in zakonita. Razlogi za tako presojo so razvidni iz obeh odločb. Pri ugotavljanju tožnikove preživninske obveznosti do upravičenca ni mogoče upoštevati njegovih navedb, da je vse preživninske obveznosti do očeta že izpolnil, ker mu je tudi oče dolžan določene znesek preživnin, saj to ne izhaja iz nobenega dokazila, prav tako tudi ne obstaja nobena pravna podlaga, ki bi to upoštevala. Prav tako tudi niso izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve za tožnika, saj navaja le redne mesečne stroške in nobenih drugih izrednih, nujnih stroških, ki bi jih v skladu z zakonom lahko upoštevali.

Tožnik v svojih dveh pripravljalnih vloga vztraja pri svojih tožbenih navedbah in stališčih, tožena stranka pa še poudarja, da pri odločitvi ni bilo mogoče upoštevati tožnikovega materialnega položaja, saj je zavezanec za upravičenčevo preživljanje na podlagi pogodbe, s katero se je zavezal upravičencu nuditi popolno oskrbo, na tej podlagi pa je bila (po izračunu) ugotovljena mesečna višina te obveznosti v višini 678,00 €. Njegov prispevek se torej ni izračunal na podlagi njegove plačilne sposobnosti, ampak na podlagi njegove preživninske obveznosti po pogodbi, ki jo je sklenil z upravičencem. Tožnik v upravnem postopku pa ni navajal nobenih takih okoliščin, ki bi utemeljevala uvrstitev višje oprostitve, ki je sicer možna kljub določitvi prispevka na podlagi pogodbene obveznosti.

Tožba je utemeljena.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 100. členu ZSV določeno, da so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, predpiše Vlada RS.

V Uredbi pa je (med drugim) določeno, da pomeni plačilna sposobnost znesek, do katerega je upravičenec oz. zavezanec sposoben plačati oz. prispevati k plačilu storitve (6. točka 2. člena). Zavezanec, ki je fizična oseba, ima pravico do oprostitve plačila, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost in drugih primerih, ki jih določa ta Uredba (4. alinea prvega odstavka 6. člena). V primeru oprostitve upravičencev oz. zavezanca, plača razliko do vrednosti storitve Republika Slovenija ali občina (tretji odstavek 6. člena). Meja socialne varnosti samske osebe se določi kot vsota njenega minimalnega dohodka in 30% njenega ugotovljenega dohodka, vendar ne more biti nižja od 1,5 minimalnega dohodka. Minimalni dohodek samske osebe znaša 1,0 osnovnega zneska minimalnega dohodka – torej je enak minimalnemu dohodku (prvi in drugi odstavek 13. člena). Plačilna sposobnost samske osebe je presežek ugotovljenega dohodka nad mejo socialne varnosti (prvi odstavek 15. člena). Prispevek k plačilu storitve je znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost oz. preživninsko obveznost, zmožen in zato tudi dolžan prispevati za plačilo vrednosti opravljene storitve (16. člen). Plačilno sposoben zavezanec je dolžan prispevati k znesku plačila storitve, (za katerega je bil upravičenec oproščen), vendar ne več kot znaša njegova plačilna sposobnost oz. njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena). Če je kdo od zavezancev na podlagi pravnega posla dolžan upravičencu plačevati oskrbo le delno ali mu jo zagotavljati na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oz. obveznosti, ko je zavezan s pravnim poslom. Če na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost (tretji odstavek 18. člena). V ostalih primerih se prispevki zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost (peti odstavek 18. člena).

V obravnavanem primeru je za tožnika sporna višina njegove obveznosti oz. njegovega prispevka k doplačilu upravičenčevega (očetovega) institucionalnega (domskega) varstva. Tožniku je bilo namreč z izpodbijano odločbo naloženo, da mora razliko v višini celotne upravičenčeva oprostitve, ki znaša 673,70 € v celoti plačati sam, medtem ko drugi zavezanec, njegov brat B.B., k temu ni dolžan prispevati ničesar.

To odločitev (da je celotno razliko dolžan prispevati tožnik sam) upravna organa utemeljujeta na okoliščini, da se je tožnik s Pogodbo zavezal, da bo do smrti skrbel za očeta (da mu bo nudil popolno brezplačno dosmrtno oskrbo, vštevši stanovanje v hiši ter brezplačno drugo oskrbo-hrano, pijačo, obleko, obutev in vse ostalo potrebno za življenje, po smrti pa mu je dolžan priskrbeti krajevno običajen pogreb). Iz drugostopne odločbe je razvidno (v izpodbijani odločbi namreč to ni pojasnjeno), da preračunana mesečna vrednost navedene oskrbe (za katere obseg se je tožnik zavezal nasproti upravičencu s Pogodbo) znaša 451,20 €.

Sodišče se strinja, da je dolžan tožnik kot zavezanec, glede na citirane določbe Uredbe, navedeni znesek za oskrbo upravičenca v domu v vsakem primeru plačevati, saj gre za preračunano vrednost navedene oskrbe, ki bi jo tožnik zagotavljal očetu po Pogodbi, če bi le ta bil v oskrbi doma. Sodišče se torej v tem delu strinja upravnim organom. To pomeni, da je tudi po presoji sodišča pravilno in v skladu z Uredbo, da je tožnik od vrednosti celotne upravičenčeve oprostitve (ki znaša 673,70 €) dolžan sam prispevati znesek v višini vrednosti oskrbe na domu v višini 451,20 €.

Sporno (v obeh upravnih odločbah pa tudi neobrazloženo) pa je plačilo razlike od tega zneska do zneska celotne oprostitve (torej razlike od zneska 451,20 € do zneska 673,70 €). Ta razlika znaša 222,50 € mesečno, k njej pa bi vsaj načeloma morala oba zavezanca (tožnik in njegov brat B.B.) prispevati sorazmerno s svojo plačilno sposobnostjo.

Iz izpodbijane odločbe je razviden le (podroben) izračun plačilne sposobnosti zavezanca B.B. (ki je po tem izračunu plačilno sposoben do zneska 243,03 €), medtem ko tožnikova plačilna sposobnost niti v izpodbijani prvostopni odločbi, niti v drugostopni, ni izračunana (razvidna). Tako se navedbe drugostopnega organa, da bi naj (pri)tožnikova mesečna preživninska obveznost do upravičenca znašala vsaj 678,00 €, ne da preizkusiti, ker ni ustrezno obrazložena. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da znašajo mesečni dohodki zavezanca B.B. 671,18 € in da je (enako kot tudi tožnik) samska oseba. Tožnikovi mesečni dohodki iz izpodbijane odločbe niso razvidni, tožnik sam pa navaja, da znašajo 796,15 €. Glede na citirane določbe 18. člena Uredbe (tretji odstavek), bi se moralo doplačilo obeh zavezancev v delu, ki presega tožnikovo obvezo po Pogodbi, določiti sorazmerno glede na njuno plačilno sposobnost. Tožbeni ugovor, da bi bilo treba pri izračunu tožnikove obveznosti upoštevati tudi njegove stroške iz naslova posojila v višini 179,97 € in najemnine za stanovanje v Ljubljani v višini 150,00 € mesečno, je, glede na določbe Uredbe, neutemeljen.

Tožbeni ugovor v smislu katerega bi moral organ pri izračunu upravičenčeve oprostitve upoštevati tudi njegovo premoženje (vrednost njegove nepremičnine – polovice hiše z zemljiščem v velikosti 607 m2, ki je po podatkih geodetske uprave vredna 20.747,00 €) in da bi morala obveznost do plačila vsaj do vrednosti te nepremičnine preiti na občino, je neutemeljen, saj kaj takega iz citiranih in drugih določb Uredbe ne izhaja, ampak občina vedno nastopi kot subsidiarni zavezanec le v primeru, če ni zakonitih ali pogodbenih zavezancev. Ker sta v obravnavanem primeru tožnik in njegov brat zakonita zavezanca, tožnik tudi še pogodben, občina k plačilu upravičenčeve oprostitve ni dolžna prispevati, vse dokler njun prispevek ostaja izpod meje njune plačilne sposobnosti in pogodbene obveznosti. Vprašanje uveljavljanja regresnih zahtevkov obeh zavezancev do upravičenčevega premoženja pa ni predmet odločanja v tem sporu.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato ji je ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral prvostopni organ, upoštevaje pravna stališča iz te sodbe, popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje glede obveznosti obeh zavezancev do doplačila storitev za upravičenca glede na njuno plačilno sposobnost v delu, ki presega tožnikovo obveznost po Pogodbi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je tožnika, ki je v tem upravnem sporu uspel, zastopal odvetnik (ki je davčni zavezanec za DDV), mu v skladu z navedenimi predpisi pripada povrnitev stroškov v pavšalnem znesku 350,00 € povečanem za 20% DDV torej skupno 420,00 €.