Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da A.A. ni bila zaposlena za povsem enako delo kot ga je opravljala tožnica, saj je opravljala tudi animacijska opravila in pomagala pri bookingu. Poleg tega je toženka odpoved oprla tudi na razloge, ki so nastopili šele po zaposlitvi A.A. (popoln upad gostov v času, ko ji ni bilo dovoljeno opravljati dejavnost, negotovost, kdaj se bodo ukrepi pričeli sproščati, za sektor turizma napovedana gospodarska kriza...). Kot je bilo že obrazloženo, se je toženka tem okoliščinam utemeljeno organizacijsko prilagodila z zmanjšanjem števila zaposlenih v vseh oddelkih, vključno s podajo odpovedi tožnici. Pritožba zato zmotno vztraja, da se 30. 5. 2020, ko je bila tožnici odpovedana pogodba, potreba po njenem delu ni spremenila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 5. 2020 in za priznanje pravic tožnici skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev o stroških toženke se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) pritožuje tožnica. Navaja, da je bil odpovedni razlog le navidezen. Potreba po njenem delu ni prenehala, saj je toženka pred podajo odpovedi zaposlila A.A. in B.B. za enako delo, kot je bilo tožničino. A.A. je animacijo gostov začela izvajati po odprtju hotela 2. 7. 2020, torej šele potem, ko je bila tožnici že podana odpoved. Če je od 1. do 16. 3. 2020 dala kakšno pobudo za animacijska opravila, to ne pomeni, da je opravljala drugačno delo kot tožnica, ali da je bila večopravilna. Takega zaključka ne narekuje niti pomoč A.A. pri bookingu, saj ta spada pod recepcijo, urejanje rezervacij pa je bilo tudi tožničina naloga. Glede B.B. očita, da je toženka z njo sklenila ponovno pogodbo za določen čas, ne da bi navedla zakonski razlog. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ker je mimo trditev toženke ugotovilo, da je B.B. opravljala tudi strežbo v restavraciji C.. Pritožba predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je materialnopravno pravilna.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena za nedoločen čas, na delovnem mestu receptor I. V odpovedi z dne 30. 5. 2020 je bil poslovni razlog obrazložen z naslednjimi navedbami. V začetku koledarskega leta 2020 je v primerjavi s koledarskim letom 2019 znatno upadlo število hotelskih gostov, zlasti iz tujih držav, ki predstavljajo 90 % vseh gostov v hotelih. Število tujih in domačih gostov je nato popolnoma upadlo v času epidemije, ko toženki tudi ni bilo dovoljeno opravljati dejavnost. Zaradi negotovosti, kdaj bo prišlo do sproščanja ukrepov, izdanih s strani organov Republike Slovenije in tujih držav, pa tudi zaradi napovedane gospodarske krize, ki bo še zlasti prizadela sektor turizma, se je odločila zmanjšati število delavcev na delovnem mestu, ki ga zaseda tožnica. Toženka bo zaradi pričakovanega bistveno zmanjšanega prometa v koledarskem letu 2020 prisiljena v veliki meri zmanjšati obseg poslovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z dejstvi, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v zvezi s temi navedbami odpovedi in ki jih tudi pritožba ne izpodbija. Dokazna ocena v tem delu je vsebinsko celovita, prepričljiva in utemeljuje prvostopenjski zaključek, da se je toženka zaradi negativnih ekonomskih trendov in zmanjšanja obsega dela oziroma onemogočenega ji dela tem okoliščinam utemeljeno organizacijsko prilagodila tako, da je zmanjšala število zaposlenih v vseh oddelkih in podala odpoved tudi tožnici. Materialnopravno pravilno je presodilo, da ta dejstva narekujejo ugotovitev o obstoju utemeljenega poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožba zmotno očita, da zaradi zaposlitve A.A. in B.B. potreba po delu tožnice ni prenehala.

7. Toženka je 26. 2. 2020 iz razloga začasno povečanega obsega dela sklenila s A.A. pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 3. 2020 do 28. 2. 2021, za delo na delovnem mestu receptor I. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je poleg del receptorja opravljala tudi animacijska opravila in pomagala pri bookingu.

8. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je imela A.A. za razliko od tožnice v opisu del in nalog tudi animacijska opravila. Pritožba navaja, da so do tedaj, ko je tožnica še delala na recepciji (t. j. do zaprtja hotela dne 16. 3. 2020), vsi receptorji imeli enake zadolžitve glede animacijskih opravil, in sicer so informirali goste glede animacije, ki jo je nudil Turistično informativni center (TIC), animacija pa se je v hotelu izvajala preko delavcev v bazenu. Prvostopenjski ugotovitvi, da je omenjeno informiranje spadalo med osnovne naloge receptorja, pritožba ne oporeka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se animacijska opravila, ki jih je imela A.A. v opisu del in nalog, niso nanašala na informiranje gostov o animaciji TIC. Iz razlogov prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da se je toženka ob koncu februarja 2020 zaradi upada tujih gostov odločila, da z namenom privabiti domače goste ponudi v večji meri storitve animacije (povečan obseg dela), saj domačega gosta bolj pritegnejo bazeni, različne aktivnosti za družino... Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica tovrstne animacije ni nikoli izvajala in animacijskih opravil tudi ni imela zapisanih v pogodbi o zaposlitvi, pravilno pa je tudi zaključilo, da je toženka z namenom opravljanja te animacije zaposlila A.A..

9. Pritožba očita, da je A.A. začela izvajati animacijo šele po podani odpovedi tožnici, in sicer z odprtjem hotela 2. 7. 2020 in uvedbo turističnih bonov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka sklenila pogodbo o zaposlitvi s A.A. pred zaprtjem hotela, ki je nastopilo 16. 3. 2020, logično pa je, da v času do ponovnega odprtja 2. 7. 2020, ko ni bilo nobenih gostov, A.A. animacije ni mogla izvajati. Nenazadnje je bila tudi tožnica od 17. 3. 2020 dalje na čakanju na delo. Pritožba s sklicevanjem na izpoved B.B. očita, da A.A. tudi do 16. 3. 2020 ni izvajala animacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je B.B. res izpovedala, da misli, da se je A.A. prvih 17 dni uvajala v delo, vendar je sprva glede A.A. izpovedala, da „... je pa že delala to animacijo v začetku, dokler se je hotel do marca zaprl, ja.“ A.A. je izpovedala, da je takoj, ko je prišla k toženki, dala v zvezi z animacijo nekaj idej, v drugem tednu marca 2020 pa pripravila program. Vodja recepcije D.D. je potrdila, da je A.A. pred zaprtjem hotela začela pisati program za animacijo, da je ta program res pripravila A.A., pa izhaja tudi iz izpovedi direktorice in E.E.. Upoštevajoč vse izpovedi je po oceni pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da je A.A. v času do zaprtja hotela podala nekaj idej glede animacije in začela pripravljati program animacij. To delo nedvomno spada v okvir animacijskih opravil. 10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila A.A. zaposlena tudi z namenom pomoči pri bookingu in je to po odprtju hotela izvajala. Pritožba izpostavlja, da je urejanje rezervacij spadalo med tožničine naloge in se sklicuje na izpoved D.D. o tem, da booking spada pod recepcijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi tega, ker je A.A. pomagala pri bookingu, izpodbijana odpoved ni nezakonita. Iz razlogov prvostopenjske sodbe, ki jih pritožba ne prereka, izhaja, da je tožnica opravljala booking le do tedaj, ko so se rezervacije sprejemale še v okviru recepcije. V oktobru 2019 je toženka uvedla rezervacijsko službo in booking iz recepcije umaknila z namenom, da se je recepcija lahko posvetila le še gostom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da z zaposlitvijo A.A. ni prišlo do prenosa nalog v zvezi z bookingom iz tožnice na A.A., saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica ni opravljala bookinga v rezervacijski službi. Poleg tega pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi prvostopenjske sodbe o dejanskem obstoju povečanega obsega dela pri bookingu, do katerega je prišlo, ker so v letu 2020 glavnino gostov (99 %) predstavljali Slovenci, ki so pri toženki sami opravili rezervacije.

11. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da A.A. ni bila zaposlena za povsem enako delo kot ga je opravljala tožnica, saj je opravljala tudi animacijska opravila in pomagala pri bookingu. Poleg tega je toženka odpoved oprla tudi na razloge, ki so nastopili šele po zaposlitvi A.A. (popoln upad gostov v času, ko ji ni bilo dovoljeno opravljati dejavnost, negotovost, kdaj se bodo ukrepi pričeli sproščati, za sektor turizma napovedana gospodarska kriza...). Kot je bilo že obrazloženo, se je toženka tem okoliščinam utemeljeno organizacijsko prilagodila z zmanjšanjem števila zaposlenih v vseh oddelkih, vključno s podajo odpovedi tožnici. Pritožba zato zmotno vztraja, da se 30. 5. 2020, ko je bila tožnici odpovedana pogodba, potreba po njenem delu ni spremenila.

12. Toženka je 24. 12. 2019 ponovno sklenila s B.B. pogodbo o zaposlitvi za določen čas, od 1. 1. 2020 do 2. 1. 2021, za delo na delovnem mestu receptor I. Pritožba očita, da ni bil naveden zakonski razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, vendar zgolj zaradi tega po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana odpoved ne more biti nezakonita. Glede na datum sklenitve pogodbe s B.B. je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo izpoved direktorice, da v času sklepanja te pogodbe ni bilo znano, kaj bo sledilo v nadaljevanju, saj so se razmere na trgu začele spreminjati tik po sklenitvi pogodbe s B.B.. Že iz tega razloga po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je zaradi zaposlitve B.B. izpodbijana odpoved nezakonita.

13. Pritožba očita bistveno kršitev postopka (7. in 212. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ker naj bi sodišče prve stopnje mimo trditev toženke ugotovilo, da je B.B. poleg dela receptorke opravljala tudi strežbo v restavraciji C.. Po oceni pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen, saj je razčiščevanje okoliščin o tem, ali je B.B. poleg del receptorja opravljala tudi strežbo, mogoče umestiti v okvir navedbe toženke v prvi pripravljalni vlogi o tem, da je B.B. že pred delom na recepciji opravljala delo v strežbi. V zvezi z izpovedjo direktorice, da je B.B. že prej delala kot natakarica in so jo zaposlili zato, da jo lahko prestavijo tudi v strežbo, pritožba očita, da B.B. te naloge ni imela zapisane v pogodbi o zaposlitvi in da to, če je kdaj poleg receptorskega dela pomagala v restavraciji C., ne pomeni, da so jo zaposlili zato, da jo lahko prestavijo v strežbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje, ali je bila B.B. zaposlena tudi z namenom pomoči v strežbi, niti ni bistveno za presojo izpodbijane odpovedi. Ključnega pomena je dejstvo, da je toženka zaposlila B.B. tedaj, ko se še ni vedelo, da bodo na trgu nastopile okoliščine, na katerih temelji odpoved tožnici. Zaradi zaposlitve B.B. zato izpodbijana odpoved ni nezakonita.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS‑1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).