Jedro

Opirajoč se na 440. člen OZ, po katerem prodaja tuje stvari veže pogodbenika, se je v sodni praksi utrdilo tudi stališče, da neobstoj razpolagalnega upravičenja ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe. S tem je sodna praksa presegla dotlej uveljavljeno stališče sodne prakse, da ponovna prodaja sporne nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti takega posla zoper nedobrovernega drugega kupca.

Sodna praksa Vrhovnega sodišča je pred kratkim zavzela jasno stališče, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe.

Če se bo izkazalo, da je pogodba, sklenjena med tožencema, iz razlogov, ki jih uveljavlja tožnik in o katerih se izpodbijana sodba še ni izrekla, nična, bo vknjižbo lastninske pravice na svoje ime mogel doseči z uveljavitvijo izbrisne tožbe (zoper osebe, vknjižene za njim).

Sodna praksa Vrhovnega sodišča se še ni izrecno opredelila o vprašanju, kakšen zahtevek (če sploh) ima na razpolago resnični lastnik, s čigar nepremičnino je razpolagal tretji, pridobitelj pa ni bil v dobri veri glede obstoja njegovega razpolagalnega upravičenja. Navedeni dejanski stan se ne prilega nobenemu od primerov, ki so opredeljeni v veljavnem 243. členu ZZK-1. Izbrisna tožba je po teh določbah praviloma pogojena z neveljavnostjo zavezovalnega posla, ni pa določena za primer neučinkovitosti razpolagalnega posla, ki ob predpostavki pridobiteljeve nedobrovernosti ne more privesti do (pravno učinkovite) pridobitve lastninske pravice. Ker v takem primeru pridobitelj z vknjižbo ni postal resnični lastnik, dotedanji resnični lastnik pa lastninske pravice ni izgubil, mu mora biti dano pravno varstvo, s katerim bo dosegel uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo 1) določilo vrednost spornega predmeta na 25.000 EUR (I. točka izreka), 2) ugotovilo, da je pogodba z dne 17.10.2007, sklenjena med A., d.o.o., in S., d.o.o., nična (II. točka izreka), 3) odločilo, da je drugi toženec dolžan tožniku izstaviti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime glede parc. št. 5/5 in parc. št. 5/6 obe k. o. ... (IV. točka izreka), in 4) da sta toženca dolžna tožniku povrniti stroške postopka (V. točka izreka).

2. Drugi toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je nakup spornih nepremičnin predstavljal zanj prvi posel in je moral pridobiti denarna sredstva za njihov nakup. Ker prva toženka še ni bila pravnomočno vknjižena, je agencija D., d.o.o., obema strankama predlagala, naj se pravni posel realizira na način, da bo drugi toženec plačal kupnino ob pravnomočnosti vknjižbe na ime prve toženke. Resda je bil tedaj vložen ugovor zoper vpis, a sam je z navedenim ravnal skrbno in previdno. Na dan nakazila kupnine je bilo zemljiškoknjižno stanje brez plomb. Tudi kredit mu je bil s strani avstrijske banke odobren skladno z določili kupoprodajne pogodbe in aneksa, tj. po pravnomočni vknjižbi lastninske pravice na prodajalca. Dobra vera se domneva, tožnik pa ni niti zatrjeval, da so bili toženci nedobroverni. Ker so se toženci zanesli na podatke o vknjiženih pravicah in niso imeli nobenega razloga za dvom, ne morejo trpeti škodljivih posledic. Zatrjeval je, da ne pozna podrobnosti poslov, sklenjenih med njegovimi zemljiškoknjižnimi predniki in se o tem upravičeno ni spraševal. Napačna je ugotovitev sodbe, da tožniku ni bil vročen dodatni sklep o dedovanju iz leta 2007. Podano je nasprotje med tožnikovo trditvijo, da mu je bil na naslovu na ... vročen sklep o dedovanju iz leta 2003, in izpovedbo, da je na ... živel do leta 1995. Napačna in brez podlage v vsebini pogodbe je ugotovitev, da sta se toženca dogovorila za plačilo kupnine po vknjižbi lastninske pravice na ime pritožnika. Z navedeno ugotovitvijo je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Posledično je napačen tudi na navedenem dejstvu utemeljen zaključek o toženčevi nedobrovernosti. Med trditvijo o skrbni preveritvi zemljiškoknjižnega stanja pred sklepanjem pogodbe in trditvijo, da je posel realizirala agencija, ni nasprotja, kot je napačno ugotovljeno v sodbi. Napačen je zaključek sodbe o neupoštevnosti navedb glede zdravstvenega stanja priče M. R. Priča se zelo težko sooča s posledicami bolezni, upoštevati pa je treba tudi njegovo starost. Zaradi slabega počutja je ob koncu zaslišanja tudi zapustila sodno dvorano. Pritožnik je menil, da bo priča sposobna pričanja, a se je pokazalo, da je prevladala zmedenost. Bistveno je, da je potrdila podpis pogodbe. Zaradi časovne oddaljenosti dogajanja in zdravstvenih težav ni razumno pričakovati, da si bo vsak posameznik zapomnil vse podrobnosti sklepanja poslov. Ni jasno, v čem naj bi bilo nasprotje med trditvijo, da so vse tri pogodbe na videz podobne, ker je bila pri sklenitvi kasnejše uporabljena prejšnja, in trditvijo, da je vse pogodbe sestavila ista oseba. Priča E. H. je povedal, da je agencija sestavila zadnji dve pogodbi in da so se običajno uporabljali isti formati pogodb, s čimer je potrdil toženčeve navedbe. Pojasnil je tudi, da je šla agencija tudi v izdelavo projekta, projektne dokumentacije in pridobivanje soglasij, kar kaže na to, da s spornimi zemljišči ni bilo nič narobe. Neobrazložen je ostal očitek navideznosti plačila kupnine. Do tega očitka se zato ne more opredeliti, je pa tudi neutemeljen. Kot dokaz plačila kupnine je predložil bančni izpisek. Nepravilna je ugotovitev, da pritožnik ni plačal davka na dodano vrednost po sporni pogodbi. Predložil je dokaz, ki v sodbi ni bil upoštevan. Tožbene trditve o navideznosti poslov in neplačilu kupnine (tožnik ni oporekal verodostojnosti dokaza o plačilu kupnine) so temeljile zgolj na tožnikovi domnevi, sodišče pa ne sme preverjati resničnosti dejstva, ki niso bila obrazloženo prerekana. V podlago sodbe je sodišče dolžno vključiti tudi priznana dejstva, sicer gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preverjanje resničnosti priznanih dejstev bi pomenilo zanikanje strankine pravice razpolagati z zahtevkom. Pritožnik je že pojasnil, da so se davčne inšpekcijske odločbe, kakršne so bile izdane zoper tožence, v istem obdobju množično pisale, deli obrazložitev pri različnih davčnih zavezancih pa so bili pogosto identični in povsem nepreverjeni. Poleg tega obrazložitev ne postane pravnomočna. Pritožnik ni bil kaznovan. Morebitne nepravilnosti pri predhodnih poslih še niso razlog, da se tovrstni očitki pripišejo njemu. Enako velja za dejstvo, da so vse družbe imele isto računovodkinjo. Iz naslova nakupa nepremičnine je plačal davek na dodano vrednost, do česar se sodba ni opredelila.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

O zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe

5. Tožnik je v tožbi postavil zahtevke za ugotovitev ničnosti treh pogodb, katerih predmet je bila kupoprodaja nepremičnin parc. št. 5/5 in 5/6, obe k. o. ..., in za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime. Zahtevki se nanašajo na 1) pogodbo, sklenjeno 20. 9. 2006 med prodajalcem J. L. iz ..., zastopanim po F. J., in kupcem Z., d.o.o., Ljubljana(1), 2) pogodbo z dne 11. 7. 2007, sklenjeno med prodajalcem Z., d.o.o., in kupcem A., d.o.o(2), in 3) pogodbo z dne 17. 10. 2007, sklenjeno med prodajalcem A., d.o.o., in kupcem S., d.o.o. Tožbo je vložil proti Z., d.o.o., A., d.o.o., in S., d.o.o., zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa naslovil na S., d.o.o. Z delno zamudno sodbo je bilo ugodeno zahtevku za ničnost pogodb, sklenjenih 20. 9. 2006 in 11. 7. 2007. 6. V vlogi z dne 23. 12. 2013 je tožnik podredno postavil zahtevke 1) za ugotovitev ničnosti navedenih treh pogodb, 2) za ugotovitev neveljavnosti vknjižb lastninske pravice v korist Z., d.o.o., A., d.o.o., in S., d.o.o., 3) za izbris neveljavnega zemljiškoknjižnega stanja in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je bilo pred neveljavnimi vknjižbami, in 4) za ugotovitev, da je tožnik lastnik spornih nepremičnin. Prvi podredni zahtevek je na naroku 12. 1. 2015 in v vlogi, prejeti na naroku 5. 3. 2015, preoblikoval tako, da je 1) zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene med A., d.o.o., in S., d.o.o., 2) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist S., d.o.o., in 3) izbris neveljavnega zemljiškoknjižnega stanja v korist S., d.o.o., in vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime. V vlogi z dne 18. 2. 2014, preoblikovanim v vlogi, prejeti na naroku 5. 3. 2015, je postavil še drugi podredni zahtevek 1) za ugotovitev neveljavnosti vknjižb lastninske pravice v korist Z., d.o.o., A., d.o.o. in S., d.o.o., 2) za izbris neveljavnega zemljiškoknjižnega stanja in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in 3) za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime. O spremembi tožbe sodišče prve stopnje še ni odločilo(3).

7. Tožnik je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljeval s trditvami, da je drugi toženec pridobil nepremičnini od osebe, ki ni bila lastnik, da je drugi toženec vedel, da prva toženka ni bila lastnica, da pogodba ni imela dopustne podlage, ker je bila sklenjena z zlorabo pravic, in da je navidezna(4).

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da je bil tožnik vknjižen kot lastnik nepremičnin parc. št. 5/5 in 5/6, obe k. o. ..., na podlagi sklepa o dedovanju in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, - da je tožnik nepremičnini podedoval po babici, umrli 3. 10. 1993, in da sta bili predmet dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 498/94 z dne 31. 3. 2003, - da je kot tožnikov naslov v zemljiški knjigi navedeno L., p. p. …, …, Hrvaška, - da sklep o dedovanju iz leta 2003 tožniku ni bil pravilno vročen, - da je tožnik po lastnih navedbah v letu 2005, ko je dajal pobude za spremembo namembnosti nepremičnin in zato potreboval zemljiškoknjižni izpisek, ugotovil, da je kot lastnik vpisan Z., d.o.o., - da je Z., d.o.o., vknjižen na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene z J. L., roj. ..., stan. ..., ki ga je zastopal F. J. iz ..., - da je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je navedena kupoprodajna pogodba nična, in da zaključek temelji na ugotovitvi, da je prodajalec neobstoječa oseba, notarsko overjeno pooblastilo pa ponarejeno, - da je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je nična tudi kupoprodajna pogodba, sklenjena 11. 7. 2007 med prodajalcem Z., d.o.o., in kupcem A., d.o.o., in da zaključek temelji na ugotovitvi, da kupec ni bil v dobri veri, da je prodajalec lastnik nepremičnine, - da sta A., d.o.o., kot prodajalec in S., d.o.o., kot kupec 17. 10. 2007 glede istih nepremičnin sklenila kupoprodajno pogodbo za kupnino v znesku 720.000 EUR z vključenim 20 % davkom na dodano vrednost, da se je kupec zavezal plačati kupnino v 30 dneh od podpisa pogodbe, da sta 30. 10. 2007 sklenila aneks k pogodbi, v skladu s katerim bo glede na to, da prodajalec še ni pravnomočno vknjižen kot lastnik, del kupnine v višini 620.000 EUR plačal v 30 dneh od pravnomočnosti vknjižbe, preostanek pa se je zavezal plačati v 30 dneh po refundaciji davka oziroma najkasneje do 31. 3. 2008, - da je S., d.o.o., 8. 11. 2007 vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo na svoje ime in da je bil 19. 11. 2007 izdan sklep o dovolitvi vknjižbe.

9. Izpodbijana sodba izhaja z gledišča, da je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe utemeljen, ker odsvojiteljica A., d.o.o. ni bila resnična lastnica in tudi pridobitelj – drugi toženec ob sklepanju pogodbe ni bil v dobri veri, da je bila odsvojiteljica lastnica nepremičnine.

10. Neutemeljeno je tožnikovo gledišče v odgovoru na pritožbo, da toženčeva dobrovernost ob sklepanju pogodbe ni pomembna, ker niti A., d.o.o., niti prejšnja dva prodajalca nista bila lastnika spornih nepremičnin. Po ustaljenem stališču sodne prakse kljub temu, da odsvojitelj ni lastnik in torej nima razpolagalnega upravičenja, pridobitelj z vknjižbo in ob predpostavki, da je bil ob sklepanju pogodbe in vložitvi predloga za vknjižbo v dobri veri, da je odsvojitelj lastnik, pridobi lastninsko pravico(5). Pridobiteljeva dobrovernost torej sanira pravno neučinkovitost razpolaganja, zaradi česar z vknjižbo pridobi lastninsko pravico, četudi odsvojitelj ni bil lastnik.

11. Ne glede na to je materialnopravno stališče izpodbijane sodbe napačno iz drugih razlogov. Opirajoč se na 440. člen OZ, po katerem prodaja tuje stvari veže pogodbenika, se je v sodni praksi utrdilo tudi stališče, da neobstoj razpolagalnega upravičenja ni ovira za veljavno sklenitev zavezovalnega posla(6) in posledično tudi ne podlaga za ničnost pogodbe(7). S tem je sodna praksa presegla dotlej uveljavljeno stališče sodne prakse, da ponovna prodaja sporne nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti takega posla zoper nedobrovernega drugega kupca(8). Glede na to, da je bila sporna pogodba sklenjena po uveljavitvi OZ, Stvarnopravnega zakonika in ZZK-1 kot celoti pravil, ki urejajo vprašanja, povezana s pridobitvijo lastninske pravice, je treba obravnavani pravni položaj presojati na podlagi teh pravil. 12. Ob upoštevanju opisane materialnopravne podlage za zaključek o ničnosti pogodbe (kot zavezovalnega pravnega posla) ne zadostujeta ugotovitvi, da A., d.o.o., ni bila resnična lastnica nepremičnin in da drugi toženec ob sklepanju pogodbe ni bil v dobri veri, da je A., d.o.o., resnična lastnica.

13. Ker ugotovitve o drugotoženčevi (ne)dobrovernosti niso pomembne za odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnost pogodbe, se o pritožbenih navedbah, podanih v zvezi s tem, ni treba izreči. 14. Ničnost sporne pogodbe (kot zavezovalnega posla)(9) je tožnik utemeljeval tudi z navedbami, da pogodba ni imela dopustne podlage, ker je bila sklenjena z zlorabo pravic (četrti odstavek 39. člena OZ), in da je pogodba navidezna (50. člen OZ). O obstoju teh podlag se sodba zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča ni izrekla.

O zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila

15. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime, oblika vračilnega zahtevka, ki ga ima stranka nične pogodbe na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ.

16. Iz določb 243. in 244. člena ZZK-1, kot so bile spremenjene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZZK-1 (ZZK-1C)(10), izhaja, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča je že dalj časa opozarjala na neustreznost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot oblike vračilnega zahtevka. Dopuščala ga je le v zadevah, ko je bil tak zahtevek uveljavljen tako ob vložitvi tožbe kot ob zaključku obravnave(11). Pred kratkim je obrazloženo zavzela jasno stališče, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe. Stališče temelji na argumentu notranje skladnosti pravnega reda, ki določa zastarljivost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in nezastarljivost vindikacijskega zahtevka kot (ene od) posledic(e) nične pogodbe(12).

17. V obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi dopuščale zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot obliko vrnitvenega zahtevka v smislu 87. člena OZ. Zadeva je bila v delu, ki je predmet sodbe, obravnavana po uveljavitvi ZZK-1C(13). Poleg tega je tožnik v razmerju do pogodbe, sklenjene med tožencema, tretji in torej ni pogodbena stranka, med vknjižbo na njegovo ime in vknjižbo na ime prve toženke pa je bila izvedena še vknjižba na tretjo osebo (Z., d.o.o.).

18. Če se bo izkazalo, da je pogodba, sklenjena med tožencema, iz razlogov, ki jih uveljavlja tožnik in o katerih se izpodbijana sodba še ni izrekla, nična, bo vknjižbo lastninske pravice na svoje ime mogel doseči z uveljavitvijo izbrisne tožbe (zoper osebe, vknjižene za njim)(14). Sodna praksa Vrhovnega sodišča pa se še ni izrecno opredelila o vprašanju, kakšen zahtevek (če sploh) ima na razpolago resnični lastnik, s čigar nepremičnino je razpolagal tretji, pridobitelj pa ni bil v dobri veri glede obstoja njegovega razpolagalnega upravičenja.

19. Navedeni dejanski stan se ne prilega nobenemu od primerov, ki so opredeljeni v veljavnem 243. členu ZZK-1. Izbrisna tožba je po teh določbah praviloma pogojena z neveljavnostjo zavezovalnega posla, ni pa določena za primer neučinkovitosti razpolagalnega posla, ki ob predpostavki pridobiteljeve nedobrovernosti ne more privesti do (pravno učinkovite) pridobitve lastninske pravice. Ker v takem primeru pridobitelj z vknjižbo ni postal resnični lastnik, dotedanji resnični lastnik pa lastninske pravice ni izgubil, mu mora biti dano pravno varstvo, s katerim bo dosegel uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Ena možna pot je razširjujoča razlaga prvega odstavka 243. člena ZZK-1, ki daje izbrisno tožbo za primer, če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga. Druga možna pot je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi mu bila v takih primerih dana stvarnopravna narava(15).

20. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o ničnosti pogodbe dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka ter posledično v IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev – in ne odločitev na drugi stopnji – je potrebna, ker bi bili sicer pravdni stranki prikrajšani v pravici do pritožbe. Glede na to, da se mora sodišče šele izreči o samostojni podlagi ničnostnega zahtevka, posebni napotki niso potrebni.

21. Zaradi ugotovljene zmotnosti stališča izpodbijane sodbe o podlagi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je pritožba drugega toženca utemeljena tudi v tem delu, zaradi prej obrazložene nedorečenosti pravne podlage za varstvo tožnikove lastninske pravice pa pritožbeno sodišče odločitve ni spremenilo in zahtevka zavrnilo, ampak je tudi v tem delu, tj. v III. točki izreka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje(16).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Ki je bil 11.12.2009 izbrisan iz sodnega registra.

Op. št. (2): Ki je bil 17.12.2009 izbrisan iz sodnega registra.

Op. št. (3): Glede na to tudi še ni preizkusilo, ali so podane procesne predpostavke za obravnavanje podredno postavljenih zahtevkov, kot sta navedba vrednosti spornega predmeta in plačilo sodne takse.

Op. št. (4): Z enakimi trditvami je utemeljeval tudi podredno postavljene zahtevke.

Op. št. (5): Tako npr. sodba VS RS II Ips 101/2014 z dne 11. 2. 2016. Op. št. (6): Prim. prej navedeno sodbo VS RS II Ips 101/2014 in odločbo II Ips 484/2005 z dne 12. 7. 2007. Op. št. (7): Tako izrecno sodba VS RS II Ips 103/2012 z dne 25. 4. 2013. Op. št. (8): Tako npr. sodba VS RS II Ips 137/2005 z dne 17. 1. 2007 in tudi še II Ips 1244/2008 z dne 17. 1. 2013, a je pri tem treba upoštevati, da je bilo tako stališče v zadnji zadevi zavzeto ob upoštevanju okoliščine, da je v času sklenitve in realizacije obeh pravnih poslov ter vložitve in obravnavanja tožbe bilo v sodni praksi uveljavljeno še prejšnje stališče. Op. št. (9): Zaradi kavzalnega razmerja med zavezovalnim in razpolagalnim poslom pa tudi neveljavnost razpolagalnega posla.

Op. št. (10): Uradni list RS, št. 25/2011, in velja od 5. 4. 2011. Op. št. (11): Na dilemo je bilo opozorjeno v sodbi VS RS II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010, v sodbi VS RS II Ips 898/2009 z dne 30. 5. 2013 pa je bilo izrecno zavzeto stališče, da je zahtevek za izstavitev dovolila sprejemljiv le še v primerih, ko je bila izbrana oblika sodnega varstva uveljavljena tako ob vložitvi tožbe kot ob zaključku glavne obravnave.

Op. št. (12): Tako sodba in sklep VS RS II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016. Op. št. (13): Postavitev podredno postavljenih zahtevkov utemeljuje tudi sklep, da tožnik ni spregledal nove pravne podlage.

Op. št. (14): Po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1 je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga po prejšnjem odstavku, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo … neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno.

Op. št. (15): Glede na dosedanji razvoj sodne prakse in stališča teorije (prim. npr. Juhart, Nekaj dodatnih premislekov k stvarnopravnim izhodiščem pri prenosu lastninske pravice na nepremičninah, Pravna praksa, 2/2013) je ta pot manj verjetna, ni pa je mogoče brez temeljitega premisleka vnaprej izključiti.

Op. št. (16): Tudi tožnik je zahtevka oblikoval v vzročno-posledični zvezi, nato pa postavil še dva podredna zahtevka. Naj bo glede na to le opozorjeno, da (tudi) ugoditev (le) delu primarno postavljenega zahtevka preprečuje obravnavanje podredno postavljenih zahtevkov.