Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tožeči stranki kot delodajalcu povzročil škodo v višini 31.230,00 EUR, saj gotovine v tem znesku, ki jo je sprejel od kupcev, ni položil na račun tožeče stranke, temveč jo je naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti zadržal zase. Tožeča stranka je za navedeni znesek oškodovana, s tem pa so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 54.557,67 EUR z obrestmi od 13. 8. 2019 do plačila, v presežku, tj. do vtoževanih 85.137,20 EUR z obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne 4.157,29 EUR stroškov postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka zavezanka za plačilo sodne takse v 36 %, toženec pa v 64 %.

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno njen ugodilni del) toženec vlaga pritožbo. Kot pritožbeni razlog uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni preučilo organizacije dela in delitve delovnih nalog v PE A., v kateri je bil zaposlen, ter da ni pretehtalo odgovornosti računovodstva in uprave tožeče stranke. Meni, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med njegovimi delovnimi nalogami poslovodje in nepolaganjem gotovine na račun. Gotovino je v nočni trezor položil delavec popoldanske izmene, toženec pa ni delal v popoldanski izmeni in tako ni pripravljal niti polagal dnevnih gotovinskih iztržkov v nočni trezor. Zmotna je ugotovitev, da je toženec določal, koliko gotovine se bo položilo v nočni trezor in kdaj. Kot poslovodja ni imel dostopnih vseh računovodskih programov, niti ne vpogleda v poslovanje. Računovodstvo tožeče stranke je ravnalo malomarno in neskrbno, saj višanja primanjkljaja v obdobju petih let z nobenim ukrepom ni preprečilo, zato je bil toženec v dobri veri, da je poslovanje PE A. solidno. Računovodstvo ga ni nikoli seznanilo ali opozorilo, da prihaja do nerazumnega ali nepojasnjenega višanja skupnega gotovinskega primanjkljaja. Načina poslovanja s fiktivnimi dokumenti ni vpeljal sam, temveč je PE A. tako poslovala vsa leta. Fiktivne dokumente na vzdevek oziroma na ime druge stranke so izdajali vsi zaposleni in to vse od odprtja PE, zato se niso mogli izdajati le po navodilu toženca. Tožeča stranka do 2017 ni ukrepala v smislu, da bi onemogočila oziroma računalniško blokirala poslovanje z vzdevki, ki je teklo še naprej tudi po letu 2015. Šlo je za vpeljan in uveljavljen način poslovanja, čeravno nezakonit, ki ga je tožeča stranka sama dopuščala preko svojih zaposlenih in bila z njim seznanjena. Vprašanje je tudi, ali ji je zaradi spornih fiktivnih dokumentov res nastala škoda. Tožeča stranka oziroma njen direktor se ni odzval na SMS sporočilo toženca, da se nekaj blaga iz skladišča nahaja pri strankah, ter da mu je stranka B. vrnila blago, ki se še danes nahaja pri njemu. Zadnja opravljena inventura konec poslovnega leta 2016 je bila uspešna in pozitivno zaključena, čeprav so celo leto 2016 tako kot vsa leta poslovali s fiktivnimi dokumenti brez oškodovanja tožeče stranke. Kot poslovodja je lahko za izdajanje in poslovanje s fiktivnimi poslovnimi listinami in dokumenti kvečjemu sokriv skupaj s tožečo stranko.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je tožeči stranki povzročil toženec kot njen delavec pri delu oziroma v zvezi z delom (177. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalni vlogi zatrjevala, da jo je toženec oškodoval s tem, ko dnevnih gotovinskih iztržkov blagajne PE A. v obdobju od 24. 3. 2017 do 4. 4. 2017 ni položil na njen račun, temveč jo je zadržal zase, ter s tem, ko je v obdobju od 13. 11. 2016 do 10. 6. 2017 z izdajo fiktivnih računov in izdajnic kupcem, ki blaga niso niti naročili niti prevzeli, prikril primanjkljaj blaga v skladišču PE A., ki je bilo dejansko izročeno nekomu drugemu (neznanemu subjektu), in ji onemogočil poplačilo zanj.

7. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Iz argumentacije sodišča prve stopnje je razvidno, kateri izvedeni dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom, kar izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve pritožbenega sodišča. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti toženca so obrazloženi z ustreznimi dejanskimi razlogi in tvorijo prepričljivo dokazno oceno.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec v PE A. od leta 2012 opravljal delo poslovodje, v okviru katerega je bil med drugim zadolžen za spremljanje prometa dnevnega poslovanja, za pravilno stanje blagajne in njeno zaključevanje ter za redno polaganje dnevnega gotovinskega izkupička od prodanega blaga na račun tožeče stranke. S pritožbenim vztrajanjem, da je polog gotovine na račun tožeče stranke oziroma v nočni trezor izvedel prodajalec, ki je delal v popoldanski izmeni, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, se toženec neuspešno skuša razbremeniti odškodninske odgovornosti za škodo, povzročeno s kršitvijo svoje obveznosti polaganja gotovinskega izkupička na račun. Zaključek o njegovi krivdni odškodninski odgovornosti je namreč sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na ugotovitvi, da so zaposleni prodajalci gotovino dnevnega izkupička blagajne polagali z zamikom oziroma za nazaj po njegovih navodilih, o čemer so skladno izpovedali toženčevi sodelavci C. C., D. D. in E. E. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je polaganje gotovine za nazaj potekalo na način, da se je položil znesek izkupička tistega dneva, za katerega se je polagalo za nazaj, takrat ko je bilo dovolj gotovine, morebiten višek denarja pa je ostal v ovojnici. Četudi bi držala pritožbena navedba, da so bile potrebne višine pologov razvidne iz dokumenta v mapi, ki je bila dostopna vsem, je bistvena ugotovitev, da je toženec zaposlenim dajal navodila, da se polog za nazaj izvede tedaj, ko bo dovolj financ, kot je izpovedal E. E. Iz tega razloga je bil toženec odgovoren za pravilnost gotovinskih pologov, čeprav so jih opravili drugi.

9. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da toženec pologov gotovinskih iztržkov ni mogel izvajati ali organizirati v času svoje odsotnosti zaradi letnega dopusta ali bolniškega staleža, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec namreč v okviru trditev v prvostopenjskem postopku odsotnosti ni zatrjeval. 10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na SMS sporočilo, ki ga je toženec poslal direktorju tožeče stranke in s katerim naj bi ga seznanil, da se gotovina hrani v ovojnici v omari. Iz tega sporočila (B4) ni razvidno niti koliko gotovine naj bi bilo v ovojnici niti ali je bilo poslano še v času delovnega razmerja oziroma v obdobju, ko je bilo od toženca zahtevano, da položi vso manjkajočo gotovino. V odgovoru na tožbo je toženec trdil, da gre za SMS z dne 4. 7. 2017, ko ni imel več dovoljenega vstopa v PE A. Sicer pa tega dokaza ni predlagal v zvezi z očitkom nepolaganja gotovine, temveč je z njim dokazoval svoje trditve, da je kupec F. F. s. p. material naročil in denar izročil njemu, zato naj bi ga tožeča stranka napačno vodila na seznamu kupcev, ki blaga niso niti naročili niti prejeli.

11. Da v času, ko je bil toženec poslovodja, razlog za polaganje gotovine za nazaj ni bil predhodni primanjkljaj gotovinskih iztržkov, ki naj bi ga s protipravno prilastitvijo gotovine povzročil prejšnji poslovodja PE A., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi direktorja tožeče stranke in G. G. ter izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, postavljenega v kazensko-preiskovalnem postopku zoper toženca. Ker je bil predhodni primanjkljaj PE A., ki je na dan 1. 1. 2012 znašal -6.190,00 EUR, v celoti pokrit 3. 1. 2012 s položitvijo tega zneska na račun tožeče stranke, je ob nastopu toženčevega poslovodenja začetno računovodsko stanje oziroma saldo znašalo nič. Ne drži pritožbena navedba, da je G. G. izrazila dvom glede resničnosti tega dejstva, saj je v zvezi s toženčevim sklepanjem, da je bila "ničla" zgolj na kontih, izpovedala, da ni bila seznanjena, da bi takrat kljub pokritju navedenega manjka obstajala razlika med knjigovodskim stanjem in dejanskim stanjem v blagajni. Če bi to držalo, bi toženec kot novi poslovodja tožečo stranko z neusklajenim stanjem seznanil. 12. Toženec se neuspešno skuša razbremeniti odgovornosti z obširnimi pritožbenimi navedbami o malomarnem ravnanju tožeče stranke (oziroma njenega računovodstva), ker naj ne bi niti preprečila višanja primanjkljaja pologov gotovine niti ga ne seznanila s primanjkljaji. Gre za nedopustne pritožbene novote, saj toženec te navedbe prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer tem navedbam nasprotuje ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je računovodkinja G. G. glede zamikov pologov toženca večkrat in redoma pozivala, naj izvaja redne gotovinske pologe dnevnih iztržkov in položi manjkajočo gotovino, ta pa ji je zatrjeval, da bo uredil, ki jo potrjujejo skladne izpovedi direktorja tožeče stranke, C. C., D. D. in E. E. Posebej pomembna je okoliščina, da je bil toženec poslovodja poslovalnice, kar pomeni, da je užival zaupanje tako uprave kot računovodstva tožeče stranke. Kljub temu, da je bilo znano, da se pologi dnevnih gotovinskih izkupičkov blagajne v PE A. izvajajo z daljšim zamikom za nazaj in ne sproti, sta direktor in računovodkinja utemeljeno pričakovala, da bo toženec navkljub zamiku poskrbel za polog gotovine v celoti, saj je bil na to tudi opozarjan. Glede na ugotovljeno opominjanje toženec ne more uspeti niti s pritožbenimi navajanji, da ni imel ne dostopa do računalniških programov in vpogleda v poslovanje PE A. kot tudi ne poslovodskega znanja. Tudi sicer te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

13. Dejstvo, da je bila tožeča stranka s polaganjem gotovine za nazaj seznanjena, samo po sebi ne pomeni, da je bila seznanjena tudi s primanjkljajem gotovine, ki bi morala biti (čeprav z zamikom) položena na račun. Tožeča stranka je namreč lahko šele naknadno ugotovila, da ni prišlo do pologa celotnega gotovinskega iztržka v obdobju od 24. 3. 2017 do 4. 4. 2017, kar potrjuje izpoved G. G., iz katere izhaja, da predhodno dejansko ni mogla vedeti za manjko, saj se je že gotovina polagala z zamikom, poleg tega pa je nastajal tudi nekajdnevni zamik od dneva položitve gotovine v trezor do takrat, ko je bil polog viden na bančnem računu. V tem smislu je treba razumeti tudi del izpovedi H. H., da se še po stanju evidentiranih terjatev na dan 31. 12. 2016 ni vedelo, da gre za manjko. G. G. je prav tako prepričljivo pojasnila, da je tožencu zaupala, ko ji je ves čas zatrjeval, da bodo pologi opravljeni, in ni posumila, da bi bili lahko ti zamiki dejansko posledica primanjkljaja gotovine. Da je direktorja o ugotovljenem manjku obveščala referentka, kar je izpovedal H. H., pa se nanaša na manjko, ki je bil ugotovljen v aprilu 2017, torej po zahtevi G. G., da naj toženec iztržke blagajne od 6. 4. 2017 naprej polaga redno brez zamikov, manjkajočo gotovino za nazaj pa položi v roku enega tedna.

14. Zaključku glede naknadne ugotovitve primanjkljaja ne nasprotuje niti izpoved H. H., da je bilo vse, kar je bilo knjiženo v računovodstvu, v roku pol ure na vpogled tožeči stranki, kot skuša zmotno prikazati pritožba. Ta del izpovedi je iztrgan iz konteksta, saj je izpovedal tudi, da so bili podatki o terjatvah za dnevne iztržke vedno dosegljivi računovodstvu tožeče stranke, iz česar gre sklepati, da so bili zaradi "online" obdelave vidni oziroma dosegljivi izdani blagajniški računi (kot terjatve), ne pa gotovinski pologi v nočni trezor, torej ali je bila gotovina, prejeta na podlagi izdanega blagajniškega računa, dejansko tudi položena na račun tožeče stranke. V zvezi z vidnostjo pologov gotovine je pomembna tudi izpoved direktorja tožeče stranke, iz katere izhaja, da včasih niso vodili posameznih poslovalnic po samostojnih kontnih karticah.

15. Ob upoštevanju vsega navedenega je zmoten pritožbeni očitek o nedokazani vzročni zvezi med delovnimi nalogami toženca in nepolaganjem gotovine na račun tožeče stranke. Podana je namreč vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo. V kolikor toženec ne bi kršil svoje obveznosti, ki jo je imel kot poslovodja, in bi poskrbel za izvajanje rednih in sprotnih pologov celotnih dnevnih gotovinskih iztržkov na račun tožeče stranke, ne bi prišlo do škode v višini primanjkljaja položene gotovine.

16. Pritožba neutemeljeno oporeka načinu ugotavljanja dejstva, da je toženec zase zadržal gotovinske iztržke. ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna odločilna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi. Tožeča stranka ni bila dolžna dokazati svojih trditev s posnetkom video nadzora, za kar se zmotno zavzema pritožba, saj je določeno odločilno dejstvo dovoljeno dokazovati tudi zgolj z zaslišanjem prič, ki je enakovredno dokazovanju z drugimi dokaznimi sredstvi (npr. listinami, videoposnetki). Sodišče prve stopnje je zato dokazni zaključek, da je toženec gotovino zadržal zase, pravilno oprlo na izpoved G. G., iz katere izhaja, da ji je toženec šele po zadnjem opozorilu, tj. takrat, ko bi po zahtevi moral nakazati manjkajočo gotovino, prvič dejal, da tega denarja nima.

17. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tožeči stranki kot delodajalcu povzročil škodo v višini 31.230,00 EUR, saj gotovine v tem znesku, ki jo je sprejel od kupcev, ni položil na račun tožeče stranke, temveč jo je naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti zadržal zase. Tožeča stranka je za navedeni znesek oškodovana, s tem pa so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda).

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi odškodninsko odgovornost toženca za škodo v skupni višini 22.955,07 EUR, ki je nastala zaradi manjka blaga, ki ga je toženec izdal na podlagi fiktivnih računov, izdajnic in povratnic (t.i. fiktivni dokumenti), saj se ti niso glasili na dejanske kupce, temveč na določene druge samostojne podjetnike oziroma gospodarske družbe, ki pa dejansko blaga niso niti naročili niti prevzeli, zato so po poslanih opominih tožeče stranke plačilo zavrnili.

19. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je bil v PE A. način poslovanja s spornimi fiktivnimi dokumenti, izdanimi kupcem, ki jim blago dejansko ni bilo izročeno, uveljavljen že od samega odprtja naprej in ga ni vpeljal toženec. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da bi bil toženec z nastopom poslovodenja v opisano poslovanje vpeljan, še manj pa, kdo naj bi ga vanj vpeljal. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Toženec je bil kot poslovodja zadolžen tudi za pripravo in izdajo blaga kupcem. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da ostali prodajalci niso po lastni iniciativi izstavljali računov na kupce, ne da bi jim bilo to blago izdano, temveč so tako ravnali le po izrecnem navodilu toženca, se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da je šlo za predhodno ustaljeno poslovno prakso PE A. Tudi na podlagi izpovedi C. C., da so proti koncu že sami, brez izrecnih navodil toženca blago knjižili na eno stranko, nato pa prečrtali in napisali stranko, kateri je bilo dejansko izročeno blago, ni mogoče zaključiti, da je takšen način poslovanja obstajal že pred toženčevim prevzemom poslovodenja. Kot pritožbena novota je neupoštevna navedba, da se fiktivni dokumenti niso mogli izdajati samo po navodilu toženca, ker poleg letnih dopustov in bolniških odsotnosti ni bil fizično prisoten tekom celega delovnega dne, saj je delal v dopoldanski izmeni in veliko tudi na terenu.

20. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da so tudi ostali zaposleni v PE A. oškodovali tožečo stranko, ker so izdajali fiktivne dokumente na ime drugih kupcev. Tovrstne pritožbene navedbe so neutemeljene in ne vplivajo na presojo sodišča prve stopnje o toženčevi krivdni odgovornosti za škodo, povzročeno z njegovim nedopustnim ravnanjem, torej s tistimi fiktivnimi dokumenti, ki jih je izdal prav toženec in ki so predmet izpodbijanega dela sodbe.

21. Ni podana deljena odgovornost (sokrivda) tožeče stranke in toženca za poslovanje s fiktivnimi dokumenti, saj iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožeča stranka seznanjena z izdajanjem fiktivnih faktur in dokumentov na navidezne kupce, ki blaga sploh niso prejeli, ter da bi to dopuščala, kot je nasprotno sodišče prve stopnje ugotovilo za fiktivne dokumente, izstavljene na drugačen način, tj. na vzdevke neznanih kupcev ("I.", "J.", "K.", "L."). Ker je v zvezi s fiktivnimi dokumenti na vzdevke sodišče prve stopnje zaključilo, da krivdna odškodninska odgovornost toženca ni podana, se pritožba neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da tožeča stranka tudi po letu 2015, ko v sistem ni bilo več mogoče vnašati kupcev pod vzdevki, ni računalniško blokirala izdajanja dokumentov na vzdevke, ki so bili v sistem vneseni že od prej.

22. Ne drži pritožbena navedba, da prejšnja leta ni bilo inventurnega manjka ob koncu leta. Nasprotuje ji namreč izpoved E. E., da je v zvezi z manjkom materiala, ki se je običajno ugotovil ob letni inventuri, toženec vedno pojasnil, da bo to uredil on. Prav tako iz izpovedi C. C. izhaja, da se ob opravljanju predhodnih inventur pri velikih odstopanjih ni ničesar zabeležilo oziroma se je prilagodilo, kot da ni toliko manjkalo. Pritožbeno navajanje, da je bilo pred opravljeno inventuro in po prenehanju toženčevega delovnega razmerja lahko iz skladišča odtujeno še veliko blaga, ter da je toženec direktorju poslal SMS sporočilo, da se kar nekaj blaga iz skladišča nahaja pri strankah, je pavšalno in ne omogoča zaključka, da inventurna komisija ni pravilno ugotovila primanjkljaja blaga, saj pritožba teh navedb niti ne konkretizira (npr. z navedbo blaga in strank).

23. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženec direktorja tožeče stranke obvestil, da se blago, ki ga je vrnil kupec B., nahaja pri njemu, pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju soglaša z izčrpnimi prvostopenjskimi razlogi, s katerimi je utemeljeno ovrglo toženčev ugovor, da si tega blaga ni protipravno prilastil. 24. Pritožba izpostavlja, da tožeči stranki ni nujno nastala škoda, ker naj bi nekatere dejanske stranke še prišle plačati fiktivne račune, kar pa predstavlja zgolj ugibanje toženca, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. Škoda oziroma njena višina, ki je nastala tožeči stranki zaradi izstavljenih fiktivnih dokumentov, je dokazana z listinsko dokumentacijo, pisnimi izjavami kupcev in izpovedmi prič. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz 17. do 33. točke prvostopenjske sodbe, v katerih je po posameznih kupcih izčrpno pojasnjeno, s katerimi fiktivnimi dokumenti je toženec tožeči stranki povzročil škodo. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni imela interesa terjati plačila od dejanskih strank, ker toženca glede tega ni nikoli kontaktirala in zahtevala pojasnila, komu je bilo blago resnično izdano, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. S pritožbenim poudarjanjem, da je bil manjko sredi poslovnega leta normalen oziroma, da do manjka ob inventuri na koncu leta ne bi prišlo, če bi poslovanje lahko teklo naprej, se toženec glede na ugotovljeno nedopustnost izdajanja fiktivnih dokumentov v nobenem primeru ne more razbremeniti odgovornosti.

25. Pritožba ne konkretizira izpodbijanja dela odločitve o odškodninski odgovornosti v zvezi s protipravno prilastitvijo blaga oziroma osmih zimskih pnevmatik v vrednosti 372,60 EUR. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je tudi v tem delu izpodbijana odločitev pravilna.

26. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe, vključno s stroškovno odločitvijo, potrdilo (353. člen ZPP).

27. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).