Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 623/2014

ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.623.2014 Upravni oddelek

javni razpis financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij sofinanciranje iz javnih sredstev bistvena kršitev določb upravnega postopka obrazložitev sklepa
Upravno sodišče
14. oktober 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V izpodbijanem sklepu je navedeno, za koliko sredstev je zaprosila tožeča stranka in koliko sredstev ji je bilo dodeljenih po posameznih programih in za delovanje. Navedeno je tudi doseženo število točk po posameznih merilih (stopnja prioritete, ocena vzajemnosti in solidarnosti ter ocena učinkovitosti, ekonomičnosti in racionalnosti). Niso pa razvidni razlogi za njihovo dodelitev prav v navedeni višini (odstotkih).

Razloge za dodeljeno število točk je mogoče razbrati šele na podlagi ocenjevalnega lista, to pa pomeni, da zgolj njihovo število iz obrazložitve sklepa ne zadošča za preizkus narejene ocene in da je zato obrazložitev sklepa bistveno pomanjkljiva. Pri tem ne gre za „podrobnosti“, ki jih po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo ni treba oziroma niti ni mogoče obrazlagati v sklepu. Gre za ključne razloge, na katerih temelji odločitev. Tudi ni dovolj, da v takšnem primeru z ocenjevalnimi listi razpolaga pritožbeni organ, ko preizkuša pritožbo, temveč mora biti z njihovo vsebino seznanjen tudi vlagatelj, saj le na ta način lahko učinkovito ugovarja zoper izpodbijano odločitev. To pomeni, da bi vsaj pritožbeni organ moral dopolniti pomanjkljivo obrazložitev sklepa. Ker tega ni storil, da ostaja tudi po pritožbi obrazložitev izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljiva. To pa ni samo v nasprotju z določbami ZUP, ki se primerno uporabljajo tudi v razpisnih postopkih, temveč tudi v nasprotju z določbami normativnih aktov tožene stranke, to je Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO in Navodila za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Sveta FIHO št. 1743-H16/2013 z dne 19. 12. 2013 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 342 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Pristojni organ tožene stranke (Svet FIHO) je v zadevi javnega razpisa za razporeditev sredstev fundacije v letu 2014 tožeči stranki dodelil 135 507,08 EUR sredstev, in sicer 111 274,93 EUR za programe na državni ravni in 24 232,15 EUR za delovanje na državni ravni.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je komisija za ocenjevanje in pripravo predlogov za razporeditev sredstev FIHO (v nadaljevanju Komisija) humanitarnim organizacijam v skladu s finančnim načrtom, ki ga je v skladu s Pravili FIHO sprejel Svet Fundacije, in ob upoštevanju oddelitve obvezne rezerve v višini 1%, razporedila sredstva v skupni višini 5 545 732,50 EUR, od tega 74,6% sredstev za socialne programe, 22,4% za delovanje in 3% za naložbe, pri čemer so humanitarne organizacije zaprosile za trikrat več sredstev od razpoložljivih.

Komisija je nato skladno s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO (v nadaljevanju Pravilnik) in Navodili za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij (v nadaljevanju Navodila) vsebinsko ocenila predložene programe posameznih organizacij, pri pripravi predloga za razporeditev sredstev za programe pa upoštevala tudi višino lastnih sredstev oziroma sredstev, ki so pridobljena iz drugih virov, ter doseženo realizacijo programov v zadnjem poročilu. Vsebinsko je skladno s Pravilnikom oziroma Navodili ocenila tudi njihovo delovanje ter nato nadaljevala z vsebinsko obravnavo prijavljenih naložb. Tožeča stranka, ki ima status humanitarne organizacije, je zaprosila za sredstva v skupni višini 362 634,74 EUR, in sicer za sofinanciranje socialnih programov 289 520,63 EUR in za delovanje 73 114,11 EUR.

Pri ocenjevanju programov ji je bilo od skupnega možnega števila točk 289 520,63 dodeljenih 138 868,00 točk, za delovanje pa skupno 33 345,46 točk od največjega možnega števila točk 73 114,11 ter pri tem upoštevana merila in kriteriji iz Navodil, ki jih tožena stranka v obrazložitvi citira, ter na tej podlagi podan predlog s strani Komisije, ki ga je Svet FIHO v celoti sprejel in odločil tako, kot je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa.

Nadzorni odbor FIHO je kot drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da tožeča stranka izpodbija sklep zaradi nedodeljenih sredstev v višini 227 127,66 EUR ter hkrati ugotavlja, da tožeča stranka ne more izhajati iz stališča, da ima pravico do odobritve zaprošenih sredstev v celoti. Po veljavni zakonodaji in po Pravilniku ima pravico, da se udeleži postopka Javnega razpisa, v katerem se vloge rešujejo po pogojih in merilih, ki veljajo za vse organizacije na invalidskem in humanitarnem področju. Drugostopni organ tudi meni, da je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen ter da njegova vsebina ustreza določbam Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS) in Pravilnika. Obrazložitev je vsebinsko in med seboj povezana celota. V obrazložitvi so še posebej navedena razmerja med skupnimi zaprošenimi in razpoložljivimi sredstvi za leto 2014 ter dejstvo, da so humanitarne organizacije razpoložljivi znesek presegle za skoraj 300%. Razporeditev sredstev upošteva merila in kriterije iz Pravilnika. Odločeno je po veljavni metodologiji, ki jo je tožena stranka kar nekaj časa izpopolnjevala, da bi dosegla večjo preglednost dodeljevanja sredstev ter primerljivost vrednosti po kriterijih, kar je bistvenega pomena za dodelitev sredstev. Drugostopni organ zavrača tudi očitke tožeče stranke o kršitvah določb Ustave in se pri tem sklicuje na sodbo I U 808/2011 z dne 29. 12. 2011, kjer Upravno sodišče kršitev ni našlo.

V zvezi z vsebinskimi ugovori pa drugostopni organ navaja, da tako kompleksnega programa, ki vključuje tudi zdravstveno oskrbo, ni mogoče v celoti izvajati kot socialno varstveni program. Izvedba takšnega programa (celostna oskrba v hiši hospica) je možna samo kot del javne socialno varstvene in zdravstvene mreže s koncesijo ali na kakšen drugačen način, ki ureja paliativno oskrbo na nivoju javne mreže storitev. Na podlagi predložene dokumentacije je bilo ocenjeno, da program hiše hospica le v delu, ki se nanaša na psihosocialno oskrbo umirajočih z nočitvijo izpolnjuje kriterij socialno-varstvenega programa humanitarne organizacije. Nižji delež kriterija vzajemnosti stroškov programa tako izhaja iz dejstva, da je strošek programa z nočitvijo pri tožeči stranki izrazito višji kot najbolj zahtevni nočitveni program z oskrbo v primerjavi z ostalimi organizacijami.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v delu nedodeljenih sredstev v višini 227 127,66 EUR odpravi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki poleg (že dodeljenih) sredstev v višini 135 507,08 EUR dodeli za program „celostna oskrba v hiši hospica“ 56 017,50 EUR ter sklene v tej zvezi ustrezna pogodba, za znesek 171 110,16 EUR pa zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Poleg tega naj sodišče ugotovi, da je bila tožeča stranka z izpodbijanim sklepom prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka. Podrejeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na nedodeljena sredstva, odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, da ugotovi prizadetost tožeče stranke v pravicah in pravnih koristih in da odloči o stroških postopka.

Kot bistveno kršitev določb postopka navaja, da tožena stranka v izreku sklepa ni odločila o dodelitvi 227 127,66 EUR in s tem ni odločila o vseh zahtevkih, kar je v nasprotju z 213. členom ZUP. Obrazložitev pa glede dodeljenih sredstev ne vsebuje razlogov za odločitev, zato se sklepa ne da preizkusiti, kar je kršitev 214. člena ZUP. Zahtevane vsebine tudi ne vsebuje odločba druge stopnje. Vsebuje le število dodeljenih točk in splošen opis načina točkovanja, ne vsebuje pa razlogov za dodeljeno število točk. Splošnega opisa načina točkovanja ni mogoče šteti za obrazložitev konkretnega akta. Gre le za pravno podlago, pod katero je šele treba subsumirati ugotovljena dejstva ter nato odločitev konkretno obrazložiti po vsakem kriteriju, saj je le na ta način obrazložitev zakonita in preverljiva. Tožena stranka pri takem ravnanju vztraja že več let, in to kljub temu, da se je o standardu zadostne obrazloženosti že večkrat izreklo Upravno sodišče, npr. v sodbi I U 675/2010. Ker odločba (pravilno: sklep) ni v zadostni meri obrazložena, tožeča stranka ne more konkretno ugovarjati po vsakem elementu prijave. Zato izpodbija sklep v vseh tistih točkah, kjer ni dosegla najvišjega možnega števila. Konkretno pa ugovarja zoper očitno prenizko oceno deleža FIHO po kriteriju vzajemnosti stroškov programa „celostna oskrba v hiši hospica“, kjer ji je bilo dodeljenih le 0,22 točke od možne 1 točke. Da je ocena očitno prenizka, kaže edinstven program celostne oskrbe umirajočih in njihovih svojcev s 24-urno namestitvijo. Program ni primerljiv z drugimi, saj ga nihče drug ne izvaja. Strošek paliativne oskrbe je v bolnišnicah bistveno višji. Priznani strošek zdravstvenega dela oskrbe znaša za bolnišnice 106 EUR in več, medtem ko psihosocialnega dela oskrbe v bolnišnicah sploh ne izvajajo. Takšne oskrbe tudi ni v domovih za ostarele. V številnih študijah je dokazano, da je oskrba umirajočih bolnikov najdražja, pri čemer v hiši hospica umira kar 92% onkoloških bolnikov, razmerje v stroških med kurativnim in paliativnim pristopom umirajočega pa je kar 3 : 1. V hiši hospica je povprečna doba oskrbe v letu 2013 le 15 dni, torej prav v času, ko je oskrba najdražja. Glede na opuščanje nepotrebnih terapij, nepotrebnega diagnosticiranja in invazivnih ukrepov, je namestitev v hospic mnogo cenejša, predvsem pa humanejša oskrba. Dosedanja finančna situacija je tožečo stranko že prisilila k varčevanju, s tem da je število zaposlenih (pre)majhno in da so v čim večji meri vključeni prostovoljci. Hiša hospica deluje sicer v polnem obsegu in presega zastavljene načrte, kar je tožeča stranka želela tudi pisno in ustno predstaviti na obravnavi pritožbe pred drugostopnim organom, pa je niso povabili. V zvezi z razlogi druge stopnje tožeča stranka navaja še, da je govora o primerjavah programa z drugimi organizacijami, čeprav takšnih organizacij sploh ni, oziroma jih ni mogoče primerjati z organizacijami, kjer hudo bolni le prenočijo. Hiša hospica nudi kompleksno psihosocialno, duhovno, strokovno in laično podporo, kar zahteva veliko kadrov in je prenočišče le najnižji strošek pri tej oskrbi. V tujini se hiše hospica financirajo iz prihodkov fundacij od loterijskih sredstev.

Tožena stranka za leto 2014 razpolaga s sredstvi obvezne rezerve v višini 56 017,50 EUR, ki se lahko dodelijo za kritje obveznosti, ki izhajajo iz sodbe sodišča. Hitra dodelitev sredstev je v konkretnem primeru nujna za delovanje hiše hospica, saj je višina donacij, ki jih tožeča stranka pričakuje, zaradi gospodarske situacije vprašljiva. Tožeča stranka je zaprosila za sredstva v nujno potrebni višini 102 000,00 EUR (od skupaj potrebnih 413 614,79 EUR), dodeljenih pa ji je bilo le 17 981,00 EUR. Brez dodelitve zaprošenih sredstev obstaja zato realna nevarnost, da izvajanje programa paliativne oskrbe, ki je ena od pacientovih pravic in obenem državna prioriteta na področju zdravstvenih dejavnosti, ne bo več mogoče. Tožeča stranka je do sedaj pravilno porabljala sredstva FIHA, izvedbo programa in nakup opreme pa je tožena stranka ocenila kot vzorno. To pomeni, da je tožeča stranka izpolnila pogoje za dodelitev sredstev po najvišji oceni, saj so programi racionalni, smotrni, učinkoviti, ekonomični, vzajemni in solidarni, programsko pa pokrivajo storitve, ki jih ne zagotavljajo druge oblike izvajanja socialne varnosti. Programi so sofinancirani s strani drugih sofinancerjev in se povezujejo z drugimi javnimi službami. Program hiše hospica pa je še posebej izviren in sodi po mnenju tožeče stranke v I. prednostno skupino iz 10. člena Navodila. Tožeča stranka zato meni, da lahko sodišče samo odloči tako, kot je navedeno v primarnem tožbenem predlogu, vključno z ugotovitvijo o kršitvah pravic, saj ji nezakonito ravnanje tožene stranke povzroča škodo, zaradi katere bo postavila še odškodninski zahtevek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa obširna in skladna s Pravilnikom. Obrazložitev je vsebinsko povezana celota, katere vsebine so predstavljene bolj obširno, pa presoja pristojni organ. V okviru realnih materialnih možnosti, skupnih izhodišč ter v okviru določb Pravilnika in Navodila so podani vsi relevantni razlogi, ki zadevajo vlogo tožeče stranke. Konkretno je navedeno, kako so bili ocenjeni posamezni programi, pri čemer so člani komisije presojali njihovo vsebino po predpisanih kriterijih ter pri tem upoštevali tudi višino lastnih sredstev in realizacijo programov v zadnjem poročilu. Zahteve tožbe po podrobni obrazložitvi nimajo pravne podlage. Določitev stopenj predvidenih ocen je prepuščena članom komisije. Obenem je sistemsko in praktično nerealno zahtevati obsežnejšo oziroma podrobnejšo opredelitev podlag za vsako posamezno stopnjo ocene glede na različnost predloženih socialnih programov in storitev. V letu 2014 je bilo za sofinanciranje podanih 85 vlog humanitarnih organizacij, časovni okvir za odločanje pa je samo mesec dni. Zato ni mogoče zahtevati podrobnejše obrazložitve. Sicer pa so vse podrobnosti ocenjevanja razvidne iz posebnega ocenjevalnega lista, ki se nahaja v spisih, le-tega pa skupaj s celotnimi spisi pridobi drugostopni organ, ko odloča. Takšno stališče potrjujejo tudi sodbe naslovnega sodišča, na katere se tožena stranka sklicuje in jih citira v nadaljevanju (I U 675/2010, U 914/2007, U 669/2008, I U 505/2009). O navedbah tožeče stranke, da so bile kršene določbe Ustave, se je sodišče izreklo v sodbi I U 808/2011. V zvezi s tožbenim predlogom, da se izda ugotovitvena sodba, pa tožena stranka navaja, da je uveljavljanje pravic zagotovljeno že z izpodbojno sodbo in da zato za ugotovitveno ni pravne podlage. Poudarja, da zato, ker tožeča stranka ni prejela vseh zaprošenih sredstev, sklep še ni nezakonit. Sodelovanje na javnem razpisu je povezano s tveganjem. Kot je že večkrat poudarilo naslovno in Vrhovno sodišče (npr. sodbah I U 93/2011, sklep I Up 28/2010) sama udeležba na javnem razpisu še ne pomeni, da bo tudi uspešna. V konkretnem primeru gre za razpis, na katerega je vsako leto več prijav. Posebnost je tudi določitev razpoložljivih sredstev za naprej, kar lahko pomeni tako zvišanje kot znižanje dejanskih sredstev. Zato tožeča stranka ne more realno pričakovati odobritve sredstev v zahtevani višini in zato ne more utemeljiti, da bi z zakonitim sklepom prejela vsa zaprošena sredstva. Prav tako pa iz istih razlogov ne more govoriti o nastali škodi in o podlagi za odškodninski zahtevek.

Tožba je utemeljena.

Izrek izpodbijanega sklepa je sicer pomanjkljiv, saj manjka odločitev o tem, da se vloga tožeče stranke v preostalem delu – to je v delu, v katerem ji ni bilo ugodeno – zavrne. Vendar pa pomanjkljivost oziroma nepravilnost po presoji sodišča ni bistvena, saj je iz izreka dovolj jasno razvidno, v kakšni višini se sredstva za posamezne programe oziroma delovanje dodelijo in s tem tudi, v katerem obsegu se dodelitev sredstev zavrne.

Izpodbijani sklep tudi ni povsem neobrazložen, kot trdi tožeča stranka v tožbi. Poleg obširnega opisa poteka postopka in načina ocenjevanja ter načina razporejanja sredstev med prijavljene humanitarne organizacije, so v IV. točki navedeni tudi razlogi, ki se nanašajo prav na dodelitev sredstev tožeči stranki. Pri tem je navedeno, za koliko sredstev je zaprosila tožeča stranka in koliko sredstev ji je bilo dodeljenih po posameznih programih in za delovanje. Navedeno je tudi (v tabeli) doseženo število točk po posameznih merilih iz Navodila (stopnja prioritete, ocena vzajemnosti in solidarnosti ter ocena učinkovitosti, ekonomičnosti in racionalnosti). Niso pa razvidni razlogi za njihovo dodelitev prav v navedeni višini (odstotkih), pri čemer so sporne vse tiste ocene programov in delovanja, pri katerih tožeča stranka ni dosegla najvišjega možnega števila točk, s poudarkom na programu „celostna oskrba v hiši hospica“. Tega tudi ni mogoče dognati zgolj z upoštevanjem Navodil, ki vsebujejo merila in kriterije za točkovanje in ki se kot podlaga za točkovanje in s tem za oceno vloge obširno povzemajo v obrazložitvi. Določbe Navodil namreč niso takšne, da bi bil že samo z njihovo uporabo možen preizkus pravilnosti števila doseženih točk, razvidnih iz obrazložitve sklepa. Tako so npr. pri programu „detabuizacija smrti“ pri spornem merilu „stopnja prioritete“ iz 5. člena Navodila tožeči stranki dodeljene 4 točke (od možnih 6), ni pa razvidno, po katerem elementu navedenega merila. To je razvidno šele iz ocenjevalnega lista, ki je v spisih in iz katerega sledi, da je bil program s stopnjo „srednja“ in s tem z manjšim številom točk od možnih ocenjen po kriteriju „ocena potrebnosti“ iz 6. člena Navodila, kar pomeni, da je šele na podlagi ocenjevalnega lista mogoče ugotoviti razloge za dodeljeno število točk in s tem za izpodbijano oceno. Še v večji meri to velja za točkovanje po kriteriju vzajemnosti (primerljivosti) stroškov in po kriteriju vzajemnosti (primerljivosti) kapacitet kot elementov „ocene vzajemnosti in solidarnosti“ iz 10. člena Navodil, ki je še posebej sporno pri oceni programa „hiša hospica“. Tudi v teh primerih je namreč šele iz ocenjevalnega lista mogoče razbrati, na podlagi katerih primerjav je bil oblikovan priznani delež od pričakovanih sredstev FIHO in s tem narejena ocena po navedenem merilu, tako na nivoju primerljivosti stroškov, kot tudi na nivoju primerljivosti kapacitet. Šele na podlagi ocenjevalnega lista je torej mogoče razbrati razloge za dodeljeno število točk, to pa pomeni, da zgolj njihovo število iz obrazložitve ne zadošča za preizkus narejene ocene in da je zato obrazložitev sklepa bistveno pomanjkljiva. Pri tem ne gre za „podrobnosti“, ki jih po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo ni treba oziroma niti ni mogoče obrazlagati v sklepu. Gre za ključne razloge, na katerih temelji odločitev. Tudi ni dovolj, da v takšnem primeru z ocenjevalnimi listi razpolaga pritožbeni organ, ko preizkuša pritožbo, temveč mora biti z njihovo vsebino seznanjen tudi vlagatelj, saj le na ta način lahko učinkovito ugovarja zoper izpodbijano odločitev. Kar pomeni, da bi (ob zagotovljenem sodnem varstvu) vsaj pritožbeni organ moral dopolniti pomanjkljivo obrazložitev sklepa. In ker tega Nadzorni odbor FIHO v konkretnem primeru ni storil, se pokaže, da ostaja tudi po pritožbi obrazložitev izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljiva. To pa ni samo v nasprotju z določbami ZUP, ki se primerno uporabljajo tudi v razpisnih postopkih, temveč tudi v nasprotju z določbami normativnih aktov tožene stranke, to je Pravilnika in Navodila. Iz 21. člena Pravilnika jasno sledi, da se v obrazložitvi sklepa med drugim navedejo poglavitni vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter poleg ocene tudi (dejanske) ugotovitve, ki utemeljujejo odločitev. Iz 3. člena Navodila pa, da so organi FIHO tako v predlogih za razporeditev ali dodelitev sredstev kot v sklepih o razporeditvi oziroma dodelitvi sredstev dolžni obrazložiti, kako so ta Navodila upoštevali pri ocenjevanju. Čim pa teh razlogov ni, ni mogoče preizkusiti odločitve, oziroma ji niti ni mogoče učinkovito ugovarjati, kar pomeni, da gre za kršitev postopka, ki je bistvena in ki narekuje odpravo izpodbijanega sklepa.

Ima pa tožena stranka prav, da v konkretnem primeru ni podlage za ugotovitveno sodbo ter da se uveljavljanje pravic, ki so bile po tožbenih navedbah prizadete z izpodbijano odločitvijo, zagotavljajo že z izpodbojno tožbo. Prav tako po vsebini ne gre za zadevo, v kateri bi sodišče lahko odločalo meritorno.

Sodišče je zato sledilo podrednemu tožbenemu predlogu (v 1. in 3. točki) in tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje pristojnemu organu.

O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia