Jedro

Tožnik je odsotnost z dela opravičil z verodostojnim zdravniškim potrdilom. Tožena stranka tega potrdila ni izpodbijala na pristojni zdravniški komisiji prve stopnje, kar bi lahko storila glede na predpise o zdravstvenem zavarovanju, če je dvomila v ugotovitve lečečega zdravnika. Dejstvo, da tožnik ni pravočasno javil svoje odsotnosti, ob kasnejši dostavi zdravniškega potrdila, ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. ali 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 10.1.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožniku v znesku 66.189,00 SIT, poleg tega pa še plačati priči Tončki Gaberšček stroške v znesku 1.680,00 SIT. Sodišče je tako odločilo, ker je ugotovilo, da niso bili podani zakoniti razlogi za prenehanje delovnega razmerja po 5. oz. 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da ostane v veljavi sklep tožene stranke z dne 10.1.2000. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je skledilo izjavam prič, ki jih je predlagal tožnik in je svojo odločitev oprlo tudi na zdravniško spričevalo, ki ga je predložil tožnik, ni pa upoštevalo izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče je tudi neutemeljeno verjelo, da je tožnik seznanil toženo stranko z zdravstvenimi težavami, kar pa ne drži. Ker se tožnik ni javil na delo, je morala tožena stranka na novo organizirati prevoz zaradi česar je prišlo do zamude storitve naročniku. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe pri Zdravstvenem domu ... glede tožnikovega zdravstvenega kartona. Tožnik ni predložil nikakršnih dokazov o dodatnih pregledih v Bolnici .... Tožena stranka še poudarja, da tožnik ni imel nikakršnih težav z zdravjem, saj jih tudi med tekom delovnega razmerja ni imel. To pa potrjuje, da je prejel zdravniška potrdila naknadno in da so bila izdana za nazaj. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi napačna odločitev sodišča. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena, saj ne navaja nobenih drugačnih stališč ali trditev, kot jih je tožena stranka že navedla v postopku na prvi stopnji. Izpodbijanje odločitve zdravnika o bolezni in bolniški odsotnosti ne spadajo v ta postopek. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnik odsotnost z dela, zaradi delovne nezmožnosti v spornih dneh, opravičil z verodostojnim zdravniškim potrdilom. Tožena stranka to potrdilo ni izpodbijala na pristojni zdravniški komisiji prve stopnje, kar bi lahko storila glede na predpise o zdravstvenem zavarovanju, če je dvomila v ugotovitve lečečega zdravnika. Sodišče tudi ni imelo razlogov, da bi dvomilo v pristnost in veljavnost omenjenega potrdila, zato je svojo odločitev lahko oprlo na ta dokaz, ne da bi zahtevalo še podatke iz Bolnice na ..., kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Tudi ugovor tožene stranke, da tožnik ni pravočasno javil svoje odsotnosti, ob kasnejši dostavi zdravniškega potrdila, ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. ali 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), temveč bi bil lahko razlog za disciplinski postopek, v kolikor je to kot kršitev delovne obveznosti določeno v splošnem aktu tožene stranke. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi ter je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP ter 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 155. in 165. člena ZPP ni priznalo, ker navedbe v tej vlogi niso prispevale k odločitvi o pritožbi.