Jedro

Ker je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila pravno relevantno dejstvo, da predmetne nepremičnine v času podržavljanja (tj. na dan 17. 9. 1947) niso bile (več) poškodovane, je cenitev predmetnega premoženja, ki jo je toženki predložil tožnik in ki izhaja iz predpostavke poškodovanosti tega zaradi požara, nerelevantna. Posledično je treba ugotoviti tudi, da okoliščina, da se izvedenec A. A. do cenitve tožnikovega strokovnega pomočnika ni opredelil, ni v ničemer vplivala na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja v zadevi, toženka pa je odločitev v zadevi lahko utemeljeno sprejela tudi brez takšne opredelitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik (kot zavezanec) dolžan upravičenki Nadškofiji Ljubljana (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju prizadeta stranka) za podržavljene premičnine – stroje žage in elektrarne in sicer dva polnojarmenika, transmisijo in turbino ter generator izročiti odškodnino v višini 41.459,17 ZDA$ v obveznicah tožnika, v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka) ter, da stroški postopka niso zaznamovani in njihovo povračilo ni bilo zahtevano (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se ta izdaja v ponovljenem postopku, izvedenem v skladu s sodbo naslovnega sodišča, I U 1643/2018-27 z dne 27. 8. 2019. Toženka na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da oprema (še posebej elektrarna) v požaru leta 1944 ni bila uničena, tožnik nasprotnega (slabšega stanja premičnin) ni uspel dokazati. Ugotovljeno dejansko stanje je lahko podlaga odločitvi, ob odsotnosti drugih dokazov tudi določitev drugega izvedenca ne bi mogla predstavljati podlage za drugačno ugotovitev vrednosti podržavljenih strojev. V zadevi je ravno tako možno odločiti kljub temu, da sodno zapriseženi izvedenec na pripombe strokovnega pomočnika tožnika ni podal odgovora. Izvedenec je glede na dokazano stanje upošteval 50% amortizacijo strojev. Predmet vračila v denacionalizacijskem postopku ni preostanek premoženja po požaru, pač pa podržavljeno premoženje.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da strojne opreme žage in elektrarne ni mogoče vrednotiti, ne da bi se upoštevala njihova poškodovanost zaradi požara leta 1944. Izvedenec A. A. v svoji cenitvi poškodovanosti strojne opreme ni upošteval, ampak je to ocenil kot nepoškodovano, čeprav je bil (po navedbi toženke) s tem seznanjen. Tožnikov strokovni pomočnik, cenilec B. B., je po pregledu cenitvenega poročila in spisovne dokumentacije v svojem poročilu opozoril na poškodovanost strojne opreme ter pripravil korekcijo vrednosti te ob upoštevanju poškodovanosti in oprave potrebnih del za popravilo. Tako toženka kot izvedenec A. A. se glede obsega strojne opreme sklicujeta na zapisnik – inventuro z dne 7. 7. 1948 (v nadaljevanju inventurni zapisnik), kar za tožnika ni sporno. Sporno pa je stanje te opreme ob podržavljenju. Obsega in stanja opreme ne gre enačiti – obseg opreme izhaja iz inventurnega zapisnika in cenitve izvedenca A. A., medtem ko je stanje opreme (poškodovanost) razvidno iz zaslišanja priče C. C. Z upoštevanjem izpovedi te je strokovni pomočnik tožnika tudi pripravil korigirano vrednost strojne opreme, do katere pa se izvedenec A. A. (kljub pozivu) ni opredelil. V ponovljenem postopku toženka izvedenca ni pozvala na opredelitev, temveč je na podlagi listinske dokumentacije odločila sama. Iz izpodbijane odločbe na več mestih izhaja, da toženka dokazno breme glede stanja opreme prelaga na tožnika, ob tem pa sama ne upošteva vseh dokazov, ki so že bili izvedeni v postopku (izjava priče).

3. Po mnenju tožnika tudi obrazložitev in argumentacija toženke, zakaj ne sprejema vseh dokazov, ni pravilna niti prepričljiva. Naslovno sodišče je v sodbi, I U 1643/2018-27 z dne 27. 8. 2019, na podlagi katere je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek, opozorilo na več dejstev, ki v prvem postopku niso bila razjasnjena. Tožnik meni, da ta tudi v ponovljenem postopku niso natančno in prepričljivo pojasnjena. Navedeno najprej velja glede navedb toženke o času podržavljenja ter obstoju in stanju strojne opreme ob podržavljenju. Nesporno je, da je bilo premoženje prizadeti stranki podržavljeno na podlagi določb Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/1945, v nadaljevanju ZARKLRS) z odločbo z dne 17. 9. 1947. Po mnenju tožnika smiselna uporaba določbe 3. člena ZARKLRS pomeni, da je za vrednotenje predmetnega premoženja treba upoštevati stanje opreme na dan 10. 7. 1945, ko obnova žage še ni bila izvedena. Toženka navaja, da je iz izjave priče razvidno, da je bila žaga požgana februarja 1944 (zelo hud požar), z obnovo žage pa so začeli 1945. Priča je začela delati sredi avgusta 1945, 3. 12. 1945 „pa je že zalaufal gater“. Prav tako je priča izpovedala, da je obnovo žage organizirala povojna oblast. Glede na povedano ni razumljivo, zakaj toženka teh dejstev ne upošteva oziroma zakaj izjavi priče ne poveri vsaj take teže, kot inventurnemu zapisniku. Tožniku se zdi smiselno, da omenjeni zapisnik iz leta 1948 ne vsebuje navedbe o poškodovanosti strojne opreme, saj je bila ta obnovljena že leta 1945, torej vsaj dve leti in pol pred sestavo zapisnika.

4. Nadalje tožnik meni, da toženka tudi ni pojasnila, ali je v cenitvi izvedenca A. A., ki upošteva 50% amortizacijo, morebiti že zajeto poškodovano stanje opreme. Izvedenec je glede na predpis (7. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja - v nadaljevanju Navodilo o merilih) upošteval 50% amortizacijo, ni pa se izjasnil o poškodovanosti opreme v požaru in je tudi ni upošteval v amortizaciji oziroma vrednosti. Tožnik meni, da bi bilo pravilneje in bolj prepričljivo, če bi se o podanih strokovnih pripombah izrekel izvedenec, ne pa da je toženka tudi v ponovljenem postopku odločila sama, brez izvedenčevega sodelovanja.

5. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma v zadevi samo odloči. 6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

7. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi to zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov prizadete stranke. V zadevi je nesporen obseg podržavljenih premičnin. Vrednost teh je upravni organ določil na podlagi inventurnega zapisnika, ki ga je ocenil kot verodostojnega, čemur tožnik ni nasprotoval, in s pomočjo neodvisnega izvedenca, ki je upošteval 50% amortizacijo, kar je skladno s predpisano metodologijo vrednotenja (tretji odstavek 7. člena Navodila o merilih). Med strankami je nesporno tudi, da v inventurnem zapisniku morebitno poškodovanje premičnin ni evidentirano. Po oceni prizadete stranke je upravni organ pravilno ugotovil obseg in vrednost podržavljenega premoženja ter pravilno določil višino odškodnine. Mnenje strokovnega pomočnika tožnika nima dokazne vrednosti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, temveč gre le za del strankinih navedb. Tudi priča C. C. ni izpovedala, da bi bi bila oprema uničena ali bistveno poškodovana. Tožnik ni dokazal, da bi bile premičnine poškodovane, pri čemer ni nepomembno, da že predpis, ki ureja vrednotenje premičnin, sam predvideva upoštevanje sorazmerno visoke amortizacije, kadar starost (in stanje) premičnin ob podržavljenju nista znana. Prizadeta stranka opozarja tudi, da je način vrednotenja premičnin predpisan in, da predpisi ne predvidevajo nižanja vrednosti glede na stopnjo poškodovanosti, še posebej pa ni predpisana stopnja manjšanja vrednosti polnojarmenika zaradi izlitih bakrenih ležajev.

8. Sodišče je v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, stranke opozorilo na možnost, da se odpovejo glavni obravnavi. Vse stranke postopka (tožnik, toženka in prizadeta stranka) so sodišču pisno sporočile, da se glavni obravnavi odpovedujejo. Sodišče je v sporu zato odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov (tj. na podlagi listin v sodnem in v upravnem spisu zadeve), brez glavne obravnave.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožniku naložila plačilo odškodnine za premično premoženje, podržavljeno prizadeti stranki.

11. V zadevi je med strankami nesporen obseg podržavljenega premičnega premoženja – to obsega dva polnojarmenika, transmisijo in turbino ter generator. Za tožnika pa je primarno sporno stanje predmetnega premoženja ob podržavljenju, tako pa tudi z izpodbijano odločbo določena višina odškodnine.

12. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno (med drugim) s predpisi o agrarni reformi, ureja Zakon o denacionalizaciji (ZDen). Prvi odstavek 44. člena ZDen določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja. V zadevi je nesporno, da je bilo predmetno premoženje (prvič) podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana, št. 983/47 z dne 17. 9. 1947, zato je vrednost tega premoženja treba določiti po njegovem stanju na navedeni dan, tj. na dan 17. 9. 1947. Glede na predstavljena jasna določila prvega odstavka 44. člena ZDen kot specialnega predpisa, na podlagi katerega se vodi predmetni denacionalizacijski postopek, stališčem tožnika o tem, da bi bilo glede stanja podržavljenega premoženja treba (smiselno) upoštevati določila prvega odstavka 3. člena ZARKLRS in upoštevati stanje premoženja na dan 10. 7. 1945, sodišče ne more slediti. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da se v prvem odstavku 3. člena ZARKLRS določen datum 10. julij 1945 tudi sicer izrecno nanaša zgolj na zemljiškoknjižno in katastrsko stanje glede lastništva oziroma glede površin in kultur posestev, zajetih v agrarno reformo (pri čemer zakon določa tudi, da je v primeru, če katastrski podatki niso točni, odločilno dejansko stanje), zato ta določba z vidika stanja predmetnega podržavljenega premičnega premoženja tudi sicer ne bi mogla biti relevantna.

13. Sodišče sodi, da je toženka v okviru ugotovitvenega postopka in na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovila stanje predmetnih nepremičnin v času podržavljenja. Toženka je po presoji sodišča tako utemeljeno zaključila, da predmetne premičnine v času podržavljenja niso bile poškodovane. S tem v zvezi je pravilno upoštevala, da iz inventurnega zapisnika (nastalega dne 7. 7. 1948) ne izhaja kakršnakoli poškodovanost predmetnih premičnin, prav tako pa je ustrezno upoštevala tudi izjavo priče C. C. Slednji je namreč ob zaslišanju dne 22. 1. 2009 izrecno navedel, da je ob požaru v letu 1944 turbina ostala, tudi transmisija je ostala. Navedel je sicer še, da so ležaji ob polnojarmenikih zaradi vročine ob požaru stekli in da sta bila polnojarmenika potrebna temeljite obnove, vendar pa je hkrati izpovedal (kar v tožbi izrecno izpostavlja in potrjuje tudi tožnik), da je bila žaga v letu 1945 obnovljena in je že v tem letu delovala. Tudi iz izjave omenjene priče tako izhaja, da predmetne premičnine v času podržavljenja (tj. na dan 17. 9. 1947) niso bile (več) poškodovane (oziroma tožnik nasprotnega ni uspel izkazati). Zgolj stanje predmetnih premičnin v času podržavljenja (in ne njihovo morebitno predhodno drugačno stanje) pa je pravno relevantno z vidika določitve odškodnine za te premičnine v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZDen.

14. Takšno stanje predmetnih premičnin pa je bilo po presoji sodišča pravilno upoštevano tudi pri njihovi cenitvi, kot jo je opravil izvedenec A. A. Tožnik je tekom upravnega postopka nasprotoval navedeni cenitvi, pri tem pa zatrjeval, da bi morala biti pri cenitvi upoštevana požarna poškodovanost stvari. S tem v zvezi je predložil tudi cenitev svojega strokovnega pomočnika (B. B.), ki je bila pripravljena ob predpostavki poškodovanosti podržavljenega premoženja zaradi požara v letu 1944 (tožnikov strokovni pomočnik se je s samo oceno vrednosti strojev - če bi bili ti nepoškodovani - sicer strinjal). Sodišče ponavlja, da v obravnavani zadevi ni relevantno stanje predmetnih nepremičnin po požaru v letu 1944, pač pa (v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZDen) njihovo stanje v času podržavljenja. Ker je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila pravno relevantno dejstvo, da predmetne nepremičnine v času podržavljanja (tj. na dan 17. 9. 1947) niso bile (več) poškodovane (ponoviti gre, da dejstvo, da je bila predmetna strojna oprema leta 1945 obnovljena, na 3. strani tožbe izrecno priznava tudi tožnik), je cenitev predmetnega premoženja, ki jo je toženki predložil tožnik in ki izhaja iz predpostavke poškodovanosti tega zaradi požara, nerelevantna. Posledično je treba ugotoviti tudi, da okoliščina, da se izvedenec A. A. do cenitve tožnikovega strokovnega pomočnika ni opredelil, ni v ničemer vplivala na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja v zadevi, toženka pa je odločitev v zadevi lahko utemeljeno sprejela tudi brez takšne opredelitve. To je v izpodbijani odločbi toženka po presoji sodišča tudi ustrezno utemeljila. Pojasnila je namreč, da predmet vračila ni preostanek premoženja po požaru, pač pa podržavljeno premoženje (str. 9 izpodbijane odločbe), da obstoj strojev ni vprašljiv (str. 10 izpodbijane odločbe) ter, da iz izvedenih dokazov v ničemer ne izhaja morebitna uničenost strojev, niti tega tožnik (kljub dokaznemu bremenu na njegovi strani) ni uspel izkazati (str. 10 izpodbijane odločbe). Ob tem se je opredelila tudi do mnenja tožnikovega strokovnega pomočnika in navedla, da tudi to ne izkazuje drugačnega stanja strojev in njihove vrednosti, saj je podano na podlagi nedokazanih dejstev stopnje morebitne uničenosti strojev, to mnenje pa tudi sicer ne predstavlja dokaza (str. 10 izpodbijane odločitve). Na podlagi navedenih ugotovitev je toženka zaključila, da lahko v zadevi ponovno odloči brez izvedenčevega odgovora na pripombe tožnika. Sodišče tako podano obrazložitev toženke šteje za ustrezno in skladno z napotki, podanimi v sodbi tega sodišča, I U 1643/2018-27 z dne 27. 8. 2019, in s tem povezanim tožbenim očitkom utemeljenosti ne priznava.

15. Zavrniti gre tudi tožbene očitke o tem, da toženka ni pojasnila, ali je v cenitvi izvedenca A. A. morebiti že zajeto poškodovano stanje opreme. Iz navedenega mnenja jasno izhaja, da je izvedenec 50 % amortizacijo premičnin upošteval na podlagi tretjega odstavka 7. člena Navodila o merilih, ki se nanaša na položaj, ko stranka v postopku denacionalizacije ne more izkazati leta izdelave premičnine oziroma ga ni mogoče ugotoviti, ne pa (kakorkoli) na poškodovanost opreme. Cenitev omenjenega izvedenca je na način, da v njej ni upoštevana poškodovanost opreme, očitno razumel tudi tožnik (in njegov strokovni pomočnik B. B., ki v svoji cenitvi z dne 5. 11. 2009 izrecno navaja, da je cenilec izdelal cenitev, „kot da gre za normalno stanje podržavljene opreme“), saj je prav iz tega razloga tudi ugovarjal cenitvi. Utemeljitev, da cenitev izvedenca A. A. (kot že predhodno pojasnjeno pravilno) ne upošteva poškodovanosti opreme zaradi požara v letu 1944 ter, na kaj se nanaša v cenitvi obračunana amortizacija, po presoji sodišča ustrezno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe (7. in 8. stran izpodbijane odločbe).

16. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

18. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka.

19. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče zato stroškovnemu zahtevku prizadete stranke ni ugodilo, temveč je odločilo, da tudi prizadeta stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015