Jedro

Ker montaža nabrušenih nožev na kosilnico predstavlja nevarno opravilo in ker nabrušeni noži že sami po sebi predstavljajo nevarno stvar, možnost poškodbe pa je še toliko večja, če delo opravlja nekdo, ki ni usposobljen (kot tožnik), je tožena stranka za škodo, ki je nastala pri delu objektivno odgovorna.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Prvotožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženima strankama, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino v znesku 5.260,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe, to je od 4. 3. 2010 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za znesek 14.000,00 EUR pa je zavrnilo (1. tč. izreka). V 2. tč. izreka sodbe je zavrnilo zahtevek zoper prvotoženo stranko na plačilo nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2007 dalje, regresa za dietno prehrano za mesec marec 2007 v višini 67,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2007 dalje do plačila in za obdobje od 1. 4. 2007 do 5. 4. 2007 v višini 12,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2007 dalje ter stroškov zdravniškega potrdila v višini 21, 92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2007 dalje do plačila. Nadalje je sklenilo, da je tožnik dolžan plačati prvotoženi stranki stroške postopka v višini 992,97 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, ter da je drugotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 477,16 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila in pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del 1. tč. sodbe sodišča prve stopnje v višini 4.700,00 EUR in zoper obrestni del ter zoper odločitev o stroških postopka (1. odst. sklepa) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še v višini 4.700,00 EUR ter odloči, da zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine tečejo od 5. 12. 2006 dalje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, pomembnih pri odmeri odškodnine, poleg tega pa je določilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi prenizko odškodnino. Sodišče v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnega doživljanja nezgode in v zvezi z nezgodo nastale škode, poleg tega pa tudi ni upoštevalo vseh nevšečnosti med zdravljenjem, s katerimi se je tožnik srečeval oz. te ni upoštevalo v zadostni meri. Tožnik ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi z nevšečnostmi, ki jih je imel in posebej poudarja, da desne roke praktično ni mogel uporabljati, zato je bil v prvih tednih po nezgodi v celoti odvisen od pomoči domačih , kar pa ga je motilo, saj je sicer neodvisna oseba. Ni si mogel sam zavezati čevljev, niti se ni mogel podpisati in tudi delati doma ni mogel ničesar. Celo pri osebni higieni in pri jedi je potreboval pomoč, kar je bilo izredno moteče. Vseh navajanih dejstev sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Primerna odškodnina za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila po mnenju tožnika 4.800,00 EUR. Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče določilo neustrezno. Poškodba je namreč tožniku pustila trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu, te slednje pa so še posebej moteče, saj tožnika ovirajo pri delu, ki ga opravlja sedaj. Še posebej fina oz. precizna dela opravlja veliko težje, to je npr. montažo avtoradia in tempomatov, kot to ugotavlja tudi sodišče, vendar ne upošteva dovolj pri odmeri odškodnine. Navedeno tožnika pri delu, ki ga opravlja sedaj, zelo ovira, ovira pa ga tudi v vsakdanjem življenju pri uporabi raznih orodij. Težje igra tudi košarko, ker se boji poškodbe prsta, s katerim ima zdaj manj občutka, kar ugotavlja tudi izvedenec (ne pa tudi sodišče). Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila vsaj 3.000,00 EUR. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo strahu, ki ga je utrpel tožnik. Tožnik je utrpel močan tako primaren kot sekundaren strah. Strah je trajal celotno obdobje zdravljenja, kar ugotavlja tudi izvedenec. Primerna višina odškodnine za to obliko škode je 1.500,00 EUR. Tožnik je preučil sodno prakso in prišel do zaključka, da so odškodnine v podobnih primerih kot je tožnikov, bistveno višje in sicer v višini med 8 in 10 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, kar pa je med 7.500,00 EUR in 9.500,00 EUR. Tožnik je zahteval zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine od 5. 12. 2006 dalje do plačila, sodišče pa je odločilo, da mu gredo šele od dneva izdaje sodbe. Sodišče v zvezi s tem, zakaj je zavrnilo tožnikov zahtevek glede datuma teka obresti, kot jih je zahteval, sploh ni navedlo razlogov, zato se sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik je namreč obresti zahteval od dneva, ko je bilo zdravljenje zaključeno, od takrat dalje pa tečejo tudi obresti. Tudi izvedenec ugotavlja, da je bilo zdravljenje zaključeno 4. 12. 2006. Če sodišče meni, da tožnikovo stališče ni pravilno, pa mu zakonske zamudne obresti pripadajo vsaj od vložitve tožbe dalje. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Sodišče je prezrlo, da je bil tožnikov zahtevek sporen tako po višini kot po temelju. Pretežni del postopka je bil namenjen razčiščevanju temelja zahtevka in v tem delu je tožnik v celoti uspel, saj je dokazal, da je tožena stranka 100 % odgovorna za nastalo škodo, in da je do nezgode prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik. Glede na odločanje po temelju in višini je tožnik v pravdi uspel v deležu 63,66 % in ne 27,31 %, kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker pa je sodišče napačno odločilo tudi o višini zahtevka, je s tem tudi sicer napačno odločilo o uspehu v tej pravdi ter stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Prvotožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo .

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Toženi stranki sta vložili vsaka svojo pritožbo in tudi priglasili vsaka svoje pritožbene stroške, ker pa sta pritožbi praktično popolnoma identični, pritožbeno sodišče njuno vsebino povzema enotno. Toženi stranki predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zaključilo, da predstavljajo nabrušeni noži nevarno stvar, pod pogojem, da z njimi ravna nekdo, ki za to ni usposobljen. Takšna definicija nevarne stvari ne zdrži pravne presoje nevarne stvari. Posamezno stvar je namreč mogoče opredeliti kot nevarno zaradi njenih lastnosti, ki so neodvisne od uporabnikovih lastnosti, torej le v primeru, da za to obstajajo objektivni elementi oz. okoliščine, na podlagi katerih oz. zaradi katerih se posamezna stvar šteje za nevarno. Nikakor pa ni mogoče nekega predmeta opredeliti za nevarno stvar v odvisnosti od usposobljenosti njenega uporabnika. Sodišče bi moralo zato v predmetni zadevi presojati na podlagi pravil o krivdni odgovornosti prvotožene stranke (česar pa ni storilo), ne pa na podlagi obstoja objektivne odgovornosti. Upoštevaje definicijo nevarne stvari, nabrušenega rezila ni mogoče šteti za nevarno stvar. Na to kaže tudi izpoved priče Suhadolnika na naroku dne 26. 3. 2009, ki je izpovedal, da se za prenašanje in vstavljanje teh rezil v primež niso uporabljala zaščitna sredstva, saj to rezilo ni kot nož oz. nima ostrine kot nož. V konkretnem primeru je bilo tudi ugotovljeno, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi njegovega močnega udarca ob rezilo, ne pa zaradi samega rezila. Z ničemer tako ni bilo dokazano, da je do poškodbe prišlo zaradi samega rezila kosilnice, saj bi bilo povsem mogoče, da bi do enake ali podobne poškodbe tožnika prišlo tudi v primeru udarca ob drug predmet z robom, četudi ne bi šlo za oster rob. Sodišče je tudi povsem zanemarilo dejstvo, da tožnik pri opravljanju dela ni uporabljal zaščitnih usnjenih rokavic, čeprav jih je imel na voljo in čeprav bi jih po stališču zaslišanih prič T.S. in A.A., pri takšnem opravilu moral uporabljati. Brez dvoma bi uporaba zaščitnih rokavic poškodbo tožnika vsaj omilila, če je morda ne bi preprečila. Sodišče je v tem delu napačno ocenilo izpovedbo izvedenca, ki je na vprašanje, ali bi do takšne poškodbe prišlo, če bi tožnik nosil delovne zaščitne rokavice, dejal, da bi pri dobro nabrušenem rezilu in tankih rokavicah prišlo verjetno do enake poškodbe. Izvedenec torej ni z gotovostjo zatrdil, da bi bila poškodba enaka, poleg tega pa je kot pogoj za to, da bi obstajala verjetnost enake poškodbe, navedel, da bi morala biti rokavica tanka in rezilo dobro nabrušeno. Sodišče je pri presoji te izpovedbe spregledalo izpovedbo priče T.S. ,

ki je dejal, da rezilo kosilnice ni kot nož in da nima ostrine kot nož, tudi ko je nabrušeno, kar seveda pomeni, da že prvi pogoj, ki ga je podal izvedenec za to, da bi obstajala verjetnost enake poškodbe, ni bil podan. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kakšne vrste zaščitnih rokavic je tožnik imel na voljo pri prvotoženi stranki. Sodišče je tudi zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu, ki bi brez dvoma lahko podal mnenje o prispevku tožnika k nastali poškodbi in mnenje o zaščiti, ki bi jo lahko nudile usnjene zaščitne rokavice. Sodišče nič od navedenega ni upoštevalo, zavrnitve dokaznega predloga pa ni z ničemer utemeljilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče sploh v ničemer ni ugotavljalo morebitnega prispevka tožnika k zadevni poškodbi, izvedeni dokazi pa kažejo na njegovo soodgovornost, v tem delu je tudi zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem za varnost pri delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno uporabilo določbe materialnega prava o deljeni odškodninski odgovornosti oz. o prispevku tožnika. Toženi stranki oporekata tudi ustreznosti prisojene višine odškodnine, saj le ta presega primerljive primere. Pri dosojanju višine odškodnine velja načelo enakega varstva oškodovancev za podobne primere, ki je eden od osnovnih kriterijev za določitev višine odškodnine. Vrhovno sodišče RS je npr. v bistveno hujšem primeru oškodovancu prisodilo odškodnino v višini 5.842,09 EUR (opr. št. II Ips 548/2005). Ni dvoma, da poškodbe tožnika še zdaleč ni mogoče enačiti z raztrganinami dveh prstov in cele dlani, kot v navajanem primeru, kljub temu je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu za očitno bistveno lažje poškodbe prisodilo odškodnino skoraj v enaki višini oz. le za 10 % nižjo, kar ni v skladu z načelom enakega varstva pravic oškodovancev. Odškodnina je tako vsaj za 50 % previsoka. Neustrezna pa je tudi odločitev sodišča glede obresti od prisojene odškodnine. Te bi bile lahko tožniku priznane le od poteka paricijskega roka dalje, ne pa od izdaje sodbe. Drugotožena stranka odločitve sodišča prve stopnje v 2. odst. izreka sklepa ne izpodbija.

Pritožbe so neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi z 366. čl. ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata toženi stranki, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Kot izhaja iz dokaznega postopka je do nezgode prišlo dne 6. 9. 2006, ko se je tožnik pri opravljanju dela pri prvotoženi stranki, ki je imela v tem času sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti pri drugotoženi stranki, pri vzdrževalnih delih na službeni kosilnici porezal po kazalcu, sredincu in prstancu desne roke. Ko je pritrjeval rezilo s ključem, mu je ključ spodletel in z desno roko je udaril po rezilu. Tožnik je zahteval odškodnino za nematerialno škodo od toženih strank in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 10.250,00 EUR, iz naslova strahu 2.150,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.200,00 EUR ter iz naslova odvetniškega zastopanja v postopkih pri toženih strankah 660,96 EUR, skupaj 19.260,00 EUR.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana s strani toženih strank zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj sodišče meni, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo. S tem je sodišče prve stopnje posredno odgovorilo tudi na vprašanje, zakaj meni, da tožnik ni odgovoren za nastalo škodo oz. zakaj meni, da tožena stranka ni dokazala tožnikove odgovornosti za škodni dogodek.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi druge zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče prve stopnje naj bi po mnenju toženih strank kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, neizvedbe dokaza pa ni ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče po pregledu listin v spisu ugotavlja, da toženi stranki izvedbe tega dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh nista predlagali, zato v tem pogledu ni podane nobene kršitve postopka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Glede temelja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je prvotožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Zavzelo je stališče, da je tožnik s tem, ko je montiral nabrušene nože na kosilnico, opravljal dejavnost, ki je v konkretnem primeru predstavljala večje tveganje za nastanek nezgode, zato jo je šteti za nevarno dejavnost, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je bilo nadalje mnenja, da je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ta ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje varnosti po predpisih o varnosti in zdravju pri delu. Ugotovilo je, da tožena stranka ni poskrbela, da bi bil tožnik za to delo usposobljen, ni poskrbela za zaščitna sredstva, niti za druge zaščitne ukrepe. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da način dela, kot ga je v konkretnem primeru povzela tožena stranka, ni bil pravilen in v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, zato tožena stranka odgovarja tudi po načelu krivdne odgovornosti. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Med strankama je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti, kot višina odškodnine. Toženi stranki v pritožbi nasprotujeta ugotovljeni objektivni odgovornosti, v zvezi s krivdno odgovornostjo pa navajata, da slednje sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Trdita še, da je tožnik vsaj soodgovoren za nastalo škodo.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odst. 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delo, kot ga je kritičnega dne opravljal tožnik, šteti za nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s pojmom nevarne stvari resda izrazilo nekoliko nerodno, vendar pa je iz celotnega konteksta obrazložitve sodbe jasno izluščiti, da sodišče prve stopnje nevarne stvari ni opredelilo kot take v odvisnosti od uporabnikovih lastnosti, temveč je zaključilo, da je sama montaža nabrušenih nožev na kosilnico nevarno opravilo, ter da sami nabrušeni noži kot taki predstavljajo nevarno stvar, možnost poškodbe pa je še toliko večja, če takšno delo opravlja nekdo, ki ni usposobljen, kot v konkretnem primeru tožnik. Glede na celotno obrazložitev je jasno, da je sodišče prve stopnje s takšno definicijo želelo izpostaviti, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost, pri tem pa ga prvotožena stranka za takšno dejavnost ni primerno usposobila in je zato za nezgodo tudi krivdno odgovorna.

Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda, ki ju mora sodišče vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru posebej. Presoja, ali je konkretna stvar oz. dejavnost nevarna, je pravno vprašanje. Abstraktnih izhodišč za presojo, kaj je nevarna stvar oz. nevarna dejavnost, zakon ne nudi, pravna teorija pa je enotna o tem, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).

Sodna praksa je že večkrat, glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic, pritrdila dejstvu, da je delo z nabrušenimi rezili nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja (150. čl. OZ). Varstvena pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je lahko zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti toženih strank zato zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarne dejavnosti, za katero, kot nosilec te dejavnosti, odgovarja prvotožena stranka. Toženi stranki bi zatorej odgovarjali tudi, če ne bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka opustila potrebne ukrepe iz varnosti pri delu. Izhajajoč iz načina opravljanja dela, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri katerem se je poškodoval tožnik, tako ni dvoma, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja že na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ). Ni se mogoče strinjati z navedbami toženih strank, da z ničemer ni bilo dokazano, da je do poškodbe prišlo zaradi samega rezila kosilnice in da bi bilo povsem mogoče, da bi do enake ali podobne poškodbe tožnika prišlo tudi v primeru udarca ob drug predmet z robom, četudi ne bi šlo za oster rob. Takšne navedbe so pavšalne in hipotetične, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika, ki ji toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista ugovarjali (ugovarjali pa nista niti tožnikovim navedbam v zvezi z navedenim- list. št. 15, 24), ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je pritrjeval nabrušeno rezilo s ključem na kosilnico in je torej v posledici te dejavnosti prišlo do poškodbe. K navedenemu pritožbeno sodišče dodaja, da niso osnovane niti pritožbene navedbe toženih strank, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo krivdne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je na str. 10 in 11 sodbe natančno navedlo opustitve prvotožene stranke v zvezi varnostjo in zdravjem pri delu in razloge, zaradi katerih meni, da slednja tožniku odgovarja tudi po načelu krivdne odgovornosti.

Toženi stranki v pritožbi izpostavljata, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo dejstvo, da tožnik pri opravljanju dela ni uporabljal zaščitnih usnjenih rokavic, čeprav jih je imel na voljo in čeprav bi jih po stališču zaslišanih prič T.S. in A.A., pri takšnem opravilu moral uporabljati. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primeru ugovora deljene odgovornosti, dokazno breme na toženi stranki (vsi ugovori spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme - njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožnikove trditve o dejstvih, marveč tem trditvam dodajajo še trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih). Vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še ni razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji) mora delavec tudi upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje in varnost in zdravje drugih delavcev. V konkretnem primeru toženi stranki, na katerih je dokazno breme, nista uspeli dokazati, da bi tožnik kakorkoli prispeval k nastanku škode. Toženi stranki tekom postopka na prvi stopnji niti nista trdili, da bi tožnik delo pravilno opravljal le z usnjenimi rokavicami. Tudi nista trdili, da bi bila poškodba zagotovo manjša, če bi tožnik takšne rokavice pri montaži rezil na kosilnico uporabljal, prav tako nista navajali kršitve določb ZVZD in na njem temelječih podzakonskih predpisov.

Toženi stranki v zvezi s tožnikovim soprispevkom k predmetni nezgodi nista ponudili ne ustrezne trditvene, še manj pa dokazne podlage za odločitev v njuno korist. Toženi stranki tudi nista trdili, posledično pa tudi nista dokazali, da bi bilo ravnanje tožnika do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Sodišče prve stopnje je glede na takšno situacijo, ob upoštevanju izpovedb M.J. in T.S., pravilno odločilo, da tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku ni podan. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da so priče izpovedale, da bi bile usnjene rokavice ustrezna zaščita, če bi jih uporabljal nekdo, ki je za tovrstno delo usposobljen, vendar pritožbeno sodišče v zvezi z navedbami toženih strank v pritožbi pojasnjuje, da pomanjkljive trditvene podlage toženih strank ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih prič, zato toženi stranki pomanjkljive trditvene podlage iz postopka pred sodiščem prve stopnje ne moreta nadomestiti v pritožbi. Takšne navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje, saj toženi stranki nista izkazali, da teh dejstev brez svoje krivde nista mogli navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Glede višine: Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi toženi stranki ne oporekata obsegu nepremoženjske škode, ki se je pri tožniku odrazila v obliki telesnih bolečin, strahu in zmanjšani življenjski aktivnosti in v zvezi s tem izpodbijata le odmero odškodnine, ki je po njuni oceni previsoka. Stranke v zvezi s tem poudarjajo določene okoliščine, ki po njihovih ocenah vplivajo na odmero drugačne višine odškodnine.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje za vse oblike nepremoženjske škode denarno satisfakcijo pravilno odmerilo.

Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za medicino B.R dr. med., je razvidno, da se je tožnik z rezilom kosilnice ranil po prstih desne roke, s čimer so nastale 5- 10 mm dolge ranice na kazalcu, sredincu in prstancu. Kazalec in prstanec sta bila prosto gibljiva, na sredincu pa je bil viden mallet finger položaj, kar pomeni, da je bil končni členek upognjen in ga tožnik ni mogel iztegniti. Tožnik je imel prerezano kito iztegovalko končnega členka desnega sredinca. Ob poškodbi je utrpel hude fizične bolečine, ki so upadale v intenzivnosti in prešle v stalne srednje hude fizične bolečine v trajanju 2 do 3 dni. Teden dni so nato trajale lahke fizične bolečine, občasne bolečine pa je tožnik trpel zaradi prevez, odstranjevanja žice in šivov, z razgibavanjem in pri nenadnih, nerodnih gibih. Bolečine so bile kratkotrajne, vsakič do nekaj minut, vendar so se občasno pojavljale skozi 3 mesece. Ostale nevšečnosti, ki se nanašajo na zdravljenje, so povzete v sodbi sodišča prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med zelo lahke primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje (2.800,00 EUR).

Tudi glede odmerjene odškodnine v znesku 600,00 EUR zaradi strahu ter 1.200,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, zato je ne ponavlja in se nanjo v celoti tudi sklicuje. V tem delu tudi ni utemeljena tožnikova pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo, da tožnik težje opravlja fina dela, kot je montaža avtoradiev in tempomatov. Sodišče prve stopnje je to okoliščino ustrezno ovrednostilo, in jo je v obrazložitvi sodbe celo izrecno izpostavilo. Višine odškodnin se v takšnih oz. podobnih primerih gibljejo v višini 3 – 5 povprečnih plač v RS (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 214/2006, opr. št. II Ips 447/2009). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 3,5 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, kar je v celoti skladno s sodno prakso.

Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je zahteval zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine od 5. 12. 2006 dalje do plačila, sodišče prve stopnje pa je nepravilno odločilo, da mu gredo zamudne obrestni šele od dneva izdaje sodbe, navedene odločitve pa ni obrazložilo. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od dne 5. 12. 2006 do dneva izdaje sodbe sploh ni odločilo, saj višjega tožbenega zahtevka (od prisojenega), glede zakonskih zamudnih obresti, ni zavrnilo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP štelo tožnikovo pritožbo v tem delu za predlog, naj se izda dopolnilna sodba o preostalem vtoževanem delu zakonskih zamudnih obresti, ki tožniku pripadajo od prisojene odškodnine. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo ne tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ampak na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 od nastanka dolžnikove zamude, to je od trenutka, ko upnik z opominom ali z začetkom postopka od njega zahteva plačilo odškodnine.

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje naredilo napako pri odločanju o stroških postopka, ker je odločilo glede na uspeh v pravdi in ker naj bi bila praksa sodišč pri odločanju glede stroškov postopka v odškodninskih zahtevkih, kadar je sporen temelj in ne samo višina takšna, da se odloča posebej glede temelja in posebej glede višine. Tožnik je v pravdi zmagal samo deloma in je upravičen do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožniku prisojenega 27,31 % od zahtevanega in ta uspeh je tudi odločilen za odmero njegovih pravdnih stroškov. V zvezi z obravnavanjem podlage odškodninske obveznosti prvotožene stranke, tožniku niso nastali posebni stroški postopka, zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (Vrhovno sodišče Republike Slovenije opr. št. II Ips 530/2005).

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranke ne navajajo nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajale izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženi stranki sta v pritožbi v celoti izpodbijali del sodbe, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno. To velja tudi za odločitev v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja v predsodnem postopku v višini 660,96 EUR. Glede tega dela zahtevka sta pritožbi neobrazloženi, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je tudi v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, čeprav bi moralo izdati le sodbo, saj sodišče glede na določbo 4. odst. 163. člena ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odloči s sodbo, če se postopek konča z izdajo sodbe. Navedena napaka pa na zakonitost sodbe ni vplivala, zato je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov potrdilo tudi izpodbijani del (1. odst.) sklepa sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke s pritožbami niso uspele, zato same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Prvotožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker slednji ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. in 155. čl. ZPP).