Jedro

Dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavi veljavno izpolni samo zastavnemu upniku (180. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). To velja tudi v primeru, ko zavarovana terjatev ob izterjavi zastavljene terjatve še ni zapadla (drugi odstavek 185. člena SPZ). Pritožbeno sodišče v tej zvezi ocenjuje, da tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju neposredno tožeči stranki (zastavni upnici) ne bi kršila pravil o porabi sredstev kohezijske politike, ki so vsebovana v omenjeni Uredbi, in sicer iz razloga, ker je tožeča stranka nastopala tako v vlogi zastavnega upnika kot v vlogi končnega koristnika omenjenih javnih nepovratnih sredstev. Omenjena sredstva naj bi tožena stranka nakazala družbi R. Č. d.o.o. samo zato, da bi jih ta prenakazala tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I in II izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 597.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2012 zavrne; tožeča stranka pa mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 9.109,54 EUR.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 3.476,52 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 597.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2012 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 18.178,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del te sodne odločbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svoji zakoniti pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je z ravnanjem tožeče stranke (podaljšanje roka za vračilo kredita) prišlo do pretrganja vzročne zveze. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da je tožena stranka tožeči stranki jasno odgovorila, da bo denar nakazan na račun kreditojemalca. Na relevantnost navedene okoliščine v povezavi z določbo 2. člena dodatka št. 3 h kreditni pogodbi, je opozorilo tudi pritožbeno sodišče v svojem sklepu z dne 11.5.2017. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, in sicer iz razloga, da je pri možnosti blokade oz. preusmeritve nepovratnih sredstev predpogoj zapadlost obveznosti. Tožeča stranka je imela možnost omejiti pravico razpolaganja oz. bodočega razpolaganja s sredstvi na računih družbe R. Č. d.o.o. (5. člen Pogodbe o dolgoročnem kreditu). Takšnega ukrepanja bi se kot dober strokovnjak še posebej morala poslužiti, zlasti po tem, ko jo je tožena stranka z dopisom z dne 3.7.2012 obvestila, da nima pravne podlage za nakazilo denarnih sredstev neposredno na račun banke. Tožeča stranka je torej tedaj vedela, da nakazilo ne bo izvedeno na njen račun. Upoštevati je treba tudi določbo 2. člena dodatka št. 3, ki se glasi: da kreditojemalec soglaša, da omenjena evropska sredstva banka usmeri za poplačilo obveznosti iz kreditne pogodbe brez podpisa kreditojemalca. Pri tem zapadlost obveznosti niti ni bistvena. Priča S. Š. ni znal ustrezno pojasniti namena te določbe. Če banka tega instrumenta ni bila sposobna izkoristiti, zato ne more odgovarjati tožena stranka. Ključnega pomena pa je, da je banka podaljšala rok zapadlosti vračila kreditne terjatve. Glede na okoliščine primera s tem banka ni ravnala v smeri skrbnosti dobrega strokovnjaka. Sicer pa je banka za nastalo škodo vsaj soodgovorna. Medsebojno razmerje med banko in komitentom se tožene stranke ne tiče. Razlogi sodbe so nejasni oz. sodba sploh nima razlogov, zlasti glede soodgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo, oz. glede skrbnosti ravnanja tožeče stranke v povezavi z navedbami tožene stranke o pretrganju vzročne zveze.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče je 1. marca 2018 opravilo javno pritožbeno obravnavo, na kateri je kot pričo neposredno zaslišalo S. Š..

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka (Ministrstvo za gospodarstvo kot posredniško telo) z družbo R. Č. d.o.o. (upravičenec) 15.2.2010 sklenila Pogodbo o sofinanciranju operacije izgradnja hotela R. Č., v kateri je bilo dogovorjeno, da bo upravičenec upravičen do zneska 1.881.600,00 EUR nepovratnih javnih sredstev, pri čemer bodo ta sredstva nakazana upravičencu, ko bo posredniškemu telesu predložil originalna dokazila o plačilu. Predmet te pogodbe je namreč sofinanciranje upravičenih stroškov omenjene operacije (stroški izgradnje in stroški nakupa strojev in opreme v omenjeni vrednosti, pri čemer je znašala po pogodbi vrednost finančne konstrukcije celotne operacije 5.376.000,00 EUR), dodeljena sredstva so bila strogo namenska, osnovo za izplačilo sredstev pa so sestavljali zahtevek za sofinanciranje, poročilo o izvedenih aktivnostih z obračunom vseh stroškov ter dokumentacija o porabljenih sredstvih (originalni računi izvajalcev oz. dobaviteljev in originalna dokazila o plačilih). Pogodbeni stranki sta k tej pogodbi sklenili še tri anekse (priloge A2 - A5), pri čemer sta z zadnjim aneksom dogovorili, da mora biti operacija dokončana najkasneje do 15.2.2013. Ta Pogodba je bila sklenjena ob upoštevanju določb Uredbe Sveta (ES) številka 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (v nadaljevanju: Uredba). Izdatek je namreč upravičen do prispevka sklada samo, če je nastal zaradi projekta, o katerem je odločil pristojni organ (tretji odstavek 56. člena Uredbe), pri čemer morajo biti izdatki, ki so jih upravičenci plačali, utemeljeni s prejetimi računi ali računovodskimi listinami z enako dokazno vrednostjo (prvi odstavek 78. člena Uredbe).

7. Nobenega dvoma tudi ni bilo, da sta tožeča stranka in družba R. Č. d.o.o. 11.3.2010 sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 80/10-8950008 (priloga A6), na podlagi katere je omenjena družba prejela premostitveni kredit v višini 1.881.600,00 EUR, namenjeni izgradnji hotela R. Č.. Prav ta premostitveni kredit je omogočal omenjeni družbi financiranje projekta iz naslova pridobitve nepovratnih sredstev s strani tožene stranke, pri čemer so bila nepovratna sredstva namenjena prav poplačilu tega kredita in so bila odobrena v enaki višini kot kredit. Banka je kredit nakazovala po nalogu kreditojemalca, in sicer na podlagi predložene dokumentacije za omejeno investicijo na račun dobaviteljev (2. alineja 2. člena Pogodbe o dolgoročnem kreditu). Pogodbeni stranki kreditne pogodbe sta sklenili tudi pet dodatkov k tej Pogodbi (priloga A7 - A11), iz katerih je razvidno, da je kreditojemalec kredit počrpal, z dodatkom št. 5 z dne 31.7.2012 pa sta se pogodbeni stranki dogovorili, da mora kreditojemalec kredit vrniti najkasneje do 15.3.2013 (po dodatku št. 4 z dne 13.4.2012 je neplačana kreditna terjatev zapadla v plačilo najkasneje do 31.7.2012).

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožeča stranka in družba R. Č. d.o.o. 5.6.2012 (še preden sta sklenili dodatek št. 5, s katerim sta podaljšali zapadlost neplačane kreditne terjatve od 31.7.2012 do 15.3.2013) dodatno zavarovali kreditno terjatev, in sicer sta sklenili Pogodbo o zavarovanju kreditne terjatve št. 20/2012 (priloga A12), s katero je kreditojemalec v korist tožeče stranke zastavil tudi svojo terjatev, ki jo je imel do tožene stranke na podlagi Pogodbe o sofinanciranju izgradnje hotela R. Č.. O tej zastavi (priloga A13) je bila konec junija 2012 z dopisom (torej pred sklenitvijo dodatka št. 5 z dne 31.7.2012) tožena stranka obveščena (kasneje je to zastavo potrdila tudi družba R. Č. d.o.o. po zakoncih Č.), vendar pa je tožena stranka tožeči stranki z dopisom z dne 3.7.2012 (priloga A15) jasno in nedvoumno odgovorila, da tožena stranka v skladu s pravili kohezijske politike lahko izplačuje nepovratna javna sredstva zgolj na račun upravičenca. Tožeča stranka je svoj poziv z opozorilom ponovila z dopisom z dne 27.7.2012 (priloga A16), na katerega pa tožena stranka ni več odgovorila (izpoved priče Š.) in je v začetku oktobra 2012 (priloga A18) nepovratna sredstva v višini 787.520,00 EUR (potem, ko jo je upravičenec obvestil, da je bil rok za vračilo bančnega kredita podaljšan do 15.3.2013 in da zato nima neporavnanih zapadlih kreditnih obveznosti do banke - priloge B2, B3) nakazala na račun upravičenca, ki je bil odprt pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je upravičenec še isti dan, ko so omenjena sredstva prispela na njegov račun, sredstva prenakazal na transakcijski račun pri drugi banki. Kreditnih obveznosti upravičenec ni poravnal niti kasneje, tudi po 15.3.2013, ko je kreditna obveznost zapadla v plačilo.

9. Dolžnik zastavljene terjatve lahko po prejemu obvestila o zastavi veljavno izpolni samo zastavnemu upniku (180. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). To velja tudi v primeru, ko zavarovana terjatve ob izterjavi zastavljene terjatve še ni zapadla (drugi odstavek 185. člena SPZ). Pritožbeno sodišče v tej zvezi ocenjuje, da tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju neposredno tožeči stranki (zastavni upnici) ne bi kršila pravil o porabi sredstev kohezijske politike, ki so vsebovana v omenjeni Uredbi, in sicer iz razloga, ker je tožeča stranka nastopala tako v vlogi zastavnega upnika kot v vlogi končnega koristnika omenjenih javnih nepovratnih sredstev. Omenjena sredstva naj bi tožena stranka nakazala družbi R. Č. d.o.o. samo zato, da bi jih ta prenakazala tožeči stranki.

10. V konkretnem primeru je škoda tožeči stranki nastala s tem, da njena zavarovana kreditna terjatev zaradi omenjenega protipravnega ravnanja tožeče stranke ni bila poplačana (oz. pravilno ni bila poplačana v celoti), pri čemer bi tožena stranka morala računati na možnost (glede na povprečno predvidljivo raven), da družba R. Č. d.o.o. tožeči stranki kredita iz naslova nazadnje prejetih sredstev ne bo poravnala. Gre za tipični rizik, za katerega se domneva, da je bil toženi stranki znan oz. bi vsaj moral biti znan.

11. Vendar pa je tožena stranka ves čas postopka tudi konkretno zatrjevala pravno relevantne okoliščine v smeri pretrganja vzročne zveze, in sicer, da sta se stranki omenjene kreditne pogodbe (2. člen dodatka št. 3 z dne 25.10.2011) dogovorili, da kreditojemalec soglaša, da se vsa sredstva iz naziva nakazil evropskih sredstev po Pogodbi o sofinanciranju namenijo za poplačilo kreditnih obveznosti brez podpisa kreditojemalca, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka celo podaljšala rok za vračilo kredita, in to za tem, ko ji je tožena stranka jasno odgovorila, da bo sredstva nakazala na bančni račun (ki ga je sicer vodila tožeča stranka) družbe R. Č. d.o.o.. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tožeča stranka lahko v povezavi s pogodbeno pravico za poplačilo svojih terjatev (brez posebnega naloga) uporabila vsa sredstva na računih kreditojemalca R. Č. d.o.o., oz. onemogočila (omejila, blokirala) uporabniku razpolaganje s temi sredstvi (5. člen Pogodbe, 8. člen dodatka št. 5, 2. člen dodatka št. 3), pri čemer pa je bila ta pravica vedno pogojena z neporavnanimi in zapadlimi obveznostmi kreditojemalca (izpoved priče Š., ki je bil v spornem obdobju direktor sektorja malega gospodarstva pri tožeči stranki in je pri spornem kreditu sodeloval tudi kot skrbnik kreditojemalca). V času izvedbe spornih nakazil (4.10.2012) pa kreditna terjatev ni bila zapadla, saj se je rok vračila kredita z dodatkom št. 5 podaljšal do 15.3.2013. 12. Ključnega pomena na tem mestu je, da iz omenjenega dodatka št. 5 z dne 31.7.2012 (točka h 1. člena) jasno izhaja, da je pooblaščena oseba (banke) že 10.5.2012 sprejela konkreten sklep, da se v konkretnem kreditnem razmerju podaljša rok vračila kredita do 15.3.2013 (torej za čas od 31.7.2012 do 15.3.2013), kar je jasno in nedvoumno potrdila tudi zaslišana priča Š.. Ta odločitev je bila s strani tožeče banke torej sprejeta še preden sta pogodbeni stranki sploh dodatno zavarovali kreditno terjatev z novim sredstvom zavarovanja, to je z zastavo terjatve (ki izvira iz Pogodbe o sofinanciranju operacije izgradnja hotela R. Č.) na podlagi Pogodbe o zavarovanju terjatve št. 20/12 z zastavo terjatve z dne 5.6.2012. Poleg tega je bila ta odločitev sprejeta, še preden je tožena stranka tožečo stranko z dopisom z dne 3.7.2012 jasno in nedvoumno obvestila, da bo terjatev po Pogodbi o sofinanciranju izplačala neposredno upravičenemu pogodbeniku, to je družbi R. Č. d.o.o., in sicer ne glede na to, da je tožeča stranka pred tem od nje zahtevala, da terjatev izplača neposredno njej kot zastavni upnici po Pogodbi o zavarovanju z dne 5.6.2012. Ne glede na te okoliščine primera pa je tožeča stranka z družbo R. Č. d.o.o. 31.7.2012 sklenila dodatek št. 5, s katerim je bil podaljšan rok kredita do 15.3.2013. Zaradi tega tožeča stranka po 31.7.2012 (vse do 15.3.2013) transakcijskega računa, ki ga je imela pri njej odprtega družba R. Č. d.o.o., ni mogla blokirati in tako onemogočiti uporabniku (imetniku) tega računa, da razpolaga z denarnimi sredstvi, ki bi po 31.7.2012 prispela na ta račun. Glede na to tožeča stranka ni mogla blokirati nepovratnih javnih sredstev v višini 787.520,00 EUR, ki jih je tožena stranka 4.10.2012 nakazala na omenjeni transakcijski račun upravičenca in katera je upravičenec še isti dan prenakazal na svoj transakcijski račun pri drugi banki. Če bi bila kreditna terjatev na ta dan zapadla, bi namreč banka omenjeno omejitev in preusmeritev sredstev predhodno lahko izvedla. Ker pa ta terjatev tedaj še ni zapadla, takšna predhodna blokada računa in preusmeritev sredstev pravno ni bila možna (izpoved priče Š.)1. Zaradi tega vsekakor drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka pri zadnjem podaljšanju roka zapadlosti spornega kredita ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in sicer ne glede na to, da je družba R. Č. d.o.o. s toženo stranko z Aneksom št. 3 k Pogodbi o sofinanciranju z dne 20.4.2012 (priloga A5) podaljšala pogodbeno razmerje glede izplačila nepovratnih sredstev do 15.2.2013. V tej zvezi je tožeča stranka resda maksimalno sledila interesu kreditojemalca, vsekakor pa je zanemarila svoj interes in s svojo odločitvijo nase prevzela riziko neprejema nepovratnih javnih sredstev v višini 787.520,00 EUR, s katerimi bi zaprla sporno kreditno terjatev. Sporno kreditno razmerje je bilo sklenjeno izključno z namenom pridobitve začasnih sredstev (premostitveni kredit) za čas do izplačila nepovratnih sredstev po Pogodbi o sofinanciranju. Na tem mestu je treba tudi upoštevati, da je kreditojemalec omenjeni kredit do sklenitve dodatka št. 5 z dne 31.7.2012 tudi v celoti porabil (točka c 1. člena), kar pomeni, da so bili s temi sredstvi tudi izplačani izvajalci in dobavitelji, ki so izvedli svoje storitve v zvezi z investicijo hotel R. Č. (2. člen Pogodbe o dolgoročnem kreditu - priloga A6). Tožeča stranka se je očitno tega rizika zavedala, saj je 5.6.2012 s kreditojemalcem sklenila dodatno zavarovanje kreditne obveznosti v obliki pogodbe o zavarovanju terjatve z zastavo terjatve. Kljub temu, da jo je tožena stranka z dopisom z dne 3.7.2012 jasno in nedvoumno obvestila, da bo zastavljeno terjatev v skladu s svojo interpretacijo pravil s področja kohezijske politike izplačala na račun upravičenca družbe R. Č. d.o.o., pa je tožeča stranka 31.7.2012 z dodatkom št. 5 podaljšala rok vračila kredita do 15.3.2013. Iz tega razloga je lahko upravičenec v dopisih iz meseca avgusta in septembra 2012 (priloga B 3 in B4), ki jih je naslovil na toženo stranko, tudi navedel, da nima iz naslova sporne kreditne pogodbe nobenih neporavnanih zapadlih obveznosti do tožeča stranke.

13. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

14. Glede na odločitev o glavni stvari, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, pri čemer je toženi stranki v tej zvezi priznalo pravdne stroške v višini 9.109,54 EUR (sklicujoč se ob tem na odločitev sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe).

15. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena tudi do stroškov pritožbenega postopka v višini 3.476,92 EUR (nagrada za sestavo pritožbe v višini 3750 odvetniških točk, pristop na pritožbeno obravnavo v višini 3750 odvetniških točka in 2% oz. 1% materialni stroškov na odmerjeno odvetniško nagrado).

1 Možna bi bila lahko, če bi banka kredit predčasno preklicala (odstopila od pogodbe), za kar pa tedaj niso obstajali upravičeni razlogi.