Jedro

Pisna odredba sodnika administrativni delavki za razpis glavne obravnave, je procesno dejanje, ki meri na pregon storilca kaznivega dejanja ter je bilo zato z njo prekinjeno relativno zastaranje kazenskega pregona. Pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki je menil obratno, je zato pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določena kazen zniža na 3 (tri) mesece zapora, preizkusna doba skrajša na 1 (eno) leto, stranska kazen pa zniža na 3 (tri) mesece prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter mu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev. Oškodovanko je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 50.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz "vseh pritožbenih razlogov" ter predlagal ustrezno spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec kritičnega dne kršil določili čl. 45/I in 164/I Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in zato povzročil prometno nesrečo, v kateri je oškodovana voznica kolesa z motorjem utrpela hude telesne poškodbe. Svoj zaključek pa ni oprlo le na mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, ki ga je podrobno zaslišalo tudi na glavni obravnavi, pač pa tudi na izpovedi zaslišanih prič in tako z visoko stopnjo zanesljivosti ovrglo zagovor obdolženca, da so mu nasproti pripeljali vštric oba kolesarja in voznica kolesa z motorjem ter mu pri tem zaprli njegovo polovico cestišča, vsled česar naj bi mu ne bilo mogoče pripisati krivde za nastalo posledico. Prav na podlagi izpovedi obeh kolesarjev, skice prometne nesreče ter podrobnih ugotovitev izvedenca, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da je v obravnavanem primeru prišlo do bočnega trka oziroma oplaženja obdolženčevega sprednjega levega boka vozila z levim delom oškodovankinega kolesa z motorjem in to na obdolženčevi levi polovici cestišča, na katero je obdolženca zaneslo ob premočnem zaviranju zaradi previsoke hitrosti. Ob tem tudi sodišče druge stopnje sprejema razlogovanje izvedenca prometne stroke, da na takšne ugotovitve glede poteka prometne nezgode niso imele odločujočega vpliva ugotovljene napake, do katerih je prišlo pri izdelavi skice oziroma zaradi nepopolnih izmer poteka zavornih sledi ter razdalje od njihovega začetka do izhodišča meritev. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji, da gre za povsem nemogoč prikaz poteka prometne nesreče s strani izvedenca in da bi ogled na kraju samem prepričal sodišče o utemeljenosti takšnih trditev. Izvedenec prometne stroke je namreč vse opravljene meritve preveril na kraju samem ter na podlagi točnih izmer ceste in ostalih podatkov napravil novo skico, ki mu je služila kot osnova pri raziskavi, sodišče prve stopnje pa je svoje zaključke gradilo tudi na izpovedbah zaslišanih prič, ki so se v vseh bistvenih elementih ujemale z ugotovitvami izvedenca. Dejansko stanje tako ni bilo niti nepopolno, še manj pa zmotno ugotovljeno.

Prav ima tudi sodišče prve stopnje, ki je na strani 13 izpodbijane sodbe podrobno navedlo, zakaj meni, da kazenski pregon zoper obdolženca ni relativno zastaral. Ker je za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odst. 325. čl. KZ predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, v času storitve kaznivega dejanja veljavni Kazenski zakonik Republike Slovenije pa je v 5. tč. prvega odst. 111. čl. določal, da kazenski pregon za takšno dejanje ni več dovoljen, če pretečejo tri leta od storitve kaznivega dejanja (sedaj 5 let), bi glede na datum storitve kaznivega dejanja (25.6.1995) kazenski pregon relativno zastaral, če v treh letih ne bi bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi merilo na pregon storilca. Nedvomno je z vložitvijo obtožnega predloga dne 11.8.1995 bilo takšno procesno dejanje opravljeno in je zato povsem nepomembno, kdaj je bil o njem seznanjen storilec kaznivega dejanja. Nedvomno bi bilo nedopustno stališče, za kakršnega se zavzema pritožnik, da bi bilo mogoče za veljavno procesno dejanje v smislu prekinitve zastaralnega roka šteti le tisto, o katerem bi bil storilec obveščen in še to le z datumom obvestitve. Nobenega dvoma tudi ni, da so bila od tega procesnega dejanja pa do vročitve obtožnega predloga obdolžencu z obvestilom o datumu glavne obravnave opravljena tudi druga procesna dejanja, ki sicer tako ali drugače merijo na pregon storilca, oziroma vodijo k zakonsko zahtevanemu cilju - zaključku kazenskega postopka. Tako je sodnica, kateri je bil spis najprej dodeljen, dne 31.8.1995 pisno odredila pribavo izpiska iz kazenske evidence, pribavo podatkov od sodnika za prekrške, izločitev izjave obdolženca delavcem policije ter pošiljanje obvestila upravnemu organu za obrambo, kar vse je administrativna delavka izvršila dne 4.9.1995 (list. št. 29 do 33). Dne 15.7.1999 je bil spis zaradi odhoda sodnice na drugo sodišče dodeljen sodniku F., ki je, kot izhaja iz podatkov spisa, nato dne 3.9.1998 pisno odredil razpis glavne obravnave za dne 21.10.1998. Takšna pisna odredba nedvomno predstavlja procesno dejanje ter ima sodišče prve stopnje prav, ko meni, da ne more biti odločilen le datum administrativne izvršitve takšne odredbe (kar bi v tem primeru pomenilo, da je potekel relativni zastaralni rok). Ob tem nedvomno noben podatek kazenskega spisa ne daje nikakršne osnove za sklepanje, da je sodnik "antidatiral" navedeno odredbo in s tem zavestno kršil zakon v škodo obdolženca, na kar namiguje pritožnik, ki za takšne insinuacije tudi ne ponuja nikakršnih dokazov. Po prepričanju sodišča druge stopnje je mogoče daljše časovno razdobje med datumom izdaje odredbe (3.9.1998) in datumom njene izvršitve (1.10.1998) pripisati zgolj sodnikovi preobremenjenosti in zasedenosti terminov z že razpisanimi glavnimi obravnavami, kar je posredno potrdil tudi sam sodnik s pripisom na predložitvenem poročilu, da je bila odredba za razpis glavne obravnave dejansko izdelana dne 3.9.1998, da pa je bil spis predan v strojepisnico šele 1.10.1998. Ob tem velja še pripomniti, da se kljub drugačnim vlogam strank v kazenskem postopku pomen in vloga ter vrsta procesnih dejanj v odnosu do teka in pretrganja zastaralnih rokov, niso v ničemer spremenile z novo zakonodajo. V kolikor pa obramba izrecno izpostavlja tudi problem datuma na samem vabilu za glavno obravnavo (1.10.1998 - priloga B1), pa velja poudariti, da sodnikova odločitev ni in ne more biti vedno istovetna z datumom pisne odprave te odločitve. Ker pri odredbi za razpis glavne obravnave ne gre za meritorno odločitev o stvari sami, pač pa za enega od procesnih aktov sodnika, ki naj bi privedel do končne odločitve o stvari sami, ni mogoče enačiti datuma na vabilu z datumom sprejema sodnikove odločitve o razpisu glavne obravnave. Že pritožnik sam pravilno ugotavlja, da je odtisnjen žig ("prejeto - odpravljeno") namenjen administrativnemu delu ter kontroli le-tega ter zato ni mogoče avtomatično šteti, da je sodnik odločitev o razpisu glavne obravnave prejel istega dne, kot je njegovo pisno odredbo za razpis prejela zapisničarka, ki jo je izvršila. Nadaljno pojasnilo sodnika na predložitvenem poročilu, da podpis na vabilu na glavno obravnavo ni njegov, to le potrjuje.

Pritrditi pa je potrebno pritožbenim navedbam obdolženčevega zagovornika, da je izrečena kazenska sankcija opominjevalne narave nekoliko prestroga, neprimerno dolga pa je tudi izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Sodišče prve stopnje je namreč že samo ugotovilo, da obdolženec doslej še nikoli ni bil kaznovan, zabeležen pa tudi ni v evidenci kaznovanih pred sodnikom za prekrške. Ker je sam do oškodovanke pokazal ustrezen odnos po storjenem kaznivem dejanju, dodatno pa tudi pritožbi priloženo potrdilo družbe za varovanje izkazuje, da obdolženec opravlja svoje delo vestno, odgovorno in strokovno ter v skladu z zakonskimi predpisi in pravili stroke, pri čemer je neločljivo povezan z uporabo osebnega avtomobila, poleg tega pa je od same prometne nezgode preteklo skoraj pet let, so podani pogoji za izrek milejše kazenske sankcije in stranske kazni. Ob navedenih olajševalnih okoliščin in glede na ugotovljeno krivdno obliko nezavestne malomarnosti, bodo namreč tudi po prepričanju sodišča druge stopnje v okviru pogojne obsodbe znižana zaporna kazen, skrajšana preizkusna doba in krajša stranska kazen dovolj vplivale na obdolženca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče skladno z določbo čl. 394/I ZKP pritožbi zagovornika obdolženca delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah, v preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je, glede na delno ugoditev pritožbi, odpadel.