Jedro

V obravnavanem primeru se je pravna posledica izpodbijanega akta že uresničila, kar pomeni, da si tožnica v tem upravnem sporu, v katerem s predmetno izpodbojno tožbo predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta, kar pa v obravnavanem primeru že po naravi stvari ni več mogoče, saj je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena na zaslišanje pred davčni organ.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) pri davčnemu zavezancu A. d.o.o., v točki I izreka naložila, da se tožnica privede na zaslišanje kot priča na Finančni urad Celje na naslov, ki ga navaja ter, da je dolžna s seboj prinesti osebni dokument. Privedbo bodo opravili uslužbenci Policijske postaje B.. V točki II izreka je ugotovila, da je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena k davčnemu organu na zaslišanje, zato se privedba ponovno ne opravi. V točki III izreka je tožnici naložila plačilo stroškov privedbe 6. 11. 2018 v znesku 78,10 EUR, ki morajo biti plačani v roku 15 dni od vročitve tega sklepa na račun, ki ga navaja, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in pričet postopek davčne izvršbe. S točko IV izreka je zavrnila tožničin zahtevek za povrnitev stroškov pritožbe. V točki V izreka pa je navedla, da pritožba ne zadrži izvršitve točke III izreka tega sklepa.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ v postopku DIN pri družbi A. d.o.o., na podlagi 187. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) s sklepom 0610-3124/2018-98(04-510-17) z dne 23. 10. 2018 odredil privedbo tožnice kot priče na zaslišanje, ker se zaslišanja na podlagi vabila z dne 9. 7. 2018 ni prostovoljno udeležila in svojega izostanka ni opravičila. Davčni organ je tožnico, tedaj zaposleno pri družbi A. d.o.o., z vabilom 0610-3124/2018-10(04-510-17) z dne 9. 7. 2018 povabil na zaslišanje kot pričo v postopku DIN zaradi razjasnitev pomembnih vprašanj glede poslovanja družbe A. d.o.o.. Pri vabljenju tožnice na predmetno zaslišanje je upošteval 72. člen ZUP in tožnico v skladu z določbo 187. člena ZUP opozoril na možnost izreka denarne kazni ali prisilne privedbe. Tožnica se na vabilo na zaslišanje ni odzvala. Uradna oseba, ki vodi postopek, je 19. 7. 2018 na svoj uradni elektronski naslov prejela dopis pooblaščenca tožnice, Odvetniške pisarne C. o.p. d.o.o., Ljubljana iz elektronskega naslova: D., katerega vsebino navaja. V nadaljevanju v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da ZUP ne predvideva zastopanja priče po pooblaščencu in tako ni dolžnost davčnega organa, da s pooblaščencem komunicira, kar je toženka navedla tudi v odgovoru na elektronsko sporočilo pooblaščencu tožnice. V nadaljevanju navaja vsebino tega sporočila. Tožnica je imela kontaktni podatek uradne osebe, ki vodi postopek in bi se lahko kadarkoli odzvala na vabilo na zaslišanje. V nadaljevanju zavrne ugovor, da se tožnica ni mogla zglasiti na zaslišanje, ker je bila uradna oseba, ki vodi postopek na letnem dopustu. Ker se tožnica ni odzvala, jo je uradna oseba 6. 8. 2018 ob 9.49 poklicala po telefonu na številko, ki jo je tožnica posredovala davčnemu organu in se z njo dogovorila, da se bo udeležila zaslišanja 8. 8. 2018 ob 9.00 uri v prostorih davčnega organa in o navedenem seznanil tudi tožničinega pooblaščenca. V nadaljevanju navaja 146. člen ZUP. Pooblaščenec je 7. 8. 2018 davčni organ seznanil, da se tožnica zaslišanja 8. 8. 2018 ne more udeležiti. Istega dne je davčni organ prejel sporočilo pooblaščenca, katerega vsebino navaja na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa in se do njega vsebinsko opredeljuje. Davčni organ je prejel 8. 8. 2018 ob 8.52 uri dopis po elektronski pošti tudi od tožničinega delodajalca, da se tožnica zaslišanja 8. 8. 2018 ne more udeležiti, ker je zbolel njen otrok, za kar bo naknadno dostavljeno zdravniško potrdilo. Nobeno od navedenih elektronskih sporočil ni bilo podpisano z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom in ni izpolnjevalo pogoje po 63. členu ZUP. Davčni organ je 8. 8. 2018 tožnico s pozivom 0610-3124/2018-47 pozval, naj v treh dneh od prejema tega poziva potrdi predhodno navedeno vlogo in predloži opravičilo za izostanek od zaslišanja ter jo podučil o možnosti izreka denarne kazni ali prisilne privedbe. Poziv je bil tožnici vročen s fikcijo vročitve 25. 8. 2018, postavljen 3 dnevni rok pa se je iztekel 28. 8. 2018. Tožnica je ta rok zamudila, kar v nadaljevanju pojasni na straneh 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Uradna oseba, ki vodi postopek, je 28. 8. 2018 ob 16.06 uri prejela elektronsko sporočila iz naslova tožničinega delodajalca, ki pa ni bilo ustrezno podpisano in katerega vsebino navaja. Uradna oseba je kljub pomanjkljivosti sporočila nanj odgovorila z elektronskim sporočilom, da 31. 8. 2018 zaslišanje ni mogoče, lahko pa se opravi 9. 8. 2018 ob 9.00 uri. Nanj je prejela odgovor po elektronski pošti, katerega vsebino navaja. Tudi to sporočilo ni bilo ustrezno podpisano. Predlagana termina za zaslišanje sta bila izven uradnih ur davčnega organa. Uradna oseba je 29. 8. 2018 odgovorila po elektronski pošti, da je 29. in 30. 8. 2018 odsotna, zato zaslišanje ni možno.

3. Davčni organ je 30. 8. 2018 prejel pisno potrditev elektronskega sporočila z dne 8. 8. 2018 in potrdilo o opravičeni zadržanosti tožnice z dne 10. 8. 2018, kar pa je po danem 3 dnevnem roku. Tudi sicer je potrdilo o izostanku izdano le za en dan - zaradi nege otroka. S pozivom davčnega organa z dne 8. 8. 2018 je bil na dan izdaje seznanjen tudi tožničin pooblaščenec, ki ga je osebno prevzel v prostorih davčnega organa. V nadaljevanju pojasnjuje razloge za stališče, da tožnica zlorablja svoje pravice. Po mnenju davčnega organa tožnica izostanka iz zaslišanja 8. 8. 2018, na katerega je bila v redu pozvana, ni pravočasno opravičila, opravičilo pa tudi vsebinsko ni ustrezno, kar pojasni na straneh 8 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Davčni organ si je prizadeval, da bi do zaslišanja tožnice kot priče dejansko prišlo, vendar ni bil uspešen. Uradna oseba je po izreku denarne kazni tožnici, ki pa je ni spodbudila, da bi na zaslišanje prišla pred prisilno privedbo 18. 10. 2018 tožnico ob 15.58 poklicala po telefonu in jo pozvala naj pride na zaslišanje, sicer bo morala odrediti prisilno privedbo. Dne 19. 10. 2019 je toženka na elektronski naslov prejela sporočilo, da tožnica ni več zaposlena pri podjetju A. d.o.o., ki pa ni bilo ustrezno podpisano in katerega vsebino navaja. Tožnica se, glede na navedeno, ni udeležila zaslišanja 8. 8. 2019, na katerega je bila v redu povabljena in svojega izostanka ni pravočasno in tudi ne ustrezno opravičila. Tožnica je imela številne stike z davčnim organom, pa vseeno ni prišla na zaslišanje ter ni ravnala v skladu z določbo 187. člena ZUP. Zato je davčni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

4. Tožnica je bila na podlagi sklepa 0610-3214/2018-98(04-510-17) z dne 23. 10. 2018 prisilno privedena na zaslišanje k davčnemu organu 6. 11. 2018 in je bilo njeno zaslišanje tudi opravljeno. Ministrstvo RS za notranje zadeve je davčnemu organu predložilo stroškovnik z dne 7. 11. 2018 v zvezi s prisilno privedbo tožnice in sicer: za prevoz tožnice na zaslišanje s službenim vozilom 3,30 EUR, za stroške dela policistov 74,80 EUR, skupaj 78,10 EUR. Na podlagi prvega odstavka 187. člena ZUP tožnica trpi stroške, povezane s prisilno privedbo tožnice, ker je bila v redu povabljena na zaslišanje in svojega izostanka ni pravočasno opravičila. V nadaljevanju navaja 224. člen ZUP. Tožnica je v pritožbi z dne zoper sklep davčnega organa 0610-3124/98(04-510-17) z dne 23. 10. 2018 zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka in sicer nagrade za pritožbo 750 točk, 2% materialnih stroškov in 22% DDV ter povrnitev takse po odmeri. Ker se je postopek začel po uradni dolžnosti na podlagi 113. člena ZUP in se je za tožnico končal neugodno (ker tožnica s pravnim sredstvom ni uspela), gredo stroški upravnega postopka v breme tožnice. Pritožbeni organ je sicer odpravil sklep davčnega organa z dne 23. 10. 2018 in zadevo vrnil v ponovni postopek. Vendar pa je bil uspeh postopka znan šele ob izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim je končan ponovni postopek na prvi stopnji, za kar se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 554/2013. Ker se je predmetni postopek za tožnico končal neugodno, je davčni organ zavrnil tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka z dne 19. 11. 2018. 5. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Sporno vabilo na zaslišanje priče z dne 9. 7. 2018 je dokazno presodil kot pravilno, ker je bilo tožnici vročeno 18. 7. 2018 in navedel, da je bilo vabilo oblikovano tako, da davčni organ v njem sicer res ni določil točnega datuma in ure prihoda, temveč je tožnici omogočil, da določi termin sporazumno in kot podlago navedel določbo 72. člena ZUP. Na starani 19 obrazložitve svoje odločbe je pritožbeni organ navedel: „Na ta način je po mnenju pritožbenega organa tožnici omogočil pravico do 8 dni, ki morajo miniti od vročitve vabila do zaslišanja“ ter v nadaljevanju povzel vsebino spornega vabila. Na straneh 20 in 21 obrazložitve svoje odločbe pritožbeni organ povzema potek postopka prek elektronskih in telefonskih sporočil tožnice, pooblaščenca tožnice, delodajalca in davčnega organa. Po mnenju pritožbenega organa je bil ukrep prisilne privedbe tožnice na zaslišanje kot priče in naložitev plačila stroškov prisilne privedbe tožnici pravilno izrečen, ker tožnica svojega izostanka na zaslišanje 8. 8. 2019 ni opravičila pravočasno in tudi ne iz opravičljivih razlogov. Na strani 21 obrazložitve svoje odločbe je pritožbeni organ navedel: „V postopku namreč ni sporno, da je priča prejela na zakonit način vabilo na zaslišanje dne 18. 7. 2018, vendar se zaslišanja vse do 5. 11. 2018 ni udeležila prostovoljno“. Po mnenju pritožbenega organa je glede na določbo 70. člena ZUP potrebno tožnico kot pričo vabiti osebno, vročitev pooblaščencu tožnice ne zadošča. Elektronsko poslana opravičila tožnice iz različnih elektronskih naslovov, brez podpisa in dokazil, po presoji pritožbenega organa, kažejo na tožničin namen zavlačevanja postopka. Pritožbeni organ meni, da s spornim vabilom priči niso bila kršena določila ZUP glede vabljenja, sam potek dogodkov pa kaže, da vabljena priča dejansko ni imela namena priti na zaslišanje. Zavrne tudi dokazni predlog zaslišanja odvetnika E.E. in priče F.F.. V nadaljevanju pojasni razloge in višino stroškov prisilne privedbe tožnice na zaslišanje kot priče 6. 11. 2018. Na straneh 24 in 25 obrazložitve svoje odločbe pritožbeni organ zavrne tožničin ugovor, da je izrek izpodbijanega sklepa nezakonit in sam s seboj v nasprotju. Po mnenju pritožbenega organa je davčni organ pravilno zavrnil tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov upravnega postopka. Navedel je, da za odločitev o stroških, nastalih v zvezi s pritožbo, na podlagi katere je drugostopenjski organ zadevo vrnil v ponovni prvostopenjskemu organu, ni pomemben sam uspeh s pritožbo, marveč končni uspeh stranke v postopku, kar pojasni na strani 25 obrazložitve svoje odločbe.

6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je davčni organ v zadevi odločal v ponovljenem postopku na podlagi napotil pritožbenega organa z dne 26. 4. 2019, ki pa jih ni upošteval, kar je pritožbeni organ prezrl in potrdil pravilnost izpodbijanega sklepa. Odločba pritožbenega organa je neobrazložena. Tožnica se je z davčnim organom dalj časa dogovarjala za dan in uro zaslišanja. Do zaslišanja pa ni prišlo zaradi nepravilnega vabljenja tožnice in zaradi odsotnosti uradne osebe, ki je vodila upravni postopek. V nadaljevanju navaja prvi odstavek 187. člen ZUP. Sporno vabilo z dne 9. 7. 2018 na zaslišanje tožnice ni bilo sestavljeno v skladu z 71. členom in 102. členom ZUP, kar pojasni. Tožnica je navedeno vabilo prejela 18. 7. 2018 in še isti dan telefonirala davčnemu organu, a je bila uradna oseba G.G. na dopustu vse do 23. 7. 2018. Do zaslišanja ni prišlo iz razlogov na strani davčnega organa. Pooblaščenec tožnice je 19. 7. 2018 po elektronski pošti davčnemu organu posredoval pisno opravičilo. Na to elektronsko sporočilo je čez 4 dni prejel odgovor davčnega organa, da pričakuje odziv priče najpozneje jutri, 24. 7. 2018. Tožnica se je vabilu odzvala, vendar je bila uradna oseba odsotna v času, ki ga je sama določila za zaslišanje. Tožnica je preko pooblaščenca posredovala pisno opravičilo in navedla, da je od 23. 7 do 6. 8. 2018 na letnem dopustu. Ugotovitev davčnega organa, da se tožnica na vabilo na zaslišanje dne 9. 7. 2018 ni odzvala, je protispisna. Pritožbeni organ se ni opredelil do vprašanja zastopanja priče po pooblaščencu, kar pojasni na straneh 5 in 6 tožbe. Zmotne so navedbe davčnega organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o nasprotju interesov, saj priča nima pravnega interesa v postopku DIN, ki ne poteka zoper njo. Vabilo na zaslišanje z dne 9. 7. 2018 je nezakonito, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi se davčni organ s tožnico telefonsko dogovoril za termin zaslišanja 8. 8. 2018 ob 9.00 uri. V skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZUP pa mora biti vabilo na zaslišanje pisno in vsebina vabila pa mora v skladu z 71. členom ZUP. Vabilo na zaslišanje mora vsebovati vse zakonsko predpisane elemente ter mora tudi spoštovati zakonsko določen minimalni 8-dnevni rok (102. člen ZUP). Davčni organ je s tožnico komuniciral neposredno, čeprav je bil obveščen, da je v zadevi za zastopanje pooblastila pooblaščenca. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje potek postopka. Meni, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen do take mere, da se ga ne da preizkusiti, kar pojasni. Tudi pritožbeni organ se do tožničinih pritožbenih ugovorov ni izjasnil, kar prav tako pojasni. Pojasnjuje razloge za tožničin izostanek iz zaslišanja 8. 8. 2018 zaradi bolezni otroka, o čemer je tožnica davčnemu organu predložila potrdilo. Meni, da bi moral davčni organ pooblaščencu tožnice posredovati pisno vabilo na zaslišanje tožnice kot priče, ki bi moralo vsebovati vse taksativno zakonsko predpisane elemente in spoštovati zakonsko predpisani minimalni rok. Tožnica se ni namerno izogibala zaslišanju, kot to neutemeljeno navaja davčni organ. Kot priča se je dolžna odzvati na pisno vabilo, ki ima zakonsko določeno vsebino in spoštuje zakonsko predpisani minimalen 8-dnevni rok. Po mnenju tožnice v konkretnem primeru ni bilo zakonske podane podlage za kaznovanje tožnice.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je davčni organ opravil poizvedbe v zvezi z zdravniškim potrdilom o odsotnosti tožnice iz zaslišanja 8. 8. 2018, o čemer tožnice ni obvestil in se do teh navedb ne more opredeliti. Navedeno predstavlja kršitev pravice stranke do izjave, kar je bistvena kršitev določb postopka in tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Potrdilo o opravičeni odsotnosti tožnice iz zaslišanja 8. 8. 2018 je izdal zdravnik, uradna oseba davčnega organa pa tega strokovnega znanja nima. Prav tako se tožnica ne more opredeliti do dokazov, ki jih toženka tožnici ni vročila. Davčni organ bi moral pred odreditvijo prisilne privedbe, ki je skrajni ukrep, pretehtati dejstva, da je priča sama predlagala več terminov za zaslišanje, a si uradna oseba davčnega organa ni vzela časa za njeno zaslišanje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi, zakaj davčni organ ni poslal pisnega vabila priči s priporočeno pošiljko, kot to določa 70. člen ZUP, z zakonsko predpisanimi elementi kot to določa 71. člena ZUP in ob upoštevanju najmanj 8-dnevnega roka iz drugega odstavka 102. člena ZUP. Za izvedbo prisilne privedbe tožnice na zaslišanje kot priče davčni organ ni imel zakonske podlage. Toženka pa napačno razlaga določbo 182. člena ZUP. Tudi sicer je ukrep prisilne privedbe tožnice na zaslišanje nesorazmeren, kar pojasni na strani 14 tožbe. Davčni organ tožnici očita, da je: „zlorabljala svoje procesne pravice“, česar pa konkretno ne pojasni. Do tožničinih ugovorov s tem v zvezi se pritožbeni organ ni opredelil. Točka I izreka izpodbijanega sklepa nima podlage, saj je bila tožnica že prisilno privedena 6. 11. 2018 na podlagi sklepa DT 0610-3124/2018-98 z dne 23. 10. 2018, ki pa ga je pritožbeni organ 26. 4. 2019 kot nezakonitega odpravil. Tako je bila tožnica 6. 11. 2018 nezakonito prisilno privedena. Točki I in II izreka izpodbijanega sklepa sta si v nasprotju, kar pojasni na strani 16 tožbe. Posledično so nezakonite tudi ostale točke izreka izpodbijanega sklepa. Tožnici stroškovnik glede stroškov prisilne privedbe tožnice 6. 11. 2018 ni bil vročen in je s tem kršena pravica do izjave stranke, tožnica pa ni vedela, da se stroškovnik nahaja v spisu. Zaradi vseh navedenih nepravilnosti in nezakonitosti tožnica sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep in odločbo pritožbenega organa odpravi ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške upravnega spora in upravnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi upravnih odločb. Navedbe v točki IX tožbe so nedopustna tožbena novota. Glede tožničine navedbe, da ni mogla priti na zaslišanje, ker ni mogla opravičiti izostanka z dela pri novem delodajalcu pa toženka pojasnjuje, da je tožnica že od leta 2014 dejansko zaposlena pri H.H., kar pojasni. Kronologija celotnega poteka postopka vabljenja na zaslišanje tožnice kot priče pa po mnenju toženke kaže, da tožnica dejansko ni imela namena priti na zaslišanje in je zlorabljala svoje pravice. Davčni organ je zato tožnici najprej izrekel denarno kazen. Ker denarna kazen ni zalegla, je uporabil ukrep prisilne privedbe tožnice na zaslišanje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1615/2019-15 z dne 9. 2. 2021 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

10. Tožba ni dopustna.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep, za katerega tožnica v tožbi predlaga, naj ga sodišče kot nezakonitega odpravi (izpodbojna tožba).

12. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je davčni organ povabil na zaslišanje tožnico kot pričo v postopku DIN pri družbi A. d.o.o., ker je bila nekdaj zaposlena pri tej družbi. Na podlagi 187. člena ZUP je s sklepom 0610-3124/2018-98(04-510-17) z dne 23. 10. 2018 odredil privedbo tožnice kot priče na zaslišanje, ker se tožnica zaslišanja na podlagi vabila z dne 9. 7. 2018 ni prostovoljno udeležila in svojega izostanka ni opravičila. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, kot tudi iz ugotovitev organa prve stopnje v točki II izreka izpodbijanega sklepa nadalje tudi izhaja, da je bila tožnica dne 6. 11. 2018 že privedena k davčnemu organu na zaslišanje, zato se privedba ponovno ni opravila. Dejstvo, da je bila tožnica 6. 11. 2018 že privedena k davčnemu organu na zaslišanje kot priča v zadevi DIN pri davčnemu zavezancu A. d.o.o., med strankama ni sporno. Iz navedenega izhaja, da je bilo obravnavano dejanje prisilne privedbe tožnice kot priče na zaslišanje pred davčni organ že izvedeno.

13. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

14. Po predhodno navedenem pa se je v obravnavanem primeru je pravna posledica izpodbijanega akta že uresničila, kar pomeni, da si tožnica v tem upravnem sporu, v katerem s predmetno izpodbojno tožbo predlaga odpravo upravnega akta (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta, kar pa v obravnavanem primeru že po naravi stvari ni več mogoče, saj je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena na zaslišanje pred davčni organ.

15. Pri tem sodišče pripominja, da je v tovrstnih primerih za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero stranka v svojem tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj ugotovi nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v strankine pravice ali pravne koristi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ugotovitvenega tožbenega zahtevka pa tožnica v predmetni tožbi ni postavila. Sodišče predmetne tožbe ne more obravnavati kot ugotovitvene, saj ugotovitveni zahtevek ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta. V obravnavani zadevi je tožbeni predlog, ki ga je postavila tožnica jasen, to je odprava izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa. Sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča zgolj v mejah postavljenega tožbenega zahtevka.

16. V skladu s šesto alinejo prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Ker po presoji sodišča tožnica v obravnavani zadevi z izpodbojno tožbo1 svojega pravnega položaja ne more izboljšati, zato po presoji sodišča nima pravnega interesa za tožbo. Sodišče je zato predmetno tožbo s sklepom zavrglo.

17. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 V skladu s stališči sodne prakse, da sodišče tožnika ni dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval (gl. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 170/2018 z dne 9. 1. 2019), in da sodišče preseže okvir materialnega procesnega vodstva, če stranko spodbudi k spremembi dotedanjih navedb ali tožbenega zahtevka (gl. sodba Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1775/2010 z dne 14. 7. 2010), sodišče tožnika v obravnavanem primeru ni pozvalo, naj svoj zahtevek spremeni iz izpodbojnega v ugotovitvenega.