Jedro

Izvedeni dokazi tudi brez izpovedbe oškodovanca sami zase dokazujejo obstoj odločilnih dejstev in zadoščajo za izrek obsodilne sodbe, zato ne gre za kršitev pravic obrambe, čeprav obdolženi ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilne priče (oškodovanca).

Pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanaša na celotno skupno delovanje, je konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev nepotrebna.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu sta bila D.K. in D.S. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ, za kar jima je bila izrečena kazen vsakemu po 6 let zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta bila oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka. Odločeno je tudi bilo, da sta dolžna oškodovancu nerazdelno plačati škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, s presežkom zahtevka pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice D.K. in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o premoženjsko-pravnem zahtevku, v ostalem pa je njeno pritožbo in v celoti pritožbi D.K. ter zagovornika obsojenega D.S. zavrnilo kot neutemeljene. Odločilo je tudi, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženega D.K. v zvezi s pritožbenim postopkom proračun.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega D.K. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotavlja, da si je obsojenec z begom sam zapravil možnost, da bi oškodovancu med postopkom lahko postavljal vprašanja. Iz dejstva, da je bil na zaslišanju oškodovanca pred izdajo sklepa o preiskavi navzoč zagovornik obsojenega D.S. je očitno, da je sodišče upoštevalo, da ima znani storilec v okviru pravice do obrambe oškodovancu pravico postavljati vprašanja. Te pravice pa obsojenemu D.K. ni bilo mogoče zagotoviti, saj je bil na begu, ker se je na ta način skušal izogniti kazenskemu postopku. V takšni situaciji sodišče tudi ni imelo zakonite podlage, da mu postavi zagovornika po uradni dolžnosti zgolj zato, da bi bil navzoč pri nujnem preiskovalnem dejanju - zaslišanju oškodovanca. Branje oškodovančevega zapisnika na glavni obravnavi je bil zakonito izveden dokaz, saj je bil oškodovanec pravilno vabljen na glavno obravnavo, vendar ni pristopil, zato je sodišče ravnalo v skladu s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP in zapisnik o njegovi izpovedbi prebralo. Gre za dokaz, na katerega je sodišče smelo opreti sodbo, obramba pa ni bila prikrajšana za svoje pravice. V izreku sodbe res ni preciziran prispevek vsakega od obsojencev h kaznivemu dejanju, kljub temu pa je iz opisa popolnoma jasno, da sta pri dejanju sodelovala oba in da sta štela dejanje za svoje. Opis prispevka posameznega obsojenca k storitvi kaznivega dejanja ni nujen, če je jasno, da sta ravnanje drug drugega štela za svojega. Vse to ne pomeni, da so bila kršena pravila o sostorilstvu, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti. Navaja še, da se v očitku, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker je bila uporabljena napačna pravna kvalifikacija, skriva očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornica uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče obsojencu (in zagovorniku) med postopkom ni omogočilo neposrednega zaslišanja obremenilne priče - oškodovanca, kar naj bi bilo za presojo zadeve bistvenega pomena. Oškodovanec je španski državljan in je bil po vložitvi ovadbe zaslišan v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, še preden je bil obsojenec priveden k preiskovalnemu sodniku. Zaslišanju na glavni obravnavi naj bi se, kot navaja zagovornica, namenoma izognil, čeprav je bil pravilno vabljen. Kljub večkratni zahtevi obrambe, da naj sodišče oškodovanca na glavni obravnavi neposredno zasliši, tega ni storilo, čeprav je pred tem že odločilo, da bo ta dokaz izvedlo.

Pri presoji, ali je način izvedbe omenjenega dokaza vplival na obsojenčeve pravice do obrambe, je Vrhovno sodišče izhajalo iz naslednjega dejanskega stanja. Obsojeni D.S. je bil pridržan dne 9.9.2003, to je naslednji dan po storitvi kaznivega dejanja, medtem ko je bil po podatkih policije obsojeni D.K. nedosegljiv. Oškodovanec, ki je španski državljan, je bil zaslišan dne 10.9.2003 v okviru nujnih preiskovalnih dejanj v prisotnosti zagovornice obsojenega D.S. Obsojeni D.K. na zaslišanje ni bil vabljen, zagovornika pa takrat še ni imel. Preiskava je bila uvedena dne 12.9.2003 po zaslišanju obsojenega S. in brez zaslišanja obsojenega K., ki je bil po podatkih policije, kot ugotavlja sklep, še vedno na begu. Po razpisu policijskega ukrepa "iskanja in prijetja" je policija obsojenega K. prijela dne 26.9.2003 in ga pridržala, po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom pa je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Ob tem je bil obsojencu postavljen tudi zagovornik po uradni dolžnosti. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca na glavni obravnavi prebralo v soglasju s strankami. Po razveljavitvi sodbe pa je zagovornica podala pisni predlog za neposredno zaslišanje oškodovanca in pri takšnem predlogu vztrajala tudi na glavni obravnavi. Na zadnji glavni obravnavi, na katero je bil oškodovanec pravilno vabljen, je sodišče prebralo njegovo pisno opravičilo, da se zaslišanja ne bo udeležil in tudi njegovo izpovedbo, obramba pa temu ni ugovarjala.

Eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki v Ustavi ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), v točki d) 3. odstavka 6. člena, je obdolženčeva pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Ta pravica posredno izhaja tudi iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave kot celota, torej ima v tem smislu tudi ustavnopravno podlago.

Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje. Če namreč obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo, to samo po sebi še ne pomeni kršitev omenjenega konvencijskega in ustavno-pravnega jamstva. Po ustaljeni presoji Evropskega sodišča za človekove pravice se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodba ne sme izključno ali odločilno opreti na njihove izpovedbe. Za takšen dokaz gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilne priče (odločba Ustavnega sodišča, št. Up 719/2003).

Po določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP sme sodišče prebrati zapisnik o zaslišanju priče, ki prebiva v tujini in na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bila pravilno vabljena. Vendar pa tako posredno izvajanje dokaza ne sme poseči v pravice obrambe; obdolžencu morajo biti kljub temu zagotovljene zadostne in primerne možnosti, da se izjavi glede obremenilnih izpovedb prič in da jih s tem v zvezi tudi zaslišuje, od njegove volje pa je odvisno, ali bo tako možnost izkoristil. Glede na navedena pravna izhodišča in dejstva je treba ugotoviti, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni tako formalni kot tudi vsebinski pogoji za branje zapisnika na glavni obravnavi o izpovedbi oškodovanca v predkazenskem postopku: priča prebiva v tujini, na glavno obravnavo je bila pravilno vabljena, vabilu pa se ni odzvala. Pri taki izvedbi dokaza ni pomembno, ali priča na glavno obravnavo ne more ali noče priti ali bi le težko prišla k sodišču. Navzočnost priče, ki je hkrati oškodovana na glavni obravnavi tudi sicer po zakonu ni obvezna. Glede na vsebino zahteve je treba tudi poudariti, da neupoštevanje oziroma zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni ovira, da sodišče takšnega svojega sklepa kasneje ne bi spremenilo oziroma ga preklicalo; gre namreč za sklep procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen.

Dejstvo, da obramba v postopku ni imela možnosti zaslišati oškodovanca, tudi v vsebinskem pogledu ne pomeni kršitev pravnega jamstva iz d) točke 3. odstavka 6. člena EKČP. Izpovedba oškodovanca v tej zadevi namreč ni odločilen in tudi ne edini dokaz, temveč zgolj eden od dokazov, na katerem temelji obsodilna sodba.

Kot izhaja iz izpovedbe oškodovanca je bil tistega večera močno vinjen, zapomnil si je druženje z obsojencema in še nekaterimi drugimi ter da sta ga obsojenca spremljala proti avtobusni postaji. Spominjal se je, da je bil napaden od zadaj, da so ga pretepali in brcali ter mu pobrali stvari (zlato verižico, denar iz denarnice ter vžigalnik). Oškodovanec je trdil, da naj bi bili napadalci trije, da sta bila v neposredni bližini tudi obsojenca, kasneje pa je po fotografijah prepoznal le D.S., ne pa tudi D.K. (po ugotovitvah sodišča naj bi imel ta drugačen videz v času storitve kaznivega dejanja).

Tudi na podlagi zagovora obeh obsojencev in izpovedb prič (G.P., M.A., D.M. in E.B.) sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil oškodovanec tistega večera močno vinjen, da sta ga proti avtobusni postaji še z nekaterimi drugimi osebami spremljala obsojenca, ki sta mu pomagala pri hoji, in da sta nazadnje z oškodovancem ostala sama. Obsojenca tudi sama ne zanikata (delne) uporabe sile proti oškodovancu in jemanja njegovih predmetov, vendar krivdo valita drug na drugega. Na podlagi zdravstvene dokumentacije ter mnenja izvedenca medicinske stroke sodišče tudi ugotavlja, da je oškodovanec ob napadu utrpel poškodbe (pred tem je bil še "cel" kot je povedal E.B.), izvedenec pa je tudi izključil možnost, da bi poškodbe nastale pri padcu. Iz zagovorov, zapisnika o zasegu predmetov ter izpovedb prič izhaja, da sta obsojenca posedovala oškodovančeve predmete (S. vžigalnik, z zlato verižico pa je razpolagal K., ki jo je kasneje prodal B.K.). Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je bil rop načrtovan. S preverjanjem premoženjskega stanja obeh obsojencev pa je ugotovilo tudi motiv za izvršitev kaznivega dejanja; obsojeni S. je bil namreč brez dohodkov, obsojeni K. pa je delal le kratek čas. Iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki ji Višje sodišče, kar zadeva dejansko stanje, v celoti pritrjuje, je mogoče povzeti, da vsi izvedeni dokazi tudi brez izpovedbe oškodovanca sami zase dokazujejo obstoj odločilnih dejstev in zadoščajo za izrek obsodilne sodbe.

Po navedenem sicer ni mogoče trditi, da bi se obsojeni D.K. z begom takoj po dejanju (zaradi tega objektivno neopravičljivega razloga ni mogel biti navzoč pri zaslišanju oškodovanca) odpovedal aktivni obrambi na glavni obravnavi in s tem pristal na tveganje, da te priče kasneje ne bo mogel zaslišati, če na glavno obravnavo ne bo prišla. Ker pa je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca na glavni obravnavi prečitalo v skladu z zakonskimi pogoji (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP) in ker izpovedba oškodovanca za izrek obsodilne sodbe ni predstavljala edini in tudi ne odločilni dokaz, je treba ugotoviti, da obsojenčeve pravice obrambe (možnost zaslišanja obremenilne priče), na katere se smiselno sklicuje zagovornica, niso bile kršene.

2. Zahteva trdi, da je bil kršen tudi kazenski zakon, točneje, pravila o sostorilstvu, saj v izreku naj ne bi bil opisan konkreten prispevek posameznega sostorilca k storitvi kaznivega dejanja. V tej zvezi navaja, da ni mogoče, da bi si oba obsojenca (sostorilca) prilastila iste oškodovančeve stvari, kot je zatrjevano v opisu kaznivega dejanja.

Načeloma se je mogoče strinjati z vložnico zahteve, da je v primerih udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja treba vlogo posameznega udeleženca v opisu dejanja praviloma (ne pa vedno) konkretizirati; to velja tudi za sostorilstvo (25. člen KZ). Skupna storitev kaznivega dejanja v pomenu sostorilstva se kaže v dveh oblikah: v skupni izvršitvi dejanja ali v drugačnem odločilnem prispevanju h kaznivemu dejanju. Pri skupni izvršitvi vsak sostorilec skupaj z drugim izpolni znake kaznivega dejanja bodisi v celoti ali deloma na podlagi delitve vlog in z zavestjo o skupnem delovanju. Sostorilca lahko eden za drugim ponavljata isto izvršitveno dejanje, dokler ne nastane prepovedana posledica, lahko pa jih, kot v obravnavanem primeru, izvršujeta tudi skupaj in hkrati. V takšnem primeru v izrek ni potrebno opisovati prispevka posameznega sostorilca, saj bi prišlo do odvečnega ponavljanja identičnih opisov ravnanja. Včasih pa je prispevek posameznega sostorilca pri skupnem delovanju tudi iz objektivnih razlogov nemogoče konkretizirati, ker ga preprosto ni mogoče individualizirati oziroma dokazati (kot v obravnavanem primeru sodišče ni moglo dognati, kdo od obsojencev je oškodovancu jemal njegove stvari in katere). Pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanaša na celotno skupno delovanje, je takšna konkretizacija tudi nepotrebna.

Tudi v predmetni zadevi sta obsojenca, kot izhaja iz opisa dejanja, oškodovanca skupaj napadla, ga pretepla, na tleh ležečega obrcala, nato pa mu vzela njegove predmete. Slednjega (skupno jemanje predmetov) ni mogoče razumeti dobesedno, pač pa v že pojasnjenem pomenu saj je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjska sodba, (str. 8) že smiselno nemogoče, da bi vsak od sostorilcev vzel isto stvar. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja je tudi nepomembno, kdo od obeh sostorilcev je oškodovancu vzel predmete in katere. Po navedenem kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), na katero se smiselno sklicuje zagovornica, ni podana.

3. Materialno pravo naj bi bilo po navedbah vložnice zahteve kršeno tudi zaradi napačne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Iz dokaznega postopka naj bi izhajalo: da je oškodovanec padel po tleh zaradi vinjenosti, da obsojenega D.K. ni spoznal kot storilca in da niti ne ve, kdo naj bi dejanje storil; da ni dokazano, da bi obsojeni K. uporabil silo, poleg tega pa tudi naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, koliko oseb je storilo kaznivo dejanje. Zato je po mnenju zagovornice vprašljivo, ali gre res za kvalificirano obliko kaznivega dejanja ropa. Do protipravne prilastitve stvari naj bi po zagovoru S. prišlo, ko je močno vinjeni oškodovanec ležal na tleh. Zato bi bila podana kvečjemu kvalifikacija kaznivega dejanja velike tatvine zoper slabotno osebo po 6. točki 1. odstavka 212. člena KZ, saj sila naj ne bi bila uporabljena za odvzem predmetov.

Vse te navedbe po vsebini sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem v pravnomočni sodbi pa ne more biti temelj za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona oziroma izpodbijanje pravilnosti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, na katerega se sklicuje zagovornica. Zato je njena zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevem slabem premoženjskem stanju, kot ga ugotavljata nižji sodišči.