Jedro

Če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, objekta, po mnenju sodišča, ni mogoče vrniti v izključno last in posest. Takšno vračanje bi bilo v nasprotju z namenom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na pritožbo denacionalizacijskega zavezanca, podjetja ..., z izpodbijano odločbo odpravila sklep o začasni odredbi Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 22.4.1993, s katerim je bilo zavezancu začasno prepovedano razpolaganje v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja z nepremičnino, vpisano pri z.k. vložku št. 729 s parc. št. 32/3, to je poslovno stavbo ..., ter zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bil objekt, stoječ na parc. št. 32/3 ob podržavljenju leta 1948 skladišče, danes pa je ta objekt znan kot poslovna stavba ... Upravni organ prve stopnje je z začasno odredbo, izdano na podlagi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, zavaroval v obsegu, ki ni odraz dejanskega stanja. Po zakonu o denacionalizaciji namreč ni mogoče vrniti v naravi takih objektov, ki so bili po podržavljenju dozidani, nadzidani ali zgrajeni na novo, ker gre za novo ustvarjeno vrednost, za "novo stvar" in take nepremičnine tudi ne morejo biti predmet zavarovanja po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. V ponovnem postopku bo moral upravni organ prve stopnje ob sodelovanju izvedenca gradbene stroke ugotoviti, ali in v kolikšnem obsegu je bil navedeni objekt po podržavljenju zgrajen na novo in nato o zadevi ponovno odločiti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz zakona o denacionalizaciji ne slede omejitve glede vračanja objektov, ki so bili dozidani, nadzidani ali zgrajeni na novo, v naravi. Ta zakon določa omejitve za vračanje premoženja v naravi v 16. členu, posebej glede nepremičnin pa še v 19. členu. V danem primeru razlogi za odklonitev vrnitve v naravi niso podani in je zato izpodbijana odločba nepravilna, zlasti še, ker ne gre za novo stavbo in takšnega dejstva tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ne zatrjuje. Tožena stranka nalaga organu prve stopnje ugotavljanje okoliščin, ki bodo pomembne za presojo zahteve za denacionalizacijo sporne nepremičnine, za izdajo začasne odredbe pa je po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij dovolj, da so te okoliščine verjetno izkazane. Takšna določba je v prid zavezancem, saj jim omogoča lastninsko preoblikovanje še pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, zato je tolmačenje tožene stranke, da je treba pred izdajo začasne odredbe nesporno ugotoviti utemeljenost zahtevka, v očitnem nasprotju s hotenjem zakonodajalca. Izpodbijana odločba je nepravilna tudi zato, ker tožeča stranka ni bila obveščena o pritožbi zavezanca, s čemer je bil kršen 3. odstavek 232. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve s sklicevanjem na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta oseba v tem upravnem sporu je po svojem pooblaščencu v odgovoru na tožbo navedla, da je izpodbijana odločba pravilna, saj je upravni organ prve stopnje z izdanim sklepom odredil zavarovanje, ki popolnoma odstopa od dejanskih razmer. Gradbene predelave, povečave in izboljšave spornega objekta so bile tako obsežne, da gre za popolno rekonstrukcijo, torej smiselno za nov objekt. Takšnih objektov pa upravičencem ni mogoče vračati v naravi, to je v last in posest, ampak lahko uveljavljajo le zahtevke proti Slovenskemu odškodninskemu skladu. Sporen je tudi pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe, saj je bila zadeva vrnjena le v dopolnitev potopka in ponovno odločanje. Predlaga, da se tožbi ne ugodi.

Tožba ni utemeljena.

Namen začasne odredbe, izdane na podlagi določb II. poglavja (čl. 9 - 16) zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 IN 31/93, dalje: ZLPP) je zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji in drugimi predpisi, ki urejajo vračanje premoženja, uveljavljajo upravičenci po teh predpisih do podjetij, ki se oblikujejo po tem zakonu (9. člen). Pravnomočna začasna odredba je med drugim pogoj za uspešno uveljavitev zahteve za denacionalizacijo premoženja v oblikah, ki jih zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDEN) ureja v členih 17 - 30, 32 ter 37 - 41. Začasno odredbo izda pristojni organ, če je predlog za njeno izdajo vložen pravočasno (11. člen ZLPP) in če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana (12. člen ZLPP). V pravno podlago predloga za izdajo začasne odredbe je šteti tako pogoje za izdajo začasne odredbe, določene v ZLPP kot - v primeru zahteve za denacionalizacijo nepremičnine - pogoje, ki jih za vrnitev nepremičnine določa ZDEN. V obravnavanem primeru ni sporno, da se je vrednost objekta, katerega vračanje je predmet zahteve za denacionalizacijo, vložene po upravičenčevih pravnih naslednicah, povečala, saj iz njune zahteve za denacionalizacijo z dne 4.3.1993 izhaja, da računata z možnostjo, da se je vrednost bistveno povečala (2. točka zahteve v zvezi z 2. in 3. odstavkom 25. člena ZDEN). V Ljubljani, kjer je sedež tožene stranke, je splošno znano, da je bil sporni objekt po podržavljenju najmanj dvakrat temeljito rekonstruiran in prilagojen potrebam sodobne trgovske oziroma blagovne hiše. Po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer nima prav, ko brez omejitev trdi, da po ZDEN ni mogoče vrniti objektov, ki so bili dozidani, nadzidani ali zgrajeni na novo. Tako stališče drži v celoti le glede objektov, zgrajenih na novo, ne pa tudi glede dozidanih ali nadzidanih ali kako drugače z investicijskimi vlaganji spremenjenih objektov (prim. 25. člen ZDEN). Toda če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, objekta po mnenju sodišča ni mogoče vrniti v izključno last in posest. Takšno vračanje bi bilo v nasprotju z namenom zakona, kakor izhaja iz določb njegovega 2. člena, 1. odstavka 6. člena, 1. odstavka 19. člena in 28. člena, saj bi upravičenec s tem dobil v last in posest "vrnjeno" stvar, kakršna mu ni bila podržavljena. Res je sicer, da 25. člen ZDEN ne določa izrecno omejitve, preko katere zaradi povečanja vrednosti nepremičnine le-te ne bi bilo mogoče vrniti v naravi, vendar je pri presoji o tem, do kam lahko seže uporaba te določbe, treba upoštevati načela, na katerih je bil utemeljen sprejem tega zakona, zlasti načelo, da s popravo nekdanjih krivic ni dopustno povzročati novih. To pa pomeni, da v primerih velikega povečanja vrednosti nepremičnin zaradi novih investicijskih vlaganj ali povečanja, ki ima za posledico spremembe objektov, navedene zgoraj, nepremičnine ni mogoče vrniti po določbi 3. alinee 2. odstavka 25. člena ZDEN. Tožena stranka je torej pravilno ocenila, da dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe ni v celoti verjetno izkazana, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Zatrjevana kršitev pravil postopka po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni vplivala na vsebino odločitve tožene stranke in sodišče je moralo tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.