Jedro

Iz določbe 153. člena v zvezi s 156 členom ZFPPIPP izhaja, da sodišče ob začetku postopka (s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave) naloži predlagatelju plačilo predujma za kritje stroškov prisilne poravnave s posledico začetka stečajnega postopka, če predlagatelj predujma v danem roku ne založi. Navedena zakonska ureditev je po volji zakonodajalca časovno vezana na izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Zahteve za plačilo dodatnega predujma kot procesne predpostavke za nadaljevanje postopka torej ni mogoče utemeljiti s smiselno uporabo navedenih določb ZFPPIPP, saj gre za omejitev pravice do sodnega varstva, ki je zakon ne določa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se sklep o začetku postopka prisilne poravnave z dne 29. 3. 2018 (pravilno: 2016) dopolni tako, da se dolžniku naloži založitev predujma v znesku 52.000,00 EUR in DDV kot sledi: „Dolžnik mora v 15-tih dneh po vročitvi tega sklepa založiti predujem za stroške postopka prisilne poravnave v višini 52.000,00 EUR in DDV, ki ga nakaže na račun št. ..., referenca 00 0000. Če dolžnik v tem roku ne bo založil predujma za kritje stroškov postopka prisilne poravnave, bo sodišče po 156. členu ZFPPIPP ustavilo postopek prisilne poravnave in izdalo sklep o začetku stečajnega postopka.“

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog upraviteljice za dopolnitev sklepa o začetku postopka prisilne poravnave z dne 28. 6. 2018 zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V postopku prisilne poravnave nad dolžnikom M. d. o. o. je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen dne 22. 2. 2016 in sklep o začetku postopka prisilne poravnave izdan dne 29. 3. 2016. Upraviteljica je dne 28. 6. 2018 sodišču podala predlog za izdajo izpodbijanega sklepa ter navedla, da bo postopek prisilne poravnave predvidoma trajal najmanj 27 mesecev. Predujem iz naslova nadomestila za opravljanje nadzora upravitelja je bil odmerjen bistveno nižje, kot bi moral biti glede na trajanje postopka. Sodišču je zato predlagala izdajo dopolnilnega sklepa o začetku postopka prisilne poravnave, s katerim se dolžniku naloži plačilo dodatnega predujma za kritje stroškov prisilne poravnave v znesku 52.000,00 EUR z DDV.

5. Sodišče prve stopnje je predlogu upraviteljice sledilo ter izdalo izpodbijani sklep, s katerim je dopolnilo sklep o začetku postopka prisilne poravnave. Navedlo je, da je dolžnik za čas trajanja postopka dolžan zagotoviti sredstva za kritje stroškov vodenja postopka prisilne poravnave, kar je predpostavka za vodenje postopka. Izpodbijani sklep je izdalo v skladu z 325. v zvezi s 332. členom ZPP, ki se uporablja na podlagi 121. člena ZFPPIPP ter ob smiselni uporabi določbe 156. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 103. člena ZFPPIPP.

6. Dolžnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga 153. in 156. člen ZFPPIPP. Po navedenih določbah je plačilo predujma za stroške postopka mogoče dolžniku naložiti zgolj ob začetku, ne pa tudi tekom postopka prisilne poravnave. Nadalje navaja, da je v težki finančni situaciji ter da nujno potrebuje finančno poslovno prestrukturiranje v okviru postopka prisilne poravnave. Plačilo naloženega zneska bi zanj predstavljalo nepremostljivo oviro, zaradi katerega bi mu bila izvedba prisilne poravnave onemogočena. Poudarja, da ima redne mesečne prihodke, zato bo po pravnomočnem zaključku postopka prisilne poravnave lahko doplačal morebitna manjkajoča sredstva za stroške postopka. Meni, da mu sodišče ne bi smelo naložiti plačila tako visokega dodatnega predujma, ki bi ga moral plačati v enkratnem znesku v roku 15 dni, saj je s tem poseglo v njegovo pravico do sodnega varstva.

7. Sodišče mora s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave naložiti predlagatelju, da založi predujem za kritje stroškov postopka prisilne poravnave, in določiti rok za plačilo predujma, ki ne sme biti krajši od 8 dni in ne daljši od 15 dni od prejema sklepa (tretji odstavek 153. člena ZFPPIPP). Če predlagatelj v roku iz tretjega odstavka 153. člena tega zakona ne založi predujma za kritje stroškov postopka prisilne poravnave, sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (156. člen ZFPPIPP).

8. Zakonska ureditev glede plačila predujma za stroške postopka, po kateri se ob neplačilu predujma postopek prisilne poravnave ustavi in začne stečajni postopek, določa založitev predujma kot pogoj za izvedbo postopka prisilne poravnave. Zakonodajalec je torej plačilo predujma za kritje stroškov prisilne poravnave določil kot obliko procesne predpostavke za vodenje postopka prisilne poravnave. Določitev procesne predpostavke za meritorno odločanje lahko pomeni omejitev pravice do sodnega varstva.1 Omejitev le-te je dopustna le kadar to izhaja iz Ustave ali kadar to določa zakon zaradi zagotovitve pravic drugih, pri čemer mora zakonodajalec upoštevati da je, v skladu z načelom sorazmernosti, vsaka omejitev človekovih pravic dopustna le v obsegu, ki je nujno potreben, da se doseže namen, zaradi katerega se pravica omejuje.2

9. V konkretnem primeru je sodišče predlagatelju s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave naložilo plačilo predujma za kritje stroškov prisilne poravnave v znesku 37.165,47 EUR. Odmerjeni predujem je dolžnik že založil za plačilo stroškov postopka. Ker pa je sodišče tekom postopka ugotovilo, da bodo stroški postopka presegli ocenjene zneske nadomestil, je predlagatelju z izpodbijanim sklepom naložilo plačilo dodatnega predujma v višini 52.000,00 EUR kot enkratnega plačila, ki mora biti izvedeno v roku 15 dni, v primeru neplačila pod sankcijo začetka stečajnega postopka.

10. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje založitev dodatnega predujma štelo kot procesno predpostavko za nadaljnje vodenje postopka prisilne poravnave. Z začetkom stečaja je namreč izključena izvedba dolžnikovega finančnega prestrukturiranja, ki naj zagotavlja nadaljevanje njegovega poslovanja. Tako se dokončno in nepovratno začne postopek, ki se konča z dolžnikovim prenehanjem.

11. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje sklicevalo na smiselno uporabo določb ZFPPIPP, in sicer 156. člena ZFPPIPP, ki ureja posledice neplačila predujma za kritje stroškov postopka prisilne poravnave ter 103. člena ZFPPIPP, ki določa nagrado upravitelja. Postopki zaradi insolventnosti, med katere spada tudi postopek prisilne poravnave, so celovito urejeni v določbah ZFPPIPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče najprej obravnavalo, ali ima sodišče v citiranih (in drugih) določbah ZFPPIPP pravno podlago za naložitev dodatnega predujma tekom postopka prisilne poravnave pod zagroženo sankcijo začetka stečajnega postopka.

12. Iz določbe 153. člena v zvezi s 156 členom ZFPPIPP izhaja, da sodišče ob začetku postopka (s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave) naloži predlagatelju plačilo predujma za kritje stroškov prisilne poravnave s posledico začetka stečajnega postopka, če predlagatelj predujma v danem roku ne založi. ZFPPIPP ne vsebuje izrecne zakonske določbe, ki bi urejala primer, ko se tekom postopka prisilne poravnave izkaže, da založena sredstva ne zadoščajo za izvedbo postopka. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz uporabe izraza „smiselno,“ za zapolnitev nepopolnosti (v sicer pravno urejenem primeru) uporabilo pravno pravilo, ki dolžniku ob začetku postopka prisilne poravnave nalaga plačilo predujma, kar predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je navedena zakonska ureditev po volji zakonodajalca časovno vezana na izdajo sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Zahteve za plačilo dodatnega predujma kot procesne predpostavke za nadaljevanje postopka torej ni mogoče utemeljiti s smiselno uporabo navedenih določb ZFPPIPP, saj gre za omejitev pravice do sodnega varstva, ki je zakon ne določa. Po presoji pritožbenega sodišča zato stališče sodišča prve stopnje nima podlage v določbah ZFPPIPP.

13. Odmera višine predujma predstavlja vedno oceno stroškov, ki bodo potrebni za izvedbo postopka. Šele ob končanju postopka se izkaže, kakšna je dejanska višina stroškov. To pa pomeni, da mora predlagatelj ob koncu postopka ali doplačati manjkajoča sredstva ali pa mu je preveč plačani predujem vrnjen. Kot navaja dolžnik v pritožbi bo po pravnomočnem zaključku postopka prisilne poravnave doplačal morebitna manjkajoča sredstva za stroške postopka. Pojasnjuje, da predstavlja zanj v trenutni finančni situaciji, ko nujno potrebuje finančno prestrukturiranje, plačilo dodatnega predujma v navedeni višini, v enkratnem znesku in v roku 15 dni, nepremostljivo oviro, zaradi katere mu bo izvedba postopka prisilne poravnave onemogočena. Naloženo plačilo dodatnega predujma, ki ga je sodišče odredilo tekom postopka prisilne poravnave v enkratnem, visokem znesku in v kratkem roku, z zagroženo sankcijo začetka stečajnega postopka v primeru neplačila, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pretirano posega v dolžnikovo pravico do izvedbe postopka prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča je zato utemeljena tudi dolžnikova pritožbena navedba, da mu je bila z izpodbijanim sklepom omejena pravica do sodnega varstva, ki ni sorazmerna z namenom zagotoviti plačilo stroškov postopka.

14. Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). ZPP kot procesni predpis določa pogoje za izdajo dopolnilne sodbe v prvem odstavku 325. člena ZPP, ki po 332. členu ZPP velja smiselno tudi za sklepe. Dopolnilna sodba oziroma dopolnilni sklep se lahko izdata takrat, ko sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s prej izdano sodbo oziroma sklepom.

15. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave dolžniku že naložilo plačilo predujma za stroške postopka prisilne poravnave v znesku 37.165,47 EUR. Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o začetku postopka prisilne poravnave torej ni utemeljen, saj ne gre za primer, ko bi odločitev o plačilu predujma pomotoma izostala.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog upraviteljice za izdajo dopolnilnega sklepa v začetku postopka prisilne poravnave zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Primerjaj odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-200/09 (točka 11).

2 Tako tudi dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 139.