Jedro

Pogodbene obveznosti toženca so bile v pogodbi o štipendiranju jasno določene, in sicer je moral toženec uspešno opraviti selekcijske postopke po zaključku šolanja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da toženec ni uspešno opravil preverjanja fizičnih sposobnosti v smislu 11. točke prvega odstavka 9. člena pogodbe o štipendiranju, ker ni bil uspešen pri preizkusu dvigovanja trupa, pri čemer tožeče stranke ni seznanil z opravičljivim razlogom za neuspešno opravljanje selekcije. Glede na to, da toženec tožeči stranki ni sporočil razloga za svoj neuspeh niti ni predložil zdravniškega potrdila, je tožeča stranka pravilno sklenila, da so podani pogoji za odstop od pogodbe o štipendiranju, sklenjene s tožencem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati (vrniti) tožeči stranki 11.648,20 EUR iz naslova prejetih štipendij za poklicno delo v Slovenski vojski z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2013 dalje do plačila na TRR tožeče stranke, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe (točka I izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 872,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov toženca. Navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu so bile kršene tudi ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedbe toženca, da v pogodbi o štipendiranju ni navedeno, da naj bi bil odstopni razlog tudi neuspešno opravljena selekcija za Šolo za častnike s strani štipendista, kljub temu, da morajo biti skladno z drugim odstavkom 34. člena in 38. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pogodbene obveznosti določene oziroma vsaj določljive. V pogodbi tudi ni navedeno, kdaj mora štipendist pristopiti k selekciji oziroma na katero konkretno selekcijo mora pristopiti in biti na njej uspešen. Štipenditor bi moral v pogodbi izrecno navesti, da splošno priznana pravica do dvakratne udeležbe na selekciji ne velja za štipendijsko razmerje, s čimer pa bi bil štipendist v primerjavi z ostalimi kandidati neenako obravnavan. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb toženca, da je treba upoštevati 82. in 83. člen OZ (pravila o razlagi pogodb in spornih določil ter nejasnih določil), saj je določilo v pogodbi o prenehanju štipendijskega razmerja zaradi neuspešno opravljene selekcije nejasno in sporno. Pogodbo je pripravilo Ministrstvo za obrambo, zaradi česar je treba nejasna določila razlagati v korist študenta, to je toženca. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo oziroma ugotavljalo namena pogodbenih strank, ki je pri pogodbi primarno v uspešnem zaključku študija in financiranju bodočega kadra s strani štipenditorja. Sodišče tudi ne pojasni, kako in s čim naj bi tožeča stranka izpolnila obveznost oziroma dolžnost organizacijske enote ministrstva, da pridobi podatke o razlogih neuspešnosti in v nadaljevanju postopa po Pravilniku. Nobeden izmed štipendistov namreč ni bil povabljen na 1. dopisno sejo Komisije za izbor štipendistov, zaradi česar jim ni bila zagotovljena vsaj določena možnost sodelovanja in obrambe svojih pravic. Komisija je o svoji sankciji kandidate zgolj pisno obvestila. V kolikor izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, dolžnik obdrži pravico, da tudi po izteku tega roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Zaradi tega je bila tožeča stranka pred odstopom od pogodbe toženca dolžna vsaj pozvati, da izpolni obveznosti in mu določiti primeren dodaten rok, v skladu s 105. členom OZ. Šele če v tem roku toženec ne bi izpolnil svoje obveznosti, bi bila pogodba razvezana. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi s tem, ker sodišče prve stopnje šteje, da Program selekcije za sprejem v Šolo za častnike v predmetnem primeru ni uporabljiv in pravno relevanten. Iz 10. točke prvega odstavka 9. člena pogodbe in iz 10. točke prvega odstavka 22. člena Pravilnika o štipendiranju v Slovenski vojski, na katerega se pogodba sklicuje, je možno razbrati, da gre za selekcijske postopke za napotitev v Šolo za častnike. To selekcijo pa podrobneje ureja Program selekcije, ki med drugim določa vsebino selekcijskega postopka, pogoje za pristop na selekcijo, način ocenjevanja, pogoje za dokončanje selekcije, ipd. Gre za podrobnejši akt glede na Pravilnik, ki podrobneje ureja enega izmed segmentov pogodbe o štipendiranju med strankama v sporu, tj. sporne selekcije. Ker poznejši, specialnejši predpis derogira starejšega, splošnega, v delu, v katerem ta določeno vprašanje drugače ureja, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbe Programa selekcij. Sodišče prve stopnje zmotno zaključi, da je toženec že ob podpisu pogodbe vedel, da ne bo imel možnosti dvakratne udeležbe na selekciji oziroma udeležbe na selekciji naslednje leto. Glede na to, da je toženec posredoval tožeči stranki potrdilo o diplomiranju že 12. 5. 2012, je bil toženec kot štipendist prost vseh obveznosti, v skladu s prvim odstavkom 11. člena pogodbe, saj tožeča stranka v roku treh mesecev po prejemu potrdila o diplomiranju tožencu ni zagotovila sklenitve pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek, ki z razlogi sodbe ni v nasprotju. Eventualno napačno materialnopravno stališče pa v nobenem primeru ne pomeni tudi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Posledično tudi ni kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33I/1991 s spremembami; URS), pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj pritožba kršitev navedenih ustavnih pravic oziroma načel povezuje z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pravdni stranki sta 23. 6. 2009 sklenili Pogodbo o štipendiranju za poklicno delo v Slovenski vojski (A1). Iz prvega člena pogodbe izhaja, da je štipendist (toženec) 3. 10. 2008 vložil pravočasno in popolno prijavo za podelitev štipendije za poklicno delo v Slovenski vojski ter izpolnil formalne pogoje iz javnega natečaja ter se uvrstil v izbirni postopek, ter da je bil toženec napoten in je uspešno opravil selekcijske postopke za pilota v Slovenski vojski, skladno z operativnim priročnikom Slovenskih letalskih enot Slovenske vojske. Pravdni stranki sta s pogodbo dogovorili, da bo štipenditor (tožeča stranka) za poklicno delo v Slovenski vojski štipendiral štipendista (toženca) v času izobraževanja od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2012 oziroma do zaključka izobraževanja po programu izobraževalne ustanove, na katero je bil toženec vpisan. V 7. členu pogodbe je bilo določeno, da je štipendist dolžan v roku 15 dni po končanem izobraževanju predložiti štipenditorju dokazilo o zaključku izobraževanja in o opravljenih ATPL šolskih izpitih. Nadalje je prvem odstavku 9. člena pogodbe določeno, kdaj preneha štipendijsko razmerje, med drugim tudi (10. točka prvega odstavka 9. člena), če se štipendist ne udeleži selekcijskih postopkov za napotitev v Šolo za častnike, po 11. točki prvega odstavka 9. člena pogodbe pa, če je štipendist neuspešen pri opravljanju selekcijskih postopkov. Takrat je organizacijska enota ministrstva, pristojna za pridobivanje kadra, dolžna pridobiti podatke o razlogih neuspešnosti in v nadaljevanju postopati po Pravilniku o štipendiranju v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 50/08; pravilnik). Po določilu 10. člena pogodbe je štipendist dolžan vrniti izplačane zneske štipendije za celotno obdobje prejemanja štipendije, če je štipendijsko razmerje prenehalo zaradi razlogov, navedenih v 9. členu (razen iz razloga po 6. točki prvega odstavka 9. člena, ki pa za obravnavano zadevo ni relevanten). Po 11. členu pogodbe je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor najkasneje v roku treh mesecev po prejemu potrdila o diplomiranju ne zagotovi sklenitve pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da pogodbene obveznosti niso bile jasno določene v smislu določb 34. in prvega 38. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; OZ). V skladu z 34. členom OZ je lahko pogodbena obveznost v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi, po določbi prvega odstavka 38. člena OZ pa je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Pogodbene obveznosti toženca so bile torej v pogodbi jasno določene, in sicer je moral toženec uspešno opraviti selekcijske postopke po zaključku šolanja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da toženec ni uspešno opravil preverjanja fizičnih sposobnosti v smislu 11. točke prvega odstavka 9. člena pogodbe o štipendiranju, saj ni bil uspešen pri preizkusu dvigovanja trupa (t. i. trebušnjaki), pri čemer tožeče stranke ni seznanil z opravičljivim razlogom za neuspešno opravljanje selekcije. V sodnem postopku je namreč toženec zatrjeval, da je imel obravnavanega dne bolečine v trebuhu, vendar pa to naknadno zatrjevanje ne more vplivati na dejstvo, da je bil pri preverjanju fizičnih sposobnosti neuspešen.

8. Zaradi navedenega, ker so bile pogodbene obveznosti oziroma predmet pogodbe jasno določene, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na 82. in 83. člen OZ. V skladu z 82. členom OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Člen 83 OZ določa, da se, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagajo v korist druge stranke. Tudi če je pogodbo pripravila tožeča stranka oziroma Ministrstvo za obrambo, ni podan pravni položaj iz 83. člena OZ, saj določila v pogodbi niso nejasna. V skladu z obrazloženim sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati skupnega namena pogodbenih strank, saj bi to moralo storiti le v primeru nejasnih določil pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno štelo, da je neutemeljena navedba toženca, da v pogodbi o zaposlitvi ni bil določen rok za izpolnitev obveznosti, zaradi česar bi morala tožeča stranka tožencu, v skladu s 105. členom OZ, določiti dodatni rok za selekcijski postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je toženec moral vedeti, da ne bo mogel čez eno leto ponovno opravljati selekcijskega postopka, saj mu je morala tožeča stranka v treh mesecih ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti je bil torej določen obojestransko tako, da je moral toženec v treh mesecih uspešno opraviti selekcijske postopke, tožeča stranka pa bi mu morala, če bi uspešno opravil selekcijo, ponuditi zaposlitev. Glede na vsebino in namen štipendijske pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni utemeljeno sklicevanje na določbo Programa selekcije za sprejem v Šolo za časnike z dne 22. 6. 2012 (B2 - v nadaljevanju: program), ki je v 13. členu omogočal dvakratno opravljanje selekcijskih testov. Program za sporno razmerje ni pravno relevanten, saj je toženec v takem izbirnem postopku že sodeloval leta 2008. Takrat je uspešno opravil preverjanje gibalnih sposobnosti. Glede na program se namreč v ciljno skupino, v skladu z uvodnimi določbami programa, lahko vključijo različni udeleženci, med drugim že zaposleni vojaki in podčastniki, ki želijo kandidirati za vstop v Šolo za častnike v Slovenski vojski in vsi drugi državljani, ki želijo kandidirati za zaposlitev za častniško dolžnost v Slovenski vojski oziroma se šolati za častnika prostovoljne pogodbene rezerve Slovenske vojske. Za to populacijo se torej na podlagi javnega natečaja izvede končni izbor kandidatov. V 13. členu programa so določeni pogoji za dokončanje selekcije, med katerimi je tudi ta, da lahko kandidat, ki ni uspešno opravil preverjanja gibalnih in plavalnih sposobnosti, naslednje leto kandidira v skladu z razpisnimi pogoji. Navedeni pogoj po pravilnem stališču sodišča prve stopnje velja za ciljno populacijo in ne za toženca. Zanj je kot za štipendista veljalo, da mora uspešno opraviti selekcijo v roku treh mesecev. V skladu z navedenim je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da v pogodbi o štipendiranju ni izrecno navedeno, kdaj mora štipendist pristopiti k selekciji oziroma na katero selekcijo mora pristopiti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka omogočila tožencu selekcijo še pred razpisom novega šolskega leta, oziroma je omogočila selekcijo v prvem izbirnem postopku selekcije.

10. Glede na to, da toženec tožeči stranki ni sporočil razloga za svoj neuspeh niti ni predložil zdravniškega potrdila, je tožeča stranka na 1. dopisni seji Komisije za izbor štipendistov v letu 2012 z dne 12. 9. 2012 pravilno sklenila, da so podani pogoji za odstop od pogodbe o štipendiranju, sklenjene s tožencem. Zato ni mogoče šteti, da tožencu ni bila dana možnost obrambe oziroma zagovora pred sprejemom odločitve tožeče stranke o odstopu od pogodbe.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je program kasnejši predpis oziroma da program derogira pravilnik. Za presojo razmerja so bistvene pogodbena določila, ki določajo trimesečni rok za odločitev o zaposlitvi toženca pri tožeči stranki. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka zamudila trimesečni rok, pa je treba ugotoviti, da je toženec zaslišan kot stranka izpovedal, da naj bi že v maju 2012 predložila potrdilo o opravljenih izpitih, vendar pa svoje trditvene podlage ni opredelil tako, da bi iz tega razloga uveljavljal prenehanje štipendijske pogodbe oziroma njegove zaveze iz te pogodbe. Njegova izpoved namreč ne more nadomestiti trditvene podlage, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja v tej smeri. Posledično je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da manjkajočega podatka, kdaj naj bi toženec obvestil tožečo stranko o zaključku študija, ni treba ugotavljati, ker za odločitev v zadevi ni pravno odločilen.

12. Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožeča stranka, ker s svojim odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).