Jedro

Iz odločbe druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, vendar ne na način, da bi bilo o njeni obveznosti iz naslova davčne izvršbe dokončno odločeno, saj se zadeva vrača organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zato ni podlage za odločanje o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1 in s tem po določbah ZPP, saj na to določbo peti odstavek 25. člena ZUS-1 napotuje samo v primeru, če je o tožnikovi pravici oziroma obveznosti dokončno odločeno. Kot podlaga za odločanje o stroških v obravnavanem primeru tako ostane le še nadaljnje besedilo iste določbe, ki napotuje na tretji odstavek 25. člena ZUS-1.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 28. 3. 2013 vložila tožbo zaradi molka drugostopnega davčnega organa o pritožbi, ki jo je vložila zoper uvodoma navedeni sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva tožeče stranke v skupnem znesku 60 938,60 EUR.

Dne 16. 4. 2013 je sodišče prejelo vlogo tožeče stranke, v kateri navaja, da je dne 15. 4. 2013 prejela odločbo tožene stranke z dne 25. 3. 2013, s katero je tožena stranka pritožbi ugodila in izpodbijani sklep odpravila ter zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje. Zato tožbo umika, zahteva pa vračilo sodne takse ter povračilo pravdnih stroškov, priglašenih v tožbi.

Ker tožeča stranka tožbo umika, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) postopek ustavilo.

Pri odločanju o stroških (v II. točki izreka) pa se je sodišče oprlo na določbe petega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-1547/08-17 z dne 11. 11. 2009 ter tožnici priznalo stroške po določbah drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Iz odločbe druge stopnje namreč sledi, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, vendar ne na način, da bi bilo o njeni obveznosti iz naslova davčne izvršbe dokončno odločeno, saj se zadeva vrača organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zato ni podlage za odločanje po prvem odstavku 25. člena ZUS-1 in s tem po določbah ZPP, ki ga zahteva tožnica, saj na citirano določbo napotuje peti odstavek istega člena samo v primeru, če je o tožnikovi pravici oziroma obveznosti dokončno odločeno. Zato ostane kot podlaga za odločanje le še nadaljnje besedilo iste določbe, ki napotuje na tretji odstavek istega člena, in na katerega je potrebno, ob upoštevanju citirane odločbe Ustavnega sodišča, po presoji sodišča v obravnavanem primeru nasloniti odločitev.