Jedro

Oškodovanec - tožnik – ima pravico do tistega dobička, ki bi ga dosegel, če bi prišlo do sklenitve koncesijske pogodbe z njim namesto z drugim ponudnikom na razpisu. Izhajati torej mora iz lastnega pričakovanega dobička, ne pa iz tistega, ki ga je dosegel uspeli ponudnik na podlagi s toženo stranko sklenjene koncesijske pogodbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 476.450.000,00 SIT glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 39.150.000,00 SIT od 1.1.1997 do plačila; od 57.400.000,00 SIT od 1.1.1998 do plačila; od 63.800.000,00 SIT od 1.1.1999 do plačila; od 69.600.000,00 SIT od 1.1.2000 do plačila; od 72.500.000,00 SIT od 1.1.2001 do plačila; od 75.400.000,00 SIT od 1.1.2002 do plačila; od 78.300.000,00 SIT od 1.1.2003 do plačila in od 20.300.000,00 SIT od 1.4.2003 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 4.156,04 EUR, v primeru zamude (od 16. dne dalje) pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugodilo ugovoru zastaranja. Vendar pa je pri tem zmotno ugotovilo, da je zastaralni rok začel teči s prvim naslednjim dnem po prejemu dokončne odločbe o izbiri koncesionarja oz. najkasneje 1.1.1997. Tožnik je namreč v tožbi zahteval plačilo izgubljenega dobička za celotno obdobje izvajanja koncesije po drugem koncesionarju, od 1.4.1996 do 31.3.2003. Obdobje izvajanja koncesije je sicer res celoten posel. Vendar pa glede na okoliščino, da so se postavke za obračun izgubljenega dobička (zlasti parkirnina) v času sedmih let izvajanja koncesije spreminjale večkrat in vsako leto, višina celotnega izgubljenega dobička tožniku nikakor ni mogla biti znana pred iztekom koncesijske dobe. Šele takrat je bilo možno opraviti obračun dejanskih stroškov, prihodkov in dobička. Vsi obračuni pred tem časom pa bi lahko sloneli le na domnevah. Pa tudi sicer, ker je bila tožba vložena 30.9.2005, celotna terjatev zagotovo ni mogla zastarati, saj jo je bilo pred iztekom koncesijske dobe možno uveljavljati le delno za posamezna letna obdobja. Tako ni moč zatrjevati, da je nastopilo zastaranje tudi za izgubljeni dobiček za leti 2002 in 2003. Pomembno vprašanje zapadlosti terjatve v plačilo, zaradi odločitve o začetku teka zastaralnega roka, je ostalo odprto. Da zastaranje začne teči, mora upnik imeti na razpolago vse podatke. V konkretnem primeru je tožnik za odgovorno osebo, ki je škodo povzročila, izvedel šele v letu 2002 s prejemom sodbe VS RS št. I Up 976/2001, s katero je bila potrjena sodba Upravnega sodišča RS, ki je s sodbo tožbi ugodilo in odpravilo dokončno odločbo župana tožene stranke o podelitvi sporne koncesije ter toženi stranki naložilo ponovno odločanje. Dejstvo je, da je bil tožnik ves čas od izdaje odločbe o podelitvi koncesije dalje aktiven. Tudi zato, da bi lahko terjal odškodnino, je sprožil upravni spor, ki se je začel v letu 1996 in se končal šele v letu 2002. Do takrat zastaranje ni moglo začeti teči, ker je tožnik šele takrat izvedel za odgovorno osebo.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik prijavil na javni razpis tožene stranke za pridobitev koncesionarja za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe „varovanje javnih parkirišč na območju M.“. Čeprav je bil po tožbenih trditvah ugodnejši ponudnik od družbe R. d.o.o., je bil na podlagi razpisa izbran slednji (odločba tožene stranke z dne 22.9.1995, da se tej družbi podeli koncesija in odločba župana tožene stranke z dne 10.11.1995, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 22.9.1995). Tožnik je sprožil upravni spor in je bilo s sodbo Upravnega sodišča RS z dne 21.9.2001 njegovi tožbi ugodeno, odločba župana tožene stranke z dne 10.11.1995 je bila odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek.

Tožnik trdi, da bi tožena stranka morala skleniti koncesijsko razmerje z njim, ne pa z drugim ponudnikom. Ker tega ni storila, je tožniku odgovorna za škodo v obliki izgubljenega dobička za čas od 1.4.1996 do 31.3.2003, tj. obdobje, v katerem je izbrani koncesionar izvajal koncesijsko dejavnost. Glede na nastanek spornega razmerja prihajajo v obravnavanem primeru v poštev določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Tako je v poglavju o povrnitvi škode določeno, da ima oškodovanec pravico do povrnitve (tudi) izgubljenega dobička (1. odst. 189. čl. ZOR). Pri oceni izgubljenega dobička pa se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. odst. 189. čl. ZOR). Oškodovanec - tožnik – ima torej pravico do tistega dobička, ki bi ga dosegel, če bi prišlo do sklenitve koncesijske pogodbe z njim namesto z drugim ponudnikom na razpisu. Izhajati torej mora iz lastnega pričakovanega dobička, ne pa iz tistega, ki ga je dosegel uspeli ponudnik na podlagi s toženo stranko sklenjene koncesijske pogodbe. Glede na to se pokaže, da ne bi mogle biti pravno upoštevne pritožbene trditve, češ da mu višina celotnega izgubljenega dobička nikakor ni mogla biti znana pred iztekom koncesijske dobe oz. pred 31.3.2003, kot to zatrjuje v pritožbi, in da je šele po izteku koncesijske dobe bilo možno opraviti obračun dejanskih stroškov, prihodkov in dobička. Že iz dikcije 3. odst. 189. čl. ZOR namreč izhaja, da se izgubljeni dobiček „oceni“ in je torej jasno, da ne more sloneti na dejansko nastalih podatkih. In ker uveljavlja tožnik izgubljeni dobiček od 1.4.1996 dalje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mu je bila škoda znana najkasneje 1.1.1997 (ker uveljavlja odškodnino za leto 1996). Enako kot za prvo leto nastanka zatrjevane škode bi tudi za nadaljnja leta tožnik moral oceniti in uveljavljati pričakovani dobiček in ne drži pritožnikova trditev, da za nadaljnja leta ni imel na razpolago vseh podatkov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno navedlo (in citiralo odločbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 3/2004), da bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, ker bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo, ne glede na začetek njenega nastajanja.

Po določilu 1. odst. 376. čl. ZOR zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Da je to bila tožena stranka, je tožniku postalo znano najkasneje ob prejemu odločbe z dne 10.11.1995, s katero je bilo v upravnem postopku dokončno odločeno o tem, da se koncesije ne podeli tožniku, ampak drugemu ponudniku; za škodo v obliki izgubljenega dobička pa je tožnik zvedel najkasneje 1.1.1997, kot je bilo navedeno zgoraj, in je glede na 1. odst. 361. čl. ZOR zastaranje začelo teči 1.1.1997. To pomeni, da se je triletni zastaralni rok iztekel 1.1.2000 in je vtoževana terjatev ob vložitvi tožbe (30.9.2005) že zastarala. Ob vložitvi tožbe pa je tudi že potekel objektivni petletni zastaralni rok iz 2. odst. 376. čl. ZOR.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki jo mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).