Jedro

Upravičenci morajo pri investiranju v prilagoditev EU standardom v vseh drugih elementih izvajati dobro kmetijsko prakso, ki vključuje tudi izvajanje načela dobre kmetijske prakse varstva rastlin, za slednje pa je treba med drugim tudi pridobiti potrdilo o pridobitvi znanja iz fitomedicine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z odločbo, št. … z dne 18. 7. 2006, zavrnil zahtevek tožnika iz naslova uveljavljanja plačila za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva standardu Nitratna direktiva (1. točka izreka), odločil, da se o morebitnem zahtevku za uveljavljanje plačila za izvajanje EU standarda odloča s posebno odločbo (2. točka izreka), ter ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). Drugostopni organ je z odločbo, št. … z dne 26. 7. 2007, zavrnil pritožbo tožnika in ugotovil, da v zvezi s postopkom niso nastali posebni stroški. Prvostopni organ je v obrazložitvi svoje odločbe glede zavrnilnega dela zahtevka navedel, da nosilec kmetijskega gospodarstva uveljavlja investicijo v standard Nitratna direktiva za živinorejsko proizvodnjo, vendar je število GVŽ, ki predstavlja obremenitev 1,9 GVŽ/ha, večje ali enako številu GVŽ iz B obrazca, v skladu z 9. 3. 4. točko Programa razvoja podeželja za RS 2004-2006 pa se pri zahtevku za investicijo v standard Nitratna direktiva upošteva število GVŽ iz B obrazca. Za živino, ki je na paši celo leto, pa ne pripadajo standardni investicijski stroški. Nadalje je bilo pri inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da izvajalec ukrepov varstva rastlin nima potrdila o pridobitvi znanja, zaradi česar je prvostopni organ zahtevek za ukrep Podpora EU standardov na kmetijskih gospodarstvih v skladu z določbo 4. odstavka 35. člena Uredbe o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja 2004-2006 za leto 2004 zavrnil in zavrnil zahtevek za investicijo v nitratno direktivo. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še navedel, da je iz vloge z dne 22. 12. 2004 razvidno, da je tožnik med drugim uveljavljal tudi plačilo za standardne investicijske stroške za izgradnjo manjkajočih kapacitet za gnojišče in gnojnico. Po določbi 36. člena Uredbe o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja za RS 2004-2006 za leto 2004 morajo kmetijska gospodarstva, ki investirajo v prilagoditev EU standardom, izvajati dobro kmetijsko prakso, razen v elementih, določenih v določbi 1. odstavka tega člena. Dobra kmetijska praksa po določbi 41. člena Uredbe vključuje tudi izvajanje načel dobre kmetijske prakse varstva rastlin. Po točki A. (Glavne značilnosti) poglavja 9.3.4. (Podpora izvajanja EU standardov na kmetijskih gospodarstvih) Programa razvoja podeželja za RS 2004-2006 dobra kmetijska praksa varstva rastlin kot obvezna pravila ravnanja določa, da lahko fitofarmacevtska sredstva uporabljajo le strokovno usposobljeni uporabniki. V PRP 2004-2006 je še določeno, da se izpolnjevanje tega pogoja preverja v okviru kontrole na kraju samem, ki jo na kmetijskih gospodarstvih za prvostopni organ izvajajo kmetijski inšpektorji. Iz inšpekcijskega zapisnika z dne 25. 8. 2004 je razvidno, da je bil tega dne na kmetijskem gospodarstvu tožnika opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo med drugim ugotovljeno, da na tem gospodarstvu nobena oseba nima potrdila o pridobitvi znanja iz varstva rastlin. Iz dokazila, ki ga je tožnik priložil vlogi, izhaja, da je potrdilo o pridobitvi znanja iz fitomedicine pridobil 20. 12. 2004. Odločitev o zavrnitvi zahtevka je zato pravilna, saj bi bil tožnik do plačila za standardne investicijske stroške v prilagoditev kmetijskega gospodarstva standardu Nitratna direktiva upravičen le, če bi zgoraj navedeno zahtevo izpolnjeval že v začetku leta 2004, saj je znanje iz fitomedicine pogoj za izvajanje dobre kmetijske prakse varstva rastlin. Iz samega namena določb o strokovnem usposabljanju in preverjanju znanja iz fitomedicine namreč izhaja, da mora uporabnik fitofarmacevtskih sredstev ta znanja pridobiti pred dejansko uporabo teh sredstev. Tožnik bi na podlagi potrdila o pridobitvi znanja iz fitomedicine, ki ga je pridobil decembra 2004, kvečjemu lahko izvajal dobro kmetijsko prakso varstva rastlin v letu 2005. Tožnik je v tožbi navedel, da sta organa napačno uporabila materialno pravo. Med strankama upravnega spora ni sporno, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu 25. 8. 2004 ugotovljeno, da tožnik ni imel potrdila o pridobitvi znanja iz varstva rastlin. Dejstvo je namreč, da ga je pridobil šele 20. 12. 2004. Glede na to, da pa je tožnik zahtevek za plačila za ukrep – podpora izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih za leto 2004 vložil šele 22. 12. 2004, tožnik meni, da je s tem v celoti zadostil zahtevam Uredbe in PRP. Obrazložitev, da bi bil tožnik dolžan to potrdilo pridobiti že v začetku leta 2004, je po mnenju tožnika brez pravne podlage, saj tega ne zahtevata ne Uredba in ne PRP. Takšna presoja niti ni v pristojnosti ministrstva. Ne glede na to, pa je argument v nasprotju sam s sabo. Uredba je bila namreč objavljena v Uradnem listu 15. 3. 2004, PRP pa šele 26. 10. 2004. Če bi sprejeli argument ministrstva, bi to pomenilo, da bi tožnik moral izpolnjevati pogoj, še preden sta bila predpisa, ki ta pogoj predpisujeta, sploh objavljena in sta pričela veljati. Takšna razlaga pomeni kršitev ustavnega načela o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Določba o potrdilu o pridobitvi znanja iz fitomedicine pa se tudi nikakor ne nanaša na zahtevek za investicijo v nitratno direktivo. To je razvidno že iz obrazca K, saj pod točko 1 (Nitratna direktiva – obvezne priloge) ni bilo treba priložiti fotokopije potrdila o pridobitvi znanja iz varstva rastlin, kot je bilo določeno pod točko 2 (Zdravstveno varstvo kmetijskih rastlin – obvezne priloge). Prav tako izgradnja gnojišča in jame za gnojnico po mnenju tožnika ne predstavlja uporabe fitofarmacevtskih sredstev, Uredba pa v povezavi s PRP pridobitev potrdila izrecno zahteva le za uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Tožnik je od drugih upravičencev, ki so enak zahtevek vložili konec leta 2004, hkrati tudi pridobili potrdila v decembru 2004, izvedel, da je prvostopni organ njihovim zahtevkom ugodil. Tožnik je zato sodišču predlagal vpogled v te spise oziroma, da pozove organ, da se o tem izjavi. Če je temu tako, potem je odločitev v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Tožnik je zato predlagal, da se prvostopna odločba odpravi in vrne zadeva prvostopnemu organu v ponovni postopek in povračilo stroškov postopka v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z ZZO, ki tečejo od naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Drugostopni organ je kot zastopnik toženke v odgovoru na tožbo predlagal zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo za prilagoditev EU standarda Nitratna direktiva za živinorejsko proizvodnjo.

Upravičenci do pridobitve plačil za ukrepe Programa razvoja podeželja 2004 – 2006 (PRP 2004-2006) morajo po določbi 2. odstavka 3. člena Uredbe PRP/2004 (Uradni list RS, št. 24/2004, 116/2004) kot splošni pogoj izpolnjevati zahteve dobre kmetijske prakse iz določbe 41. člena te uredbe in ostale posebne pogoje, kot je to določeno za posamezen ukrep. Glede na to bi moral tožnik, ki je v letu 2004 na podlagi te uredbe uveljavljal Podporo izvajanju EU standardov na kmetijskih gospodarstvih za priznanje plačil za prilagoditev EU standarda Nitratna direktiva za živinorejsko proizvodnjo (poleg uveljavljanja tega zahtevka pa je uveljavljal tudi plačilo za izvajanje EU standarda Zdravstveno varstvo rastlin, o katerem pa je prvostopni organ odločil s posebno odločbo, ki jo tožnik izpodbija v upravnem sporu pod opr. št. U 288/2008) izpolnjevati splošni pogoj gospodarjenja v skladu z dobro kmetijsko prakso (določba 41. člena Uredbe PRP/2004) in še posebne pogoje iz določbe 1. odstavka 36. člena te uredbe (za standard Nitratna direktiva). Prvostopni organ je tožniku plačilo za prilagoditev navedenemu standardu zavrnil iz razloga neusklajenosti pri izpolnitvi zahtevanih obrazcev, česar tožnik ne izpodbija, ter na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda v zapisniku z dne 25. 8. 2004 o izpolnjevanju splošnih pogojev dobre kmetijske prakse za zahtevane ukrepe PRP 2004 – 2006, po katerih nobena oseba na tem gospodarstvu nima potrdila o pridobitvi znanja iz varstva rastlin.

Dobra kmetijska praksa po določbi 2. odstavka 41. člena Uredbe PRP/2004 vključuje izvajanje načel: - dobrega gospodarja, skladno s predpisom, ki ureja podrobnejša merila za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, - dobre kmetijske prakse pri gnojenju, skladno s predpisom, ki ureja izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju in - dobre kmetijske prakse varstva rastlin. Prvostopni organ očita tožniku (tudi) kršitev dobre kmetijske prakse varstva rastlin, s sklicevanjem na kršitev določbe 4. odstavka 35. člena Uredbe PRP/2004. Ugotovitvi kršitve določbe 4. odstavka 35. člena Uredbe PRP/2004, ki se nanaša na zdravstveno varstvo kmetijskih rastlin, in po kateri morajo upravičenci upoštevati, da je treba pridobiti potrdilo o pridobitvi znanja iz fitomedicine za izvajalce ukrepov - 1. alinea (tako zahtevo pa vsebuje med načeli dobre kmetijske prakse varstva rastlin tudi PRP 2004-2006 v tč. 9.2.1.2, ki se v poglavju 9.2.2 sklicuje na Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih, v nadaljnjem besedilu: ZFfS, Uradni list RS, št. 11/01, 37/04, ter na njegovi podlagi izdani Pravilnik o strokovnem usposabljanju in preverjanju znanja iz fitomedicine, v nadaljnjem besedilu: Pravilnik, Uradni list RS, št. 36/02, v citiranih aktih pa je med drugim predpisano, da mora – poleg ostalih naštetih kategorij oseb – izvajalec varstva rastlin, ki uporablja fitofarmacevtska sredstva, opraviti ustrezni tečaj in pisno preverjanje znanja, o čemer udeleženec pridobi ustrezno potrdilo) ter, ki izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu (o izpolnjevanju splošnih pogojev kmetijske prakse) z dne 25. 8. 2004, tožnik niti ne ugovarja. Če pa je kršena dobra kmetijska praksa v zvezi z varstvom rastlin (3. alinea 2. odstavka 41. člena Uredbe PRP/2004), dobra kmetijska praksa, ki jo s sklicevanjem na določbo 41. člena Uredbe PRP/2004 kot splošni pogoj za upravičenost do plačil za ukrepe PRP določa določba 3. člena te uredbe, ni spoštovana ter vlagatelj ni upravičenec do podpore. Iz tega razloga tudi po presoji sodišča uveljavljana podpora tožniku ni bila priznana. Res je sicer, da določba o pridobitvi znanja iz fitomedicine ni vsebovana med določbami, ki predpisujejo pogoje za uveljavljanje zahtevka za investicijo Nitratna direktiva, vendar pa morajo upravičenci pri investiranju v prilagoditev EU standardom v vseh drugih elementih izvajati dobro kmetijsko prakso, ki pa, kot že navedeno, vključuje tudi izvajanje načela dobre kmetijske prakse varstva rastlin (določba 2. odstavka 36. člena Uredbe PRP/2004). Tožnikovo razlago, da bi moral tožnik glede na razlago drugostopnega organa izpolnjevati navedeni pogoj pred objavo Uredbe PRP/2004 in PRP 2004/2006, zaradi česar gre po njegovem mnenju v obravnavanem primeru za kršitev ustavnega načela o prepovedi povratne veljave pravnih aktov, pa sodišče tudi ne more sprejeti. Že pred vstopom Slovenije v EU (torej pred 1. 5. 2004) so morali namreč slovenski kmetje kmetovati v skladu z načeli dobre kmetijske prakse, ki je in še vedno med drugim vključuje načelo dobre kmetijske prakse varstva rastlin, za izpolnjevanje katerega pa je bilo, kot že navedeno, z ZffS in Pravilnika predpisano strokovno usposabljanje in preverjanje znanja iz fitomedicine. Tožnik se zato tudi moti, ko meni, da je bilo izpolnjevanje tega pogoja predpisano šele z Uredbo PRP/2004 ter PRP 2004-2006. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o drugačnih odločitvah prvostopnega organa na po tožnikovem mnenju enako dejansko in materialnopravno stanje zadeve, saj le-te niso predmet presoje tega upravnega spora.

Ker je glede na navedeno po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe tožnika pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 119/08 – odl. US) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.