Jedro

Predmet spora je odločba, s katero je toženka zavrnila prošnjo (tožnikovega delodajalca) za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožniku v RS zaradi zaposlitve ali dela ter odločila še, da je tožniku prepovedan vstop v državo v trajanju 1 leto po pravnomočnosti te odločbe.

To, da je v postopku sodelovala uradna oseba, ki je predhodno v drugem upravnem postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje tožniku v RS izdala zavrnilno odločbo, samo po sebi ne pomeni izločitvenega razloga.

Vse občevanje upravnega organa in strank v postopku je pravilno potekalo zgolj pisno v slovenskem jeziku.

Utemeljen je tožbeni očitek, da je obrazložitev odločitve v tolikšni meri protislovna in pomanjkljiva, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Poleg tega tožniku pred izdajo odločbe niso bila predočena dejstva, na podlagi katerih je toženka sklepala, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tožniku torej ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na odločitev, kar pomeni nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-9892/2012-22 z dne 25. 2. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR povečane za 22% DDV, v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11 in nadaljnji) z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo za prvo prebivanje tujca (sedaj tožnika) v državi iz razloga zaposlitve ali dela, z izrekom pod točko 2 pa je odločila, da je tožniku prepovedan vstop v državo v trajanju 1 leto po pravnomočnosti te odločbe, pod točko 3 pa, da stroškov v tem postopku ni bilo.

V obrazložitvi kronološko opisuje potek postopka, ki se je začel dne 19. 6. 2012 na podlagi vloge tožnikovega delodajalca A. d.o.o., z dopolnitvami z dne 3. 9. 2012, 31. 12. 2012, 9. 4. 2013 ter 11. 12. 2013 Po podatkih uradne evidence ugotavlja, da je bila tožniku že dne 13. 12. 2011 zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 5. alineje 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 zaradi nespoštovanja določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in Zakona o davčnem postopku (ZDavP), ker kot zakoniti zastopnik podjetja B. d.o.o. ni izpolnjeval zakonskih obveznosti glede obračuna davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja. Nadalje po poizvedbah pri pristojnem davčnem organu dne 11. 7. 2012 in 6. 8. 2012 ugotavlja, da tožnik sicer ima priložene vse obračune za zapadle prispevke za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače (OPSVL obrazce) ter na dan 1. 8. 2012 nima neporavnanih davkov in drugih obveznih dajatev, vendar ni predložil REK-1 obrazcev za zadnje 3 mesece. Ker ZDavP v 397. členu določa, da je pravna oseba kot plačnik davka in zavezanec za prispevke za socialno varnost v davčnem prekršku, če ne predloži obračuna davčnega odtegljaja ali ga ne predloži na predpisan način ali v predpisanih rokih, tožena stranka ocenjuje, da obstajajo zadržki za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tožnika iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, četudi je sedaj tožnik v delovnem razmerju pri delodajalcu A. d.o.o., ker v času, ko je že predhodno prebival v Sloveniji ni izpolnjeval zakonskih dolžnosti plačevanja davkov in prispevkov po določbah ZDavP. Ko je o svojih ugotovitvah pisno seznanila tožnika, ji je tožnik dne 9. 4. 2013 skupaj z vlogo predložil potrdilo UKC C. ter 4 odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS za obdobje 24. 6. 2012 do 9. 11. 2012, ter naknadno dne 17. 9. 2013 še odrezke plačilnih nalogov UPN o poplačilu davčnega dolga, kar izhaja tudi dopisa pristojnega davčnega organa tožniku, ki ga je prav tako priložil. Na podlagi navedb tožnika v vlogi z dne 9. 4. 2013 in predložene dokumentacije tožena stranka zaključuje, da je bil tožnik od 24. 6. 2012 do 9. 11. 2013 v bolniškem staležu, zadevne odločbe pa so mu bile vročene na naslov ..., Slovenija, ter da je bil prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje že od 1. 6. 2012 na podlagi prijave njegovega delodajalca A. d.o.o., ki je za tožnika dne 19. 6. 2012 vložil tudi prošnjo za dovoljenje za prvo prebivanje, iz česar je razvidno, da tožnik prebiva v Sloveniji brez izdanega dovoljenja za prebivanje, z drugačnim razlogom, kot je to možno na podlagi vizuma. Prav tako je razvidno, da je bil tožnik v obdobju od 19. 4. 2013 do 17. 6. 2013 vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje pri delodajalcu D. d.o.o., kar tudi kaže, da je tožnik brez izdanega dovoljenja prebival v državi in bil v delovnem razmerju v omenjenem podjetju; v preteklem obdobju, ko pa je na podlagi izdanega dovoljenja prebival v državi, pa kot zakoniti zastopnik podjetja B. d.o.o., ni predlagal in plačeval davčne obveznosti zase in za fizično osebo D.D. v nasprotju z določili ZDavP, kar pomeni, da obstajajo zadržki za izdajo zaprošenega dovoljenja iz 5. in 7. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Da obstajajo razlogi za dvom, da se ne bo podrejal pravnemu redu, izhaja tudi iz njegovega ravnanja v preteklem obdobju, zaradi česar mu je bila že predhodno izdana zavrnilna odločba. Po oceni tožene stranke ti razlogi še vedno obstajajo, saj je v obdobju od 24. 6. 2012 do 9. 11. 2013 in od 17. 4. 2013 do 17. 6. 2013 v Sloveniji prebival in delal brez izdanega dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka je s temi ugotovitvami pisno seznanila tudi tožnika na naslov ..., BIH, pošiljka pa se ji je vrnila nazaj z zaznamkom, da je tožnik odpotoval. Ker v nadaljnjem postopku ni ugotovila morebitnega drugega naslova, kamor se je tožnik odselil, je vročitev opravila skladno z določbo 2. odstavka 96. člena ZUP z javnim naznanilom ter štela, da je bila osebna vročitev opravljena 25. 12. 2013 skladno s 96. členom ZUP. Dne 11. 12. 2013 je tožena stranka prejela dodatno tožnikovo dopolnitev vloge, ki ji prilaga obvestilo davčnega organa tožniku o davčnem dolgu in dva odrezka UPN, iz katerih je razvidno, da je bil davčni dolg poplačan 11. 12. 2013, medtem ko je iz pisemske ovojnice razvidno, da se tožnik nahaja na naslovu ..., Slovenija. Zaradi suma sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj za začasno prebivanje ter na podlagi vsega navedenega zaključuje, da tožnik ni spoštoval pravnega reda Republike Slovenije in da obstajajo razlogi za domnevo, da se mu tudi v bodoče ne bo podrejal, ter da dejansko že živi v državi iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, saj je bil v času, ko je še tekel predmetni upravni postopek, že vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi prijave tedanjega delodajalca od 19. 4. 2013 do 17. 6. 2013, kot tudi iz predloženih odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo za obdobje od 24. 6. 2012 do 9. 11. 2012, četudi tujec v skladu z določbo „4. in 6. odstavka ZTuj-2“ lahko začne uresničevati pravico do prebivanja v državi z dnem vročitve dovoljenja za začasno prebivanje. Po vsem navedenem tožena stranka ugotavlja (na strani 6), da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja, ki so določeni v 1. in 7. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Nadalje pa ob upoštevanju načela sorazmernosti ugotavlja (na strani 7), da je primerna in sorazmerna zavrnitev zaprošenega dovoljenja za začasno prebivanje tožnika na podlagi 5. in 7. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 in se zato niti ne spušča v presojo izpolnjevanja pogojev po 3. in 4. odstavku 33. člena ZTuj-2. Skladno s 6. odstavkom 55. člena ZTuj-2 pa je tožniku z izrekom pod točko 2 prepovedala tudi vstop v državo.

Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A9), uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Glede pravočasnosti vložene tožbe pojasnjuje, da se je tožnik šele 31. 3. 2014 seznanil z obstojem in vsebino izpodbijane odločbe, ko mu jo je iz BIH v Slovenijo dostavil brat E.E., po tem ko je bila na naslovu ..., izročena tožnikovemu bratu F.F., ki pa za sprejem odločbe ni imel pooblastila. Tožnik zaradi očitne pomote pri vročanju izpodbijane odločbe meni, da je potrebno upoštevajoč določilo 1. odstavka 98. člena ZUP šteti, da je bila vročitev opravljena tisti dan, ko jo je tožnik dejansko prejel, to je 31. 3. 2014, od katerega je dejansko začel teči zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Nadalje v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker so razlogi izpodbijane odločbe sami med seboj v nasprotju, ker je na strani 5 zapisana trditev, da je tožnik od 24. 6. 2012 do 9. 11. 2013 in od 17. 4. 2013 do 17. 6. 2013 prebival v Sloveniji in delal v Sloveniji brez izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, medtem ko je pred tem na isti strani zapisana še trditev, da naj bi tožnik v Sloveniji prebival brez izdanega dovoljenja za prebivanje z drugačnim razlogom, kot je to možno na podlagi vizuma, čeprav je na podlagi vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje možno prebivati v Sloveniji z namenom zaposlitve ali dela. Dodatno še ugotavlja, da je bil tožnik v obdobju od 19. 4. 2013 do 17. 6. 2013 vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje pri delodajalcu D., d.o.o., kar kaže na to, da je bil v delovnem razmerju pri omenjenem podjetju in da je prebival v Sloveniji zato, da je opravljal delo, na strani 6 pa ponovno zapiše, da je dejansko živel v Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, tako da prihaja upravni organ sam s sabo v nasprotje, saj se na podlagi 35. člena ZTuj-2 tujcem izda dovoljenje za začasno prebivanje tudi iz razloga zaposlitve ali dela, iz ugotovitev same tožene stranke pa izhaja, da je tožnik prebival s takšnim namenom v Sloveniji, ne da bi pojasnila, iz katerih drugačnih razlogov, ki ne bi bili pravno upoštevni, pa naj bi tožnik dejansko živel v Sloveniji, niti ne obrazloži, zakaj naj bi tožnik ravno v obdobju od 24. 6. 2012 do 17. 6. 2013 živel v Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma. Teh razlogov tožena stranka tudi ne navede. Prav tako ne obrazloži, pred katerim datumom je tožnik živel v Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, še zlasti ob dejstvu, da je bilo tožniku predhodno izdano dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje od dne 4. 11. 2009 do 25. 9. 2011 iz razloga zaposlitve ali dela pri delodajalcu Č. d.o.o., kar je pred zadevnim obdobjem od 24. 6. 2012 do 17. 6. 2013. V tej zvezi tožniku tudi ni bila dana možnost, da se o tem izjavi, ker je povsem nejasno, od kod izvirajo navedeni podatki, niti mu ni bila dana možnost izjaviti se glede „drugačnih“ razlogov za bivanje, kot je to mogoče na podlagi vizuma. Nadalje tožena stranka ne pojasni, katere določbe ZTuj naj tožnik ne bi upošteval. Prav tako tožnika ni seznanila z izsledki poizvedb v uradnih evidencah, da je od 19. 4. 2013 do 17. 6. 2013 prispevke za tožnika za invalidsko in pokojninsko zavarovanje plačeval delodajalec D. d.o.o., in se v tej zvezi prav tako ni mogel izjaviti. Kot protispisno in samo s seboj v nasprotju označuje ugotovitev tožene stranke na strani 5, da je tožnik delal brez izdanega dovoljenja od dne 24. 6. 2012 do 9. 11. 2013, medtem ko iz predložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bil od 24. 6. 2012 do 9.11. 2012 v bolniškem staležu zaradi hudega zloma noge – stopala (petnice) in je bil celo na berglah, zato dela ni mogel opravljati, kar je na strani 4 izpodbijane odločbe ugotovila tudi sama tožena stranka, vendar za časovno obdobje od 24. 6. 2012 do 9. 11. 2013. Ni tudi jasno, kako bi naj tožnik ob zlomu petnice in na berglah sploh delal. Prav tako ni jasno glede datumov 17. 4. 2013, 19. 4. 2013 in 17. 6. 2013, kaj naj bi ti datumi pomenili, saj to ne izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe, niti tega ne pojasni glede datuma 24. 6. 2012. Kot protispisno in samo s seboj v nasprotju označuje tudi ugotovitev na strani 3 izpodbijane odločbe, da ima tožnik sklenjeno delovno razmerje z A. d.o.o., medtem ko nadalje na strani 4 ugotavlja, da je A. plačeval prispevke od 21. 6. 2012 do 25. 1. 20143. S tem v zvezi je protispisna in sama s seboj v nasprotju ugotovitev tožene stranke, da je A. podal prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje dne 19. 6. 2013 na strani 4 izpodbijane odločbe, medtem ko naj bi prispevke za tožnika plačeval po ugotovitvah tožene stranke do 25. 1. 2013, prošnjo zanj pa vložil 19. 6. 2012, kot navaja na strani 1 izpodbijane odločbe. Po mnenju tožnika bi tožena stranka morala natančno navesti zavrnilne razloge po 55. členu ZTuj-2, na katerih utemeljuje svojo odločitev, da bi se do njih tožnik sploh lahko opredelil, prav tako pa ni jasno, na katero določbo ZTuj se nanaša omemba določbe 4. in 6. odstavka ZTuj na strani 6 izpodbijane odločbe. Izpodbijane odločbe se glede na vse navedene pomanjkljivosti niti ne da preizkusiti, še zlasti pa ne ob navajanju podatkov, ki ne izhajajo iz upravnih spisov. Prav tako so razlogi izpodbijane odločbe sami s seboj v nasprotju, zlasti v delu, v katerem navaja, da je tožnik dejansko živel v Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, ki niti ni obrazložen, kar prav tako onemogoča njegov preizkus, s čimer je poseženo v tožnikovo ustavno pravico do pravnega sredstva, ker mu je onemogočeno podajanje ustreznih tožbenih navedb. Tožnik še očita, da se na kar na 5-ih straneh od 7-ih v izpodbijani odločbi tožena stranka ukvarja z vprašanjem, ali je bil davčni dolg iz naslova poslovanja družbe B. d.o.o., plačan ali ne, četudi sama na strani 6 ugotovi, da je bil poplačan dne 11. 12. 2013. Kljub temu pa v nadaljevanju očitek neplačila davčnega dolga in predložitve obračunov šteje za zavrnilni razlog po 1. odstavku 55. člena ZTuj-2, saj je bil tožnik zakoniti zastopnik gospodarske družbe B. d.o.o, vendar v obrazložitvi izrecno ne navede, ali šteje dejstvo, da je bil davčni dolg poplačan dne 11. 12. 2013 kot zavrnilni razlog po 1. odstavku 55. člena ZTuj-2, ali ne, zaradi česar ostaja obrazložitev izjemno nejasna in se je tudi iz tega razloga ne da preizkusiti. Da se tožnik pravnemu redu Republike Slovenije v celoti podreja, izhaja tudi iz ugotovitev tožene stranke, ki je ugotovila tudi, da je davčni dolg v celoti poplačal že pred izdajo izpodbijane odločbe, četudi so k nastanku dolga privedle objektivne okoliščine zaradi neplačevanja naročnikov, gospodarske krize in tožnikove hude poškodbe. Tožnik še očita, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za zavrnitev prošnje za dovoljenje za prvo prebivanje in tudi ne razlogi za prepoved vstopa tožniku v Republiko Slovenijo v trajanju 1 leta po pravnomočnosti odločbe. Po mnenju tožnika so bila v postopku kršena tudi določila ZUP o uporabi jezika v postopku, češ da s strani tožene stranke ni bil opozorjen na to možnost. Poleg tega meni, da je v postopku sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti izločena (G.G.), češ da je imenovani že predhodno odločal v postopku za podaljšanje dovoljenja za prebivanje tožniku, v katerem je bila izdana zavrnilna odločba. Kar se tiče ugovora nepravilne uporabe materialnega prava tožnik ob že predhodno izpostavljenih dejstvih, ki jih v nadaljevanju tožbe ponovno navaja in uveljavlja, da v njegovem primeru tožena stranka ni ugotavljala vseh pravno relevantnih okoliščin ter da niso podani zavrnilni razlogi niti po 1., niti po 5. in tudi ne po 7. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, zato meni, da bi bilo potrebno njegovi prošnji ugoditi, saj zgolj zaradi iz objektivnih razlogov nastalega in v celoti poplačanega davčnega dolga ni mogoče šteti, da se pravnemu redu Republike Slovenije ni in ne bo podrejal. Tudi dejstva, da je bil v bolniškem staležu, ni mogoče šteti, da je v Sloveniji bival z drugačnim razlogom, kot je to mogoče na podlagi vizuma. Še zlasti to velja ob dejstvu, da ima tožnik veljavno osebno delovno dovoljenje za obdobje od 18. 1. 2012 do 17. 1. 2015 ter vse do prejema izpodbijane odločbe dne 31. 3. 2014 ni vedel, da mu bivanje v Sloveniji ni dovoljeno, saj si je že predhodno pridobil dovoljenje za začasno prebivanje v obdobju od 4. 11. 2009 do 25. 9. 2011, dne 9. 9. 2011 pa mu je bilo izdano potrdilo, na podlagi katerega mu je bilo dovoljeno prebivanje v Sloveniji. V zvezi z dejstvom, da oseba biva v Sloveniji brez dovoljenja, tožnik izpostavlja določilo 2. odstavka 14. člena ZTuj-2, po katerem lahko oseba v Sloveniji prebiva 3 mesece v obdobju 6 mesecev brez dovoljenja. Zato meni, da samo po sebi to dejstvo še ne more biti podlaga za zaključek, da se oseba ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Tudi sicer očita nelogičnost, neživljenjskost in nesorazmernost med zavrnitvijo prošnje iz tega razloga in svobodo dela ter svobodo gibanja, češ da gre za očitno, protipravno in nedopustno nesorazmernost, še zlasti ob dejstvu, da je bila prošnji priložena pogodba o zaposlitvi, iz katere izhajajo za tožnika obveznosti, ki se izpolnjujejo le pri delodajalcu na delovnem mestu, kar je povezano z bivanjem v Sloveniji. V kolikor jih tožnik ne bi izpolnjeval, bi delo izgubil. Po drugi strani pa, če ne bi bila predložena pogodba o zaposlitvi, pa tožena stranka zaprošenega dovoljenja sploh ne bi izdala, kar kaže na absurdnost takega razlogovanja, kar še zlasti velja glede izrečene prepovedi vstopa v Slovenijo, posebej ob dejstvu, da je tožena stranka potrebovala skoraj 2 leti za sprejem odločitve. V tej zvezi se sklicuje tudi na stališča sodne prakse, kot izhaja iz sodbe št. I U 1410/2012 z dne 6. 2. 2013 ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in prošnji ugodi.

Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V svoji zahtevi tožnik navaja, da bi mu v primeru izvršitve izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva materialna in nematerialna škoda, ker bi mu bil z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočen stik z družino ki jo ima v Sloveniji, in sicer svojega brata E.E., poseženo pa bi mu tudi bilo v pravico do svobode gibanja. V Sloveniji si le tožnik pridobil zaposlitev in delo ter za to pridobil tudi ustrezno upravno dovoljenje, ker je v BIH skoraj nemogoče pridobiti kakršnokoli delo, ki pa tožniku pomeni preživetje. Z izdajo izpodbijane odločbe pa je tožniku onemogočeno opravljanje dela in s tem pridobivanje dohodka, ki mu je edini vir preživetja, saj mu je celo prepovedan vstop v Republiko Slovenijo. Iz navedenih razlogov tožniku grozi težko popravljiva škoda, medtem ko z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe javna korist ne bi bila prizadeta.

Tožena stranka po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) posebnega odgovora za zahtevo za izdajo začasne odredbe ni vložila v danem roku, pač pa je sodišču tedaj predložila le predmetne upravne spise brez odgovora na začasno odredbo, niti ga ni podala naknadno, ko je dne 15. 5. 2014 vložila odgovor na tožbo, v katerem podrobno odgovarja na tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma glede navedb o (ne)pravočasnosti vložene tožbe, kar je na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 eden izmed razlogov za zavrženje tožbe, pojasnjuje, da mora tudi sicer v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti in ne le zgolj na predlog strank sodišče ves čas trajanja postopka paziti na obstoj procesnih predpostavk, taksativno določenih v 1. do 8. alineji 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče se konkretnem primeru glede na izkazane dejanske okoliščine strinja s tožnikom, da ni podan razlog za zavrženje tožbe iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tega ne uveljavlja niti tožena stranka v odgovoru na tožbo. Slednja namreč izrecno predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne, kar implicitno nakazuje na predlog za vsebinsko oziroma meritorno presojo tožbe, ne pa zgolj na odločitev procesno-pravne narave, ki bi jo obsegal morebiten predlog za zavrženje tožbe. Takega predloga pa tožena stranka ni podala. Glede na opisane okoliščine potekajočega osebnega vročanja izpodbijane odločbe tožniku, ki jih v tožbi podrobno navaja, tožena stranka pa jih v odgovoru na tožbo ne izpodbija in glede tega ne navaja kakorkoli drugače in torej med strankama niti niso sporne, sodišče meni, ker v tem primeru niso bila upoštevana pravila 87. člena ZUP o obveznem osebnem vročanju stranki (z interesom), da v tem primeru upoštevaje določilo 1. odstavka 98. člena ZUP niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale sprejem odločitve o zavrženju tožbe kot prepozno vložene na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tako je ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče nadalje glede vprašanja ugotovljalo, ali je tožba tožeče stranke, ki je po svojem pravnem statusu fizična oseba, medtem ko se je predmetni upravni postopek začel na podlagi vloge, ki jo je za izdajo zaprošenega dovoljenja za začasno bivanje tožnika kot tujca v Republiki Sloveniji vložila pravna oseba, in sicer njegov delodajalec gospodarska družba A. d.o.o., vložena po upravičeni osebi. Odgovor na to vprašanje je po oceni sodišča lahko le pritrdilen, ob dejstvu, da se izpodbijana odločba nanaša poimensko na tožnika, kar je nenazadnje razvidno tudi iz izreka pod točko 1. in 2. Zato je sodišče štelo, da je tožba, vložena po uvodoma imenovani odvetniški družbi in opremljena s tožnikovim lastnoročno podpisanim odvetniškim pooblastilom, vložena po upravičeni osebi.

Sodišče je nadalje ugotavljalo, ali je podana procesna predpostavka iz 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost. Pri tem je ugotovilo, da je v obravnavani sporni zadevi, ki se nanaša na izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca (kot tudi na priznanje lastnosti stranskega udeleženca v zadevnem upravnem postopku, četudi poseben sklep o tem vprašanju ni bil izdan in vročen stranki v postopku, na podlagi zahtevka katere je zadevni postopek tudi stekel, in sicer gospodarski družbi A. d.o.o.,), podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje o tovrstnih spornih vprašanjih, o čemer že obstaja tudi obsežna upravno-sodna praksa, na katero se ne nazadnje sklicuje tudi tožnik v tožbi (sodba Upravnega sodišča št. I U 1410/2012 z dne 6. 3. 2013) Nadalje sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnih upravnih spisov, ki mu jih je skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, ugotovilo, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, saj se je tožnik z izpodbijano odločbo seznanil šele 31. 3. 2014, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana dne 29. 4. 2014, torej pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka.

Tudi kar se tiče obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije tožeče stranke, je sodišče ugotovilo, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je predmet odločanja v sporni upravni zadevi zahtevek za izdajo dovoljenja tožniku za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi določil ZTuj-2. Prav tako je že iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin (tožbena priloga A2) razvidno, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v pod točko 1. in 2 te sodbe in sklepa, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike in vsebine razvidno, da gre za upravno odločbo, s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o zahtevi za izdajo zaprošenega dovoljenja tujcu za začasno prebivanje (tožnika) v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela.

Nadalje je že iz vsebine izreka izpodbijane odločbe (tožbena priloga A2) razvidno, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Že iz samega izreka izpodbijane odločbe pod točko 1. in 2. je namreč očitno, da ne gre za upravni akt, ki za tožečo stranko ne imel nobenih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), kot tudi ne, da bi izpodbijani upravni akt očitno ne posegal v pravico tožeče stranke (do svobode združevanja) ali njeno neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka).

Prav tako v obravnavani zadevi ni izostala procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da bi zoper izpodbijani prvostopni upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne bila vložena pritožba, saj gre za izjemen primer, glede katerega je že sam zakonodajalec izključil pritožbo ter s tem implicitno upoštevaje 157. člen Ustave direktno dopustil upravni spor (4. odstavek 64. člen ZTuj-1 oziroma 3. odstavek 87. člena ZTuj-2).

Kar zadeva procesno predpostavko iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 se je sodišče na podlagi vpogleda podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga uradoma vodi samo Upravno sodišče na podlagi določil Sodnega reda, prepričalo, da o isti zadevi v upravnem sporu še ni bilo izdane pravnomočne sodbe, tako da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

Po tem, ko je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da so kumulativno podani vsi formalni pogoji (procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1) za meritorno odločanje o tožbi, je prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka odločila o prošnji (tožnikovega delodajalca) za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela tako, da je zavrnila prošnjo za prvo prebivanje tujca (sedaj tožnika) v državi iz razloga zaposlitve ali dela, z izrekom pod točko 2 pa je še odločila, da je tožniku prepovedan vstop v državo v trajanju 1 leto po pravnomočnosti te odločbe, tožnik pa v tožbenem predlogu uveljavlja, da naj sodišče prošnji za izdajo zaprošenega dovoljenja ugodi.

Sodišče uvodoma v zvezi s tožbenim ugovorom o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice tožnika do uporabe svojega jezika v postopku, češ da ga tožena stranka ni opozorila na to možnost, ta ugovor zavrača kot neutemeljen po vpogledu predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe, iz katerih je razvidno, da je upravni postopek v konkretnem primeru potekal le pisno in v slovenskem jeziku skladno z določili 11. člena Ustave, po katerem je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. To pa je tudi jezik, v katerem je potekal upravni postopek v konkretnem primeru v skladu s 1. odstavkom 62. člena ZUP, ki tudi določa, da se v tem jeziku vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravlja vsa dejanja v postopku. V konkretnem primeru je iz podatkov v upravnem spisu namreč razvidno, da upravni organ v tej zadevi ni razpisal ustne obravnave, ki tudi ni obvezna glede na določilo 1. odstavka 154. člena ZUP, saj ne gre za postopek, v katerem bi bili udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi, tako da je vse občevanje upravnega organa in strank v tem primeru pravilno potekalo zgolj pisno v skladu s citiranimi določili ustave in zakona (ZUP) v slovenskem jeziku.

Kar se tiče nadaljnjega očitka tožnika v zvezi z uveljavljanjem tožbenega ugovora absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, češ da je postopku sodelovala uradna oseba (G.G.), ki bi morala biti izločena zato, ker je že predhodno pri odločanju v nekem drugem upravnem postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji tedaj izdala zavrnilno odločbo, sodišče ta ugovor zavrača kot neutemeljen, saj tožnik niti ne uveljavlja, da bi bili v tej zvezi na strani imenovane uradne osebe podan katerikoli izmed taksativno določenih izločitvenih razlogov, ki jih je zakonodajalec predpisal z določili 1. do 4. točke 35. člena ZUP. Zgolj okoliščina, da imenovana uradna oseba odloča v katerem izmed predhodno potekajočih upravnih postopkov na podlagi posamezne vloge tožnika, pa sama po sebi še ne pomeni izločitvenega razloga, ki bi ga kot takega opredelil zakonodajalec. Nenazadnje tovrstno upravno odločanje sodi v delokrog javnega uslužbenca, ki je pri svojem delovanju v tem svojstvu zavezan zlasti k spoštovanju načela zakonitosti, kot tudi etičnih standardov javnih uslužbencev in podvržen nadzoru nadrejenih (in sopodpisnikov), prav tako pa tudi sodnemu nadzoru.

Pač pa se sodišče strinja s tožnikom, kar zadeva tožbeni očitek o pomanjkljivi in protislovni obrazložitvi odločitve tožene stranke v tolikšni meri, da je tudi po presoji sodišče utemeljen tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka, saj obrazložitev izpodbijane odločbe ostaja v tolikšni meri nejasna in nepopolna tako glede ugotovljenih pravno relevantnih dejstev, kot tudi glede pravne podlage, na kateri temelji odločitev v 1. in 2. točki izreka, da ne omogoča njenega preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti odločitve tožene stranke v tej sporni zadevi, kar je že samo po sebi razlog, ki ga je zakonodajalec opredelil kot eno izmed bistvenih kršitev pravil upravnega postopka v 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. S to določbo je uzakonjena zahteva, da mora biti tudi sama upravna odločba, ne zgolj postopek pred njeno izdajo, brezhibna in mora vsebovati poleg pravilne pravne podlage odločitve tudi obrazložitev, ki je skladna z zahtevami zakonodajalca, predpisanimi z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP. Po teh določilih mora obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih (točka 1), ugotovljeno dejansko stanje (glede pravno relevantnih dejstev) in dokaze, na katero je to oprto (točka 2), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (točka 3), navedbo glede predpisov, na katere se opira odločba (točka 4), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 5), in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (točka 6). Naštetim zahtevam v konkretnem primeru po presoji sodišča ni bilo zadoščeno, na kar utemeljeno opozarja tožnik, saj v izpodbijani odločbi ni jasno opredeljen niti pravni okvir odločanja tako, da bi bilo eksplicitno, konkretno in jasno navedeno, na katera izmed določil 1. odstavka 55. člena ZTuj-1 se je tožena stranka oprla pri svoji odločitvi v pravnem pogledu, ki posledično zamejuje tudi obseg ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja, saj je v izpodbijani odločbi na strani 6 navedla določili 1. in 7. alineje 1. odstavka 55. člena kot podlago svoje odločitve, medtem ko na strani 7 navaja drugače, in sicer, da obstajajo razlogi iz 5. in 7. točke 1. odstavka 55. člena za izdajo zavrnilne odločbe, pri čemer razlogi iz 5. točke utemeljujejo tudi izrek prepovedi vstopa tožnika v Republiko Slovenijo.

ZTuj-2 v 1. odstavku 55. člena taksativno našteva razloge, iz katerih se dovoljenje za prebivanje tujcu v Republiki Sloveniji ne izda, ocena teh razlogov pa je prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji zaprošenega dovoljenja za prebivanje. V konkretnem primeru se tožena stranka, kot rečeno, na strani 6 izpodbijane odločbe pri utemeljevanju svoje odločitve sklicuje na 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, vendar na strani 7 v 3. odstavku obrazložitve navaja nasprotno, da „se tukajšnji upravni organ ni spuščal v vsebino in ugotavljal izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje določene v 3. in 4. odstavkom 33. člena ZTuj-2“ četudi se na podlagi 1. alineje 1. odstavka 55. člena dovoljenje tujcu ne izda zgolj v primeru, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 33. člena tega zakona, česar pa tožena stranka ni ugotavljala, kot sama navaja v obrazložitvi na strani 7. Po 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, na katero se je tožena stranka tudi oprla, se med razloge, iz katerih se dovoljenje za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ne izda, uvršča tudi domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, na kar prav tako utemeljeno opozarja tožnik, da tožniku dejstva, ki bi narekovala zaključek, da pri njem obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, niso bila predočena pred izdajo izpodbijane odločbe. Prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje tožnika kot tujca v Sloveniji je bila torej zavrnjena, ne da bi tožnik imel možnost oporekati dejstvom, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da predstavljajo razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in ki jih tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni jasno, eksplicitno in določno opredelila. To pa pomeni, da tožniku v postopku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh tistih okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na odločitev o stvari, zato je sodišče presodilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določili 9. in 146. člena ZUP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. S tem je podan tudi razlog iz 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka v roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 tožnika (po pooblaščeni odvetniški družbi) seznaniti z vsemi zbranimi dokazi ter pravno relevantnimi dejstvi in okoliščinami ter mu dati možnost, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev.

Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni vsebinsko presojalo.

K točki 2: Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Ker sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko odloži izvršitev oziroma pravno učinkovanje izpodbijanega upravnega akta samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v prvi točki izreka pa je sodišče odločilo o tožbi v tem upravnem sporu in odpravilo izpodbijani upravni akt, učinki pravnomočnosti sodbe nasproti strankam pa nastopijo z njeno vročitvijo strankam, v obravnavanem primeru tožeča stranka ne izkazuje (več) verjetnosti, da bi ji z izvršitvijo oziroma pravnim učinkovanjem izpodbijanega upravnega akta nastala takšna težko popravljiva škoda, ki bi jo sodišče za izdajo predlagane začasne odredbe lahko preprečilo oziroma odvrnilo. Na tej podlagi je sodišče zahtevo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 5. odstavka 32. člena ZUS-1. K točki 3: Sodišče je o stroškovnem zahtevku tožeče stranke odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ali ugotovi zgolj nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku prisodi tudi pavšalni znesek povračila stroškov glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 3. odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se ustrezno poveča za 22% DDV.