Jedro

Določbe KZ, ki izjemoma dopuščajo ponovno sojenje kljub pravnomočni sodbi tujega sodišča za isto kaznivo dejanje, ne nasprotujejo ne Ustavi RS ne zavezujočemu mednarodnemu pravu.

Ker so se priče zaradi časovne odmaknjenosti sklicevale na izpovedbe, dane v kazenskem postopku pred tujim sodiščem, in so jih potrdile kot avtentične in resnične, sodišče z branjem prevodov njihovih izpovedb zaradi osvežitve spomina ni kršilo določb postopka.

Priče so bile zaslišane pred tujim sodiščem po povsem enakih pravilih za izvedbo zaslišanja kot pred sodišči v Sloveniji (pouk o dolžnosti resnične izpovedbe, o sankcijah za krivo izpovedbo, o pravici do zavrnitve odgovora na posamezna vprašanja, nihče pa ni bil odvezan ali oproščen dolžnosti pričanja). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju, saj vabljene priče niso prišle na glavno obravnavo ali jim vabila ni bilo mogoče vročiti.

Če je za izdelavo izvedenskega mnenja odrejen medicinski center, ki to delo zaupa svojemu patologu, ima sodišče v skladu s 7. odstavkom 333. člena ZKP diskrecijsko pravico, da ne zasliši izvedenca neposredno, če ni pričakovati popolnejšega pojasnila, ampak prebere njegov pisni izvid in mnenje. Uporaba diskrecijske pravice pri izbiri ene od več zakonitih oblik izvajanja dokaza pa ne pomeni kršitve zakona.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče napadati odločbe o kazni glede njene primernosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. M.M. se oprosti plačila stroškov tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. M.M. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja kvalificiranega umora po 4. točki 2. odstavka 46. člena KZ-77 na kazen trinajst let zapora, v katero je vštet pripor od 8.9.1993 do 29.7.1994 po sklepu Okrožnega sodišča v Pulju in od razglasitve sodbe dne 13.12.2000 do pravnomočnosti sodbe po sklepu Okrožnega sodišča v Kopru.

Zagovornik je zoper sodbi in postopek pred Okrožnim sodiščem v Kopru pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da sta sodbi prekršili mednarodno pogodbo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o medsebojni pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah in o izvršitvi sodnih odločb v kazenskih zadevah. Republika Slovenija bi smela le izvršiti kazen dvajsetih let zapora, ki je bila obsojencu pravnomočno izrečena zaradi istega kaznivega dejanja pred Okrožnim sodiščem v Pulju in Vrhovnim sodiščem Republike Hrvaške, ne bi pa smela obsojencu soditi za isto kaznivo dejanje. S tem je bila prekršena prepoved ponovnega sojenja iste osebe za isto kaznivo dejanje, ki je določena v 31. členu Ustave RS, v 7. odstavku 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in v 4. členu Protokola št. VII h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodbi se opirata na dokaze, ki so bili izvedeni pred sodiščem v Hrvaški v postopku zoper obsojenca zaradi istega kaznivega dejanja, čeprav niso bili pridobljeni in izvedeni po določbah Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (ZKP).

Celotni kazenski spis Okrožnega sodišča v Pulju bi moral biti izločen v skladu z določbami 18., 83., 154., 204., 219., 227., 240., 251. in 266. člena ZKP, ki urejajo nedovoljene dokaze, izločitev uradnih zaznamkov policije, dokazov, pridobljenih z nedovoljenimi posebnimi policijskimi metodami, zapisnikov o zaslišanju obsojenca in prič, ki niso bili pravilno poučeni o pravicah, dokazov, pridobljenih z nezakonito hišno in osebno preiskavo, izločitev nezakonitih izvedeniških mnenjih. Opiranje sodbe na take dokaze krši pravico do sodnega varstva iz 23. člena ustave in do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Sodišče prve stopnje bi moralo vse dokaze izvesti samo neposredno, zlasti pa balistično izvedenstvo, zaslišati sodno-medicinskega izvedenca dr. J.L. iz Medicinskega centra v P., si ogledati prenosno blagajno in predmete, ki so bili v njej, pištolo, krogle, tulec. Sodišči bi morali bolj skrbno presojati verodostojnost zagovora in obremenilnih dokazov glede na to, da je bil poveljnik policijske postaje v U. N.B. vpleten v umor nekega Srba in udeležen pri umoru V.D. Izpovedbe takrat njemu podrejenih policistov P.L. in B.B. so neverodostojne in nasprotujejo drugim dokazom. Policija je od obsojenca izsilila priznanje. Obsojenec ni ukradel D.-ju prenosne blagajne in zato ni imel motiva, da bi ga umoril, saj sta bila sicer prijatelja. V.C. je izpovedal, da oškodovanec v noči, ko se je peljal k obsojencu in bil nato umorjen, ni bil razburjen in ga ni obremenjeval za tatvino.

Priči R.A. in M.Đ. sta potrdili zagovor, da je bila pištola defektna in da je imel obsojenec težave na Hrvaškem, ker je njegov oče Srb. Priči M.Š. in R.A. obremenjujeta obsojenca zaradi premoženjskih oziroma maščevalnih motivov. Premoženjsko stanje obsojenca je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Balistično izvedeniško mnenje in o krvni skupini sledov, najdenih v obsojenčevi hiši, je izdelal Center za kriminalistično izvedeništvo pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvatske, ki je pristranski organ, ker je v sestavi organa, katerega dolžnost je odkrivanje in pregon kaznivih dejanj. Ta dokaza sta zato neverodostojna in po odločbi Ustavnega sodišča RS tudi nedovoljena. S ponovnim zaslišanjem izvedenca patologa bi se lahko ugotovilo, da obsojenec glede na svojo višino in višino žrtve ni mogel streljati tako, kot mu to pripisuje patolog. Iz teh razlogov obstaja tehten dvom v krivdo obsojenca. Tudi kazen je previsoka.

Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izvršitev kazni pa prekine.

Vrhovno državno tožilstvu predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Po določbi 1. točke 2. odstavka 124. člena KZ se lahko ponovno sodi državljana Slovenije za dejanje, ki ga je storil v tujini in je bil tam pravnomočno obsojen, če kazni, izrečene s tujo sodbo, ni v celoti prestal. Obsojenec ni prestal kazni, izrečene pred sodiščem v Republiki Hrvaški, zato je bilo sojenje pred sodiščem v Sloveniji zakonito. Sodišče ni kršilo postopka s tem, da je po načelu proste presoje dokazov upoštevalo dokaze, izvedene pred sodiščem v Pulju. Trditve, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, izvedene dokaze pa napačno ocenilo, uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vložiti.

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti praktično v vseh podrobnostih ponavlja navedbe v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče z obširnimi in izčrpnimi razlogi zavrnilo. Vrhovno sodišče se s stališči pritožbenega sodišča strinja.

Zmotno je stališče zahteve, da določbe 31. člena Ustave RS in 7. odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (1) absolutno prepovedujejo ponovno sojenje obsojencu zaradi kaznivega dejanja, za katero je že bil pravnomočno obsojen. Omenjene določbe načelno prepovedujejo, da bi pravosodni organi iste države ponovno preganjali in sodili osebi za kaznivo dejanje, o katerem so že pravnomočno odločili. Najbolj jasno to pove 1. odstavek 4. člena Protokola št. VII h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se nanje sklicuje tudi zahteva, da prepoved veže le sodišča iste države, ki je že pravnomočno razsodila zadevo. Stališče zahteve, da ni pomembno, ali je bil obsojenec pravnomočno obsojen v drugi državi in ali je tam izrečeno kazen prestal, je torej zmotno in o nesprejemljivih posledicah takega stališče je govor v odločbi pritožbenega sodišča. ____________________________ Op.1 Slovenski prevod 7. odstavka 15. člena tega pakta je neustrezno prevedel "of each country" v "katere koli države" namesto "vsake države".

Najpomembnejši in mednarodno široko priznan odstop od načelne prepovedi ponovnega sojenja pred pravosodnimi organi iste države je obnova pravnomočno končanega kazenskega postopka z različnimi modalitetami. Ureditev, kot jo določa 1. točka 2. odstavka 124. člena Kazenskega zakonika RS (KZ) je enaka, kot jo je določala 1. točka 2. odstavka 108. člena KZ SFRJ, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljala v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Ta določa, da se lahko preganja državljana Slovenije, ki je v tujini storil kaznivo dejanje in bil zanj v tujini pravnomočno obsojen, če izrečene kazni v tujini ni popolnoma prestal ali če je z mednarodno pogodbo določeno, da je bo prestal v Sloveniji. Sodišči sta ugotovili, da je obsojenec, ki je bil od 8.9.1993 v priporu v Republiki Hrvaški, dne 29.7.1994, ko je bila zadeva zaradi pritožbe državnega tožilstva in zagovornika še v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem Hrvaške, pobegnil iz zapora v P. in zato dvajsetletne zaporne kazni, izrečene v Republiki Hrvaški, ni v celoti prestal. Ker je nasprotoval, da bi jo prestal v Sloveniji, tak pristanek obsojenca pa je bil pogoj za izvršitev sodb sodišč Republike Hrvaške v Republiki Sloveniji v skladu z mednarodno pogodbo, sodbe hrvaških sodišč ni bilo mogoče izvršiti v Sloveniji. Določbe KZ SFRJ in KZ RS, ki izjemoma dopuščajo ponovno sojenje kljub pravnomočni sodbi tujega sodišča za isto kaznivo dejanje, ne nasprotujejo ne Ustavi RS ne zavezujočemu mednarodnemu pravu.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da sodišče ne bi smelo prebrati zapisnikov o zaslišanju prič pred Okrožnim sodiščem v Pulju in da je s tem kršilo določbe kazenskega postopka. Sodišče je na glavni obravnavi neposredno zaslišalo policista P.L. in B.B. ter D.B., M.B. in M.Đ., prevode njihovih izpovedb pred sodiščem v Pulju pa je prebralo zato, ker so se priče zaradi časovne odmaknjenosti sklicevale na te izpovedbe, so jih pa potrdile kot avtentične in resnične. Vrhovno sodišče ne vidi v takem načinu izvedbe dokazov (branje izpovedb zaradi osvežitve spomina) kršitve določb postopka.

Sodišče prve stopnje je prebralo tudi zapisnike o zaslišanju prič, ki so bile vabljene, pa niso prišle na glavno obravnavo in so se opravičile (L.Z.B., G.B., R.A.), brez opravičila (M.Š., D.B. in Ž.V.) ali ker vabila ni bilo mogoče vročiti (K.S.). Te priče so bile sicer zaslišane pred tujim sodiščem, vendar pa po povsem enakih pravilih za izvedbo zaslišanja, kot pred sodišči v Sloveniji (pouk o dolžnosti resnične izpovedbe, o sankcijah za krivo izpovedbo, o pravici do zavrnitve odgovora na posamezna vprašanja, nihče pa ni bil odvezan ali oproščen dolžnosti pričanja). Nobena okoliščina ne zbuja suma, da so bile izpovedbe pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali določb kazenskega postopka v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP. Uporaba prisilnih sredstev za zagotovitev udeležbe in izpovedbe teh prič na podlagi določb ZKP pa ni bila mogoča, ker imajo priče prebivališče v tujini.

Enaka ugotovitev velja tudi za izvid in mnenje izvedenca patologa dr. J.L. iz Medicinskega centra v P., ki je v navzočnosti preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Pulju opravil raztelešenje in ugotovil način in vzrok smrti V.D. Vrhovno sodišče ne sprejema stališča zahteve, da bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz ponoviti. Iz 2. odstavka IV. točke odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Pulju na listu št. 61 priloženega spisa Okrožnega sodišča v Pulju izhaja, da je bil za obdukcijo in za izdelavo izvedeniškega izvida in mnenja o vzrokih smrti V.D. odrejen Medicinski center v P. Center je to delo zaupal svojemu patologu dr. L. V takem primeru ima sodišče v skladu s 7. odstavkom 333. člena ZKP diskrecijsko pravico, da ne zasliši izvedenca neposredno, če ni pričakovati popolnejšega pojasnila, ampak prebere njegov pisni izvid in mnenje. Uporaba diskrecijske pravice pri izbiri ene od več zakonitih oblik izvajanja dokaza pa seveda ne pomeni kršitve zakona.

Trditev, da izpodbijani sodbi ne bi smeli upoštevati izvedeniških izvidov in mnenj Centra za kriminalistično izvedenstvo pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Hrvaške, ker je tako odločilo Ustavno sodišče RS glede enakih izvedeniških mnenj Centra za kriminalistično tehnične preiskave pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, ni utemeljena. Sodbi nista šteli teh mnenj kot izvedeniška mnenja v smislu določb ZKP, ampak kot strokovna mnenja oseb, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo in izkušnje, da se izrečejo o določenih vprašanjih, čeprav niso bili postavljeni kot izvedenci. Zahteva ne navaja nobene zakonite podlage, ki bi upravičevala zaključek, da je uporaba takega strokovnega mnenja za ugotavljanje dejstev v kazenskem postopku nezakonita.

Zahteva se sklicuje na določbe ZKP o izločitvi uradnih zaznamkov o razgovoru obsojenca in privilegiranih prič s policisti. Zahteva pa ne pove, na katere konkretne uradne zaznamke ali zapisnike misli. Sodbi se na uradne zaznamke ne opirata in Vrhovno sodišče jih v spisu ni našlo.

Zahteva ne utemelji pravne podlage za stališče, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe kazenskega postopka, ko je prebralo sodbi hrvaških sodišč. Prevoda obeh sodb sta izpodbijani sodbi uporabili le za ugotovitev, da je bil obsojenec v Republiki Hrvaški za isto kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen (3. odstavek na 13. strani sodbe sodišča prve stopnje), ne pa kot dokaz za ugotavljanje odločilnih dejstev o kaznivem dejanju in storilcu.

Zahteva za varstvo zakonitosti se, enako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, predvsem in obširno ukvarja z oceno verodostojnosti dokazov. Pri tem opozarja na nekaj nepomembnih nasprotujočih si podatkov v policijskih zapisnikih (za en dan različne omembe datuma o najdbi prenosne blagajne, ali je jama V. v občini O. ali G.), navidezno nasprotje v izpovedbi priče B., kako je ugotovil izginotje te blagajne, nejasnosti o izvoru in vrednosti zaseženega nakita, na domnevne premoženjske in maščevalne interese prič R.A. in M.Š., na zmotno in nepopolno ugotovitev premoženjskega stanja obsojenca, na zmotno mnenje sodno-medicinskega izvedenca, da bi obsojenec glede na svojo telesno višino in telesno višino žrtve lahko streljal v glavo slednjega tako kot ugotavlja izvedenec, na okoliščino, da je bil poveljnik policistov v U. N.B. od konca leta 1991 do leta 1993 zaprt zaradi umora nekega Srba in je bil udeležen tudi pri umoru V.D., da so njegovi policisti umor podtaknili obsojencu ter od obsojenca izsilili izjave.

Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati zmotnega ali nepopolnega dejanskega stanja. Če je bil namen zahteve, da zbudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, kot sta jih ugotovili izpodbijani sodbi, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da nima pomislekov o dejanskih ugotovitvah izpodbijanih sodb. Že v rednem postopku sta sodišči ocenjevali in presodili enake ugovore obrambe in Vrhovno sodišče se z zaključki teh sodb strinja.

Zahteva uveljavlja tudi, da je izrečena kazen previsoka. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče napadati odločbe o kazni glede njene primernosti, zato tudi v tem delu zahteva ni utemeljena.

V zahtevi se predlaga, da se prekine izvrševanje pravnomočno izrečene kazni do odločitve v ponovljenem postopku. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena, ni podlage, da bi se izvršitev kazni prekinila.