Jedro

Dejstva, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče najti tudi odločbe o odvzemu spornega zemljišča iz posesti, ne more biti v škodo denacionalizacijskega upravičenca, če je prišlo do denacionalizacije na podlagi določbe ZNNZ, kar je za odločitev o zadevi pravno pomembna okoliščina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.1.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper v ponovnem postopku izdano dopolnilno odločbo Upravne enote MS z dne 7.11.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da F.Š. in K.Š. kot upravičencema pripada za podržavljeno nezazidano stavbno zemljišče s parc. št. 375 k.o. MS, vrt v izmeri 586 m2, odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 15.700,11 DEM (1. točka izreka) ter da je tožeča stranka kot zavezana stranka obveznice v navedeni višini v roku treh mesecev dolžna izročiti skrbnici za poseben primer M.D. (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za odločitev v njeni odločbi ter se sklicuje na drugi odstavek 67. člena ZUS. Po presoji sodišča prve stopnje dokazi, ki jih je izvedel prvostopenjski upravni organ, dajejo zadostno dejansko podlago za sklep, da je upravičencema sporna, z odločbo Odseka za finance pri OLO MS z dne 10.6.1959, na podlagi ZNNZ nacionalizirana nepremičnina, bila odvzeta iz posesti (brezplačno) z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Ni sporno, da je nacionalizirana nepremičnina potem, ko je zemljiškoknjižno prešla v družbeno lastnino, tudi prešla iz posesti prejšnjih lastnikov zaradi gradnje stanovanjskega bloka. Navedeno izkazujejo listine (naznanilni list 2/65, historični zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 61 k.o. MS) in izpovedba priče, sicer pa verodostojnosti teh dokazov tožeča stranka niti ne izpodbija. V arhivih pa morebitnih listin o odvzemu zemljišča iz posesti ter o morebitni izplačani odškodnini prvostopenjski organ, čeprav je take poizvedbe opravil, tudi ni našel. Glede na navedeno ter ob odsotnosti vsakršnih nasprotnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je listina o odvzemu sporne nepremičnine bila izdana oziroma, da odvzem nepremičnine iz posesti ni bil prisilen, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka sklepu prvostopenjskega organa, da pravni temelj za denacionalizacijo spornega nacionaliziranega zemljišča predstavlja 4. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), utemeljeno pritrdila.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je nesporno, da je bilo zemljišče nacionalizirano in da ga danes ni mogoče vrniti v naravi, ker je pozidano s stanovanjskim blokom, vendar pa je v postopku treba ugotoviti pravno podlago za prehod zemljišča iz posesti denacionalizacijskih upravičencev. Od tega dejstva je namreč odvisna upravičenost iz naslova denacionalizacije za to zemljišče. Pri tem je treba šteti, da je denacionalizacijski zahtevek glede tega zemljišča utemeljen, če organ ugotovi, da je bil poseg državnega organa v posest zemljišča prisilnega značaja. Če prisile državnega organa ni, pomeni, da denacionalizacijskemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Denacionalizacija namreč popravlja le tiste krivice, ki so se zgodile s prisilnimi ukrepi državnih organov v premoženja posameznika ali pravnih oseb. Iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 58 k.o. MS je razvidno, da so se na podlagi odločbe o nacionalizaciji zemljišča vknjižila kot družbena lastnina in da se je zaradi naznanilnega lista št. 2/65 poočitila združitev sporne parc. št. 375 s parc. št. 378/4 vl. št. 61 k.o. MS. Iz vl. št. 61 k.o. MS je nadalje razvidno, da se je zaradi navedenega naznanilnega lista poočitila združitev parcel in da so iz tega dela teh parcel zaradi zazidave nastale nove stavbne parcele. Iz navedenega pa ni razvidno, da bi v tem primeru šlo za prisilni poseg državnega organa v posest zemljišča, temveč je razvidna le geodetska sprememba sporne parc. št. 375. Naznanilni list pristojne geodetske uprave, na podlagi katerega je bilo odpisano obravnavano zemljišče iz vl. št. 58 k.o. MS v vl. št. 61 iste k.o., je bil namreč pravni naslov, ki je temeljil na Zakonu o zemljiški knjigi iz leta 1930, ki je do uveljavitve novih predpisov o zemljiški knjigi ostal v uporabi kot pravno pravilo. V obravnavanem primeru torej ni šlo za ukrep državnega organa brez pravnega naslova in zato ni podlage za vračanje po 4. členu ZDen. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 871/2002 z dne 24.10.2002. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila nepremičnina parc. št. 375 nacionalizirana z odločbo Občinskega ljudskega odbora MS z dne 10.6.1959, na podlagi 58. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). Navedena odločba o nacionalizaciji je med predloženimi upravnimi spisi. Sporno pa je v obravnavani zadevi, kako je bila navedena parc. št. odvzeta lastnikoma iz posesti. Listine, ki bi bila podlaga za odvzem iz posesti, ni bilo mogoče najti, čeprav je prvostopenjski upravni organ tudi sam s poizvedbami ugotavljal obstoj take listine. Prav zato je bil v ponovljenem postopku kot priča zaslišan direktor Komunalnega podjetja v MS, ki je bil tudi sodni izvedenec v 60-ih letih. Po izjavi te priče se je gradnja stanovanjskega bloka na nepremičnini oziroma delu nepremičnine, ki je predmet tega postopka, pričela v 60-ih letih. Stanovanjski blok pa je bil vseljiv že leta 1963. Na podlagi tako ugotovljenega in dopolnjenega dejanskega stanja v upravnem postopku sta tožena stranka in sodišče prve stopnje presodila, da je bila navedena nepremičnina bivšima lastnikoma odvzeta iz posesti brez pravnega naslova, zato sta kot pravno podlago za denacionalizacijo upoštevala določbo 4. člena ZDen. Po presoji pritožbenega sodišča pa je v obravnavani zadevi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, treba šteti, da je bila pravna podlaga za denacionalizacijo določba 3. člena ZDen, saj je do odvzema spornega zemljišča prišlo na podlagi ZNNZ. V navedeni odločbi je namreč ustavno sodišče zavzelo stališče, da je bilo podržavljenje stavbnih zemljišč na podlagi ZNNZ izvedeno že leta 1958, ne glede na to, kdaj je bilo odvzeto iz posesti. Po presoji pritožbenega sodišča zato dejstvo, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče najti tudi odločbe o odvzemu spornega zemljišča iz posesti, ne more biti v škodo denacionalizacijskima upravičencema, če je prišlo do denacionalizacije na podlagi določb ZNNZ, kar je za odločitev o zadevi pravno pomembna okoliščina. Zato pritožbeni ugovori in sklicevanje na sodbo vrhovnega sodišča, ki se nanaša na povsem drugačno obliko podržavljenja, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Čeprav je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 4. člena ZDen namesto 3. člena istega zakona kot pravno podlago podržavljenja, to tudi ni vplivalo na odločitev, saj gre v obeh primerih za odločitev, ki je v prid denacionalizacijskima upravičencema in pomeni popravo krivic zaradi podržavljenja, kar je namen ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.