Jedro

Domnevno bazo, s katero je dedič dokazoval, da ½ premičnin pripada zapustnikovi ženi iz naslova skupnega premoženja, je glede na trditve dedinje verjetnejša, kot zatrjevana domnevna baza dedinje, ki verjetnejšo pravico utemeljuje na 11. členu SPZ.

Tudi ko gre za dejstvo, ki se po zakonu domneva, je dokazno breme na tisti stranki, ki to dejstvo zatrjuje, le da v takem primeru ne dokazujemo presumiranega dejstva, ampak t. i. domnevno bazo, to je dejstva, iz katerih zakon izpelje domnevo. V sporih, ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne oziroma ali je bil lastnik tega premoženja zapustnik ali dedič, bodo domnevno bazo predstavljale ugotovitve, ali je (bil) zapustnik ali dedič lastniški posestnik premičnine, torej ali jo je imel oziroma ima v posesti, kot da je njegova: z voljo imeti jo za svojo in ne da bi komur koli na njej priznaval višjo pravno oblast. Če bodo ta dejstva sporna ali bo sporna pravna posledica, domneva ne bo vzpostavljena in bo treba o napotitvi odločiti ob uporabi prvega odstavka 213. člena ZD.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v II. in IV. tč. spremeni tako, da se glasi: „II. A. A. se napoti na pravdo, da zoper B. B. vloži tožbo zaradi ugotovitve, da od zapustnika ni prejela darila in sicer dne 1. 10. 1998 znesek 800.000,00 SIT, dne 7. 12. 1998 600.000,00 SIT, dne 13. 7. 1999 znesek 800,000,00 SIT in dne 14. 7. 1999 znesek 790.000,00 SIT.

IV. A. A. se napoti na pravdo, da zoper B. B. vloži tožbo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi ½ premičnin, ki so navedene v zapisnikih o narokih z dne 18. 12. 2014 in 21. 12. 2015 in sicer, da ½ teh stvari ne predstavlja premoženja zapustnikove vdove C. C. iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine (točka I). Dediča B. B.(1) je napotilo na pravdo, da zoper dedinjo A. A.(2) vloži tožbo zaradi ugotovitve, da je od zapustnika prejela darila in sicer dne 1. 10. 1998 znesek 800,000,00 SIT, dne 7. 12. 1998 znesek 600.000,00 SIT, dne 13. 7. 1999 znesek 800,000,00 SIT in dne 14. 7. 1999 znesek 790.000,00 SIT (točka II). Dediča je napotilo tudi na pravdo, da zoper dedinjo vloži tožbi zaradi ugotovitve, da v zapuščino spadajo T. letnik 1957, moped T. avtomatic in puhalnik za seno (točka III) ter da v zapuščino ne sodi ½ premičnin, ki po dosedanjih podatkih sodijo v zapuščino in so kot take navedene v zapisnikih o narokih dne 18. 12. 2014 in 21. 12. 2015, ker ½ teh stvari predstavlja premoženje zapustnikove vdove C. C. iz naslova skupnega premoženja, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom (točka IV). Sodišče prve stopnje je dediču naložilo, da vloži tožbe v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sklepa in ga opozorilo, če v tem roku ne bodo vložene tožbe, bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je sodišče napotilo na pravdo (točka V). Sodišče prve stopnje je zapuščinski postopek prekinilo za trideset dni, šteto od pravnomočnosti sklepa oziroma do pravnomočnosti zaključka pravdnih postopkov, če bodo v tem roku vložene ustrezne tožbe (točka VI).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sklepa se pritožuje dedič iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3). V pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo, da po končanih pravdah ne bo znan obseg celotne zapuščine. Nerešeno ostaja vprašanje razlage oporoke zapustnika, saj so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine. Sodišče bi moralo napotiti na pravdo dedinjo, da dokaže, da je denar, ki ga je dvignila iz bančnih računov zapustnika, porabila za potrebe zapustnika. Dedič ne more dokazati nič drugega, kar je sodišče že ugotovilo, in sicer, da je bila dedinja pooblaščena na zapustnikovi hranilni knjižici in da je denar dvignila iz hranilne knjižice. Dedinja je tik pred zapustnikovo smrtjo 13. 7. 1999 in 14. 7. 1999 dvignila denar iz hranilne knjižice, ki ni bil porabljen za potrebe zapustnika in tudi ne za njegov pogreb. Na smrtovnici ni bila navedena hranilna knjižica, dedinja pa sodišču ni dostavila kopije celotne hranilne knjižice, zato je sodišče moralo pridobiti kopijo hranilne knjižice od P. Trditve dedinje glede dvigov denarja iz hranilne knjižice so bile protislovne, saj je trdila, da iz hranilne knjižice zapustnika ni bil dvignjen denar, pavšalno pa je tudi zatrjevala, da je bil denar porabljen za zapustnika, teh trditev pa ni dokazala. Sodišče je zmotno dediča napotilo na pravdo, da dokaže, da v zapuščino ne sodi ½ premičnin, ki pripadajo zapustnikovi vdovi iz naslova skupnega premoženja. Premičnine so bile pridobljene s skupnim delom pokojnih staršev v času trajanja zakonske zveze. Okoliščina, da je zapustnik orodje potreboval v času življenja za delo kot podjetnik, ne dokazuje, da ni šlo za skupno premoženje. Dedinja ni predložila dokaza, da so premičnine izključno last zapustnika in da so bili v lastniški posesti zapustnika. Starša dedičev sta bila poročena, živela sta skupaj, kar bi sodišče lahko preverilo v okviru zapuščinskega postopka, hkrati pa bi lahko ugotovilo, da so bile premičnine pridobljene v času trajanja zakonske zveze. Dedič zahtevek utemeljuje na zakonski domnevi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju(4). Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi pravilno sklicuje na določbo 210. člena ZD, ki določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Med dedičema je namreč sporno, v kakšen namen je bil porabljen denar, ki ga je dedinja dvignila iz bančnega računa zapustnika. V zvezi s trditvijo dediča, da ½ premičnih stvari pripada (pokojni) zakonski partnerki zapustnika, ker gre za skupno premoženje, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno oprlo na določbo 212. člena ZD, ki določa, da če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 213. člena ZD, ki določa, da sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Pri uporabi slednje določbe pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bi morala biti na pravdo napotena dedinja, ker so njene pravice manj verjetne.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev skrbno in podrobno obrazložilo, pregledno je predstavilo sodno prakso(5), na podlagi katere sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da pri tehtanju, katera pravica je izkazana z večjo verjetnostjo, v primeru, ko dedič zatrjevanega darila zapustnika sodediču ne izkazuje s pogodbo ali z drugo podobno listino, je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje obstoj darila. V konkretnem primeru pa je dedič dokazal, da je dedinja iz bančnega računa zapustnika dvignila visoke denarne zneske, dva denarna zneska neposredno pred smrtjo zapustnika, pa tudi njena ravnanja v zvezi s predložitvijo hranilne knjižice potrjujejo pritožbene navedbe, da je pravica dedinje manj verjetna. Tudi če bi bil napoten na pravdo dedič, drugega kot okoliščine, da je dedinja dvignila navedene denarne zneske, v pravdi ne bi mogel zatrjevati in dokazati, zato bi se dokazno breme prevalilo na dedinjo, da dokaže, v kakšne namene je te denarne zneske dvignila in jih porabila. Bančna dokazila o dvigih večjih denarnih zneskov je tako treba smiselno šteti kot listino, ki (lahko) potrjuje obstoj darila(6). Odločitev pritožbenega sodišča tudi ni v nasprotju s sodno prakso, ki jo citira sodišče prve stopnje, saj iz sklepa I Cp 2297/2011 izhaja, da je bil na pravdo napoten dedič, ki je zatrjeval, da je dedinja prejela darilo, predložil pa ni listinskega dokaza, ki bi potrdil te trditve, zato je bil dedič napoten na pravdo, enako tudi v zadevi I Cp 1534/2015. V zadevi II Cp 3137/2012 gre za dokazovanje prispevka dediča k povečanju in ohranitvi zapuščine, ki je bil napoten na pravdo, da ta dejstva dokaže. V zadevi I Cp 2095/2011, ki je tudi zelo primerljiva z obravnavano zadevo, pa je bila zakonita dedinja napotena na pravdo, da zoper oporočno dedinjo vloži tožbo, da prejeti denarni znesek ne predstavlja darila zapustnice. Na pravdo je bila napotena zakonita dedinja in ne oporočna dedinja, ki je trdila, da je pri dednem deležu zakonite dedinje treba upošteva tudi kot darilo izplačani denarni znesek, to pa iz razloga, ker je predložila listinski dokaz, da je zapustnica ta denarni znesek izročila zakoniti dedinji. Pri odgovoru na vprašanje, koga je treba napotiti na pravdo, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. V sodni praksi so primeri, ko je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da je pravica tistega, ki se sklicuje na zemljiško knjigo manj verjetna glede sporne nepremičnine in ga je zato napotilo na pravdo(7), kar pa pomeni, da je pri odločitvi katerega dediča napotiti na pravdo, ker se njegova pravica šteje za manj verjetno, treba vedno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera(8).

6. Pritožnik je na naroku 21. 12. 2015 zatrjeval, da so premičnine(9) skupno premoženje zapustnika in njegove žene, dedinja pa je zatrjevala, da ne gre za skupno premoženje zapustnika in njegove žene, ker je te premičnine zapustnik pridobil kot obrtnik za opravljanje gospodarske dejavnosti(10). Iz teh trditev je mogoče razbrati, da so bile premičnine pridobljene v času trajanja zakonske zveze, dedinja pa meni, da ne morejo biti del skupnega premoženja iz razloga, ker je zapustnik pridobil premičnine kot obrtnik za opravljanje gospodarske dejavnosti. Iz sodne prakse izhaja(11), da lahko zakonca pridobita na izviren način v svojo skupno premoženje tudi tisto premoženje, s katerim eden od njiju opravlja pridobitno dejavnost kot s.p. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče štelo kot manj verjetno pravico dedinje, ki zatrjuje, da premičnine niso del skupnega premoženja, ker jih je zapustnik pridobil za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. Domnevna baza, s katero je dedič dokazoval, da ½ premičnin pripada zapustnikovi ženi iz naslova skupnega premoženja, je glede na trditve dedinje verjetnejša kot zatrjevana domnevna baza dedinje, ki verjetnejšo pravico utemeljuje na 11. členu SPZ.

7. Teoretična in praktična dognanja uveljavljajo stališče, da sodišče napoti na pravdo nasprotnika stranke, katere pravica se opira na zakonito domnevo(12). V obravnavanem primeru dediča uveljavljata pravice na uzakonjenih pravnih domnevah iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika(13), da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik in iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(14), da sta deleža na skupnem premoženju enaka, v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZZZDR, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Dejstev, ki se po zakonu domnevajo ni treba dokazovati, lahko pa se dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo. Tudi ko gre za dejstvo, ki se po zakonu domneva, je dokazno breme na tisti stranki, ki to dejstvo zatrjuje, le da v takem primeru ne dokazujemo presumiranega dejstva, ampak t. i. domnevno bazo, to je dejstva, iz katerih zakon izpelje domnevo. V sporih, ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne oziroma ali je bil lastnik tega premoženja zapustnik ali dedič, bodo domnevno bazo predstavljale ugotovitve, ali je (bil) zapustnik ali dedič lastniški posestnik premičnine, torej ali jo je imel oziroma ima v posesti, kot da je njegova: z voljo imeti jo za svojo in ne da bi komur koli na njej priznaval višjo pravno oblast. Če bodo ta dejstva sporna ali bo sporna pravna posledica, domneva ne bo vzpostavljena in bo treba o napotitvi odločiti ob uporabi prvega odstavka 213. člena ZD(15). Kot je bilo že pojasnjeno je dedič dokazal obstoj domnevne baze glede skupnega premoženja, ki se nanaša na predpostavke, iz katerih zakon izpelje domnevo, zato je pritožbeno sodišče štelo pravico dedinje za manj verjetno. Sodišče prve stopnje je napotilo na pravdo dediča tudi iz razloga, ker je menilo(16), da v primeru, da tožba ne bi bila vložena, se bo zapuščinski postopek končal glede na podatke v spisu, iz katerih izhaja, da spada sporno premoženje v zapuščino. Glede na obrazloženo, je takšno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Če dedinja ne bo vložila tožb, bo zapuščinsko sodišče štelo, da je dedinja prejela darila v višini dvignjenih denarnih zneskov iz bančne hranilne knjižice in da ½ premičnin pripada zapustnikovi ženi iz naslova skupnega premoženja.

8. Pritožbeno sodišče je presojalo utemeljenost pritožbe le v okviru odločitve sodišča prve stopnje, zato se ne opredeljuje glede pritožbenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje moralo tudi napotiti enega od dedičev na pravdo, ker je sporno dejstvo glede razlage oporoke zapustnika in da bi bilo treba ugotoviti celotni obseg zapuščine. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da dejstva glede razlage oporoke zapustnika niso sporna, ker so v postopku že bila izdelana izvedenska mnenja, kar očitno kaže, da gre v tem delu po mnenju zapuščinskega sodišča zgolj za pravno vprašanje, o katerem pa se odloča v okviru zapuščinskega postopka.

9. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča. Op. št. (1): V nadaljevanju dedič.

Op. št. (2): V nadaljevanju dedinja.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZD.

Op. št. (5): Glej 1. točko opombe iz sklepa na strani 4. Op. št. (6): Odločitev bi bila lahko drugačna, če bi dedinja dokazala, da je mesečno iz bančnega računa zapustnika dvigovala denarne zneske npr. v višini mesečne pokojnine, ki jih je nato izročila zapustniku.

Op. št. (7): Glej sklep VSL II Cp 690/97. Op. št. (8): Enako dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, Procesna ureditev, letnik 1999, stran 230 in dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, PB št. 2, 2003, str. 113 - 114. Op. št. (9): Iz IV. točke izreka sklepa.

Op. št. (10): Glej stran 476 sodnega spisa.

Op. št. (11: Glej npr. sodbi VS RS II Ips 460/2008 in II Ips 482/2001. Op. št. (12): Dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, Procesna ureditev, letnik 1999, stran 229. Op. št. (13): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (14): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (15): Dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, PB št. 2, 2003, str. 114 - 115. Op. št. (16): Glej 15. tč. obrazložitve sklepa na str. 6 - 7.