Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe dokaj obširno analiziralo izpovedbo oškodovanca in našlo v njegovi osebnosti, časovni odmaknjenosti od dejanja ter neposrednem vtisu, opravičljive razloge za spremembo njegovih izpovedb, pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje prav glede dokazne ocene njegove izpovedbe preuranjeno zaključilo o utemeljenosti obtožbe.

Izrek

Pritožbama obtoženega M. Š. in njegovega zagovornika se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu r a z v e l j a v i in se v r n e zadeva sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi M. Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po I. odstavku 213. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora. Po I. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora obtoženec plačati oškodovancu A. L. znesek 55.000,00 SIT. Obtožencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka v znesku 11.200,00 SIT ter 45.000,00 SIT povprečnine.   Z isto sodbo je bila zoper obtoženca na podlagi določila IV. odstavka 357. člena ZKP zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po I. odstavku 152. člena KZ. V tem delu so stroški kazenskega postopka obremenili proračun.   Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec je v laični pritožbi uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Njegov zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Oba predlagata razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Zagovornik obtoženca pa podrejeno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji in izrek milejše kazenske sankcije.   Pritožbi sta utemeljeni.   V pritožbi zagovornika zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, po vsebini pritožbenih navedb ne spada v obseg uveljavljanega pritožbenega razloga, pač pa v obseg pritožbenega razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V nasprotju s tem pritožnikom sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja, ki se nanaša na obtoženčevo prištevnost v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Obtoženčev natančen opis dogajanja pri oškodovancu, okoliščina, da se je k oškodovancu pripeljal z motornim kolesom, kljub zatrjevanemu popitju petih steklenic piva, ne vzbuja dvoma, da se obtoženec ne bi zavedal svojega ravnanja in ne bi imel v oblasti svojih dejanj, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pač pa ima tako kot pritožnika tudi sodišče druge stopnje pomisleke v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Čeprav je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe dokaj obširno analiziralo izpovedbo oškodovanca A. L. in našlo v njegovi osebnosti, časovni odmaknjenosti od dejanja ter neposrednemu vtisu, opravičljive razloge za spremembmo njegovih izpovedb, pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje prav glede dokazne ocene njegove izpovedbe preuranjeno zaključilo o utemeljenosti obtožbe. Prav ima zagovornik obtoženca, ko v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo z nobenim dokazom, ki bi dokazoval oškodovančevo invalidnost, še zlasti v smislu vpliva na njegove spominske sposobnosti. Res je tudi, da v prid trditvi sodišča prve stopnje glede sprejemljivosti oškodovančeve spremembe izpovedb, kot posledice časovne odmaknjenosti od dejanja, ne govori dejstvo, da je oškodovanec na zadnji glavni obravnavi obtoženca zanesljivo prepoznal kot domnevnega storilca obravnavanega dejanja, ne pa tudi na glavni obravnavani opravljeni osem mesecev prej. Iz zapisnikov o glavni obravnavi razvidno dejstvo, da je oškodovanec o dejanju izpovedoval spontano, šele nato pa so mu bila postavljena vprašanja na katera je odgovarjal, ne pritrjuje stališče sodišča prve stopnje, ki spremembe oškodovančeve izpovedbe pripisuje dejstvu, da gre za plaho starejšo osebo, neveščo nastopanja na sodišču, ki je šele s pomočjo postavljenih vprašanj povedala, kaj se je zgodilo. Kljub temu, da je oškodovanec ves čas tega postopka trdil, da ga je obtoženec oropal, tudi sodišče druge stopnje enako kot pritožnika meni, da oškodovanec izpovedbe ni spreminjal zgolj v nebistvenih delih pomembnih za obstoj kaznivega dejanja, temveč tudi v odločilnih dejstvih. Oba pritožnika utemeljeno opozarjata na oškodovančevo spremembo izpovedbe o delu, ki se nanaša na uporabo sile in grožnje. Medtem, ko je oškodovanec v preiskavi trdil, da je obtoženec od njega zahteval denar, nato pa iz predala mize v kuhinji vzel kuhinjski nož, mu ga najprej nastavil na stegno, nato pa na vrat, je na obeh glavnih obravnavah izpovedbo v tem delu spremenil. Trdil je, da je obtoženec najprej iz žepa potegnil svoj nož, mu ga nastavil na vrat, nato pa ga spravil nazaj. Šele nato je iz predala mize vzel kuhinjski nož in mu ga nastavil na vrat. Sodišče prve stopnje se s spremembo izpovedbe v tem delu ni ukvarjalo, ampak jo je enostavno obšlo. Ta sprememba pa ni nepomembna, zlasti glede oškodovančevega zatrjevanja, da mu je obtoženec z nožem povzročil prasko na bradi. V preiskavi je namreč trdil, da mu je bila povzročena z nožem dolžnine 30 cm, na glavni obravnavi pa, da mu je bila povzročena z žepnim nožem.   Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da doslej sploh ni bilo ugotovljeno, kdaj in v katerem prostoru naj bi do te poškodbe prišlo, saj oškodovanec tega dela dogajanja doslej sploh ni natančno pojasnil. Pritrditi je zagovorniku obtoženca, da je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo izpovedbo oškodovanca tudi v delu, v katerem je zatrjeval, da ga je obtoženec zvezal. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanec vsakokrat zaslišan različno izpovedal, kdaj, s čim in kako naj bi ga obtoženec zvezal. Glede na oškodovančevo zadnjo verzijo po kateri naj bi obtožencu pomagal dati harmoniko v nahrbtnik in mu je obtoženec šele potem s srajcami zvezal roke in noge, kar je sicer povsem v nasprotju s prejšnjimi zatrjevanji oškodovanca, je dajansko vprašljiva uporaba sile, ki jo obtoženec ves čas postopka zanika. Kljub temu, da je oškodovanec z izpovedbami o teh dejstvih prihajal sam s seboj v nasprotje, mu sodišče prve stopnje prejšnjih izpovedb ni predočilo, niti ga vprašalo o razlogih za spremembo izpovedbe. Doslej neocenjena izpovedba oškodovanca v nakazani smeri, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne daje zanesljive podlage za zaključek sodišču prve stopnje, da ga je obtoženec zvezal s srajcami, pa čeprav so bile te najdene zvezane v njegovi hiši. Sicer pa tudi ni bilo ugotovljeno, na kak način naj bi se oškodovanec osvobodil.   Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ki se nanaša na stvari, ki si jih naj bi obtoženec na škodo oškodovanca protipravno prilastil. Prav ima obtoženec, ko v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje v zbranih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da si je na škodo oškodovanca prilastil med drugimi stvarmi tudi kuhinjski nož in dva zavojčka britvic, saj tega oškodovanec ni zatrjeval niti zaslišan v preiskavi, niti v okviru glavnih obravnav. Ta pritožnik upravičeno opozarja, na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na dokazanost obtožencu prilastitve denarja. Iz kazenske ovadbe, ki jo je oškodovanec podal na policiji uro in pol po domnevni storitvi dejanja izhaja, da je obtožencu izročil trikrat po 1.000,00 SIT. Z odvzemom vseh v njej naštetih stvari, med katerimi pa mark ni, naj bi bil oškodovan za znesek 54.000,00 SIT. Za domnevno odtujitev mark v tolarski protivrednosti 57.000,00 SIT je oškodovanec prvič povedal zaslišan v preiskavi. Čeprav je enako trdil v okviru glavne obravnave, pa ni bil vprašan za kakšen znesek v tuji valuti naj bi šlo, niti za kakšne bankovce. Odgovor na to vprašanje bi vsekakor pomenil kontrolni dokaz resničnosti njegove izpovedbe. Ta je po mnenju sodišča druge stopnje v tem delu zaenkrat nezanesljiva, saj poleg dejstva, da odtujitve mark ni takoj ovadil, ni mogoče mimo tega, da je v preiskavi trdil, da so mu policisti vrnili znesek okoli 10.000,00 SIT, katerega je na glavni obravnavi znižal na 6.000,00 SIT. Ob dejstvu, da je iz potrdila o zasegu predmetov razvidno, da je bilo obtožencu zaseženo le 856,00 SIT, se izkažejo takšne oškodovančeve navedbe kot netočne. Doslej zbrani dokazi ne dajejo zanesljive podlage za trditev, da si je obtoženec oškodovančevo harmoniko protipravno prilastil. Ves čas postopka skladni obtoženčevi trditvi, da si je harmoniko od oškodovanca le izposodil, govori v prid tudi izpoved oškodovanca dana v preiskavi, v kateri je povedal, da mu je obtoženec pred odhodom iz njegove hiše napovedal vrnitev harmonike. Do vrnitve te sicer res ni prišlo, saj je bila obtožencu naslednji dan zaradi intervencije M. K. zasežena. Dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v tem delu nenazadnje vzbuja tudi izpoved priče M. K., ki je povedal, da se obtoženec njegovi zahtevi, da gredo na policijo ni upiral in je sam dal harmoniko v njegovo vozilo ter rekel, da se bodo glede nje že zmenili na policiji. Vsekakor pa bi k razjasnitvi dejanskega stanja v tem delu pripomogla tudi predočitev oškodovancu izpovedbe priče K. H. ne samo glede tega, kar ji naj bi oškodovanec povedal 14 dni po dogodku, temveč tudi ali so se naslednji dan res srečali in kaj je obdolženec oškodovancu v zvezi s harmoniko rekel.   Razlogi obsodilne sodbe temeljijo na izpovedbi oškodovanca ter posrednih dokazih to je izpovedbah prič, katerim je oškodovanec pripovedoval o dejanju. Zaradi nevedenega se tako izkaže, da dejansko stanje v tej zadevi ni popolno in pravilno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika ugoditi in izpodbijano sodbo iz tega razloga razveljaviti. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze. Zlasti natančno bo moralo zaslišati oškodovanca, vse v zgoraj nakazanih smereh, mu predočiti spremembe izpovedb in ga vprašati o razlogih, iz katerih izpoveduje drugače ter te razloge tudi oceniti. V ta namen bo moralo pribaviti podatke o zatrjevani oškodovančevi invalidnosti. V kolikor bo ugotovilo, da je invalidnost posledica bolezni ali poškodbe, ki lahko vpliva na spominske sposobnosti pa bo moralo angažirati tudi izvedenca ustrezne stroke. Šele tako dopolnjen dokazni postopek bo dal zanesljivo podlago za odločitev, ali je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje ali ne. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe ni bilo mogoče odločati o pritožbi zagovornika v delu, kjer je bila grajana izrečena kazenska sankcija. Če se bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo za obsodilno sodbo, bo moralo zavzeti stališče tudi do teh pritožbenih navedb.