Jedro

Izjavo je treba presojati kot celoto, glede na njen običajen, navaden pomen, pri tem pa imeti v mislih povprečnega bralca (poslušalca, gledalca), saj ima lahko neka izjava več različnih razlag in pomenov.

Povprečni bralec je nekaj vmes med izjemno sumničavim človekom in izjemnim naivnežem; je v bistvu pošten in razumen ter ne dela sovražnih zaključkov na podlagi trhlih argumentov, vendar pa ga lahko okrivimo določene lahkomiselnosti, saj senzacionalističnih novic ne sprejema posebej previdno ali kritično.

Čeprav provokativno izražanje na splošno, vključno z uporabo metafor, še ne pomeni, da nimamo opravka z resno kritiko, je bilo v konkretnem primeru zunaj satiričnega konteksta v ospredju blatenje tožnika, njegovih lastnosti, kot jih vidi toženec, ne pa obravnavanje vprašanj, ki zanimajo javnost (tj. cenzura satire).

Kritika ni bila usmerjena v predmet javne razprave (ad rem), pač pa je prešla na osebno raven (ad personam). Predmet žaljivk je bila oseba, ne njeno problematično ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki razveljavi, v III. točki pa spremeni tako, da tožnik in toženec sama krijeta vsak svoje pravdne stroške (o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno).

II. Pritožba toženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki potrdi.

III. Tožnik in toženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik z obravnavano tožbo od toženca zahteva odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki naj bi mu jih toženec povzročil z več izjavami, tako v TV oddaji H. kot tudi v različnih medijih kot intervjuvanec.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Prvič je toženca obsodilo na plačilo 3000 EUR odškodnine tožniku, zavrnilo pa je zahtevek v presežku (tožnik je zahteval 21.000,00 EUR odškodnine in objavo sodbe). Ni sprejelo obrambnih argumentov toženca, da je šlo za svobodo njegovega govora, še bolj konkretno svobodo satire, tožnikov zahtevek pa je ocenilo za pretiranega.

3. To pritožbeno sodišče je tisto sodbo po pritožbi tožnika delno spremenilo, in sicer je odškodnino znižalo za 1000 EUR, ker je ocenilo, da je treba dati, ko se tehtata pravica posameznika do časti in ugleda ter svoboda satiričnega umetniškega ustvarjanja, (tudi v tem konkretnem primeru) prednost satiri. Ker pa je nekatere žaljive izraze toženec povedal tudi v različnih medijih kot intervjuvanec, se je v teh primerih po presoji pritožbenega sodišča tehtnica prevesila na stran tožnikove pravice. Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer je tožniku naložilo, da tožencu plača 708 EUR.

4. Tožnik je v tej zadevi uspel z ustavno pritožbo, po kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije sodbo v delu, v katerem je bil obsojen na plačilo odškodnine, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, v katerem gre torej le še za 2000 EUR odškodnine za pretrpljene duševne bolečine tožnika, toženca obsodilo na plačilo tega zneska (I. točka sodbe), zavrnilo je zahtevek v presežku (II. točka), tožniku pa naložilo, da tožencu plača 3925,50 EUR stroškov postopka (III. točka).

6. Pritožujeta se tako tožnik kot toženec, prvi izpodbija II. in III. točko, slednji pa I. točko druge sodbe sodišče prve stopnje.

7. Tožnik predlaga, da se mu dosojena odškodnina zviša na 3000 EUR, pri stroških pa naj se posebej upošteva, da je uspel s temeljem zahtevka, ne le po višini. Opozarja, da mu je pritožbeno sodišče prvič naložilo povračilo 708 EUR toženčevih stroškov, sedaj pa ta vsota narašča, kar je glede na njegov uspeh po temelju po njegovem absurdno. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

8. Toženec pa v svoji pritožbi, kot tudi sam izrecno navaja, povzema ključne argumente odločitve Ustavnega sodišča RS v tej zadevi, ki jih pritožbeno sodišče tu ne bo ponavljalo, saj izhajajo neposredno iz te odločbe same. Poudarja, da je šlo za kritičen odziv na tožnikovo cenzuro njegove satirične oddaje. Ponavlja svoje argumente iz predhodnega postopka, češ da je šlo pri vseh spornih izjavah za satiro, ki jo varuje svoboda govora in umetniškega ustvarjanja, sklicuje se na potrebo po odprtosti, toleranci in pluralizmu, brez česar ni demokratične družbe. Pri tem našteva vrsto judikatov ESČP, kjer je imelo prednost konfliktno, šokantno in celo žaljivo izražanje. Posebej opozarja, da je žaljivo izražanje, storjeno v umetniškem delu, protipravno le, če je storjeno z namenom zaničevanja. Tega namena, pravi toženec, ni imel, njegove besede pa naj bi sodišče presojalo izven konteksta. Poleg tega trdi, da tožnik ni utrpel nobene škode, saj je posebej vprašan povedal, da nekih konkretnih posledic ni bilo. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožnikovega zahtevka, s stroškovno posledico, priglaša pa še stroške te pritožbe.

9. Tožnik je na toženčevo pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter priglasil še nadaljnje stroške postopka, toženec pa na tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 10. Formalno je bilo treba takoj ugoditi tožnikovi pritožbi proti zavrnitvi zahtevka v preostalem delu, saj je o njem že pravnomočno odločeno (s sodbo tega pritožbenega sodišča I Cp 3064/2012 14. marca 2012). Glede tega je v sodbi sodišča prve stopnje storjena absolutno bistvena kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče ta del sodbe (II. točka) po 2. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo.

11. Toženčeva pritožba ni utemeljena.

12. Relevantno dejansko stanje, torej sporne izjave in njihov kontekst, je v obravnavani zadevi pravzaprav nesporno, in sicer je sledeče: - toženec je priznan satirik (dobitnik Ježkove nagrade)(1), v času spornih izjav je vodil satirično televizijsko oddajo ..., kjer je bil urednik razvedrilnega programa, pod katerega uredništvo je ta oddaja sodila, tožnik; - oddaja je bila sprva na sporedu ob 20.30, kasneje pa, odvisno od drugih vsebin (denimo dolžine filmov), ob 23.00, kar je splošno znano manj gledan termin, vendar ne po odločitvi („krivdi“) tožnika; - v neki oddaji je toženec gostjo ga. AA, predsednico stranke N., vprašal, če si stranka zasluži najboljšega slovenskega politika g. BB, ki je bil tedaj direktor RTV S., pri čemer naj bi s tem citiral g. CC. Tožnik je iz oddaje, preden je bila oddajana v javnost, ta del izrezal, ker naj bi toženec s tem kršil dogovor, da se politike v razvedrilnih oddajah ne obravnava; - toženec je to razumel kot cenzuriranje svoje satirične oddaje in v kasnejših oddajah H. med drugim povedal: „[…] obstajajo ljudje, ki so brez ponosa, ugleda in dostojanstva. Nimajo pa znanja. So bedaki. Reče se jim turbo anusi.“ (4. 10. 2008) „A si predstavljate, da je slovenski falus tako deficitaren. Koliko malo falusov je v Sloveniji še uporabnih in še ti, ki so uporabni, delajo v razvedrilnem programu.“ (13. 12. 2008) „Vsi ljudje v S. bodo imeli vsaj tak IQ kot P. R.“ (7. 2. 2009); - V intervjujih za različne medije pa je toženec med drugim o tožniku povedal: „P. R. je tampon cona. Takšne ljudi imenujem turbo anusi. To so ljudje brez časti, ugleda in ponosa, ki izpolnjujejo ukaze nadrejenih, kar sami niso sposobni.“ (18. 10. 2008 za časopis I.) „P. R. nima nobene hrbtenice, on sploh ni homo sapiens, ampak homo erectus.“ (25. 3. 2009 za ... TV, bistveno enako še 30. 3. 2009 v reviji R. in 30. 3. 2009 v časopisu V.).

13. Kot v vseh tovrstnih primerih, ko trčita pravica do časti in dobrega imena in svoboda govora (in umetniškega ustvarjanja), je sodišče moralo presoditi, kateri pravici dati prednost, katera se mora umakniti drugi. Na splošno uveljavljeni kriteriji velevajo, da je, kadar gre za zadeve javnega pomena in kritike javnih oseb, svoboda govora v bistvu močnejša. Zadnja instanca, ko gre za varstvo človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), pogosto opozarja na kršitev 10. člena EKČP in varuje svobodo govora pred posegi tudi v primerih, ko gre za izražanje, ki ni nekonfliktno, temveč je žaljivo, šokantno ali vznemirljivo (offend, shock or disturb).(2) Vendar to ne more pomeniti, da je protipravnost žaljivih izjav a priori in vedno izključena in da čast in dobro ime nista več predmet civilnopravnega varstva. Vedno je treba pretehtati vse okoliščine in vse posebnosti vsakega posameznega primera.

14. Preden se tehta teža posega v pravico posameznika, je seveda treba ugotoviti oz. oceniti, ali je do posega sploh prišlo. V našem primeru to pomeni, da je treba najprej presoditi, ali so bile izrečene izjave žaljive. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da so nekatere izjave bile žaljive, in sicer zlasti te, da je tožnik turbo anus in homo erectus.

15. Izjavo je treba presojati kot celoto, glede na njen običajen, navaden pomen, pri tem pa imeti v mislih povprečnega bralca (poslušalca, gledalca), saj ima lahko neka izjava več različnih razlag in pomenov. Pojem povprečnega bralca pa tudi ni nedvoumen. Po razumevanju pritožbenega sodišča je nekoliko bližje realnosti kot "povprečno skrben (razumen) posameznik", kakršnega ima sicer v mislih odškodninsko pravo. Povprečni bralec je nekaj vmes med izjemno sumničavim človekom in izjemnim naivnežem; je v bistvu pošten in razumen ter ne dela sovražnih zaključkov na podlagi trhlih argumentov, vendar pa ga lahko okrivimo določene lahkomiselnosti, saj senzacionalističnih novic ne sprejema posebej previdno ali kritično.(3)

16. Pritožbeno sodišče deli oceno sodišča prve stopnje, da je povprečen bralec tožnikove izjave gotovo večinoma razumel v dobesednem pomenu, torej „turbo(4) anus“ kot vulgarno skovanko, kvánto, v pomenu velike zadnjične odprtine, in ne v pomenu, ki naj bi ga želel izraziti toženec, namreč kot okrajšavo za „turbo anonimus“, to je kot oznako za anonimnega človeka, ki širi turbo kulturo.(5) Pritožbeno sodišče sprejema tudi oceno sodišča prve stopnje, da povprečni bralec ob tem ni dobil asociacije na metalca diska (kladiva?), s katerim se je (P.?) K. srečal na olimpijskih igrah.(6) Podobno velja za izraz homo erectus. Tudi tu pritožbeno sodišče deli oceno sodišča prve stopnje, da je splošni pomen te sintagme v tem, da gre za bitje na nižji razvojni stopnji,(7) ne pa nemara za pohvalo nekoga, da je pokončen, da „ima hrbtenico“.

17. Oba izraza sta izrazito stilsko zaznamovana, obarvana in sta v primerjavi z običajnejšimi psovkami oz. žaljivkami precej posebna, izvirna, mogoče celo avtorska. A vendar sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v pomeni njunega splošne razumljivosti žaljiva.

18. Od tu naprej je treba pritrditi tožencu, da zgolj ocena, da je šlo za žaljive izraze, ni dovolj; treba je tehtati, ali so bile te žalitve upravičene, dopustne.

19. Pritožbeno sodišče ponovno ocenjuje in deli tokratno oceno sodišča prve stopnje, da ni nedopustno, kar je toženec o tožniku izrekel v treh televizijskih oddajah, ker sodi to v polje satire, ki ima kot oblika umetniškega ustvarjanja prednost pred tožnikovo pravico do časti in dobrega imena. Konstitutivni element satire je komičnost oz. smeh, bogata in svobodna domišljija, divji naturalizem, moralno eksperimentiranje, škandali, ekscentričnost, neumestnost, kontrasti, razgaljanje in zasmehovanje (notranje) sprevrženih pojavov vsakdanjega življenja. Do tu kaže pritrditi tožencu, da gre za njegovo svobodo umetniškega ustvarjanja, ki je (zlasti) v pretiravanju, smešenju, karikiranju, provociranju, šokiranju. Za nameček je v vseh treh za tožnika spornih TV oddajah tožnik izrecno omenjen le enkrat,(8) in sicer „[da bodo] vsi ljudje v S. imeli vsaj tak IQ kot P. R.“ Tu gre vsekakor za satiro, ki je dopustna. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je žalitev, storjena z umetniškim delom, nedopustna (protipravna, kazniva) le, če je bila storjena z namenom zaničevanja. Tega v konkretnem primeru res ni mogoče reči. 20. Vendar ne gre prezreti, da ostalih za tožnika spornih izjav toženec ni podal v svoji satirični televizijski oddaji, pač pa v različnih medijih kot intervjuvanec. Četudi je toženec satirik, ni mogoče sprejeti teze, da je vse, karkoli, kjerkoli, komurkoli reče, satira.(9) Toženčevo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode je predmet enake presoje kot so izjave vsakega drugega posameznika. Z drugimi besedami: če je satira do neke mere(10) privilegirana oblika umetniškega izražanja (saj implicira ostre, zbadljive, posmehljive, izkrivljene, karikirane opise realnega življenja), toženec kot satirik ni privilegirana oseba.(11) Zato od tu dalje odpade tudi sicer načeloma utemeljen pritožbeni argument, da je žalitev, če je storjena z umetniškim delom, protipravna le, če je podan namen zaničevanja. Toženčeve izjave v različnih intervjujih pač niso umetniška dela.(12)

21. Pritožbeno sodišče zato deli oceno prvostopenjskega, da so bile izven satiričnega konteksta toženčeve eksplicitne izjave o tožniku – da je „turbo anus“, homo erectus, človek brez časti, dostojanstva, brez znanja in sposobnosti, žaljive.

22. Toliko o kontekstu satire, sedaj pa še o kontekstu cenzure.(13)

23. Toženec se je torej s spornimi izjavami odzval na tožnikovo cenzuro njegove oddaje, opisano v tretji alineji v točki 12 zgoraj. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da odziv ni bil adekvaten,(14) da je bil nedopusten. Tožnikovo ravnanje – omejevanje satire na javni radioteleviziji - je po oceni pritožbenega sodišča sicer vsekakor zanimiv predmet javne razprave in v tem ne deli ocene sodišča prve stopnje, a na odločitev to ne vpliva. Ne glede na to, ali je imel tožnik pristojnost storiti, kar mu toženec očita, se je moč strinjati, da je bilo njegovo konkretno ravnanje kaj klavrno in vredno javne graje oz. kritike; glede na tožnikov položaj na javni RTV vsekakor relevanten predmet za javno debato. Vendar pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča način kritike, ki si ga je izbral toženec, pretiran, nedopusten.

24. Kritike, ki jih je dolžan vsak, še zlasti nekdo, ki tako ali drugače sodeluje v javnem prostoru, torej tudi tožnik (kot urednik na nacionalni RTV), trpeti na svoj račun, niso in ne morejo a priori biti žaljive kritike. Provokativno izražanje na splošno, vključno z uporabo metafor, še ne pomeni, da nimamo opravka z resno kritiko. A uporabe žaljivih ocen, ki gredo onkraj ostre kritike, in s katerimi se osebno diskvalificira, v racionalnem javnem diskurzu ni mogoče opravičevati. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila toženčeva kritika ne le „ostra, neprizanesljiva, morda tudi nevljudna in taka, za katera bi bilo mogoče celo reči, da je z njo pokazal določeno nespoštljivost“. Bila je taka, da ni bila usmerjena v predmet javne razprave (ad rem), pač pa je prešla na osebno raven (ad personam). In to je bistvo. To je tehtnico v tem delu nagnilo v prid tožnika. Predmet žaljivk je bila oseba, ne njeno problematično ravnanje. Tu je bilo v ospredju blatenje tožnika, njegovih lastnosti, kot jih vidi toženec, ne pa vprašanja, ki zanimajo javnost (tj. cenzura satire). Predmet javne razprave je bil potisnjen v ozadje.(15) Po presoji pritožbenega sodišča so bile izjave podane z namenom zaničevanja tožnika osebno in norčevanja iz njega.

25. Pritožbeno sodišče si sicer ne predstavlja, katere izraze bi lahko označili kot nedopustno žaljive, če ne teh tu spornih. Že otrokom dopovedujemo, da ni slab človek, pač pa njegovo ravnanje. To je tudi mera sožitja v družbi.

Odškodnina:

26. Oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine med drugim tudi zaradi razžalitve časti in dobrega imena pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera to opravičujejo (1. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), ta pa ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odst. 179. čl. OZ). Ni utemeljeno pritožnikovo stališče, da škoda – to so tožnikove duševen bolečine, sploh ni nastala. Nastala sicer je, vendar je minimalna. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v ugotovitve prvostopenjskega, da se je tožnik pač slabo počutil, vse skupaj doživljal kot „nekakšno izolacijo“ in da je bil „nervozen“, kar se je poznalo v odnosih tako doma kot na delovnem mestu. V pravnem žargonu je tedaj „trpel duševne bolečine“. Tega ne pobije pritožbeno poudarjanje tožnikove izjave, da „posledic nekih konkretnih ni bilo“. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožniku prisodilo ves še sporni znesek 2000 EUR, je torej pravilna in zakonita.

Sklepno in o stroških:

27. Že iz prvega sojenja je pravnomočna odločitev, da tožnik tožencu za pravdne stroške povrne 708 EUR. Iz izpodbijane sodbe v tem delu sicer ni razvidno, ali je prvostopenjsko sodišče to že upoštevalo pri novi odločitvi o stroških. V vsakem primeru pa pritožbeno sodišče meni, da je glede na vse okoliščine primera ((ne)uspeh s tožbenim zahtevkom, (ne)uspeh s pravnimi sredstvi, potrebnost, obseg stroškov) edino pravilno, da tako tožnik kot toženec krijeta vsak svoje pravdne stroške (2. odst. 154. čl. ZPP).

28. Po povedanem in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo v delu, ki ga je izpodbijal toženec in njegovo pritožbo zavrnilo (353. čl. ZPP), odločitev o stroških pa je ustrezno spremenilo in s tem delno ugodilo tožnikovi pritožbi (3. tč. 365. čl. ZPP).

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; toženec mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe, enako pa tudi tožnik, saj je uspel samo delno glede stranske terjatve (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Ježkova nagrada je nagrada, poimenovana po Franu Milčinskem - Ježku. Podeljuje jo RTV Slovenija v želji, da bi vzpodbudila izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha (vir: Wikipedija prosta enciklopedija).

Op. št. (2): Sunday Times v. Združeno kraljestvo, Lingens v. Avstrija, Observer and Guardian v. Združeno kraljestvo, Sunday Times v. Združeno kraljestvo II, Vereinigung Demokratischer Soldaten Österrichs in Gubi v. Avstrija, Vogt v. Nemčija, De Haes and Gijsels v. Belgija, Oberschlick v. Avstrija, Grigoriades v. Grčija, Incal v. Turčija, Hertel v. Švica, Lehideux and Isorni v. Francija, Fressoz and Roire v. Francija, Bladet Tromso and Stensaas v. Norveška, Karataş v. Turčija, Sürek and Özdemir v. Turčija, Ceylan v. Turčija, Arslan v. Turčija, Gerger v. Turčija, Okçuoglu v. Turčija, Sürek v. Turčija II, Öztürk v. Turčija, Wille v. Linchenstein, Nilsen and Johnsen v. Norveška, Özgür Gündem v. Turčija, Bergens Tidende in ostali v. Norveška, Şener v. Turčija, Lopes Gomes da Silva v. Portugalska, Du Roy and Malaurie v. Francija, Jerusalem v. Avstrija, Thoma v. Luksemburg, Marônek v. Slovaška, Feldek v. Slovaška, Association Ekin v. Francija, Perna v. Italija, Dichand in ostali v. Avstrija, Unabhängige initiative informationsvielfalt v. Avstrija, Gawęda v. Poljska, Skałka v. Poljska, Scharsach and news Verlagsgesellschaft mbH v. Avstrija, Gündüz v. Turčija, Busuioc v. Moldova, Giniewski v. Francija, Malisiewicz-Gasior v. Poljska, Raichinov v. Bolgarija, Klein v. Slovaška, Kobenter and Standard Verlags GMBH v. Avstrija, Mamere v. Francija, Radio Twist, a.s. v. Slovaška, Kwiecień v. Poljska, Vereinigung bildender Künstler v. Avstrija, Lepojić v. Srbija, Filipović v. Srbija, Kuliś v. Poljska. In seveda Mladina proti Sloveniji.

Op. št. (3): Povzeto po Milmo, P., in Rogers, H.: Gatley on libel and slander, deveta izdaja. Sweet&Maxwell, London 1998, str. 91. Pojem povprečnega bralca uporabi kot relevantnega tudi Ustavno sodišče RS v primeru Up-1391/07 (S. P. proti M.), vendar ga ne opredeli.

Op. št. (4): Túrbo v prid. rabi (ȗ) 1. ki je velik: Največji nacionalni infrastrukturni projekt v zgodovini države bo dal turbo pospešek gospodarski prihodnosti države

2. ki se nanaša na skrajno, grobo obliko česa: turbo ekonomist; turbo kapitalizem; Odklanjam turbo fleksibilnost, ki jo današnja družba pričakuje od posameznika

3. ki se nanaša na turbofolk: turbo glasba; Za turbo sceno, ki se zadnja leta vali skozi naše kraje, so poskrbeli kar naši avtorji – glej tudi túrbo ... E ← agl. turbo… iz (↑)turbína (vir: Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Fran.si) Op. št. (5): Toženčevo pojasnilo ob zaslišanju.

Op. št. (6): Toženec je tu (zaslišan v prvem sojenju) morda želel namigniti, da bi bilo treba pomisliti na madžarskega metalca kladiva A. A. Op. št. (7): hómo eréctus človečnjak (vir: Slovarji Inštituta za slovenski jezik F. R. ZRC SAZU, Fran.si) Op. št. (8): Res pa je, da uporabi izraz turbo anus, ki ga kasneje izven svoje oddaje poveže s tožnikom. Za izraz falus pa ni mogoče reči, da je jasno povezan s tožnikom.

Op. št. (9): Tega se očitno zaveda tudi sam toženec, ki je na naroku 11. 5. 2011 izjavil: „Intervjuji, ki so nastali po cenzuri in diskvalifikaciji mene osebno [...] so bili izraz moje frustracije in moje stigmatizacije, ni bila satira, niso bili satira.“ Op. št. (10): Po mnenju nekaterih priznanih pravnih strokovnjakov za svobodo govora namreč tudi ne brez pridržkov. Glej npr. dr. Rok Čeferin, Upodabljanje Mohameda žali verska čustva, http://www.dnevnik.si/mnenja/komentarji/upodabljanje-mohameda-zali-verska-custva Op. št. (11): Da je nujno ločevati med satiro in siceršnjo javno (npr. novinarsko) besedo, pričajo razprave in dogajanja v zvezi s tragičnim terorističnim napadom na uredništvo francoskega satiričnega časopisa Charlie Hebdo, ker je objavil karikature preroka Mohameda. Večina medijev, ki je o dogodku poročala, ni ponatisnila niti ene od spornih karikatur. O tem več zelo tehtnih razprav v tujih medijih, glej npr. angleški Guardian: Charlie Hebdo cartoons: press strives to balance freedom and responsibility; CNN: „Respect has no place in satire. Respect belongs perhaps in journalism. We have seen, [...] various journalistic organizations make various rulings as to whether or not to reprint the offending images.„ (Harry Sheare Transcript from CNN); in mnogih drugih, glej npr. Timothy Garton Ash: Europe’s media must unite and stand against the assassin’s veto, http://www.theglobeandmail.com/globe-debate/europes-media-must-unite-and-stand-again-the-assassins-veto/article22360163/ Op. št. (12): Za primerjavo: če gledališki igralec v predstavi na odru sleče hlače in pokaže zadnjico, je to verjetno umetniški efekt. Če to stori ista oseba nekomu na ulici, gre preprosto za nepotrebno in nedopustno vulgarnost. Op. št. (13): Razlogi glede tega so v prvem sojenju umanjkali, ker so bili po prepričanju sodišča premalo konkretno zatrjevani.

Op. št. (14): Civilizacijsko izročilo, ki sicer veleva, da žalitev ne opravičuje žalitve (Iniuria non excusat iniuriam), je danes očitno nekoliko preseženo. Zato je na koncu denimo v zadevi Mladina proti Sloveniji obveljalo, da je, kratko rečeno, vulgarnost poslanca (oponašanje kvazi tipičnih homoseksualnih gest) S. P. upravičila, izzvala grobost novinarja Mladine (ki je tega poslanca med drugim označil s - prav tako izvirno - skovanko „cerebralni bankrotiranec“). Zanimivo je drugačno razmišljanje Ustavnega sodišča RS v tej zadevi v primerjavi z ocenami, ki jih je kasneje podalo ESČP. Primerjaj sodbo Ustavnega sodišča RS Up-1391/07 z dne 10. septembra 2009 s sodbo ESČP po pritožbi 20981/10 z dne 17. 4. 2014. Ustavno sodišče se v naši zadevi (in v mnogih drugih) sedaj izdatno sklicuje prav na slednjo.

Op. št. (15): Iz najnovejše judikature Ustavnega sodišča bi se dalo sicer sklepati, da mora biti izjava, da je nedopustno žaljiva, podana izključno z namenom zaničevanja. To bi lahko izhajalo iz odločbe Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 (pritožnik Z. J. P.), zlasti tč. 19 in 25. Ostrejši kriterij je morda pripisati temu, da gre za kazensko zadevo, pozornejše branje pa omogoča razumevanje, da je lahko vendarle dovolj tudi, če je predmet kritike potisnjen v ozadje in je v ospredju napad ad personam. V zadevi Up 1019/12-22 z dne 26. 3. 2015 (A. L. J. proti M. J.) se Ustavno sodišče (v svoji opombi 29) sklicuje še na actual malice standard iz ameriške sodne prakse (zadeva Gertz proti Robert Welch, Inc., 418 U. S. 323 (1974)). Po razumevanju pritožbenega sodišča ta ameriški standard iz navedene zadeve ni relevanten oz. uporabljiv, primerljiv, saj je v tisti zadevi poudarjen zato oz. tako, da njegova odsotnost v pravdah med civilnimi osebami upravičuje le dejansko („navadno“), ne pa tim. kaznovalne škode, ki je naše pravo itak ne pozna. Pritožbeno sodišče torej sodi, da je za nedopustno žalitev sicer potreben določen zaničljiv namen, da pa vendarle ni treba, da bi šlo vedno izključno za žaljiv namen.