Jedro

Sodišče samo ne more popravljati tožbenega zahtevka. V okviru postopka po 109.čl. ZPP sodišče poskrbi za odpravo formalnih napak in pomanjkljivosti, ne more pa dajati vsebinskih napotkov strankam, ker bi s tem prekršilo načelo dispozitivnosti (2. in 3.čl. ZPP). Dolžnost poučevanja neuke stranke (11.čl. ZPP) ne pride v poštev glede na kvalificirano zastopstvo tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da je bil predmet prodajne pogodbe z dne 1.2.1974, ki sta jo sklenila I. S. in tožena stranka, 24 m2 pritličnih prostorov stanovanjske hiše J. na D. št. 8 in da je 74,78 m2 prostorov v tej stavbi predmet denacionalizacijskega postopka. Ugotovilo je, da v denacionalizacijskem postopku med strankama ni spora o tem, kolikšna površina prostorov je bila predmet prodaje in kolikšna predmet nacionalizacije. Zato ne obstoji pravni interes za ugotavljanje tega dejstva.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep prve stopnje. Tako je odločilo, ker tožeča stranka ne toži na ugotovitev, kateri del stanovanjsko-poslovne stavbe J. na D. št. 8 je bil predmet prodaje, za kar je bila napotena na pravdo, temveč zahteva ugotovitev površine prodanih prostorov, kar pa med strankama ni sporno.

Proti temu sklepu vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sklicuje se na sklep sodišča druge stopnje opr. št. II Cp 1435/94 z dne 24.8.1994, po katerem je treba v nadaljnji pravdi vsekakor ugotoviti, v katerem delu pritličja se nahajata prostora, ki sta bila v površini 24 m2 odkupljena z nesporno kupoprodajno pogodbo. Izraža začudenje, da je isto sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo drugače. Sklicevanje na 288.čl. zakona o pravdnem postopku pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi s tem meni, da na glavni obravnavi ni več dopustno zavreči tožbe. Meni, da se s takim odločanjem delajo tožnici nadaljnje krivice, namesto da bi bilo omogočeno, da se popravijo prejšnje. Vztraja pri zahtevi, da se o tožbi odloči meritorno in da se ji omogoči natančna opredelitev tožbenega zahtevka na podlagi izvedenih dokazov, zlasti ogleda. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in naroči prvostopnemu sodišču, da zadevo meritorno obravnava in odloči o tožbi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V postopku za denacionalizacijo zahteva tožnica vrnitev nacionaliziranega dela stanovanjsko-poslovne stavbe J. na D. št. 8 v naravi. Pri tem med tožnico kot predlagateljico denacionalizacije in toženo stranko kot zavezanko za vrnitev nacionalizirane nepremičnine ni sporno, da je bilo prejšnji lastnici M. P. nacionalizirano premoženje z odločbo ObLO B. št. 03/1-Po-37/2 z dne 23.10 1959 in sicer del zgradbe J. št. 8, stoječe na parceli št. 23/1 k.o. V. v izmeri 74,48 m2 in da je tožena stranka pridobila od prejšnje lastnice s prodajno pogodbo z dne 1.2.1974 preostali del iste stavbe v izmeri 24 m2. V tem postopku, kljub ogledu dne 26.10.1993, ki sta se ga udeležila tudi tožnica in njen pooblaščenec, ni bilo sporazuma o tem, kateri del stavbe je bil nacionaliziran in kateri je bil predmet prodajne pogodbe. V tem postopku je bila tožnica napotena na pravdo, da se ugotovi predmet nacionalizacije in predmet prodaje in sicer, kateri del stavbe je bil nacionaliziran in prodan, ne pa, kakšna je bila površina nacionaliziranih in prodanih prostorov. Prav to pa tožnica uveljavlja s tožbo v tem postopku. Toži na ugotovitev površine prodanih in nacionaliziranih prostorov, kar sploh ni sporno. Zahtevek je postavljen napačno. Če bi sodišče o postavljenem zahtevku odločilo meritorno in mu ugodilo, bi bilo s tem ugotovljeno dejstvo, ki med strankama v postopku za denacionalizacijo ni sporno. Taka sodba ne bi omogočila nadaljevanja postopka za denacionalizacijo, ker z njo ne bi bilo odgovorjeno na vprašanje, ki pa je med strankama res sporno, to je, kateri fizični del stavbe J. št. 8 je bil predmet nacionalizacije in mora biti zato vrnjen tožnici v naravi. Sodba, s katero je ugotovljena zgolj površina teh prostorov, ne pa tudi njihova lega, ne zadostuje. Na podlagi postavljenega tožbenega zahtevka pa drugače ni mogoče odločiti (1. odst. 2 čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Sodišče samo ne more popravljati tožbenega zahtevka. V okviru postopka po 109.čl. ZPP sodišče poskrbi za odpravo formalnih napak in pomanjkljivosti, ne more pa dajati vsebinskih napotkov strankam, ker bi s tem prekršilo načelo dispozitivnosti (2. in 3.čl. ZPP). Dolžnost poučevanja neuke stranke (11.čl. ZPP) ne pride v poštev glede na kvalificirano zastopstvo tožnice. Tudi pravilo materialnega pravdnega vodstva (298.čl. ZPP) ni bilo prekršeno, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi dne 11.10.1994 razvidno, da tožeča stranka ni želela popraviti tožbenega zahtevka. Za odločitev o tožbenem zahtevku, kakršnega je postavila in vzdrževala tožeča stranka, predlagani sodni ogled ne bi mogel imeti nobene koristi. Podatki o površinah nacionaliziranih in prodanih prostorov so namreč v celoti razvidni iz listin. Ogled zgolj zaradi dopolnitve tožničinih informacij pa ni dopusten. Dokazi se namreč izvajajo zato, da bi se potrdile ali ovrgle navedbe strank (219. in 227.čl. ZPP). Ne glede na to tožnici v informativne namene ogled ni bil potreben, saj je sodelovala pri ogledu dne 26.10.1993 v postopku za denacionalizacijo.

Tožeča stranka se napačno sklicuje na sklep pritožbenega sodišča z dne 24.8.1994. Tožnica sama v reviziji pravilno povzema bistveno misel razveljavitvenega sklepa, namreč da je treba ugotoviti, kaj je bilo nacionalizirano in kaj prodano, oziroma v katerem delu pritličja se nahajata prostora, ki sta bila v površini 24 m2 odkupljena z nesporno kupoprodajno pogodbo. Pomen tega pravilnega stališča drugostopnega sklepa je jasen: ugotoviti je treba, kateri prostori dejansko predstavljajo nacionalizirano in kateri prodano nepremičnino. Gre za ugotovitev lege in obsega prostorov. Tega pa tožbeni zahtevek ne obsega.

Pravni interes za ugotovitveno tožbo v okviru napotitve na pravdo res ni vprašljiv. Toda v obravnavani zadevi ne gre za to, pač pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da tožbeni zahtevek ne obsega tega, kar je bilo v postopku za denacionalizacijo sporno, pač pa dejstva, ki sploh niso sporna in za ugotovitev katerih res ne obstoji pravni interes.

Pri svoji pravilni odločitvi, da tožbo zavrže, se sklep prve stopnje res napačno sklicuje na 288.čl. ZPP. Ta določba ureja postopek na pripravljalnem naroku, medtem ko je v tej zadevi sodišče tožbo zavrglo na glavni obravnavi. Toda napačno sklicevanje na določbo 288.čl. ZPP ni razlog za to, da bi bila odločitev napačna. Sodišče namreč lahko tožbo zavrže v teku postopka kadarkoli, ne samo na pripravljalnem naroku. Predvsem pripravljalni narok ni obvezen. Mogoče je, da se okoliščine, zaradi katerih je treba tožbo zavreči, izkažejo šele po izvedbi dokazov. Tožbo lahko zavrže tudi sodišče druge stopnje (1. odst. 366. in 2. odst. 369.čl. ZPP). Zato pomisleki tožeče stranke, da po koncu glavne obravnave tožbe ni več mogoče zavreči, niso utemeljeni.

Občutek krivice, ki ga izraža tožeča stranka v reviziji, ni utemeljen in nima podlage v tem pravdnem postopku. Neuspeh v pravdi, zaradi katerega bo odloženo odločanje v postopku za denacionalizacijo, je posledica napačnega razumevanja napotitve na pravdo. Za denacionalizacijo z vrnitvijo nepremičnin v naravi je potrebno ugotoviti, kateri del sporne nepremičnine je bil dejansko nacionaliziran in kateri prodan. Pri tem je izmera prostorov samo en od podatkov, potrebnih za odločitev; druge, sporne okoliščine pa so položaj prostorov, razporeditev, dostop in podobno, kar vse je potrebno za odločitev o vrnitvi v naravi. O tako postavljenem zahtevku sodišče ne bo moglo odreči meritornega odločanja, kar pa je glede na sedanji zahtevek utemeljeno storilo.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).