Jedro

Zahtevek, tako kot je postavljen, bi se lahko obravnaval po stvarnopravnih predpisih, a je vprašljiva sklepčnost zahtevka. Nekateri razlogi pa kažejo na uporabo določil ZVEtL. Podlaga torej ni jasna, sodišče pa v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ni pojasnilo, na kaj je oprlo svojo odločitev. Ker se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da sta prvi in drugi tožnik lastnika poslovnih prostorov v tretjem nadstropju poslovne stavbe ... v L., stoječe na parc. št. 627/3 k. o. X, označene s številkami 107, 108, 109 in 111, vsak do 1/2; poslovnega prostora označenega s številko 104, vsak do 1/4; zemljišča v izmeri 69,12 m2 na parc. št. 625/22 k. o. X. Nadalje je ugotovilo, da je tretjetožeča stranka G. d. o. o., lastnik poslovnih prostorov v tretjem nadstropju poslovne stavbe označenih s številkami 105/106 in št. 112 do celote; poslovnega prostora označenega s številko 104 do 1/2 in zemljišča v izmeri 26,88 m2 parc. št. 625/22 k. o. X, na katerem stojijo tri parkirna mesta. Ugotovilo je še, da je nična prodajna pogodba z dne 21. 1. 2015 in sicer v delu, ki se nanaša na poslovne prostore navedene v točki 1 in 2 izreka sodbe in vsi skupaj predstavljajo solastniški delež 1/8 na parc. št. 627/3 k. o. X in ki se nanašajo na devet parkirnih mest v skupni izmeri 96 m2 in prestavljajo solastniški delež 9/32 parc. št. 625/22 k. o. X. Sodišče je ugotovilo, da naj bi bila neveljavna vknjižba lastninske pravice družbe N., v idealnem deležu do 1/8, parc. št. 627/3 in v idealnem deležu 9/32 parc. št. 625/22, obe k. o. X ter, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. Toženim strankam je tudi naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke. Z dopolnitvijo sodbe z dne 4. 8. 2016 pa je sodišče sodbo z dne 19. 5. 2016 dopolnilo s skico parkirišč oziroma zemljišča s parc. št. 625/22 k. o. X, ki je priloga sodbe.

2. Zoper sodbo in zoper dopolnilno sodbo sta se pritožili toženi stranki. Pritožujeta se iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3. Prvotožena stranka navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe 214. člena ZPP in tudi ustavna procesna jamstva iz 22. člena Ustave. Navaja, da je napadana sodba zanjo presenečenje. Sodišče ni zaslišalo strank in prič, večino razlogov pa je sodišče enostavno prepisalo iz vlog tožečih strank. Meni, da je prekršilo prepoved arbitrarnega sojenja oziroma pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS). Sodišče se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je tožba tožeče stranke nesklepčna. Sodbi pa tudi ni bila priložena skica, na katero se sklicuje. Tožbeni zahtevek se mora glasiti na elaborat parcelacije (ki ga ni), izrečene sodbe v zemljiški knjigi ni mogoče izvesti. Ugotovitveni tožbeni zahtevek ne vsebuje komponente etažne lastnine, to je identifikacije posameznega dela z določeno opredelitvijo solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču (zahtevek je le na ugotovitev lastnine posameznih poslovnih prostorov). Tožba bi morala zajeti tudi vse ostale (dejanske) etažne lastnike stavbe, kot nujne sospornike. Pritožnica pa tudi trdi, da dejanska etažna lastnina ni vzpostavljena. Nadalje očita sodišču, da je točko 13 prepisalo iz rimske III pripravljalne vloge tožečih strank (sodišče je tožeči stranki priznalo vtoževane idealne dele kljub temu, da višine ni utemeljilo). Prav tako ni pojasnilo, kako naj bi prišlo do pravnega nasledstva po E., d. o. o. in tudi zato je tožba nesklepčna. Medsebojno se izključujeta dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in tožbeni zahtevek za izvorno pridobitev lastninske pravice. Tožeče stranke tudi nimajo neposrednega zahtevka na izstavitev z. k. dovolila, saj je med pravnim prednikom tožečih strank in tožečimi strankami šlo za nasledstvo na podlagi pravnih poslov v okviru likvidacije pravnega prednika (singularno pravno nasledstvo). Pa tudi sicer je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaran. Ni trditev, da naj bi se pravni prednik prvotožene stranke pravnemu predniku tožečih strank zavezal izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za idealni delež do 1/8 oziroma 9/32 parcele, pač pa je kupil točno določene poslovne prostore. Če ni kupil idealnih deležev, ne more imeti zahtevka na izstavitev z. k. dovolila za idealne deleže. Kar se tiče parkirnih prostorov pritožba navaja, da prvotožena stranka drugotoženi ni prodala tistega dela parcele št. 625/22 k. o. X, pri katerem tožeča stranka uveljavlja svojo domnevno lastninsko pravico. Pri solastninskem deležu je vpisana firma U. p. o. (ta firma ni tožena). Povedano tožeče stranke niso prerekale in bi sodišče navedbe moralo šteti za resnično (sklep o začasni odredbi II Cp 2942/2015). Sodišču nadalje očita, da ni razlikovalo med priposestvovanjem solastnine in priposestvovanjem dela stavbe. Terjatev tožečih strank v odnosu do E. d. o. o., še ni zapadla, saj iz sporazuma o prenosu lastninske pravice izhaja, da je najprej potrebno vzpostaviti etažno lastnino. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo. Sprejelo je stališče tožeče stranke, da sta toženi stranki zasledovali nemoralni namen, a je poudariti, da sodišče navedb prvotožene stranke v zvezi z resničnim namenom pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 21. 1. 2015 ni dokazno presojalo, niti jih ni vzelo na znanje, zato je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Poudarja, da s formalno spremembo lastništva pri parc. št. 627/3 k. o. X, ni prišlo do posega v lastninsko pravico tožečih strank v posameznih poslovnih prostorih v stavbi in ji poslabšalo pravnega položaja tožečih strank. Vse bi se lahko uredilo v nepravdnem postopku po ZVEtL, pa tudi, če bi bil tožbeni zahtevek pravilno oblikovan, bi toženi stranki zahtevek pripoznali, saj nimata nemoralnega namena. Sodišče nadalje v isti točki razlogov sodbe enkrat ugotavlja, da naj bi se prenesla lastninska pravica pri posameznih poslovnih prostorih, drugič pa, da do prenosa ni prišlo. Posledično nepravilni odločitvi o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških.

4. Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je zahtevek pod točko I izreka sodbe v celoti napačen, saj se zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice zaradi priposestvovanja in zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila izključujeta. Tožeča stranka z izbrisno tožbo ne more uspeti. Zahtevek pod točko I in II izreka je nesklepčen in neizvršljiv. Izvršljiv je le zahtevek, ki vsebuje vse podatke, ki omogočajo zemljiškoknjižni vpis. ZZK-1 v 31. členu določa, da je podlaga za vpis lastnine, v kateri je nepremičnina označena z identifikacijskim znakom. V tej zadevi bi moral biti izdelan elaborat za vpis stavbe v kataster stavb. Ker tega ni, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Skice, ki jo je sodišče priložilo k dopolnilni sodbi ZEN, ne predvideva. Razlog za ničnost pogodbe je materialnopravno zmoten in ne vzdrži pravne presoje (predmet pogodbe naj bi bila neobstoječa pravica). Tudi, če bi šlo za dvakratno prodajo, prodaja sama po sebi ni nična. Obrazložitev sodišča je pavšalna in se je ne da preizkusiti. Poudarja, da je tudi sporno parcelo kupila v paketu brez goljufivega namena. Sodba nima nobenih navedb v čem oziroma zakaj naj bi prvotožena stranka prevarala oziroma ogoljufala tožeče stranke. Opozarja, da ni mogoče ugotoviti priposestvovanja na eni strani in izstavitve z. k. dovolila na drugi. Zahtevek za izstavitev z. k. d. dovolila, pa je tudi zastaran. V posledici napačne odločitve glede glavne stvari je napačna tudi odločitev o stroških.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, zavrača pritožbene navedbe toženih strank in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Slediti je pritožbama ki očitata, da sodba sodišča prve stopnje dejansko sploh ni obrazložena tako kot to predvideva določilo 8. člena ZPP. Sodišče ni navedlo, zakaj določena dejstva šteje za dokazana. Dokazov ni presojalo, ne vsakega posebej in ne vseh skupaj. Drži tudi, da je določen del enostavno prepisalo iz vlog tožečih strank (npr. točka 13 in 17 obrazložitve prvostopne sodbe). Sodišče je v obrazložitvi tudi prihajalo samo s seboj v nasprotje.

8. V skromni obrazložitvi sodbe sodbe sodišča prve stopnje ni jasno opredeljena podlaga zahtevka in razlogi zanjo. Nekatere navedbe kažejo na to, da so uporabljene stvarnopravne določbe, druge pa, da gre za ZVEtL. Poudariti je, da so za vsako od teh določb relevantna različna dejstva, ki pa jih sodišče ni pojasnilo.

9. Zahtevek, tako kot je postavljen, bi se lahko obravnaval po stvarnopravnih predpisih, a je vprašljiva, tako kot utemeljeno zatrjujeta pritožbi, sklepčnost zahtevka. Nekateri razlogi pa kažejo na uporabo določil ZVEtL. Podlaga, kot že prej povedano, ni jasna, sodišče pa v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ni pojasnilo, na kaj je oprlo svojo odločitev. Ker se do vsega tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodbo je bilo, po vsem povedanem, potrebno v celoti razveljaviti in se zadeva vrača prvemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do zgoraj izpostavljenega in pozvati tožečo stranko, da natančneje pojasni svoje trditve in nato postavi tudi ustrezen zahtevek v tem postopku oziroma nadaljuje (sproži) postopek po ZVEtL. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo predlogu pritožbe, da zadevo dodeli drugemu sodniku, ker za to nisi izpolnjeni pogoji iz 356. člena ZPP (glej komentar k 356. členu ZPP, tretja knjiga, stran 459).