Jedro

Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni zaslišalo priče E. E. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da priče, ki ni pristopila zaradi zdravstvenih težav (to ni razlog za zavrnitev izvedbe dokaza), ni zaslišalo, ker to po oceni sodišča za odločitev ni potrebno. Zakaj zaslišanje priče ne bi bilo potrebno, ni jasno. Sodišče sicer predlagani dokaz lahko zavrne, če ta ni predlagan za dokazovanje odločilnih dejstev, vendar pa je zaslišanje priče E. E. vsekakor predlagano za dokazovanje odločilnega dejstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 ter 1.575,44 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožnica navaja, da sodba nima utemeljene in prepričljive dokazne ocene, zaradi tega pa tudi ne razlogov o odločilnih dejstvih o tem, ali je bila v avgustu 2010 sklenjena posojilna pogodba, o zapadlosti in o tem, zakaj predstavlja njeno nakazilo 1.000,00 EUR delno vračilo posojenega zneska. Pritožnica izpodbija dokazno oceno izpovedi A. A., smiselno očita kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko izpostavlja, da je sodišče prve stopnje njegovo izpoved napačno povzelo. Pritožnica zaključuje, da je priča potrdila le prisotnost ob izročitvi gotovine, ne pa ob sklepanju posojilne pogodbe. Tožnica bi morala do stopnje prepričanja izkazati sklenitev posojilne pogodbe, pa ji to ni uspelo.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do soočenja A. A. in tožene stranke, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je tudi napačno ocenilo, da toženka ni uspela dokazati, da je priča A. A. v intimni povezavi s tožečo stranko. Ne drži, da so priče B. B. C. C. in Č. Č. izpovedovale le o govoricah. Njegova izpoved nedvomno ni verodostojna. Glede izpovedi D. D. pa pritožnica izpostavlja, da ta ni vedel, zakaj si je tožnica od njega izposodila denar, poleg tega pa je izpovedal tudi, da si je denar izposojala večkrat. Toženka je dokazala, da v letu 2010 ni obnavljala stanovanja. Ker je tožnica trdila, da ji je denar posodila za obnovo stanovanja, tožnica ni izkazala potrebe tožene stranke, da bi si izposodila denar. Tožnica namena posojila, ki ga je sama zatrjevala, ni dokazala.

Sodba je neobrazložena v delu, ko sodišče ugotavlja, da plačilo 1.000,00 EUR, opravljeno 4. 1. 2011, predstavlja delno vračilo posojenega zneska in ne vračila posojila za konja I., kot je to navajala in dokazovala tožena stranka. To izhaja iz predloženih bančnih izpiskov. Toženka je v zvezi z nakupom kobile Iskra, načinom plačila kupnine, vlogo tožeče stranke pri nakupu ter ostalih okoliščinah nakupa, predlagala tudi zaslišanje priče E. E., a sodišče dokaznemu predlogu ni sledilo. Priča E. E. bi nedvomno potrdil navedbe tožene stranke, da je do nakupa kobile prišlo jeseni 2010, da je pri tem sodelovala tožeča stranka in da je bilo med pravdnima strankama in njim kot prodajalcem dogovorjeno, kako se bo poravnala kupnina. Ta vprašanja so za presojo v obravnavani zadevi bistvenega pomena, sodišče je zagrešilo kršitev, s tem pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priča E. E. bi potrdil, da predstavlja nakazilo 1.000,00 EUR s 4. 1. 2011 del kupnine za kobilo oziroma vračilo posojila za kupnino.

Sodba nima prav nobenih razlogov o tem, zakaj je posojilo zapadlo konec avgusta 2011. Toženka ponavlja, da bi bilo od povprečno skrbnega človeka pričakovati, da ob posojilu tako velike vsote denarja ravna bolj skrbno. Izpostavlja, da pritožnica ni predložila nobenih dokazil o obstoju posojilnega razmerja, o tem, da je sploh razpolagala s posojenim denarnim zneskom, zlasti pa o tem, da je bilo dogovorjeno, da tožena stranka denar vrne v avgustu 2011. 3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka, ki zahteva plačilo 5.000,00 EUR, trdi da je toženki v avgustu 2010 posodila 6.000,00 EUR za obnovo stanovanja, da sta se dogovorili, da ji bo toženka denar vrnila čez eno leto in, da ji je 1.000,00 EUR vrnila 4. 1. 2011, preostanka pa ne. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je dokazno breme o tem, da je tožnica toženki posodila 6.000,00 EUR, na tožeči stranki. Obrazložilo je, da sta obe pravdni stranki izpovedali prepričljivo, zato na podlagi njunih izpovedb ne bi moglo sprejeti odločitve, da pa je sodišče prepričala izpoved A. A., ki je povedal, da je videl, da je tožnica toženki v avgustu 2010 izročila 6.000,00 EUR.

6. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, da so vse priče (B. B., C. C. in Č. Č.) o intimnem razmerju med pričo A. A. in tožnico izpovedovale le na podlagi govoric, res nasprotuje zapisu v sodbi, da je Č. Č. izpovedala, da je to vedela po njunem obnašanju (ki je sodišče prve stopnje dokazno sploh ni ocenilo). Vseeno pa velja poudariti, da intimno razmerje med pričo in tožnico še ne pove ničesar o verodostojnosti pričine izpovedi. Večja vrzel izpodbijane sodbe je v tem, da sodišče prve stopnje trditev in izpovedi ene in druge pravdne stranke ni celovito ocenilo, da se ni opredelilo do številnih trditev tožene stranke in do nekaterih od predloženih listinskih dokazov (potrdili o plačilih s 4. 1. 2011) ter da dokazna ocena izpovedi prič ni celovita (8. člen ZPP) ter obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

7. Tožničine tožbene trditve o tem, zakaj je toženka rabila denar in o (predčasni!) vrnitvi dela posojenega so pomembne zato, ker ob odsotnosti pisne posojilne pogodbe ali potrdila o prejemu denarja nakazujejo vsaj na neko finančno razmerje med pravdnima strankama (vrnitev 1.000,00 EUR) in na toženkino potrebo po denarju (obnova stanovanja).

8. Pritožnica utemeljeno opozarja, da dokazni postopek tožničinih trditev o tem, zakaj je toženka potrebovala denar, ni potrdil (dokazna ocena sodišča prve stopnje na 5 strani izpodbijane sodbe). Po eni strani sicer res drži to, kar zapiše sodišče prve stopnje, da tožnica „ni trdila, da je bilo posojilo namensko“, a po drugi strani ni mogoče mimo tega, kar izpostavlja pritožnica – ko tožnici ni uspelo dokazati, da je toženka v kritičnem času obnavljala stanovanje (oziroma je toženki uspelo dokazati nasprotno), ji tudi ni uspelo dokazati, da je toženka rabila 6.000,00 EUR. Do toženkinih trditev, da tožnica ni izkazala, da je dejansko razpolagala s toliko denarja (2.000,00 EUR naj bi imela sama, 4.000,00 EUR pa ji je posodil brat), se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa bi se moralo, saj so lahko pravno relevantne. V tej luči je pomembna tudi pritožbena trditev, da je tožničin brat izpovedal, da je tožnici večkrat posodil denar.

9. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih trditev, da njeno plačilo 1.000,00 EUR, opravljeno 4. 1. 2011, sploh ne predstavlja vrnitve dela dolga po posojilni pogodbi, za obstoj katere se zavzema tožnica. Pritožbeni očitek, da je dejansko stanje v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno, je utemeljen. Če bi se izkazalo, da je toženka 4. 1. 2011 tožnici nakazala 1.000,00 EUR zaradi poprejšnjega nakupa kobile I., bi to vsekakor pomembno vplivalo na dokazno oceno o obstoju v tožbi zatrjevanega pogodbenega razmerja, pa tudi na oceno verodostojnosti tožničinih trditev in izpovedi.

10. V zvezi s temi okoliščinami je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni zaslišalo priče E. E. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da priče, ki ni pristopila zaradi zdravstvenih težav (to ni razlog za zavrnitev izvedbe dokaza), ni zaslišalo, ker to po oceni sodišča za odločitev ni potrebno. Zakaj zaslišanje priče ne bi bilo potrebno, ni jasno. Sodišče sicer predlagani dokaz lahko zavrne, če ta ni predlagan za dokazovanje odločilnih dejstev(1), vendar pa je zaslišanje priče E. E. glede na ugovorne navedbe tožene stranke (kot je bilo že zgoraj pojasnjeno) vsekakor predlagano za dokazovanje odločilnega dejstva.

11. Nazadnje je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje prav nobenih razlogov o tem, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je terjatev zapadla 1. 9. 2011. 12. Ker je torej v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dokazna ocena v izpodbijani sodbi, pa kot utemeljeno opozarja pritožnica, ne ustreza zahtevam 8. člena ZPP, tako da je podana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljene kršitve, nato pa o tožbenem zahtevku odloči in sodbo obrazloži tako, da bodo v sodbi razlogi o vseh odločilnih dejstvih.

Op. št. (1): Glede na način izvedbe dokaznega postopka (predvsem dokaza z zaslišanjem strank) pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče sklepa, da je sodišče prve stopnje menilo, da je tako.