Jedro

Samopomoč je ravnanje, ki ga pravo le izjemoma dovoljuje. Tako ima posestnik zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest, pravico do samopomoči le, če je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se glasi, da sta toženca motila tožnika v soposesti hiše s tem, da sta dne 4.3.2000 zaklenila vrata v kleti, ki so sestavni del železnih rešetk na hodniku, v kleti razdrla stikalo za luč ter s tem tožniku preprečila dostop do glavnega vodovodnega ventila in souporabo kletnih prostorov, in da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da tožniku izročita ključe vrat v kleti, ter se jima prepove takšna in podobna motitvena dejanja. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je drugi toženec motil tožnika v soposesti hiše s tem, da je dne 4.3.2000 zaklenil shrambo v hiši in mu s tem onemogočil souporabo kopalnice in shrambe, drugemu tožencu pa je naložilo, naj tožniku izroči ključ shrambe ter mu s tem omogoči nemoten vstop v navedene prostore in njihovo nadaljnjo souporabo, ter mu prepovedalo bodoče motenje. Zavrnilo pa je zahtevek proti drugemu tožencu, ki se nanaša na motenje z zaprtjem vodovodnega ventila in zaklepanjem kopalnice, kakor tudi v celoti zahtevek proti prvemu tožencu. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, naj prvemu tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 114.589,29 SIT, drugemu tožencu pa v znesku 58.896,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da se sklep o začasni odredbi z dne 9.6.2000 v celoti v razveljavi glede prvega toženca, zoper drugega toženca pa glede izročitve ključev od kopalnice in od v kleti postavljene železne ograje oziroma rešetke. Proti takšnemu sklepu sta se pritožila tožnik in drugi toženec, vsak v delu, v katerem z izpodbijanim sklepom ni uspel. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj ga v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje zmotno ni ugotovilo motenja s strani prvega toženca. Ta nikoli ni ugovarjal pasivne legitimacije in ni navajal, da pri spornih dogodkih ni bil udeležen. Že iz pripovedovanja prvega toženca izhaja, da je cilj obeh tožencev tožnika spraviti od doma, kar kaže tudi že vložena tožba na izpraznitev. Tožnik se ne strinja, da je uspel le z 20% zahtevka proti drugemu tožencu. Tožbo je vložil zaradi protipravnega in samovoljnega ravnanja toženih strank, ki sta mu preprečili uporabo kopalnice, tako da je ostal brez osnovnih pogojev za bivanje. V tem bistvenem delu zahtevka je uspel, medtem ko z ostalim delom niso nastali dodatni stroški. Sodišče prve stopnje tudi nekritično verjame tožencema, da je tožnik namerno povzročil poplavo v kopalnici. Zmotno je zavrglo zahtevek glede motenja z rešetko in s stikalom za luč. Z modifikacijo zahtevka je tožnik le uskladil prvotni tožbeni zahtevek, pri čemer je bilo nedvomno ugotovljeno, da sta toženca spornega dne tudi zaprla vodo ter vrata v kleti, ki so del železnih rešetk in razdrla stikalo za luč. Drugi toženec se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani del sklepa spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da njegovo ravnanje nima znakov samopomoči. Tožnik je puščal vodo in mašil odtoke, drugi toženec pa je ravnal sočasno. Grozila je neposredna škodna nevarnost, da bosta poplavljeni kopalnica in shramba ter namočena električna napeljava. Ukrepanje je bilo nujno in ustrezno. Poleg tega so bila vrata zaklenjena le nekaj dni, kar je razvidno iz zaslišanja prič Metke in Vinka ml. Ključ je bil posredovan sodišču po zaključku glavne obravnave. Namen drugega toženca je bil, da bi kontroliral tožnikovo uporabo kopalnice v izogib nastajanja škode, ni pa ga hotel ovirati pri njeni uporabi. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), in je ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo vsa odločilna dejstva, tako da sodišče druge stopnje v celoti sledi njegovim razlogom tako glede odločitve o glavni stvari kot o začasni odredbi. O tožnikovi pritožbi: Sodišče prve stopnje je pravilno kot prepozno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik navajal, da sta ga toženca motila s tem, da sta dne 4.3.2000 zaklenila vrata železnih rešetk v kleti in razdrla stikalo luči. Tožnik je tožbo vložil 13.3.2000, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bila rešetka postavljena najkasneje 28.12.1999, stikalo pa razdrto od avgusta 1999, ko je v električno napeljavo udarila strela, kar je bilo tožniku že takrat znano, saj je vsak dan vstopal v hišo prav skozi klet. Tožbo je torej v tem delu vložil po izteku tridesetdnevnega roka, določenega v 77. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Čeprav je tožnik dne 25.5.2000 tožbeni zahtevek tako spremenil, da je kot motitveno ravnanje z dne 4.3.2000 namesto same postavitve rešetke navedel, da je bila ta takrat zaklenjena, je tudi takšna tožba prepozna. Sodišče druge stopnje tako zavrača tožnikove pritožbene navedbe, da gre ves čas za isti tožbeni zahtevek, saj je iz njegovih navedb v spisu razvidno, da gre za dve različni ravnanji in časovno različna dogodka, s tem pa tudi za različni dejanski podlagi dveh zahtevkov. Ob tem je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da so bila vrata v rešetki prav tako zaklenjena že ves čas od njene postavitve dalje, tako da je tožba prepozna, četudi bi se zahtevek od začetka glasil, kot se glasi po spremembi. Sodišče prve stopnje je nadalje v preostalem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu. Tožeča stranka mora dokazati obstoj vseh dejstev, od katerih je po materialnem pravu odvisna utemeljenost zahtevka, tako tudi, da je motilno ravnanje storil oziroma pri njem kakorkoli kot pri svojem sodeloval prav prvi toženec. Glede na razloge sodišča prve stopnje (zlasti ob tem, da je imel ves čas edini ključ od vrat, ki vodijo v kopalnico, drugi toženec) tožniku to ni uspelo. Zgolj na podlagi tožnikovega sklicevanja, da je drugi toženec, ko je bil zaslišan, pripovedoval v prvi osebi množine in da je cilj obeh tožencev, da se tožnik izseli iz hiše, očitano ravnanje prvemu tožencu ni dokazano, saj gre za povsem posplošeno sklepanje. Sodišče druge stopnje ne dvomi niti v ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca tožnika nista motila s tem, ko sta zaprla ventil za vodo. Tako sta ravnala neposredno ob poplavi in le za toliko časa, kot je bilo potrebno, da sta se prepričala, ali ni počila cev. Pri tem je brez pomena, ali je tožnik poplavo povzročil namenoma ali je do nje prišlo po naključju. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Tožnik je v pravdi uspel le z delom zahtevka, ki se nanaša na motilno ravnanje z zaklepanjem vrat, ki vodijo v kopalnico. S tem je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena. Res je bil interes dolžnika, da se mu omogoči uporaba kopalnice, vendar je v zvezi s tem navajal več motilnih ravnanj in glede vsakega od njih je bilo potrebno opravljati procesna dejanja, čeprav se je v postopku izkazalo, da je upravičen le do varstva pred enim od teh ravnanj. Kriterij uspeha v pravdi je tako pri odločitvi o pravdnih stroškov pravilno uporabljen. O pritožbi drugega toženca Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da drugi toženec s tem, da je zaklenil vrata, ki vodijo v kopalnico, ni storil dejanja dovoljene samopomoči. Samopomoč je ravnanje, ki ga pravo le izjemoma dovoljuje. Posestnik oziroma soposestnik ima pravico do samopomoči zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest oziroma soposest samo, če so izpolnjeni vsi v določbi 76. člena ZTLR našteti pogoji: da je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Četudi je tožnik, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, res povzročil poplavo v kopalnici, ravnanje toženca nima prej navedenih lastnosti. Za utemeljenost zahtevka tudi ni odločilna navedba drugega toženca in s tem ne izpovedbi prič, da so bila vrata zaklenjena le nekaj dni, saj hkrati drugi toženec sam navaja, da je njegov namen nadzirati tožnika pri uporabi kopalnice. S tem, ko drugi toženec sam razpolaga s ključem in tožnik nima na enak način dostopa do kopalnice, je že oviran pri izvrševanju dejanske oblasti nad njo, kar je v nasprotju z njegovimi upravičenji soposestnika. Zato ni utemeljen le zahtevek na prepoved nadaljnjih motenj, temveč tudi za izročitev ključa. Sodišče druge stopnje ni posebej odgovarjalo na tiste pritožbene navedbe, ki niso odločilne za preizkus izpodbijane odločbe. Obe pritožbi je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.