Jedro

V 10. členu splošnih pogojev je v točki 2 d določeno, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, gre za domnevo o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, ki pa je izpodbojna. Zavarovanec lahko vselej dokaže tudi nasprotno. Tožeči stranki pa je ta dokaz uspel, saj sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik v času nastanka zavarovalnega primera ni bil pod vplivom alkohola. Materialnopravno pa je pravilno tudi stališče, da opustitev dolžnosti, ki jih ima zavarovanec po 24. členu pogojev (v obravnavanem primeru takojšnjega obvestila zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera), nima za posledico izgube zavarovalnih pravic, ampak le odškodninsko odgovornost zavarovanca za morebitno škodo, ki bi jo imela zavarovalnica zaradi takšne zavarovančeve opustitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 380.835 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 63.164 SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni sporno, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska, ob sklenitvi pogodbe pa so ji bili izročeni tudi splošni pogoji. Te pa sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili. Ker tožeča stranka prometne nezgode ni takoj prijavila policijski postaji, je izgubila zavarovalne pravice. S tem se je namreč izognila preiskavi, to pa ima za posledico, da obvelja domneva, da je bila v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola. Ker je tožeča stranka ravnala v nasprotju s 24. členom splošnih pogojev, velja domneva iz 10. člena teh pogojev. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje glede določb splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju pogoji) je pravilna. Obširnim in materialnopravno pravilnim razlogom pritožbenega sodišča ni kaj za dodati. V 10. členu pogojev je v točki 2 d določeno, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, gre za domnevo o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, ki pa je izpodbojna. Zavarovanec lahko vselej dokaže tudi nasprotno. Tožeči stranki pa je ta dokaz uspel, saj sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik v času nastanka zavarovalnega primera ni bil pod vplivom alkohola. Revizijske trditve, ki to ugotovitev nižjih sodišč izpodbijajo, predstavljajo izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Materialnopravno pa je pravilno tudi stališče, da opustitev dolžnosti, ki jih ima zavarovanec po 24. členu pogojev (v obravnavanem primeru takojšnjega obvestila zavarovalnice o nastanku zavarovalnega primera), nima za posledico izgube zavarovalnih pravic, ampak le odškodninsko odgovornost zavarovanca za morebitno škodo, ki bi jo imela zavarovalnica zaradi takšne zavarovančeve opustitve.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (392. člen ZPP).