Jedro

Razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin ne more uspešno zahtevati pogodbenik, ki mu je bilo s sodno odločbo v drugi pravdi naloženo, da mora skleniti pogodbo, pa se po tem ni ravnal in tudi ni hotel sprejeti kupnine, čeprav so se cene spremenile tako, da pogodba ne ustreza več takratnim pričakovanjem.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne.

Revizija zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem odločanju s sodbo zavrnilo tako glavni zahtevek, po katerem naj se razveže prodajna pogodba za polovico nepremičnin vl. št. 269 k.o..., katere sklenitev je naložena tožnici s sodbo (pravnomočna je postala 24.1.1991) P 158/89 oziroma ki jo ta sodba nadomešča, kakor tudi eventualni zahtevek, po katerem naj se ugotovi, da je omenjena pogodba neveljavna in se "prisilni pogodbeni odnos razveljavi". Zavzelo je stališče, da se tožnica ne more sklicevati na spremenjene okoliščine v smislu 133. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj ni hotela sprejeti kupnine, zaradi česar jo je toženec položil na sodni depozit, niti ni hotela skleniti pogodbe. V zvezi z eventualnim zahtevkom pa, da pogodbe ne more razdreti stranka, ki zamuja z izpolnitvijo, pa tudi zahtevek je bil postavljen po preteku prekluzivnega roka iz drugega odstavka 139. člena ZOR. S posebnim sklepom je zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo zoper sodbo kakor tudi zoper sklep. Menilo je, da tožnica brez potrebe in neutemeljeno očita sodišču, da ni ugotavljalo z izvedencem spremenjenih okoliščin, saj bi se jim tožnica z izpolnitvijo naloženega lahko izognila ali jih premagala (drugi odstavek 133. člena ZOR). Tudi ne gre za zmotno uporabo 139. člena ZOR, saj ta ureja posledice očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev ob sklenitvi pogodbe in ne nesorazmerja zaradi spremenjenih okoliščin.

Tožeča stranka je vložila revizijo tako zoper sodbo kakor tudi sklep sodišča druge stopnje, in to iz razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Predlaga razveljavitev odločb drugostopnega in prvostopnega sodišča in vrnitev zadeve v razpravljanje in razsojo prvemu sodišču. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da gre za večletni spor o tem, ali ima toženec predkupno pravico po Zakonu o kmetijskih zemljiščih. Tožnica sploh ni nameravala prodati kmetijskega zemljišča, marveč ga darovati nečakinji. Izvedenec kmetijske stroke je podal mnenje že 25.2.1990, ko so cene vratolomno naraščale. Če bi tožnica sklenila takoj po izdaji sodbe 15.5.1990 sprejeti kupnino, bi si otežila svoj položaj stranke. Določbe drugega odstavka 133. člena ZOR v primeru prisilno vzpostavljene pogodbe ni mogoče upoštevati. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Tožeča stranka ni mogla biti v zamudi z izpolnitvijo obveznosti.

"Zato je tudi stališče prvega sodišča, ki ga je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, da nihanja vrednosti izpolnitev v času njihovega izpolnjevanja ne morejo biti predloženi presoji okoliščin po členu 139. ZOR." Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep pa ni dovoljena.

Revizija ne pojasni, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker revizijsko sodišče ni dolžno niti nima pravice samo odkrivati in ugotavljati takšnih kršitev (razlog iz 386. člena ZPP/77), si je glede tega neobrazložena revizija zaprla pot do uspeha. Procesna kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77), pa ni podana.

Drži, da je šlo med strankama za večletni spor o predkupni pravici, vendar ni videti, pa tudi revizija sama ne razloži, kako naj bi ta okoliščina vplivala na razsojo. Pravkar povedano velja tudi za okoliščino, da tožnica sploh ni nameravala prodati nepremičnine, marveč jo darovati nečakinji in da je do ponudbe prišlo po nepotrebnem. Ta okoliščina je bila obravnavana že v zadevi P 156/89 za razveljavitev pogodbe in za sklenitev nove. V tu obravnavani zadevi pa gre le za vprašanje razveze oziroma razveljavitve s sodbo naložene oziroma vzpostavljene prodajne pogodbe. V tej zadevi torej ni mogoče niti ni utemeljeno posegati nazaj v vprašanja razlogov za sklenitev pogodbe med toženko in njeno nečakinjo M. J., saj je bila ta pogodba razveljavljena s pravnomočno sodbo.

Res je izvedenec v zadevi P 156/89 podal mnenje 25.2.1990, vendar je bila sodba izdana prej kot v treh mesecih po tem datumu. Ugovor "starega" izvedenskega mnenja bi lahko uveljavljala tožnica v omenjeni pravdi (grajala je le, da niso bili pri cenitvi upoštevani novi predpisi, vendar s to grajo ni uspela), ne pa zdaj v tej, v kateri bi bilo pomembno izhodišče le cena, določena s sodbo v zadevi P 156/89. Tožnica je pač tvegala, ko ni sprejela kupnine takoj po izdaji omenjene prvostopne sodbe. Računati je morala s tem, da v primeru neuspeha s pritožbo, kasneje sprejeta kupnina, zlasti položena na sodni depozit, zaradi inflacije, ne bo več kljub prisojenim obrestim ekvivalent v sodbi določene kupnine. Še več, tožnica celo ob pravnomočnosti sodbe (in še pozneje) ni bila pripravljena sprejeti kupnine. Na tem svojem upiranju ne more graditi podlage za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Ko se revidentka sprašuje, kako si sodišče predstavlja pravočasno izognitev poslovnemu riziku, je pač potrebno povedati, da vsaka stranka v pravdi, ki mora po sodbi kaj plačati, ali stranka, ki ima po sodbi kaj dobiti, pa tega ne sprejme takoj, tvega, da bo z neizpolnitvijo obveznosti bodisi plačala več ali dobila manj, če se ne bodo uresničila v celoti ali delno njena pričakovanja v vloženih pravnih sredstvih.

Že v prejšnji revizijski odločbi v tej zadevi je bilo pojasnjeno stališče, da je mogoče izpodbijati (sodno) prisilno sklenjeno pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin in tako tudi na podlagi 133. člena ZOR. Za to se je zavzemala tudi tožeča stranka sama. Ker takšna pogodba "ni nekaj več", kot povzema in poudarja revizija, tudi ni videti razloga, zakaj ne bi bila upoštevna tista določba iz drugega odstavka 133. člena ZOR, po kateri ne more zahtevati razveze pogodbe tista stranka, ki bi se lahko spremenjenim okoliščinam izognila. Tožnica bi sprejela sodno določeno in ponujeno kupnino in do spremenjenih okoliščin ne bi prišlo. Sicer pa so bile že prej razložene posledice tožničinega upiranja sprejemu kupnine. Torej ne zakon sam ne kakšni drugi razumni razlogi ne branijo uporabe citirane zakonske določbe v primerih, kot je obravnavani.

Materialno pravo je potemtakem sodišče pravilno uporabilo in je tako tudi pravilno ravnalo, ko ni dokaznega postopka širilo s postavitvijo izvedenca, s katerim naj bi se dokazovale spremenjene okoliščine, ko pa se je izkazalo, da se tožnica nanje sploh ni upravičena sklicevati.

K sklepni, delno nejasni, revizijski misli pa tole: tožnica je bila v upniški zamudi, ker brez utemeljenega (objektivno gledano) razloga ni hotela sprejeti dolžnikove - toženčeve izpolnitve (prvi odstavek 325. člena ZOR). Brez nadaljnjega pa se je mogoče strinjati s stališčem pritožbenega sodišča, da je mogoče uporabiti institut čezmernega prikrajšanja le takrat, ko gre za nesorazmerje vzajemnih dajatev, ki je obstajalo ob sklenitvi pogodbe, ne pa kasneje.

Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani. Ne gre pa niti za uradno preizkušano procesno kršitev in nepravilno uporabo materialnega prava (mimo tistega, kar je uveljavljala revizija).

Neutemeljeno revizijo zoper sodbo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP/77).

Dovoljena je sicer revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le zoper takšnega, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep oziroma potrditev sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, pa ni takšne narave. Zato revizija proti takšnemu sklepu ni dovoljena (drugi odstavek 389. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77). Sodišče je zato moralo revizijo zoper omenjeni sklep zavreči (392. člen ZPP/77).