Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, ko je odločilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil sporni znesek nakazan tožencu kot posojilo in da mu je toženec znesek na tej pravni podlagi dolžan vrniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 23. 4. 2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan vrniti posojilo v znesku 31.933,31 EUR (tedaj 7,652.500,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2002 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je odločitev drugostopenjskega sodišča nezakonita, saj je sodišče s tem, ko je zavzelo stališče, da je sporni znesek 31.933,31EUR (tedaj 7,652.500,00 SIT, kar je bila tolarska protivrednost 50.000,00 CHF) tožencu izročil kot kupnino za tretjinski delež v gospodarski družbi N. d. o. o. in ne kot posojilo, napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da iz pogodbe št. SV 1081/2001, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, kot zahteva Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/1993, v nadaljevanju ZGD) za posle pridobitve poslovnega deleža v d. o. o., izhaja, da je kupnina za poslovni delež, ki ga je tožnik kupil od toženca, znašala 1.460,52 EUR (tedaj 350.000,00 SIT) in ne 31.933,31 EUR (tedaj 7,652.50.000,00 SIT, oziroma 50.000,00 CHF). Tožnik navaja, da je tedaj veljavni 71. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) določal, da v primeru, ko je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, velja le tisto, kar je v tej obliki izraženo. Kot materialnopravno napačno navaja tožnik tudi stališče sodišča, da je bila gospodarska družba vredna več, kot je znašal njen osnovni kapital, to je 8.763,14 EUR (tedaj 2,100.000,00 SIT). Tožnik poudarja, da je sodišče, ki je svojo odločitev podprlo z ugotovitvijo, da je bil vsak noj vreden vsaj 8.000,00 DEM, nojev pa je bilo vsaj 15, in da sta imela toženec in njegov družbenik M. P. še ute in ograde za noje, mešalo zasebno premoženje družbenikov s premoženjem gospodarske družbe same. Takšno naziranje ocenjuje kot očitno napačno, saj določbe ZGD premoženje gospodarske družbe strogo ločuje od premoženja njenih družbenikov. Tožnik meni, da je bilo nemogoče trditi, da je bila gospodarska družba N. d. o. o. tedaj vredna kaj več, kot je znašal njen osnovni kapital le zato, ker sta imela njena družbenika še dodatno premoženje. Sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07-UPB, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da nobena od pravdnih strank v tem postopku, posebej pa ne toženec, ni do, oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da naj bi bila gospodarska družba N. d. o. o. v trenutku sklepanja pogodbe o nakupu poslovnega deleža, to je v aprilu 2001, zaradi vlaganj družbenikov vredna več, kot je bil njen registrirani osnovni kapital. Tožnik tako meni, da so bila vlaganja v družbo bistvenega pomena, saj je nelogično, da bi nekdo za tretjinski delež v družbi, ki po registrskih podatkih nominalno znaša 2.921,05 EUR (tedaj 700.000,00 SIT) plačal dvakrat po 31.933,31 EUR (tedaj 50.000,00 CHF), kar je pomenilo 20 X več, kot pa je znašala registrirana vrednost. Tožnik poudarja, da drugostopenjska sodba v zvezi s tem nima nobenih razlogov, s čimer je bila kršena pravica tožnika do enakega obravnavanja pred sodiščem, kot tudi njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Meni pa tudi, da je sodišče o vrednosti poslovnega deleža odločalo izven trditvene podlage pravdnih strank in v njegovo škodo. Kot napačno ocenjuje tudi odločitev drugostopenjskega sodišča, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je, kot prepoznega in v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, zavrnilo njegov predlog o pritegnitvi izvedenca ekonomske stroke za potrebe ocenitve vrednosti gospodarske družbe. Tožnik meni, da je bila prvostopenjska sodba, ki pa jo je sodišče druge stopnje potrdilo, v bistvenem delu obrazložitve tudi nejasna in nerazumljiva. Sodišče je namreč navajalo, da je bila gospodarska družba zaradi nojev, ute in ograde vredna več, kot je znašal njen registrirani kapital, nato pa zavzelo stališče, da je vrednost družbe popolnoma nepomembna, če je tožnik pristal na to, da bo družbenikoma izplačal, vsakemu po 31.933,31 EUR (tedaj 50.000,00 CHF). Tožnik meni, da gre za kontradiktorno stališče, ki pa ga je drugostopenjsko sodišče potrdilo in s tem samo storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Neutemeljen je očitek, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nerazumljivi in nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, sklepa o njem, na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik tožencu nakazal znesek 50.000,00 CHF, sporen pa je bil namen tega nakazila. Tožnik je v tožbi trdil, da je šlo za posojilo in s tem prevzel materialno dokazno breme, da te trditve tekom pravdnega postopka tudi dokaže. Medtem, ko je materialno dokazno breme ves čas postopka na tožniku, pa se procesno dokazno breme med postopkom dokazovanja ves čas premešča iz ene na drugo stranko pravdnega postopka. Tožnik je v zvezi s svojimi trditvami, to je, da je bil sporni znesek nakazan tožencu kot posojilo, predlagal zaslišanje priče M. P. Ta je povedal, da je tudi sam dobil od tožnika znesek 65.000,00 CHF vendar kot posojilo, torej ni potrdil toženčeve trditve, da je prejel enako vsoto, to je 50.000,00 CHF, kot dodatno plačilo za odsvojeni delež. Vendar priča M. P. tudi ni znal pojasniti, zakaj je toženec dobil znesek 50.000,00 CHF. Tožnik je predložil tudi pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža v gospodarski družbi, v kateri je bilo navedeno, da znaša kupnina za 1/3 poslovni delež 2.921,05 EUR (tedaj 700.000,00 SIT). S tema dokazoma je prenesel procesno dokazno breme na toženca, ki pa je predlagal zaslišanje priče odvetnika Zajca. Ta je pojasnil, da je od toženca in M. P. izvedel, da jima je tožnik za odmeno za poslovni delež plačal vsakemu po 50.000,00 CHF, in sicer zato, ker naj bi bila gospodarska družba, zaradi nojev, ute in ograje, ki sta jih toženec in P. imela namen v prihodnosti tudi formalno prenesti na družbo, v resnici vredna veliko več, kot pa je znašal njen registrirani kapital. Ob ugotovitvi, da je bil znesek 50.000,00 CHF nakazan tožencu le dan pred notarsko overitvijo pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je toženec uspel procesno dokazno breme ponovno prenesti na tožnika, tožniku pa v nadaljevanju postopka ni več uspelo z gotovostjo ovreči navedenih dokazov toženca. Tako je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, ko je odločilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil sporni znesek nakazan tožencu kot posojilo in da mu je toženec znesek na tej pravni podlagi dolžan vrniti.

7. Tožnik je res predlagal pritegnitev izvedenca, ki bi ocenil dejansko vrednost gospodarske družbe, vendar pa je drugostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Pravilno je stališče drugostopenjskega sodišča, da lahko znesek, ki je v pogodbi (tudi če je ta prikrita), dogovorjen kot cena za poslovni delež v gospodarski družbi, odstopa od dejanske vrednosti cene za ta delež. Le-ta je namreč vselej sporazumno dogovorjena med družbeniki in je tako odraz njihovega interesa, ki pa ni pogojen le s trenutno realno vrednostjo poslovnega deleža, ampak lahko nanjo vplivajo tudi pričakovani bodoči donosi. Tako je neutemeljen tudi ta očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

9. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.