Jedro

ZAzil kot prosilca za azil opredeljuje tujca, ki je vložil prošnjo za azil in sicer od trenutka vložitve prošnje za azil do sprejetja pravnomočne odločitve. Da takega položaja ne bi imel tujec, ki ponovno prosi za azil, iz ZAzil ne izhaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi tožnikov zaradi protipravne omejitve gibanja in toženi stranki naložilo, da mora takoj po prejemu tega sklepa tožnike premestiti v Azilni dom.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni sporno, da so tožniki nastanjeni v Centru za tujce, na podlagi sklepa PMP Š. z dne 26.6.2007 in da so ponovno prošnjo za azil vložili 6.7.2007. Zato je treba tožnike šteti kot prosilce za azil v skladu s 4. alineo 1. odstavka 2. člena ZAzil. Tožniki imajo po presoji sodišča od vložitve ponovne prošnje za azil pa do pravnomočne odločitve o tej zadevi, status prosilca za azil in jim je mogoče začasno omejiti gibanje le na podlagi določb 27. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006). ZAzil določa (1. odstavek 45. člena), da se za nastanitev tujcev, ki so v postopku zaradi pridobitve azila, organizira azilni dom. To pomeni, da tožniki s tem, ko so postali prosilci za azil, ne morejo biti več v postopku odstranitve, kot to izhaja iz sklepa o nastanitvi v Center za tujce z dne 26.6.2007, in tako ni več pravne podlage po določbah Zakona o tujcih za njihovo nastanitev v Center za tujce. Sodišče zaključuje, da imajo tožniki status prosilca za azil, tožena stranka pa ni izdala sklepa o začasni omejitvi gibanja po 27. členu ZAzil, ampak je bil izdan le sklep o nastanitvi v Center za tujce z dne 26.6.2007, kjer se še vedno nahajajo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ne zatrjuje, da bi bili na strani tožnikov podani razlogi za začasno omejitev gibanja.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Podrobno povzema postopke v zvezi z prejšnjimi prošnjami za azil, ki so jih vložili tožniki, določbe Direktive Sveta 2005/85/ES v zvezi z inštitutom ponovne prošnje za azil in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-238/06. Po njenem mnenju ima oseba, ki po pravnomočno zavrnjenem azilnem postopku ponovno izrazi potrebo po zaščiti v Republiki Sloveniji status tujca. S pravnomočnostjo azilnega postopka oziroma po poteku roka za zapustitev države, ki je določen zaradi osebnih okoliščin, je tujec v postopku prisilne odstranitve in je nastanjen pri organu pristojnem za odstranitev iz države na podlagi 56. člena Zakona o tujcih (ZT,-UPB, Uradni list, št. 106/07). Zato je bil v skladu z ZT izdan sklep v nastanitvi v Centru za tujce. Meni, da je treba razlikovati med prošnjo za uvedbo prvega azilnega postopka in prošnjo in uvedbo ponovnega azilnega postopka. Opisuje način ravnanja s prošnjami za uvedbo ponovnega azilnega postopka, pri čemer se sklicuje tudi na sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. 1149/2006 in št. I Up 1503/2006, ter na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-238/06. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep (2. točko izreka) spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sklep odpravi ter podrejeno, da sklep odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo se tožniki ne strinjajo s stališči tožene stranke v pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v ZAzil. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZAzil daje položaj prosilca za azil tujcu, ki vloži prošnjo za azil. To izhaja iz določbe 4. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, ki kot prosilca za azil opredeljuje tujca, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve prošnje za azil do sprejetja pravnomočne odločitve. Da takega položaja ne bi imel tujec, ki ponovno prosi za azil, iz določb ZAzil ne izhaja. Zato imajo tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniki vse od vložitve prošnje za azil pa do pravnomočne odločitve v tej zadevi, status prosilca za azil. Prosilcu za azil pa je mogoče omejiti gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določbo 27. člena ZAzil, ki izrecno določa razloge za tak ukrep. Ob ugotovitvi, da obstaja kakšen od razlogov iz 27. člena ZAzil, lahko tožena stranka izreče ukrep začasne omejitve gibanja, o čemer izda ustrezen sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba in če je ta zavrnjena je mogoč upravni spor. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na odločitev Vrhovnega sodišča v sodbah št. I Up 1149/2006 in št. I Up 1503/2006, v katerih je bil predmet upravnega spora sklep, s katerim je bila na podlagi 41. člena ZAzil zavržena ponovna prošnja za azil in ne omejitev gibanja kot v obravnavanem primeru, kot tudi ne sklicevanje na stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v zvezi z določbo 41. člena ZAzil. Glede na navedeno in ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. in 82. člena v zvezi z 2. odstavkom 66. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.