Jedro

Sprememba ZVVJTO je omogočila, da je vračilo vlaganj možno zahtevati tudi v primeru, ko upravičenci ne razpolagajo z dokazili o sklenjenem pravnem poslu, ker je mogoče obstoj pravno poslovnega razmerja in pravice do vlaganj dokazovati tudi z računi in drugimi verodostojnimi listinami, če pa vlagatelj zahtevka ne razpolaga z listinami ali dokumenti, pa lahko predloži notarsko overjeno izjavo o vrsti in obsegu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep N 373/2012 z dne 21. 7. 2015 v zvezi s sklepom N 373/2012 z dne 22. 12. 2015.

Obrazložitev

1. Predlagateljica navaja, da je njen pravni prednik Sklad stavbnih zemljišč Mesta ... investiral v izgradnjo in napeljavo telekomunikacijskega omrežja na območju Mestne občine ... Območja, višina vlaganj, datum in številka računa ter izvajalci so razvidni iz priloženih finančnih kartic. Finančne kartice predstavljajo analitični izpis odlivov Sklada stavbnih zemljišč Mesta ... za gradnjo telekomunikacijskega omrežja v posameznih območjih. Predlagateljica zato zahteva plačilo v vrednosti vlaganj po Zakonu o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje(1).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom predlogu predlagateljice delno ugodilo in ji priznalo pravico do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje in nasprotni udeleženki naložilo, da je dolžna plačati predlagateljici odškodnino v višini 810.023,74 EUR v roku devetdesetih dni od dneva pravnomočnosti odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer tako, da Državno pravobranilstvo Republike Slovenije(2) v roku tridesetih dni od pravnomočnosti sklepa izvod sklepa dostavi Slovenski odškodninski družbi d.d., sedaj Slovenskemu državnemu holdingu, ki je dolžan v roku šestdesetih dni od prejema pravnomočnega sklepa poravnati obveznost. V preostalem delu je predlog zavrnilo. Prvo sodišče je še odločilo, da bo o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom.

3. Predlagateljica v pritožbi navaja, da izpodbija sklep v 2. točki in sicer v zavrnilnem delu zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi predlogu predlagatelja za določitev odškodnine iz naslova vlaganj v telekomunikacijsko omrežje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagateljica v pritožbi povzema posamezne določbe ZVVJTO (2., 3. in 8. člen ZVVJTO). ZVVJTO ne določa, da se lahko obstoj pravice do vračila vlaganj dokazuje samo s pisnim pravnim poslom, ki je sklenjen s pravnim prednikom Telekoma Slovenije d.d. ali s Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet(3). Ta pravica se lahko dokaže tudi z drugimi listinami in dokumenti, lahko pa tudi z notarsko overjeno izjavo vlagatelja o vrsti in obsegu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. DPRS je dolžno pridobiti relevantne podatke od Telekoma Slovenije d.d. oziroma na podlagi mnenja sodnega izvedenca ali sodnega cenilca oceniti vrednost vlaganj. Vsa vlaganja v telekomunikacijsko omrežje je predlagateljica opravila v korist Republike Slovenije, ki je javna telekomunikacijska omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so namenjena opravljanju telekomunikacijskih storitev, vložila kot stvarni vložek v Telekom Slovenije d.d., zato je Republika Slovenija obogatena z navedenimi vlaganji. Razlikovanje med pravnimi podlagami, na podlagi katerih so bila opravljena vlaganja v telekomunikacijsko omrežje, nasprotujejo načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic. Če pogodba o graditvi ni bila sklenjena, je do pravno poslovnega odnosa prišlo ob prevzemu zgrajenega omrežja v uporabo, saj nasprotna udeleženka izgradnje in uporabe telekomunikacijskega omrežja ne zanika. Kdo je bil izvajalec del ni pomembno, saj zakon vračila vlaganj ne omejuje na izbiro izvajalca. Ugotavljanje obstoja pravice do vračila in višine vračila po izvedencu in cenilcu zakon predvideva kot skrajno možnost. Nasprotna udeleženka je navajala, da predlagatelj ne razpolaga s pogodbo, računom ali drugo listino, ki bi se nanašal na poslovni dogovor s Telekom d.d. oziroma njegovimi pravnimi predniki, kar naj bi pomenilo, da predlagateljica ni dokazala temelja zahtevka. Predlagateljica je priložila preglednico, iz katere je razvidno, katero omrežje je predmet postopka in kdaj je prišlo v upravljanje Telekomu d.d. Telekom Slovenije d.d. je v svoji izjavi navedel, da je območje, ki je predmet postopka, prevzel v uporabo. S tem je izkazan temelj zahtevka predlagatelja, kar smiselno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 45. točki izpodbijanega sklepa, ko navaja, da se ni moglo opredeliti do obsega omrežja. Obseg omrežja pa predstavlja le spornost višine zahtevka, ne pa njegovega temelja. Izvedenca je predlagateljica predlagala le v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine, ki je bila za nasprotnega udeleženca sporna. Nasprotna udeleženka ni substancirano zanikala izgradnje in uporabe telekomunikacijskega omrežja, zato je treba trditve iz predloga za določitev odškodnine šteti, kot da niso prerekane. Ker predmet dokaznega postopka, ki se nanaša na območje uporabe ni bil sporen, je ugotovitev sodišča, da ni jasno za katera omrežja gre, nepravilna in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(4) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku(5).

4. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in predlog za določitev odškodnine v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotna udeleženka navaja, da je predlagatelj s predlogom zahteval vračilo vlaganj v višini 210.790,60 EUR, ta zahtevek pa je bil s strani DPRS zavrnjen 29. 4. 2008. Predlagatelj je na podlagi dvomesečnega roka iz 8.a člena ZVVJTO upravičen do vložitve predloga le do višine, ki jo je zahteval pred pristojnim državnim pravobranilstvom. Zahtevek predlagateljice je DPRS zavrnilo, ker predlagatelj ni izkazal, da je sklenil pravni posel s pravnimi predniki Telekoma Slovenije d.d. ali SIS. Priložene so bile le finančne kartice, ki so bile predložene po prvem naroku. Nasprotna udeleženka je zato ugovarjala prekluzijo teh dokazov. Predlagatelj je med postopkom večkrat spremenil višino zahtevka, ki je na koncu znašal 2.582.418,87 EUR in to vse na podlagi istih finančnih kartic. Telekom d.d. ni priznal, da so sporne nepremičnine v upravljanju Telekoma d.d. Predloženih kartic pa ni mogoče enačiti s pogodbo sklenjeno s Telekomom d.d. ali njegovim pravnim prednikom. Na podlagi finančnih kartic je mogoče sklepati, da so bila opravljena določena vlaganja, vendar ni dokazan temelj zahtevka za konkretni postopek. Finančnih kartic ni mogoče šteti za listino, ki dokazuje pravni posel, kot to določa 2. člen ZVVJTO. Finančne kartice predstavljajo listino, ki jo je pripravila predlagateljica sama, pri čemer so bile prvotno datirane na dan 3. 3. 2004, kasneje pa so bile datirane na dan 7. 10. 2011, zato obstaja dvom v njihovo verodostojnost. Le pogodbe bi preprečile podvajanje zahtevkov, saj bi drugače lahko tisti, ki bi imel pogodbo, kot tudi kasnejši pridobitelj nepremičnine, ki pogodbe sicer ne bi imel, lahko uveljavljal odškodnino. Glede naknadno predloženih pogodb je nasprotna udeleženka že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da so bili dokazi niso bili predloženi pravočasno. ZVVJTO je razširil možnost dokazovanja s pogodbo, računi in drugimi verodostojnimi listinami ali dokumenti, vendar le takimi, ki so sklenjeni s pravnim prednikom Telekoma Slovenije d.d., kar pa T. p.o.o., M. d.o.o., P. d.d., S. p.o. in ostali vsekakor niso.

5. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo nasprotnega udeleženca, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Neutemeljena je pritožbena trditev predlagateljice, da obstajajo nasprotja v razlogih sklepa, v delu, ki se nanaša na določitev obsega telekomunikacijskega omrežja. Sodišče prve stopnje je v sklepu pojasnilo, da so bila omrežja zgrajena in dana v uporabo Telekoma Slovenije d.d., v postopku pa je bilo sporno, v kakšnem obsegu je bilo omrežje zgrajeno z investicijami predlagateljice oziroma kakšna je bila vrednost teh investicij. Sodišče prve stopnje je v sklepu tudi pojasnilo, da je obseg in vrednost teh vlaganj ugotovilo na podlagi finančnih kartic, katerim je predlagateljica predložila pogodbe ali druge računovodske listine. V izpodbijanem sklepu zato v tem delu ni nobenih nasprotij, kot to trdi pritožba predlagateljice. Zmotne so tudi pritožbene trditve, da v tem delu nasprotna udeleženka ni dala substancirane trditvene podlage, saj je v postopku nasprotna udeleženka zatrjevala, da predlagateljica ni dokazala obsega in višine vlaganj v telekomunikacijsko omrežje in da takšnih vlaganj tudi ne dokazujejo predložene kartice.

8. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 20. 3. 2013 opravilo materialnoprocesno vodstvo in pozvalo predlagateljico, da določno opredeli zahtevek ter poda ustrezno trditveno podlago in dokaze. Narok z dne 12. 11. 2014 je bil preložen, ker je sodišče predlagateljici dalo petnajstdnevni rok, da odgovori na navedbe nasprotne udeleženke, narok z dne 21. 1. 2015 je bil preložen iz enakega razloga, tokrat na predlog nasprotne udeleženke. Tudi narok z dne 10. 4. 2015 je bil preložen na predlog nasprotne udeleženke zaradi odgovora na vlogo predlagateljice, zato so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da sodišče prvega naroka ni zaključilo vse do zadnjega naroka, ko je bil izdan izpodbijani sklep, saj so se prvi naroki prelagali, sodišče prve stopnje pa tudi ni sprejelo sklepa, da bi bil prvi narok zaključen. Že iz navedenih razlogov ni mogoče šteti, da udeleženca nista dala trditvene podlage in dokazov pravočasno, težave v dostopu in pridobivanju dokumentov iz arhiva pa so le dodatni opravičljivi razlogi, zaradi katerih za predlagateljico prekluzija dokazov ne velja.

9. Zakon o spremembah ZVVJTO-B določa, da zahtevki, ki so vloženi po roku, ki ga je določil prvi odstavek 7. člena ZVVJTO in pred uveljavitvijo tega zakona, se štejejo kot pravočasno vloženi. V postopku ni bilo ugotovljeno, da zvišani zahtevki iz naslova priznanja odškodnine ne bi bili vloženi v zakonsko določenem roku. Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da bi sodišče lahko odločalo le o višini zahtevka, kot je bil določen v predlogu, o katerem je odločalo DPRS, ki je predlog predlagatelja zavrnilo, zato so po mnenju nasprotne udeleženke izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevku pred sodiščem le v tem delu, kot to določa 8.a člen ZVVJTO in ne tudi glede zvišanega dela zahtevka. Pritožbeni razlogi nasprotne udeleženke so v tem delu zmotni, ker je zvišani tožbeni zahtevek del iste pravne podlage, o kateri je DPRS že odločalo na podlagi 8. člena ZVVJTO in zahtevek zavrnilo. DPRS je zvišanemu zahtevku nasprotovalo tudi v nepravdnem postopku, ZVVJTO pa tudi ne določa sankcije, če predlagatelj vloži predlog pri sodišču, ne da bi predhodno izpeljal postopek pred DPRS, kot to določa 7. 8. in 8a. člen ZVVJTO(6), zato tudi v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca.

10. Tožnik uveljavlja vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje po ZVVJTO, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost zahtevka za vračilo vlaganj predlagatelja v nepravdnem postopku po določbah ZVVJTO. Udeleženca v pritožbah izpodbijata tudi dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo, opozarjata pa tudi na zmotno uporabo ZVVJTO. V okviru tega pritožbenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, pravilno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je navedlo vse odločilne razloge, zaradi katerih je zahtevku iz predloga delno ugodilo oziroma zaradi katerih je predlog delno zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je sprememba ZVVJTO omogočila, da je vračilo vlaganj možno zahtevati tudi v primeru, ko upravičenci ne razpolagajo z dokazili o sklenjenem pravnem poslu, ker je mogoče obstoj pravno poslovnega razmerja in pravice do vlaganj dokazovati tudi z računi in drugimi verodostojnimi listinami, če pa vlagatelj zahtevka ne razpolaga z listinami ali dokumenti, pa lahko predloži notarsko overjeno izjavo o vrsti in obsegu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Tretji odstavek 8. člena ZVVJTO določa, če se iz predloženih podatkov ne da ugotoviti dejanskega stanja, je Telekom Slovenije d.d. dolžan predložiti DPRS opis takrat nastalega in priključnega omrežja. V primeru nepopolnih podatkov DPRS poda mnenje sodni izvedenec ali sodni cenilec.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisov Telekoma Slovenije d.d. ugotovilo, da obstoječa tehnična dokumentacija Telekoma Slovenije d.d. zajema le podatke o obstoječem stanju omrežja, katerega sestavni del je tudi omrežje, ki je predmet tega postopka. Iz teh podatkov pa ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil obseg vlaganj predlagateljice v telekomunikacijsko omrežje, ki pa je odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti predloga predlagateljice o višini izplačila iz naslova vlaganj. Na vsa ta sporna dejanska vprašanja bi lahko odgovoril sodni izvedenec s pomočjo sodnega cenilca, ki bi lahko določil obseg in s tem vrednost vlaganj v navedena območja, tega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, ker predlagateljica ni plačala predujma za izvedenca. Prvo sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu predlagateljice, da bi se pri določitvi obsega vlaganj upoštevale le računovodske kartice, saj tudi po mnenju pritožbenega sodišča finančne kartice niso samostojno prepričljiv dokaz o obsegu in višini vlaganj predlagateljice v telekomunikacijsko omrežje. Številni razlogi potrjujejo takšno sklepanje. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da so bile kartice vsakič drugačne po izgledu in zajemanju podatkov, njihovo avtentičnost pa je vprašljiva tudi zaradi prenosa podatkov v nov računalniški sistem, ob tem, da predlagateljica tudi ne ve, katere postavke je že uveljavljala, zaradi česar je posamezne zahtevke tudi umaknila. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da iz računovodskih kartic ni razvidno, ali so zajeti stroški samo za izgradnjo telekomunikacijskega omrežja, ali gre tudi za kakšne druge stroške, ki niso povezani z vlaganji v javno telekomunikacijsko omrežje. Močan dvom v verodostojnost kartic, ki jih je predlagateljica vložila večkrat med postopkom, je tudi večkratno zviševanje zahtevka za vračilo vlaganj. Ob vložitvi predloga je predlagateljica zahtevala 210.790,00 EUR, končni zahtevek pa je 2.582.418,37 EUR. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo opreti svoje odločitve zgolj na računovodske kartice, zato je upoštevalo vrednosti iz računovodskih kartic le v primerih, če je predlagateljica tem karticam predložila pogodbe, račune ali listine, iz katerih je bil razviden obseg vlaganj in višina, ki so bili izplačani izvajalcem v postopku izgradnje telekomunikacijskega omrežja za posamezno območje, ne glede na to, kdo je dela izvajal. 13. Pritožbi nista utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Predlagateljica in nasprotna udeleženka s pritožbama nista uspela, odgovor predlagateljice pa ni bil potreben, zato udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZVVJTO.

Op. št. (2): V nadaljevanju DPRS.

Op. št. (3): V nadaljevanju SIS.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZNP.

Op. št. (6): Primerjaj s sodbo VSL II Cp 215/2015.