Jedro

Pri izpodbijani odločbi gre za odmero druge (pod)vrste davka od dohodkov iz kapitala, pa tudi za odmero različnim strankam v postopku. Gre za dve različni odločbi, ki ne rešujeta iste stvari, zato pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici niso podani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance je z izpodbijano odločbo zahtevo tožeče stranke za odpravo, spremembo oziroma razveljavitev odločbe Davčnega urada Ljubljana št. DT 0610-4235/2011-26-08-220-18 z dne 12. 12. 2012 po nadzorstveni pravici zavrnilo.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se Ministrstvo sklicuje na določbe 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določajo pogoje za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici ter na vsebino zahteve tožeče stranke oziroma na dejansko stanje, podano v tej zadevi. Pri tem ugotavlja, da je bila A.A. z odločbo z dne 30. 4. 2008 nesporno odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala (na podlagi določb 93. in 97. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2) od odsvojitve lastniškega deleža v družbi B. – tožeči stranki, in sicer na podlagi napovedi, ki jo je davčnemu organu predložil A.A. Odločba je bila torej izdana na podlagi dejstev, ki so bila navedena v napovedi, na podlagi napovedi pa je davčni organ razpolagal le s podatkom, da je prišlo do odsvojitve poslovnega deleža in s podatkom o doseženem dobičku. Z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora pri tožeči stranki, pa je davčni organ odmeril zavezancu davek na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Pravno relevantna dejstva, ki jih navaja davčni organ v izpodbijani odločbi, davčnemu organu ob izdaji odmerne odločbe še niso bila znana, zato nedvomno ne gre za odločanje na isti dejanski podlagi. Šele v postopku nadzora pri tožeči stranki je namreč davčni organ ugotovil, da je bila odsvojitev deleža navidezni pravni posel, saj se je izvedla brez ekonomskega in poslovnega namena. Takšen zaključek temelji na ugotovitvi, da A.A. tudi po formalni prodaji deleža lastniško še vedno obvladuje tožečo stranko preko povezanih družb ter da je bil edini namen odsvojitve poslovnega deleža prikriti drug posel, to je izplačilo dividend, zato da se A.A. izogne davčnim obveznostim. V izpodbijani odločbi je pravna podlaga za odmero 90. in 91. člen ZDoh-2, kar pomeni, da obravnavani odločbi tudi ne temeljita na isti pravni podlagi in zato pogoji za predlagano odpravo odločbe po nadzorstveni pravici niso podani.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je fizična oseba A.A. prodajo svojega 100% deleža v tožeči stranki prijavil davčnemu organu ter da mu je davčni organ odmeril davek od dohodkov iz kapitala od prodaje deleža v skupni višini 3.725,50 EUR z odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna konec junija 2008. Kljub temu, da je bil od kupnine v znesku 260.000,00 EUR že plačan davek po navedeni pravnomočni odločbi, je davčni organ od večjega dela istega zneska, to je od zneska 240.000,00 EUR, z izpodbijano odločbo še enkrat obračunal davek od dohodkov iz kapitala. Ponovno je torej odmeril in naložil v plačilo davek od dohodkov iz kapitala, čeprav je vedel, da je od istega zneska že obračunan in plačan davek od dohodkov iz kapitala ter da je odločba že dokončna in pravnomočna. Zato je tožeča stranka vložila pobudo oziroma zahtevo za odpravo izpodbijane odločbe po nadzorstveni pravici, saj meni, da so za to izpolnjeni pogoji iz 88. člena ZDavP-2. Obenem meni, da so razlogi izpodbijane odločbe nepravilni in da nimajo podlage v veljavni zakonodaji. V tej zvezi navaja, da je bila prodaja deleža v tožeči stranki povsem transparentna ter da je davčni organ ob napovedi prejel vso potrebno dokumentacijo. Poleg tega davčni organi niso odpravili odmerne odločbe, kar bi morali storiti, če bi menili, da je v zvezi z odmero davka od kapitalskega dobička karkoli narobe. Še več, kupnina za delež je znašala 260.000,00 EUR, kot dividende pa sta davčna inšpektorja opredelila le del tega zneska, to je 240.000,00 EUR, ostali del zneska pa štela kot kupnino za delež. S tem sta priznala, da je šlo za prodajo deleža in da gre torej za odločanje o isti dejanski podlagi. Poleg tega dividende A.A. ni mogla izplačati družba C., Ciper, saj A.A. ni bil nikoli lastnik deleža v tej družbi, temveč v družbi D., kjer pa je imel v času prodaje deleža izplačane in davčni upravi prijavljene vse dividende. Namen davčnih inšpektorjev je očitno bil odmeriti davek, pa četudi nezakonito, na kar kaže dejstvo, da je bil davek naložen pravni osebi, ki je različna od tuje pravne osebe, v kateri ima delež fizična oseba in od katere fizična oseba prejme dividende in se zato davek odmeri in naloži v plačilo tej fizični osebi.

Tožeča stranka tudi ne ve, kako sta lahko davčna inšpektorja leta 2012 odločala o tem, kaj je bilo leta 2007 navidezno, saj je bila prodaja izvedena skladno s predpisi. Glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz upravnih spisov, je odločitev davčnega organa, da gre pri prodaji deleža za navidezni pravni posel, oziroma da gre dejansko za izplačilo dividend, nerazumna, nezakonita in sama s sabo v nasprotju. Dejstvo je, da ciprska družba A.A. sploh ne more izplačati dividend, saj le-ta nima deleža v ciprski družbi. Poleg tega naj bi bil del kupnine kupnina, del kupnine pa dividenda, kar je nesprejemljivo. Odločba o odmeri davka od kapitalskega dobička poleg tega ni odpravljena. Tudi ni res, da je A.A. po prodaji deleža še vedno obvladoval tožečo stranko. Obvladoval jo je šele po tem, ko je zapustil DURS in ko je kupil delež družbe C., to pa je bilo leta 2008, kar je tudi prijavil davčnemu organu. Tožeča stranka še navaja, da A.A. v času prodaje deleža ni imel niti evra neizplačanih dividend, ker si je vsako leto izplačeval dividende in od tega tudi plačal dohodnino. Zato ni podlage za zaključek, da je A.A. imel namen, da se izogne davčnim obveznostim in zato mora tožena stranka navesti, katerim davčnim obveznostim se je A.A. izognil in kaj predstavlja davčno osnovo. Dejstvo je, da tožeča stranka A.A. ni izplačala ničesar in da zato ne more plačevati odtegljaja oziroma davka od dividend. Poleg tega A.A. dividende tudi ne more izplačati niti ciprska družba, ker A.A. v njej nima(m) deleža. To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pravic s to tožbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke ter se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 88. člena ZDavP-2 davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi odmerno odločbo v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek (med drugim) v primeru, če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila stvar drugače rešena. Razlog za intervencijo po nadzorstveni pravici je torej podan, če obe odločbi pri enakem dejanskem in pravnem položaju drugače rešujeta isto upravno stvar: gre torej za istovetnost upravne stvari (objekta) in stranke (subjekta), vendar za dve različni odločbi, od katerih poznejša dokončna odločba ne more obstajati.

V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila izpodbijana odločba izdana tožeči stranki in da se z njo tožeči stranki dodatno odmeri davek od dohodkov iz kapitala. Spora tudi ni o tem, da se kot dohodek iz kapitala obdavčijo dividende ter da davek bremeni tožečo stranko kot plačnika davka. Po drugi strani pa tudi ni spora o tem, da se po pred tem izdani in pravnomočni odmerni odločbi kot davek od dohodkov iz kapitala odmeri davek od prodaje deleža v tožeči stranki in s tem od dobička iz kapitala ter da se le-ta odmeri in naloži v plačilo fizični osebi (A.A.). Pri izpodbijani odločbi gre torej za odmero druge (pod)vrste davka od dohodkov iz kapitala (davka od dividend in ne davka od dobička iz kapitala) in na drugačni pravni podlagi (na podlagi določb iz točke 6.2. in ne na podlagi določb iz točke 6.3 ZDavP-2), pa tudi za odmero različnim strankam v postopku (tožeči stranki kot pravni osebi in ne fizični osebi iz odmerne odločbe). To pa pomeni, da odločba, izdana tožeči stranki, ne po objektivnem in ne po subjektivnem kriteriju ni identična s pred tem izdano odmerno odločbo. Gre torej za dve različni odločbi, ki ne rešujeta iste stvari, zato tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici niso podani in zato tožeča stranka s svojo zahtevo ne more uspeti. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, izdane tožeči stranki, pa sodišče le še dodaja, da se le-ti rešujejo v postopku z rednimi pravnimi sredstvi ter v morebitnem postopku s tožbo zoper izdano odločbo, ter da z ozirom na povedano, za odločitev v konkretnem primeru niso pravno pomembni.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.