Jedro

Če priporni razlog nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po določbi tretjega odstavka 545. člena Zakona o kazenskem postopku (pravno mnenje vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji dne 22. in 23.6.1993). Odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi neupravičenega pripora, je torej podana.

Izrek

Revizija se v obsegu odločitve o nepremoženjski škodi (600.000 SIT) zavrže, glede zneska premoženjske škode (1.038.276 SIT) pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku zaradi neupravičenega pripora plačati odškodnino v skupnem znesku 1.638.276 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.038.276 SIT od 31.5.2004 dalje do plačila, od zneska 600.000 SIT pa od 18.4.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožena stranka je proti taki sodbi vložila pritožbo, vendar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pripor je tožniku bil odrejen zaradi izrazite ponovitvene nevarnosti, ker je zaradi storitve kaznivih dejanj prometa z mamili že bil spoznan za krivega. Sodba kazenskega sodišča, s katero je bil obsojen na zaporno kazen, je v vzporednem kazenskem postopku postala pravnomočna celo v času trajanja spornega pripora. Nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj kot podlaga za odreditev pripora ob kasnejši ustavitvi kazenskega postopka sicer ne izključuje odškodninske odgovornosti tožene stranke, vendar pa je treba ocenjevati vsak primer posebej. Pri tožniku je bila podana zelo izrazita ponovitvena nevarnost, saj je kazniva dejanja, zaradi katerih je bil odrejen pripor, že storil in je bil zanje tudi spoznan za krivega in obsojen. Končno tožena stranka tudi meni, da ni mogoče sprejeti razlage, da je tožnik zaradi pripora izgubil zaposlitev pri italijanskem delodajalcu. Po prepričanju tožene stranke izpovedba priče M. P. ni taka, da ji je mogoče pokloniti vero. Iz izpovedi navedene priče sledi, da tožnik ob dogovarjanju za delo ni povedal, da je v kazenskem postopku.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno nedovoljena, v ostalem pa neutemeljena.

Odločitev o odškodninski obveznosti tožene stranke se nanaša na dva odškodninska zneska: prvi predstavlja povračilo za duševne bolečine zaradi trajanja neupravičenega pripora v znesku 600.000 SIT, drugi pa temelji na izgubi dohodka, ki bi ga tožnik ustvaril, če bi zoper njega ne bil odrejen pripor. Ker imata zahtevka, postavljena v tožbi, različno podlago, je treba pri odločanju o dovoljenosti revizije upoštevati določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta, po kateri se presoja dovoljenost revizije, je torej opredeljena z dvema zneskoma: z zneskom 600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in z zneskom 1.038.276 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP pa je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Jasno je torej, da je revizija dovoljena, kolikor izpodbija odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, da pa ni dovoljena, kolikor izpodbija odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato je revizijsko sodišče v obsegu izpodbijanja odločitve o znesku 600.000 SIT revizijo zavrglo (377. člen ZPP), v ostalem pa jo je kot dovoljeno obravnavalo, pa je pri tem ugotovilo, da ni utemeljena.

Tožnik je bil priprt od 27.9.1995 do 27.2.1996, ko se je kazenski postopek proti njemu končal z ustavitvijo. Sklepanje, da je bil odrejeni pripor neupravičen, je torej objektivne narave, posledično pa je utemeljena tudi uporaba določb 542. člena takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94). Nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, ki služi kot podlaga za odreditev pripora, ni pravno upošteven razlog za izključitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, če pride do ustavitve postopka. Tudi okoliščina, da je tožnik že bil obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, v opisanem primeru toženi stranki ne more odvzeti odškodninske odgovornosti. Tisti, ki je bil neutemeljeno priprt, čeprav zaradi nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, izgubi pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora le tedaj, če je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Če priporni razlog nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po določbi tretjega odstavka 545. člena Zakona o kazenskem postopku (pravno mnenje vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji dne 22. in 23.6.1993). Revizijska trditvena podlaga v tej smeri ne pove nič novega, saj objektivna dejstva o odreditvi pripora in njegovi odpravi zaradi ustavitve kazenskega postopka, govorijo sama zase. Odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi neupravičenega pripora, je torej podana.

Tudi izguba na dohodku, ki bi ga tožnik ustvaril, če ne bi bil neupravičeno priprt, predstavlja njegovo škodo, za katere povračilo odgovarja tožena stranka. Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile preizkušene pred sodiščem druge stopnje, je mogoče sklepati, da je pred uvedbo pripora tožnik bil dogovorjen za zaposlitev pri delodajalcu M. P. iz Italije. Slednji je bil zaslišan kot priča in je tožbeno trditveno podlago v tej smeri potrdil - pri tem pa je tudi določno navedel, za kakšen zaslužek sta bila s tožnikom dogovorjena. Vse opisano sodi v sklop dejanskih ugotovitev, ki jih revizija izpodbija z nakazovanjem neverodostojnosti izpovedi priče M. P., po drugi strani pa z grajo dokazne ocene o višini plače, ki je med prizadetima bila dogovorjena. Poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev sicer revizija prekrije s trditvijo, da "v izpodbijanih sodbah obstajajo nasprotje o določilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v razlogih sodb z odločanjem o odškodnini za izgubljeni zaslužek ter v zapisniku o zaslišanju priče M. P. in potrdilom z dne 4.3.2002", vendar zaradi neobrazloženosti trditev o obstoju nasprotij o odločilnih dejstvih ostaja le eno možno sklepanje: tožena stranka je v opisanem obsegu vložila revizijo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.