Jedro

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika.

Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskopravnega statusa A. A. izrecno opredelilo (str. 142 sodbe) in navedlo, da zapisi o njem v izreku in obrazložitvi ne prejudicirajo njegovega položaja, njegove kazenske odgovornosti, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, saj se v obravnavni kompleksni strukturi hudodelske združbe v opisu ni moč izogniti A. A., zoper katerega je tudi še po izločitvi iz zadeve X K 5747/2020 obstajala pravnomočna obtožnica in odprt kazenski postopek z isto dokazno podlago. Nobena od sodb izdanih na podlagi pravnomočne obtožnice ni vsebovala nobene presoje konkretnih ravnanj obtoženega A. A., o katerih je sodišče odločalo z izpodbijano sodbo. O nastalih okoliščinah po priznavanju krivde posameznih obtožencev in izločitve postopka zoper obtoženca in prejudiciranju odločitve do preostalih obtožencev se je prvostopenjsko sodišče izrecno in obrazloženo opredelilo tudi v izpodbijani sodbi (strani 77 do 78), razlogovanju se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, pridružuje.

Izrek

I.Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

-v odločbi o krivdi izpusti dejanje opisano v točki I/8;

-v odločbi o kazni spremeni tako, da se obtoženemu določena kazen zapora zniža na

12 (dvanajst) let zapora

in upoštevajoč enotno kazen 2 (dve) leti zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 7555/2018 z 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7555/2018 z 23. 10. 2018, pravnomočni dne 26. 10. 2018, izrečena enotna zaporna kazen zniža na

13 (trinajst) let in 6 (šest) mesecev zapora

ter se zniža število dnevnih zneskov na 470, kar ob nespremenjenem dnevnem znesku v višini 100,00 EUR znaša 47.000,00 EUR denarne kazni

in

-se obtoženemu ne naloži v plačilo zneska v višini 43.675,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/8

II.Pritožbe zagovornikov, obtoženega ter vrhovne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in ostalih, in mu po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen 12 let in šest mesecev zapora ter na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 stransko denarno kazen v višini 500 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 100,00 EUR, to je 50.000,00 EUR, ter mu po 3. točki drugega odstavka in četrtega odstavka 53. člena KZ-1B v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1B, upoštevaje kot določene kazen zapora po tej sodbi in enotne kazni dveh let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 7555/2018 z dne 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7555/2018 z dne 23. 10. 2018, pravnomočni dne 26. 10. 2018, izreklo enotno kazen štirinajst let in štiri mesece zapora ter na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 stransko denarno kazen v višini 500 dnevnih zneskov, pri čemer znaša dnevni znesek 100,00 EUR, to je 50.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je odločilo še, da je obtoženi A. A. dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku treh mesecev in za primer, da se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno iztirjati, določilo, da bo denarna kazen izvršena tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.

2.Na osnovi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je bila obtoženemu A. A. odvzeta premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivimi dejanji, in sicer zasežena gotovina v višini 8.940,00 EUR. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče na osnovi drugega odstavka 75. člena KZ-1 obtoženemu A. A. naložilo v plačilo zneske, ki ustrezajo s kaznivimi dejanji pridobljeno premoženjsko koristi, in sicer:

-znesek v višini 17.250,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/2;

-znesek v višini 21.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/3;

-znesek 3.800,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/4;

-znesek v višini 8.950,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/7;

-znesek v višini 43.675,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/8;

-znesek v višini 21.000,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/13;

-znesek v višini 2.800,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/14;

-znesek v višini 2.800,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/15 in

-znesek v višini 8.050,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/16

izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča, zmanjšano za znesek 8.940,00 EUR, ki se nanaša na gotovino, zaseženo v hišni preiskavi dne 28. 1. 2020 na naslovu ... .

3.Na podlagi 73. člena KZ-1 je prvostopenjsko sodišče obtoženemu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona Samsung duos, IMEI 1 (...), IMEI 2 (...) z vstavljeno SIM kartico št. ... z rdečim logotipom, mobilnega telefona Samsung Galaxy S7 neznanih IMEI številk z vstavljeno SIM kartico št. ... z rdečim logotipom, mobilnega telefona Samsung model ..., IMEI številka (...) z vstavljeno SIM kartico T2 št. ... in mobilnega telefona Samsung ..., IMEI 1 (...).

4.Po prvem odstavku 55. člena in prvem odstavku 56. člena KZ-1 je prvostopenjsko sodišče obtoženemu A. A. z izpodbijano sodbo v izrečeno enotno kazen vštelo del enotne kazni, ki jo je obtoženi že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III 7555/2018 z dne 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 7555/2018 z dne 23. 10. 2018, pravnomočni dne 26. 10. 2018 ter čas pridržanja in pripora od 04.26 uri dne 28. 1. 2020 do 9.17 ure dne 20. 7. 2022.

5.Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča so se pritožili:

-Zagovornik odvetnik P. P. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter obtoženega A. A. oprosti obtožbe, podredno pa da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat.

-Zagovornik odvetnik A. P. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma sprejme sodbo, s katero izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženega oprosti "storitve kaznivega dejanja" (pravilno obtožbe), oziroma podredno zniža kazen na 6 let zapora, brez izreka denarne kazni in varnostnega ukrepa in se ga hkrati oprosti plačila stroškov postopka.

-Obtoženi A. A. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje in obtoženega A. A. oprosti obtožbe, podredno da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat.

-Vrhovna državna tožilka T. G. iz Specializiranega državnega tožilstva iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 374 ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženemu A. A. za očitano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 izreče (pravilno določi) zaporno kazen 15 let zapora ter mu nato upoštevaje kazen dveh let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III K 7555/2018 z dne 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7555/2018 z dne 23. 10. 2018, pravnomočni dne 26. 10. 2018 izreče enotno kazen 16 let in 10 mesecev zapora.

6.Pritožba državne tožilke je bila vročena obtoženemu in njegovima zagovornikoma. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obtoženega, odvetnika P. P. in A. P., ki sta pritožbenemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe.

7.Pritožbe niso utemeljene, izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče deloma spremenilo po uradni dolžnosti.

Javna seja

8.Sodišče druge stopnje je na zahtevo obtoženega in zagovornika odvetnika P. P. o seji in sestavi senata obvestilo obtoženega in njegova zagovornika ter pritožbeni oddelek SDT.

9.Na podlagi obvestila ZPKZ ... z 20. 9. 2024 o nemožnosti privedbe obtoženega, je sodišče s sklepom z 23. 9. 2024 odločilo, da se pritožbena seja opravi preko videokonference, pri čemer je bil sklep posredovan strankam.

O izhodiščih za presojo

10.Pritožbeno sodišče je pri presoji v obravnavani zadevi sledilo ustaljeni ustavnosodni presoji in praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) glede odgovorov na pritožbene navedbe, ki v zadevi niso bile relevantne, so bile neobrazložene, pavšalne in je nanje odgovorilo že sodišče v postopku na prvi stopnji oziroma se je pritožbeno sodišča v celoti strinjalo z argumentacijo in ugotovitvami sodišča prve stopnje.

11.Obrazložena sodna odločba je temeljni element poštenega sojenja, ki ga varuje 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišče mora jasno in konkretno obrazložiti razloge za svojo odločitev,

pri čemer mora upoštevati navedbe strank, njihovo dopustnost in pravno relevantnost.

Če so navedbe dopustne in pomembne, se mora sodišče do njih izrecno opredeliti v svoji obrazložitvi. Zahteva po obrazložitvi sodnih odločb instančnih sodišč je na splošno manj stroga kot pri prvostopenjskih sodiščih, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče.

V skladu s sodno prakso ustavnega

in vrhovnega

sodišča mora pritožbeno sodišče oceniti in obrazložiti vse relevantne pritožbene navedbe, povezane s ključnimi dejstvi, ter do vsakega zavzeti jasno stališče. Obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži, tj. da dovolj jasno opredeli razloge za svojo odločitev, izhaja primarno iz 22. člena URS. Poleg tega je v povezavi z dolžnostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na relevantne pritožbene navedbe, tesno povezana tudi s pravico do pritožbe iz 25. člena URS. Procesni standard za obrazložitev na pritožbeni stopnji se razlikuje oz. je nižji od tistega na prvi stopnji, predvsem zaradi razloga smotrnosti. Pritožbenemu sodišču tako ni treba izrecno obravnavati vsakršne pritožbene navedbe ali ponavljati argumentov iz prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standard obrazložitve je izpolnjen, če je jasno, da je pritožbeno sodišče upoštevalo oz. ni prezrlo zadevnih navedb. Pri tem pa pritožbeno sodišče ni dolžno odgovoriti na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preiskusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.

A. O pritožbah obtoženca in zagovornika odvetnika P. P.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika odvetnika P. P. identični, zato nanju enotno odgovarja.

O zatrjevanih kršitvah privilegija zoper samoobtožbo v zvezi s kazenskim postopkom zoper B. B.

13.Očitana kršitev privilegija zoper samoobtožbo se nanaša na kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 35134/2017 zoper B. B.

14.Pritrditi je obširnim pritožbenim izvajanjem o ustavnopravnem pomenu privilegija zoper samoobtožbo in dolžnem pravnem pouku pri prostovoljni izročitvi predmetov, kar je VS RS uveljavilo z odločbo I Ips 41786/2016 z 26. 11. 2020, ki jo v bistvenih delih pritožnika tudi povzameta. Prostovoljna izročitev predmetov, 1 kg prepovedane droge heroin, B. B. policiji pa je po vsebini relevantno drugačna.

15.Pritožnika predvsem spregledata dejstvo, da sta imela kriminalista ... in ... ob identifikaciji B. B. 10. 8. 2017 odredbo preiskovalne sodnice za opravo hišne preiskave (na naslovu kjer je B. B. prebivala), preiskavo vozila (ki ga je B. B. uporabljala) in osebno preiskavo, izdano zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1. B. B. policista nista ustavljala naključno, ko sta opazila njen avto (ki je v odredbi natančno opisan) in njo samo prihajajočo iz gozda, sta jo (pravilno) najprej identificirala (legitimirala) in jo tudi seznanila z odredbo, o čemer je v izvornem postopku sama izpovedovala: "Nakar sem jima dokument izročila, vzela sem ga iz svoje torbe, ki sem jo imela na sovoznikovi strani, mu dala dokument, nakar sta se vrnila za minutko dve in mi predočila nalog o hišni preiskavi."⁷ Tudi v tem postopku je zaslišana večkrat povsem jasno povedala, da sta ji policista še pred zasegom prepovedane droge izročila odredbo za hišno preiskavo (prepis zvočnega posnetka z 7. 9. 2021). Pri tem se policistoma nek sum ni porodil šele takrat, ko sta zagledala plastenki, temveč je takrat že obstoječ utemeljen sum izhajal iz obrazložene odredbe preiskovalne sodnice, ki je nadalje odrejala tudi, da se B. B. zaseže prepovedana droga, pripomočki in telekomunikacijska sredstva, skratka vse kar je povezano z utemeljenim sumom izvrševanja kaznivega dejanja s področja prepovedanih drog. Poziv na izročitev predmetov, dveh plastenk v katerih sta policista zaznala siv prah, za katerega sta (utemeljeno) ocenila, da gre lahko za prepovedano drogo, za katero jima je preiskovalna sodnica odrejala zaseg, se razlikuje od poziva na prostovoljno izročitev predmetov po drugem odstavku 220. člena ZKP. Po vsebini gre namreč za poziv po tretjem odstavku 215. člena ZKP, ki določa, da mora tisti, ki izvaja hišno ali osebno preiskavo na podlagi sodne odredbe, pred začetkom preiskave zahtevati od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči predmete, ki se iščejo. Ratio razlikovanja je v tem, da edicijska dolžnost in postopek z zahtevo za izročitev predpostavljata zavezančevo lastno ravnanje, hišna preiskava pa omogoča njegovo pasivnost. Osebe, ki sicer niso zavezane izročiti predmetov, morajo vseeno trpeti zaseg oziroma dejanja, kot so hišna in osebna preiskava.⁸ Prostovoljna izročitev predmetov pomeni prostovoljno podajanje izjave, aktivno sodelovanje pri zagotavljanju dokaznega gradiva zoper sebe, kar ščiti privilegij zoper samoobtožbo, zatorej mora biti izročitelj ustrezno poučen o pravici do molka, torej pravici do pasivnosti. Pravica do molka pa se ne razteza na tiste fizične dokaze, ki jih oblastni organi od obdolženca pridobijo neodvisno od njegove volje, t.j. tiste, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe. V primeru neizročitve predmetov bo namreč opravljena hišna ali osebna preiskava, pri kateri je imetnik stanovanja lahko v celoti pasiven (oziroma se mora vzdržati ravnanj, ki bi zakonito preiskavo ovirala). Namen poziva za izročitev predmetov je namreč v tem, da se imetnik stanovanja ali oseba, ki se preiskuje, z izročitvijo predmetov lahko izogne hišni ali osebni preiskavi.⁹ Navedeno razlikovanje povsem jasno izhaja tudi iz odločbe I Ips 41786/2016, ki pri tem odkaže na odločbe US in ESČP s to vsebino (točka 16 obrazložitve in opomba 7). Pritožbeno sodišče zato v tem delu zaključuje, da sta bila B. B. prepovedana droga in mobilni telefon zasežena zakonito, zakonit pa je bil tudi sicer nadaljnji postopek opravljen z njo, o čemer se je naslovno sodišče že izreklo s sklepom V Kp 5747/2020 z 15. 4. 2021, s katerim je zavrnilo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahtev za izločitev nedovoljenih dokazov. V nadaljevanju se tako pritožbeno sodišče ne opredeljujejo do obširnih izvajanj pritožnikov o teoriji sadežev zastrupljenega drevesa in izjem s tem v zvezi, saj v zadevi B. B. ni bilo nič strupenega. Pripomniti pa kljub vsemu velja, da bi po tej teoriji z izjemo neogibnega odkritja vendarle prišli do enakega rezultata, saj bi policija na podlagi odredbe preiskovalne sodnice plastenke v torbi B. B. zakonito našla ob izvedbi odrejene preiskave, zasegla pa bi ji tudi telefon z inkriminajočimi podatki.

16.Pritožnika stigmatiziranje zakonitosti pridobljenih dokazov v povezavi z B. B. še poglabljata in menita, da je prekrškovni postopek, ki so ga opravljali policisti PP Kamnik z C. C., ki naj bi osredotočal sum glede B. B. in naprej glede U. U. in še naprej do obtoženega morali tudi dokaze iz tega prekrškovnega postopka izločiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe obtoženega A. A., da se zaslišijo vsi policisti PP Kamnik, ki so z C. C. opravljali postopek, saj obramba tega predloga z ničemer ni obrazložila. Tudi s pritožbama pritožnika glede C. C. ne povesta nič več ali drugače, zgolj zatrjujeta, da je postopek z C. C. obremenjen z enakimi kršitvami kot postopek z B. B. Postopek z B. B. ni bil obremenjen z nobeno kršitvijo, za presojo morebitnih kršitev v postopku z C. C. pa bi morala pritožnika svoje navedbe ustrezno obrazložiti, da bi bilo na očitke v tej smeri sploh moč argumentirano odgovoriti.

Očitani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, nepravilna sestava senata

17.Po mnenju pritožnikov je bil sodeči senat, ki je odločal o vrsti procesnih vprašanj v tej kazenski zadevi, nepravilno sestavljen, saj je poleg petčlanskega senata (predsednik senata, sosodnica in trije sodniki porotniki) sodelovala še nadomestna porotnica, iz zapisnikov o narokih glavne obravnave namreč ni razvidno, da bi naj nadomestna porotnica ne bi bila prisotna pri posvetovanju in glasovanju sodečega senata, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18.Po pregledu spisa, zapisnikov glavnih obravnav in posvetovalnih zapisnikov z narokov glavnih obravnav, ki jih pritožba izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje:

-Glavna obravnava v zadevi se je začela s senatom pod predsedstvom sodnika Srečka Škerbca, sosodnice Katje Kmetič in sodnikov porotnikov Zorke Kovač, B. K. in Emila Lukančiča Morija. V skladu z 290. členom ZKP je predsednik sodišča ugodil zahtevi predsednika senata in kot nadomestno porotnico imenoval Majo Mlinar, ki je kot nadomestna sodnica porotnica prisostvovala glavni obravnavi vse do izločitve sodnika porotnika B. K., ki je bil s sklepom Su 385/2022 z 13. 5. 2022 izločen, nadomestila pa ga je do tedaj nadomestna sodnica porotnica Maja Mlinar.

-Glede vseh posvetovanj senata, ki jih problematizbeno sodišče, na podlagi četrtega odstavka 86. člena ZKP, s pregledom zapisnikov ugotovilo, da so zapisniki glede navzočnosti in glasovanja identični, torej brez izjeme so kot prisotni navedeni člani senata, nadomestna porotnica in zapisnikarica, podpisov (ki so povsem enaki oziroma se na pogled med posameznimi zapisniki ne razlikujejo) pa je vedno samo pet, kar pomeni, da je o posameznem sklepu glasoval petčlanski senat in ne morebiti tudi nadomestna porotnica. Senat se je zato posvetoval in glasoval v pravilni sestavi.

19.Pritožnika pravilno izpostavljata, da je bila nadomestna sodnica Maja Mlinar prisotna pri posvetovanjih senata, kar pa neutemeljeno enačita z odločanjem oziroma glasovanjem. Zgolj na podlagi okoliščine, da je bila nadomestna sodnica porotnica navzoča pri posvetovanju senata, ni mogoče utemeljeno trditi, da so bile odločitve o procesnih vprašanjih sprejete v nepravilni sestavi oziroma da je nadomestna sodnica porotnica predstavljala "nezakoniti šesti glas" pri odločanju senata. Okoliščina, da je bila nadomestna porotnica Maja Mlinar med posvetovanjem v istem prostoru kot sodeči senat, sama po sebi ne pomeni, da je sodelovala pri odločanju. Nikakršne podlage v predmetni zadevi ni za zaključek, da je (navzoča) nadomestna sodnica porotnica kakorkoli sodelovala ali posredno vplivala na odločanje senata. V prvostopenjski sodbi je to izrecno obrazloženo (točka 7 na 47. strani), t.j. da je bila nadomestna sodnica porotnica ves čas navzoča na glavni obravnavi, ni pa sodelovala pri sprejetih odločitvah. Zapisniki o glavni obravnavi v času, ko je bila Maja Mlinar še nadomestna porotnica ne dajejo podlage za drugačen zaključek, saj iz njih ni razvidno, da bi bila nadomestna sodnica porotnica v postopku kakorkoli aktivna, nenazadnje pa je njena vloga nadomestne sodnice porotnice na teh zapisnikih izrecno označena. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen.

20.Navzočnost nadomestnega sodnika porotnika pri posvetovanju in glasovanju senata predstavlja kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP, to je tajnosti glasovanja. V skladu s to določb smejo biti v prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje, le člani senata in zapisnikar, zato se mora nadomestni sodnik porotnik med glavno obravnavo (na kateri mora biti navzoč) odstraniti iz dvorane, kjer se senat posvetuje in glasuje. Če postane kateri izmed članov senata (razen predsednika senata) zadržan, se glasovanje in posvetovanje znova začne, tokrat z nadomestnim sodnikom oziroma sodnikom porotnikom.¹⁰ Vendar pa kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP v obravnavni zadevi (glede na obrazložitev zgoraj), ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo in (ne)zakonitostjo sodbe pritožnika tudi sicer nista obrazložila, kar bi bila pri uveljavljanju kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP dolžna storiti.

Očitek kršitve 339. in 355. člena, izpodbijana sodba temelji na dokazih, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi

21.Pritožnika nadalje zatrjujeta kršitev 339. in 355. člena ZKP v zvezi z izvajanjem dokazov, trdita, da izpodbijana sodba temelji na dokazih, ki med glavno obravnavo niso bili ustrezno izvedeni. Pritožbena izvajanja v tem delu temeljijo na dvoje očitkov: prvič, trajanje branja listinskih dokazov, kot je zapisano v zapisniku o glavni obravnavi, naj ne bi zadostovalo za ustrezno branje celotnega gradiva; drugič, branje naj bi bilo v bistvu formalni zapis opisa listin in ne celostna predstavitev njihove vsebine. Poleg tega pritožnika menita, da so navedbe v zapisniku glede branja spisa neresnične tudi zato, ker obramba ni podala nobenih pripomb glede prebrane vsebine listin, kar je glede na vse zatrjevane kršitve popolnoma nemogoče.

22.Pritožbena izvajanja v tem delu se nanašajo na dve skupini dokazov, tj. listinske dokaze in zapisnike o izpovedih prič iz preiskave in z glavne obravnave. Glede listinskih dokazov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predsednik senata, na podlagi drugega odstavka 339. člena ZKP, periodično odrejal, da se taksativno naštetih listin ne bere in svojo odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da se je senat z vsebino vseh listin v spisu seznanil, saj je bil članom senata (sodnikom porotnikom in sosodnici) izročen USB ključek s celotno vsebino spisa, ki so ga člani senata pregledali in prebrali in so se tako seznanili z vsebino. Obrambi je bila enako dana možnost seznaniti se s spisom tako v fizični kot elektronski obliki, kar skladno potrjujejo podatki v spisu. Četudi so bile nekatere od taksativno naštetih listin omenjene večkrat, ni jasno, kako naj bi to poseglo v pravice obrambe. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da bi tudi brez izčrpnega seznama listin ugotovitev in izjava sodečega senata, da je bil v celoti seznanjen z vsebino spisa - in da so imele druge stranke možnost, da se z njo seznanijo - zadostovalo za sklep, da so bili vsi listinski dokazi izvedeni zakonito (drugi odstavek 339. člena ZKP). Predsednik senata je 16. 9. 2021 prvič izdal sklep v skladu z drugim odstavkom 339. člena ZKP, s katerim je potrdil, da so člani senata prejeli ključek USB s celotno vsebino spisa, da so pregledali vse listine v spisu in da je bila vsem strankam zagotovljena možnost seznanitve s spisom. Zato kakršne koli nadaljnje odredbe, v katerih so bile te listine taksativno navedene, niso bile potrebne. Zoper odredbo z 16. 9. 2021 ni bil vložen noben ugovor. Obtoženi Č. Č. je na obravnavi 22. 3. 2022 vložil ugovor zoper to odredbo, vendar jo je senat obrazloženo zavrnil. Enako velja za obravnavo z 4. maja 2022, na katero se prav tako sklicujeta pritožnika.

23.V zvezi z branjem listin na glavni obravnavi 25. 8. 2021 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je senat prebral in pregledal tri kazenske spise in dve izjavi D. D., kar vse je bilo zgolj na videz obsežno, kar niti pritožnikoma ni moglo ostati neznano. Trije kazenski spisi so iz tega postopka izločene kazenske zadeve, ki se nanašajo na obsojene E. E. (XX K 10668/21), F. F. (XX K 2738/21) in D. D. (X K 8327/21), ki so vsi priznali krivdo po obtožbi - E. E. in F. F. sta sklenila sporazum o priznanju krivde, medtem ko je D. D. priznal krivdo na predobravnavnem naroku in so bili pravnomočno obsojeni. Tako je branje teh kazenskih zadev po vsebini obvestilo sodišča o priznanju krivde sostorilcev in izdanih sodbah s tem v zvezi, ki se ne štejejo za dokaze, temveč za ugotovljena pravna dejstva (presumptio iuris et de iure), ki jih ni mogoče izpodbijati. Kot sta izračunala pritožnika, je čas, porabljen za seznanitev strank s sodbami in branje obeh izjav, znašal največ 30 minut.

24.Sodišče je na glavni obravnavi 16. 9. 2021 prebralo več zapisnikov o zaslišanju prič, ki so se večinoma nanašali na priče, ki jih je sodišče že zaslišalo na obravnavah 25., 26. in 31. 8. ter 7. 9. 2021. Pritožbeno sodišče po pregledu teh zapisnikov ne vidi nobenega tehtnega razloga za branje izjav prič, ki jih je sodišče že zaslišalo in zatorej že neposredno izvajalo ta dokaz. Z izjemo zaslišanja 7. 9. 2021 - ko so bile priče G. G., H. H., I. I., J. J. in D. D. zaslišane izven glavne obravnave - so vsa druga zaslišanja prič potekala na glavni obravnavi. Pri tem so odsotni obtoženci in njihovi zagovorniki privolili v opravo glavne obravnave v njihovi nenavzočnosti, senat pa je po ugotovitvi, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, sklenil, da bo ustrezno nadaljeval postopek. Zato ni bilo treba ponovno prebrati njihovih izjav in zdi se, da je zapis o branju teh zapisnikov služil le kot obvestilo o procesnih opravilih prejšnjih narokov z navedbo listovnih številk prepisov zvočnih posnetkov izpovedi, ki so bili do takrat že izdelani. Čas, ki sta ga ocenila pritožnika, zadostuje za predstavitev izjav prič, ki so bile zaslišane izven glavne obravnave. Poleg tega pri samem obsegu ne gre spregledati, da gre za prepise zvočnih posnetkov, katerih bistvo je moč skrajšati v povzetku. Iz zapisnika ni razvidno, da bi katera koli stranka podala pripombe v zvezi z branjem teh izjav.

25.Podobna ugotovitev velja za pritožnikove pomisleke v zvezi z glavno obravnavo 28. 9. 2021 in branjem izpovedbe Preiskovalca 1. Sodišče je to pričo neposredno zaslišalo na glavnih obravnavah 21., 22. in 23. 9. 2021, ko so ji tako stranke kot sodišče predočili zapisnike o njegovi izpovedi iz preiskave ter prepise zvočnih posnetkov iz preiskave (na list. št. 6325-6413, 4403-4440 in 4441-4457). Glede na to, da so bile tako stranke kot sodišče že seznanjeni z izjavami Preiskovalca 1 iz preiskave, lahko branje prepisa na obravnavi 28. septembra 2021 obravnavamo kot postopkovno formalnost in ne kot vsebinsko vprašanje, kar pa ne pomeni, da sodba temelji na dokazu, ki ni bil izveden neposredno na glavni obravnavi. Preiskovalec 1 je bil neposredno zaslišan kar petkrat: 21. 9. 2021, 22. 9. 2021, 23. 9. 2021, 5. 10. 2021 in 15. 6. 2021.

26.Priča TD3 je bila neposredno zaslišana na glavni obravnavi 30. 9. 2021. Čeprav je bilo predstavljeno branje zvočnega zapisa njegove izpovedbe iz preiskave, ki je trajalo manj kot štiri minute, je bila s tem izpolnjena zakonska zahteva za neposredno izvajanje dokazov, saj so bile stranke in sodišče z njim seznanjene že pred njegovim zaslišanjem. Obramba obtoženega je imela ves čas postopka nemoten dostop do spisovnega gradiva v elektronski obliki. Zelo malo verjetno je, da bi bil v postopku skeniranja iz neznanega razloga izpuščen prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče TD3 v preiskavi, kot navaja pritožnik. Dne 30. 9. 2021 nobena stranka ni podala pripomb v zvezi s prepisom. Poleg tega je bila priča TD3 dvakrat neposredno zaslišana: 30. 9. 2021 in 11. 3. 2022.

27.Priča preiskovalec 2 je bila neposredno zaslišana na glavnih obravnavah 21. in 23. 12. 2021. Takrat sta bila obramba in sodišče že seznanjena z vsebino njegove izjave iz preiskave (listi 4657-4693 in 6439-6457), z njo pa je bila seznanjena tudi med zaslišanjem priča. Zato, čeprav sta pritožnika izračunala kratko branje njegove izpovedbe 23. 12. 2021, to ne vpliva na pravilnost ali zakonitost izvedenih dokazov. Preiskovalec 2 je bil neposredno zaslišan trikrat, poleg navedenih zaslišanj še 3. 2. 2022.

28.Podobna ugotovitev velja tudi za branje izjave priče TD1a. Ta je bila neposredno zaslišana na glavni obravnavi 21. 1. 2021, poznejše branje zvočnega posnetka njene izjave iz preiskave, ki je bilo vsem strankam že znano, pa ne vpliva na veljavnost ali zakonitost dokazov. Priča TD1a je bila ponovno neposredno zaslišana tudi 15. 2. 2022.

29.Branje izpovedi priče TD7 sledi zgoraj opisanemu pristopu. Priča je bila neposredno zaslišana na glavni obravnavi 25. 1. 2021. Kratko branje zvočnega posnetka njene izpovedbe v preiskavi - ki je bila vsem strankam znana - je bilo izvedeno takoj po njeni neposredni izpovedbi, pri čemer pa to ne vpliva na veljavnost ali zakonitost samega dokaza. Poleg tega je bila priča TD7 ponovno neposredno zaslišana 7. 4. 2022.

30.V zvezi z branjem izpovedbe Preiskovalca 2 med zaslišanjem 1. 2. 2022 je treba opozoriti, da je šlo za branje zvočnega zapisa z 21. 12. 2021, ko je bila priča neposredno zaslišana. Zato je bilo branje njene izpovedbe 1. 2. 2022 povsem nepotrebno in ni pomenilo nobene kršitve. Preiskovalec 2 je bil neposredno zaslišan štirikrat: 21. 12. 2021, 23. 12. 2021, 3. 2. 2022 in 10. 3. 2022.

31.Kot je bilo že pojasnjeno, pričanja Preiskovalca 1 na glavni obravnavi 15. 2. 2023 ni bilo treba prebrati. Izpoved prič G. G. in H. H. je bila tokrat prebrana brez potrebe drugič. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na svoje ugotovitve zgoraj.

32.V zvezi z branjem izpovedb prič na obravnavi 8. 3. 2022 pritožnika sama ugotavljata, da so bile vse te priče neposredno zaslišane 17. 2. 2022. Kot je bilo že navedeno, ni bilo treba ponovno brati njihovih izpovedb. Pritožnika v nasprotju s podatki zapisnika glavne obravnave tudi neutemeljeno trdita, da obtoženega Č. Č. ni zastopal zagovornik. Dejansko je Č. Č. po substitucijskem pooblastilu zastopal odvetnik S. P., ki je sodišču predložil pooblastilo.

33.Kar zadeva zatrjevana formalna branja zapisnikov izpovedi prič na naroku 10. 3. 2022, se to nanaša na izjave prič, ki so bile neposredno zaslišane 27. 1. 2022. Kot je bilo že navedeno, je bilo nepotrebno branje teh zapisnikov zgolj del procesnega povzetka zaslišanj, opravljenih 27. 1. 2022, z navedbo listovnih številk magnetograma, ki je bil do takrat izdelan (list. št. 13293-13310).

34.Sodišče druge stopnje glede branja listin in zapisnikov o zaslišanju prič ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev, ki jih navaja pritožnik, ni podana. Sodba temelji izključno na dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo.

35.Čeprav pritožnika pravilno navajata, da je treba v skladu s petim odstavkom 299. člena ZKP sklepe senata razglasiti in jih skupaj s kratko obrazložitvijo vpisati v zapisnik o glavni obravnavi, pritožnika le pavšalno omenjata, da senat svojih sklepov (nikjer ne navajata katerih točno), ki jih je razglasil na narokih, ni tudi na kratko obrazložil, s čimer uveljavljata kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnika z ničemer nista navedla kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar bi bila dolžna storiti, zgolj zatrjevanje te kršitve ne zadostuje.

36.Pritrditi je pritožnikoma, da v skladu s prvim odstavkom 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko zgolj skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Pritožbi v tej smeri se nanašata na sklep prvostopenjskega senata z 20. 1. 2022, s katerim je predlog zagovornika obtoženega Č. Č. zavrgel.

37.Sklep o prenosu krajevne pristojnosti se izda na predlog preiskovalnega sodnika, sodnika posameznika, predsednika senata ali pa na predlog obdolženca, oškodovanca, zasebnega ali državnega tožilca (drugi odstavek 35. člena ZKP). Namen predloga za prenos krajevne pristojnosti je, da se strankam omogoči predstavitev argumentov, ki po njihovem stališču utemeljujejo prenos pristojnosti na drugo stvarno sodišče. To upravičenje, tj. možnost predloga prenosa pristojnosti, pa ni neomejeno. Stranke postopka ga morajo vedno izvrševati na način, da ne pomeni zlorabe pravice. Za razliko od kršitve pravice, ki pomeni, da nekdo nosilcu pravice onemogoči izvrševanje abstraktnega upravičenja, je zloraba pravice v tem, da nosilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Pravo abstraktnega upravičenja namreč dodeljuje zato, da subjekt v njegovem okviru zadovoljuje tiste interese, ki so in kolikor so v skladu s funkcijo prava v konkretni družbi. Pravo abstraktnega upravičenja ne dodeljuje za zadovoljevanje kakršnihkoli interesov, pač pa gre varstvo zgolj tistim interesom, ki so ovrednoteni kot pravno relevantni.

38.Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave 20. 1. 2022 in prepisa zvočnega posnetka je zagovornik obtoženega Č. Č. predmetni predlog podal po tistem, ko je senat njegov predlog za izločitev vseh članov senata na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrgel, t.j kot očitno neutemeljenega, podanega z namenom zavlačevanja. Predlog zagovornika za izločitev vseh članov senata je zagovornik utemeljeval z okoliščino, da ni zagotovljeno, da pripornike pred privodom na glavno obravnavo testirajo na COVID, da je to nedopustno in v nasprotju z odredbo Vlade RS o zaščitnih ukrepih. Predlog za prenos krajevne pristojnosti je zagovornik izrecno podal zaradi zavrženja predloga za izločitev vseh članov senata in z povsem enako vsebino, t.j. iz razloga, ker ni zagotovljeno spoštovanje zakonitega, varnega sojenja. Zagovornik je predlagal določitev sodišča, ki bo omogočilo zdravo in zakonito sojenje.

39.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog za prenos krajevne pristojnosti zasledoval povsem enak cilj, kot predlog za izločitev vseh članov senata, t.j. zavlačevanje sicer zelo kompleksnega postopka, tako po dokaznem gradivu, kot po številu obtožencev (štirinajst), od katerih jih je bilo več v priporu, zadeva je bila po zakonu prednostna, običajen intenziven tek postopka pa so dodatno oteževale okoliščine nalezljive bolezni COVID, kar je obrambi obtoženih, poleg siceršnjih razlogov za večkratno (neutemeljeno) izločanje enega, dveh ali kar vseh članov senata, nudilo dodaten razlog za zavlačevanje postopka. In predlog za prenos krajevne pristojnosti je bil zgolj in samo to, zloraba pravice z namenom zavlačevanja postopka. Namen zakonodajalca, ki je strankam postopka poveril možnost vlaganja tovrstnih predlogov, pa nikakor ni bilo ustvarjanje možnosti za zavlačevanje postopka. Interes, ki ga je zagovornik z vloženim predlogom zasledoval, tako ne spada med tista upravičenja, ki jih pravo varuje. Predmetni predlog zato pomeni očitno zlorabo pravic, ki jih ZKP podeljuje strankam postopka.

40.ZKP izrecno ne predpisuje, kako naj sodišče ravna, če prejme vlogo, ki predstavlja zlorabo pravic. Teorija za take primere opozarja, da ima organ možnost, da take vloge ne upošteva, oziroma, da jo zavrže. Taka možnost organa oziroma sodišč je metapravna, izvira iz narave stvari in posebne utemeljitve ne potrebuje. Povedano drugače, sodišče lahko tudi brez izrecne pravne podlage predlog zavrže, ker slednji pomeni zlorabo postopkovnih pravic. Pravilnost takega postopanja pa dodatno utemeljuje tudi uporaba analogije, ki je v postopkovnem pravu dopustna. Po petem odstavku 42. člena ZKP lahko sodišče očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev sodnika, podano z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, zavrže. Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za izločitev sodnika. Prek analogne uporabe določbe petega odstavka 42. člena ZKP je zato mogoče zavreči tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki predstavlja zlorabo postopkovnih pravic.¹² Prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni posebej obrazložilo, iz poteka procesnih predlogov in odločitvah o njih pa je brez drugačnih navedb obrambe moč zaključiti, da je po vsebini šlo za uporabo zgoraj obrazloženega razlogovanja zlorabe procesnih pravic. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da je zavrženje predloga po vsebini bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, za katero bi pritožnika morala navesti kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zgolj zatrjevanje nezakonitosti sklepa namreč ne zadostuje.

Očitek kršitve 33. člena ZKP ter 14. in 22. člena URS

41.Pritožnika nadalje zatrjujeta kršitev 33. člena ZKP ter 14. in 22. člena URS in uveljavljata kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Očitana kršitev se nanaša na izločitev postopka zoper obtoženca, ko je prvostopenjsko sodišče 27. 6. 2022 na glavni obravnavi sprejelo sklep o izločitvi postopka, ne da bi svojo odločitev obrazložilo. Pritožnika menita, da je sodišče v izpodbijani sodbi zgolj navedlo, da zaradi bolezni obtoženega A. A. in njegove zagovornice M. M. ni bilo mogoče izvesti enotnega postopka, zaradi česar je bil postopek zoper A. A. izločen in mu je bila dodeljena nova opravilna številka. Pri tem pa prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, kateri konkretni razlogi za izločitev po 33. členu ZKP so bili podani, zaradi česar sklepa ni bilo mogoče preizkusiti. Poleg tega trdita, da je bila s tem ostalim soobtoženim kršena pravica do poštenega sojenja, kot jim jo zagotavlja 6. člen EKČP in URS. Opozarjata tudi, da kljub začasni naravi izločitve - v sklepu je bilo navedeno, da se bo postopek zoper obtoženega nadaljeval 4. 7. 2022 - sodišče ni ponovno združilo postopka. Trdita, da je bila bolezen zagovornika le začasna in je predstavljala kvečjemu dejanske ovire krajšega značaja, ne pa dolgoročnih dejanskih ali pravnih ovir, ki bi preprečevale enotno sojenje.

42.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe nerazumljive, tudi pavšalne in nanje ni moč argumentirano odgovoriti. Kot pritožnika sama navajata gre po vsebini za relativno kršitev postopka, kar pomeni, da bi morala določno zatrjevati, kako je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar tudi tu nista storila. Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Prav tako ne navajata kako bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj zatrjujeta zgolj to, da je izločitev postopka kršila pravico soobtoženih do poštenega sojenja v ločenem postopku, kar je povsem nerelevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti predmetne zadeve. Enako velja za pavšalen očitek o tem, da je sodišče v tej zadevi izvajalo povsem druge oziroma dodatne dokaze, ki bi lahko pomenili ugodnejšo odločitev za obtožence iz vodilne zadeve, pri tem pritožnika niti ne povesta, kaj so bili ti drugi oziroma dodatni dokazi, niti nobene tehtnejše drugačne povezave.

43.Pri tem pritožbeno sodišča še dodaja, da ni moč prezreti, da so pritožbene navedbe, tudi v preostalem delu, skoraj v celoti identične pritožbi obtoženega Č. Č. v zadevi X Kp 5747/2020, s katero se je pritožbeno sodišče v isti sestavi, ob reševanju pritožbe dodobra seznanilo, kar ustrezno razloži sicer nerazumno zavzemanje pritožnikov za pravice obtoženega Č. Č. iz drugega postopka.

Pritožbeni očitki o pravici do poštenega sojenja

44.Pritožnika nadalje zatrjujeta pristranskost senata, kršitev 39. člena ZKP, kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Vse navedeno najprej navežeta na sodelovanje predsednika senata pri izvenobravnavnem preizkusu pripornih razlogov po drugem odstavku 207. člena ZKP, dne 13. 9. 2021, za obtožene A. A., Č. Č., K. K. in L. L. ter pri tem sama pravilno ugotovita, da to najprej ni izključitveni razlog po 5. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, upoštevajoč celotno delovanje tako predsednika senata, kot tudi ostalih članov senata pa zatrjujeta, da obstoji dvom v njihovo nepristranskost, zatorej odklonitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V nadaljevanju tak očitek obrazloženo pripišeta samo sodniku porotniku B. K., ki naj bi vse od začetka sojenja v zadevi avgusta 2021 opažal nenavadne stvari, da za njim vozijo neznana vozila, ga zasledujejo in opazujejo, med drugimi tudi oče obtoženega N. N. ter obtoženi O. O., pa je pri sojenju kljub temu še devet mesecev sodeloval, vse do 13. 5. 2022, ko je bil s sklepom predsednika sodišča izločen, kar ostalih članov senata ni moglo pustiti ravnodušnih in nepristranskih.

45.Pritožbeno sodišče tako stališče zavrača. Iz sklepa Su 385/2022 s 13. 5. 2022 izhaja, da je predsednik sodišča sodnika porotnika B. K. izločil zato, ker je sodnik porotnik zoper enega od obtožencev podal ustno kazensko ovadbo, prav tako tudi zoper osebo, ki je bližnji sorodnik enega od obtožencev. Odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP je nastopil z oziroma zaradi podaje kazenske ovadbe in ne zaradi devetmesečnih opažanj sodnika porotnika, kot si to napačno razlagata pritožnika. Sodnik porotnik je v predlogu sicer res povedal, da je od začetka sodelovanja v predmetni zadevi opažal nenavadne stvari, ki pa so se, kot je navedel, v zadnjem času stopnjevale, zaradi česar je obvestil predsednika senata, slednji pa kriminaliste, ki so 4. 5. 2022 s porotnikom opravili razgovor in ga nadaljevali 5. 5. 2022, ko je podal kazensko ovadbo, dne 12. 5. 2022 pa predsedniku sodišča predlagal svojo izločitev. Vse navedeno ni moč raztegniti na devet mesecev, ko naj bi sodnik porotnik kljub obstoju odklonitvenega razloga sodeloval na glavni obravnavi, kot to ponudita pritožnika. Šele 5. 5. 2022 podano kazensko ovadbo je moč šteti za porotnikovo ugotovitev obstoja odklonitvenega razloga, ki ga je s svojim predlogom za izločitev predsedniku sodišča 12. 5. 2022 izrazil pravočasno, t.j. "brž" v smislu prvega odstavka 40. člena ZKP. Drži, da je bil sodnik porotnik B. K. prisoten na naroku glavne obravnave 10. 5. 2022, t.j. po nastanku odklonitvenega razloga, a še preden je podal predlog za svojo izločitev predsedniku sodišča in še preden je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na navedeno ni prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ne po 1. in ne po 2. točki prvega odstavka. Na dan 10. 5. 2022 sodnik porotnik B. K. namreč še ni bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja (1. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), samo sodelovanje kasneje izločenega porotnika pa se ne nanaša na porotnike, ki bi bili kasneje izločeni iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Sodišče je bilo 10. 5. 2022 pravilno sestavljeno. O vplivu kazenske ovadbe na ostale člane senata pritožniki ostanejo na ravni pavšalnega zatrjevanja o tem, da jih to ni moglo pustiti ravnodušne in nadalje nepristranske, kar naj bi rezultiralo v zavračanju dokaznih predlogov obrambe v zvezi z krivimi izpovedmi policistov, do česar se niti ni moč opredeliti oziroma bo več o očitanih zavrnitvah dokaznih predlogov obrazloženo v nadaljevanju.

46.Pritožnika nadalje zatrjujeta, da bi moral biti predsednik senata prvostopenjskega sodišča izločen na podlagi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, saj je v svojih predhodnih sodbah zoper P. P. in F. F., ki sta bila spoznana za kriva kaznivih dejanj, domnevno storjenih v okviru iste hudodelske združbe, v kateri je sodeloval obtoženi A. A., že zavzel stališče do krivde obtoženega A. A.

47.Delovanje obtoženega se veže na ugotovitve o obstoju hudodelske združbe 37 članov iz dne 20. 7. 2020 vložene pravnomočne obtožnice, ki se jim je vsakemu očitalo po eno (kolektivno) kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, storjeno v hudodelski združbi. Ker sodišče o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obtoženca posebej, četudi v sklopu očitka delovanja v hudodelski združbi, pa je njihov procesen položaj lahko različen, kar se v praksi sicer dogaja prav pri kazenskem procesiranju hudodelskih združb in kar predmetni postopek plastično pokaže. Od 37 obtoženih je izvenobravnavni senat že v ugovornem postopku ustavil v celoti postopek za dva obdolženca, za tretjega pa delno. V nadaljevanju je 21 obtoženih priznalo krivdo (po sklenjenem sporazumu, na predobravnavnem naroku oziroma pred začetkom glavne obravnave), za kar so jim bile v nadaljevanju izrečene obsodilne sodbe. S preostalimi štirinajstimi se je začela glavna obravnava, ko je bil v zelo pozni fazi dokaznega postopka izločen postopek zoper obtoženega A. A.

48.Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.¹³ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskopravnega statusa A. A. izrecno opredelilo (str. 142 sodbe) in navedlo, da zapisi o njem v izreku in obrazložitvi ne prejudicirajo njegovega položaja, njegove kazenske odgovornosti, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, saj se v obravnavni kompleksni strukturi hudodelske združbe v opisu ni moč izogniti A. A., zoper katerega je tudi še po izločitvi iz zadeve X K 5747/2020 obstajala pravnomočna obtožnica in odprt kazenski postopek z isto dokazno podlago. Nobena od sodb izdanih na podlagi pravnomočne obtožnice ni vsebovala nobene presoje konkretnih ravnanj obtoženega A. A., o katerih je sodišče odločalo z izpodbijano sodbo. O nastalih okoliščinah po priznavanju krivde posameznih obtožencev in izločitve postopka zoper obtoženca in prejudiciranju odločitve do preostalih obtožencev se je prvostopenjsko sodišče izrecno in obrazloženo opredelilo tudi v izpodbijani sodbi (strani 77 do 78), razlogovanju se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, pridružuje.

49.Nadalje je vsaj neresno zatrjevanje pritožnika, da je bil obtoženi v času sojenja izpostavljen medijskemu linču, kar naj bi skupaj z ugoditvijo nadzorstveni pritožbi obtoženega L. L. glede sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zbudilo dvom v pristranskost predsednika in članov senata, ki naj bi medijskemu linču obtoženega podlegli, kar pritožnika prepoznavata tudi v nerazumnih ukrepih za njegovo spremstvo na naroke glavne obravnave, ki "pritičejo Hannibalu Lecterju".

50.Pritožnika zatrjujeta, da je bila obtoženemu kršena tudi pravica do obrambe v širšem smislu, ko je obtoženi preklical pooblastilo zagovornici odvetnici M. M., pooblastil za zagovornika odvetnika A. P., hkrati pa mu je predsednik sodišča na predlog predsednika senata za zagovornika po uradni dolžnosti postavil odvetnika M. S. Predlog novo pooblaščenega zagovornika za določitev primernega roka za seznanitev z zelo obsežnim spisom, kar naj bi omogočalo zagotovitev primerne obrambe in spoštovanje minimalnih procesnih jamstev, je bil zavrnjen, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni razrešilo zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti takoj, ko si je obtoženi vzel zagovornika po pooblastilu. Pritožbeno sodišče tudi te pritožbene očitke zavrača. Ugotavlja, da ni bilo nobenega razloga, da se nov0 pooblaščeni zagovornik sam ne bi mogel seznaniti s spisom v času, ki bi ga štel za primernega. Obtoženčeve pravice je tako nemoteno varoval in zagotavljal njegovo obrambo zagovornik postavljen po uradni dolžnosti, kar smiselno obrazloži pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča, da zagovornika po uradni dolžnosti ne razreši takoj oziroma s trenutkom pooblastila novemu zagovorniku. Obtoženi je imel tako nekaj časa kar dva zagovornika, kar ne pomeni nobene kršitve, še najmanj do učinkovite obrambe.

Očitki kršitve drugega odstavka 37. člena URS, nezakonito fotografiranje komunikacije med različnimi uporabniki kriptiranih telefonov

51.Pritožniki (v tem delu je enako pritožbo podal tudi zagovornik A. P.) ne navajajo kdaj naj bi prišlo do nezakonitega fotografiranja komunikacije med različnimi uporabniki aplikacije SKY ECC, zgolj pavšalno pa to pripisujejo tajnim delavcem pri izvajanju PPU po 155. in 155.a členu ZKP, ko naj bi brez odredbe sodišča, ki jo določa četrti odstavek 155.a člena ZKP, zvočno in slikovno snemali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki očitno napačno razumejo sočasnost izvajanja različnih preiskovalnih ukrepov. Iz zbranih poročil tajnih delavcev ne izhaja, da bi snemali ali fotografirali, poročilom tudi niso priložene nobene fotografije, niti posnetki pogovorov. Pridobljeno slikovno in glasovno gradivo je rezultat zakonito odrejenih (drugih) ukrepov, tajnega opazovanja, nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ki so večkrat časovno sovpadli z ukrepom tajnega delovanja, kar pa ne pomeni, da so tajni delavci nezakonito fotografirali (na fotografijah se pojavijo tudi sami).

52.Zavrniti je tudi pritožbena izvajanja o zvijačnem ravnanju policije in državnega tožilstva, ko naj ne bi pravočasno razkrili vseh dokazov, t.j. ko naj bi jih razkrili šele po zagovoru obtoženca ali pa sploh ne, kar je kršilo pravice obrambe, t.j. zagotavljanje minimalnih procesnih jamstev. Na tako skop očitek sploh ni moč argumentirano odgovoriti, saj pritožniki ne navajajo, ne kateri dokazi naj bi bili postopoma razkrivani, v kateri fazi postopka, kdaj in kateri sploh niso bili razkriti(pa zatrjevano obstajajo) in na podlagi česa temeljijo navedena sklepanja. Najprej velja poudariti, da tožilstvo ni dolžno razkrivati dokazov obrambi v predkazenskem postopku. V tej fazi postopka ni formalne obrambe, saj se kazenski postopek še ni začel, kar izhaja iz izraza "predkazenski postopek". Nadalje pritožbeno sodišče poudarja, da ZKP ne določa posebnih rokov za predložitev novih dejstev ali dokazov v dokaznem postopku. Četrti odstavek 329. člena ZKP izrecno omogoča, da stranke do konca glavne obravnave predlagajo nova dejstva in dokaze ali zahtevajo ponovno preučitev predhodno zavrnjenih dokaznih predlogov, pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP (da ne gre za zlorabo pravic). Nazadnje pritožbeno sodišče poudarja, da odsotnost strogih rokov za predložitev dokazov v nasprotju s trditvami pritožnikov istočasno krepi tudi varstvo obtoženčevih pravic. Zakonsko določena prekluzija predlaganja dokazov iz 285.a člena ZKP je navidezna in se ob natančni presoji vsebine zakonske določbe nanaša zgolj na omejevanje zlorabe pravice predlaganja novih dokazov v kasnejših fazah postopka. Kot obrazloženo pa na pritožbene navedbe v tem delu sploh ni moč argumentirano in konkretno odgovoriti.

Očitek nezakonitega tajnega opazovanja

53.Kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni videti nobenega razloga zakaj naj bi bili iz spisa izločeni odredbi državne tožilke za tajno opazovanje z 26. 7. 2019 in 26. 9. 2019. Pritožnika sami pravilnosti in zakonitosti izdaje odredbe ne očitata ničesar, navajata zgolj, da so bili na podlagi obeh odredb pridobljeni nezakoniti dokazi, kar ne utemeljuje izločitev odredb, temveč zgolj konkretnih, zatrjevano nezakonitih izsledkov, dveh uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja. Zmotno je pritožbeno stališče o tem, da na kraju ali prostoru v zasebni lasti tajno opazovanje ni dopustno. Tajno opazovanje je v skladu z tretjim odstavkom 149.a člena ZKP dopustno izvajati: (1) na javnih krajih (npr. na ulici), (2) v javno dostopnih odprtih (npr. terasa gostinskega lokala) in zaprtih (npr. kinodvorana) prostorih, (3) krajih in prostorih, ki so vidni z javno dostopnega kraja oziroma prostora (na primer vrtna hiška, stoječa na zasebnem zemljišču, vendar vidna z ulice).¹⁴ Tej prostori so lahko tudi v zasebni lasti, vendar morajo biti dostopni nedoločenemu krogu ljudi.¹⁵ Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo zahtevo za izločitev dokazov obrambe obtoženega Č. Č., saj se mesto snemanja ni nahajalo v zaprtem prostoru, temveč na odprtem javnem kraju oz. kraju, ki je javno dostopen. Gre za snemanje parkirišča oz. ulice, ki nedvomno predstavljata javni kraj oz. kraj, ki je javno dostopen, saj se lahko tam v vsakem trenutku brez posebnih omejitev nahaja oz. zbira večje število ljudi, ki ima ob tem tudi povsem enak pogled, kakor ga je imela obravnavana kamera. Pri tem je po oceni senata povsem nebistveno, ali je zemljišče, ki predstavlja ta javni kraj, v zasebni lasti ali ne oz. ali gre za grmičevje ali ne, saj je pri oceni javnosti kraja bistven namen njegove uporabe, ne pa njegovo lastništvo oz. oblika. Obravnavano snemanje je bilo v skladu z omejitvami iz omenjenih odredb in zakona.

O potrebnosti izvajanja ukrepov tajnega delovanja

54.Pritožnika nadalje zatrjujeta, da so odredbe, s katerimi je bila odobrena uporaba ukrepov tajnega opazovanja različnih obdolžencev, v bistvu enake predlogom oz. prošnjam in da niso vsebovale nobene razlage ali utemeljitve potrebe po uporabi tujega tajnega delavca. Navajata, da zaradi teh pomanjkljivosti odredbe niso izpolnjevale zahtev iz 155.a člena ZKP in so bile zato nezakonite. Po mnenju pritožnikov so te pomanjkljivosti prisotne v vseh "izdelkih" policije in tožilstva iz predkazenskega postopka, vključno z odredbami in pobudami policije, na kar naj bi obramba opozorila z dokaznimi predlogi, ki so bili zavrnjeni, prvostopenjsko sodišče pa zavrnitve teh predlogov ni obrazložilo.

55.Pritožbeno sodišče te navedbe zavrača kot povsem nekonkretizirane in pavšalne. Pritožnika namreč ne navedeta, katere konkretne odredbe so bile nezakonite, katere osebe so bile z njimi prizadete in kako te domnevne pomanjkljivosti vplivajo na zakonitost izpodbijane sodbe. Namesto tega vse odredbe, povezane s tajnim opazovanjem, v katerem je sodeloval tuji tajni delavec, na splošno označita za nezakonite in to generalizacijo širita na vse tožilske in policijske "izdelke" iz predkazenskega postopka. Pri tem tudi nista konkretno navedla, s katerimi neutemeljeno zavrnjenimi dokaznimi predlogi naj bi obramba sploh opozarjala na te pomankljivosti. Pritožbenih očitkov zato sploh ni moč preizkusiti. Zgolj pavšalen je očitek pritožnikov o neobrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov obrambe obtoženega. Iz izpodbijane sodbe izhaja zelo natančna obrazložitev zavrnitve vsakega od predlaganih dokazov obrambe (tč. 8, strani 48 do 67 izpodbijane sodbe), česar pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, predvsem zato ne, ker so pavšalne in nanjo tudi ni moč argumentirano odgovoriti.

56.Glede očitka, da odredbe za angažma tajnih delavcev nimajo obrazložitve o tem, zakaj je bil potreben tuj tajni delavec, kot to zahteva ZKP v 6. točki petega odstavka 155. člena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki napačno razumejo razlikovanje med delavci policije in drugimi osebami, ki so vključeni v tajno delovanje. Po drugem odstavku 155. a člena ZKP se tajno opazovanje izvaja z vključitvijo tajnih delavcev, ki so lahko policisti, policijski delavci tuje države ali izjemoma, če izvedba tajnega delovanja drugače ni mogoča, druge osebe. Ker je vključitev drugih oseb, t.j. tistih, ki niso policisti oziroma policijski delavci, izjema, zakon določa, da je v odredbi potrebno utemeljevati, zakaj je potrebno uporabiti tako osebo. Tajni delavci v tem postopku so bili tuji policijski delavci, kar navajata tudi pritožnika, posebna obrazložitev za njihovo vključitev tako ni bila potrebna. Nadaljnje pritožbene navedbe o neobrazloženosti odredbe ostajajo na ravni špekulacij o tem, kaj bi bilo moč doseči s klasičnim policijskim delom, torej brez angažiranja tajnih delavcev, na kar ni moč argumentirano odgovoriti. Pritrditi je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da so odredbe za tajno delovanje ustrezno obrazložene, t.j. skladno z zahtevami 155. a člena ZKP.

Očitek nezakonitih navideznih odkupov predmetov

57.Strinjati se je s pritožnikoma, da ZKP v 155. členu izrecno določa, da se odredba državnega tožilca nanaša le na enkraten ukrep navideznega odkupa, da zatorej z isto odredbo ni moč odrediti dveh ukrepov navideznega nakupa. Kot to ugotavljata sama pritožnika je pri odredbi državne tožilke LJ-Ktpp-z/6/2017/TG z 20.5.2019 (v spisu na blu-ray OK ESCUDO-ODREDBE ODT) prišlo do tiskarske pomote, saj odredba vsebuje dve strani 5, čemur ni moč dati posebnega pomena, sploh ne nekega špekulativnega, ki ga ponujata pritožnika. Tekst na obeh straneh 5 je povsem enak, zatorej zgolj podvojen, na kar prepričljivo kaže nadaljevanje III. točke odredbe na strani 6, ki logično in smiselno poveže pravno podlago III. točke odredbe (tretji in šesti odstavek 155.a člena ZKP) s podaljšanjem ukrepa tajnega delovanja in ne ukrepa navideznega odkupa (prvi odstavek 155. člena ZKP). Državna tožilka je tako odredila en ukrep navideznega odkupa po 155. členu ZKP in ne dveh, kot to napačno razlaga prvostopenjsko sodišče (ki pri tem tudi prezre, da se odredba nanaša na tri različne PPU in ne dva, kakor je razbrati iz izpodbijane sodbe).

58.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je policija (TD-ji) na podlagi navedene odredbe (t.j. v času od 28. 5. do 28. 7. 2019) odkupila prepovedano drogo 20. 6. 2019 in 17. 7. 2019, kar samo po sebi ne pomeni, da je bil eden od nakupov opravljen izven odredbe. Določbo drugega odstavka 155. člena ZKP (enkraten ukrep) je treba razlagati tako, da je v okviru izvajanja takšnega ukrepa dopustno, da se izvajalec ukrepa dogovori za zaporedne manjše dobave in da ne odkupi naenkrat celotne količine prepovedane droge.¹⁶ Pri tem je potrebno upoštevati, da je bil obtoženi Č. Č. zaznan kot osumljenec 2. 5. 2019, ko je tajnemu delavcu TD5 v odkup ponujal različne vrste prepovedane droge in mu ponudil neko kontinuirano sodelovanje, ko ga je vprašal ali je za "kombinacijo" z njim (poročilo TD5 z 2. 5. 2019), kombinacija pa je glede na takrat prikazane količine pomenila neko preprodajo oziroma večje odkupe v prihodnosti, kar zagotovo utemeljuje dvakratni odkup znotraj odrejenega ukrepa. Nenazadnje sta se obtoženi Č. Č. in TD5 20. 6. 2019 čez celoten dan nekako še pogajala o ceni, količini in kvaliteti zvečer dobavljenega heroina. Oba odkupa sta po vsebini policiji odrejen en ukrep navideznega ukrepa, ki je bil izvršen zakonito.

59.Pritožnika nadalje zatrjujeta, da TD5 ni imel predhodnega dovoljenja tožilstva ali odredbe za navidezni odkup predmetov, ko je Č. Č. izročil denar za nakup kriptiranih telefonov, tak nakup naj bi bil zato opravljen brez ustrezne odredbe, nezakonito, kar pritožbeno sodišče zavrača. Za nakup obeh kriptiranih telefonov TD5 ni potreboval nobene odredbe državnega tožilstva, saj po vsebini ni šlo za ukrep navideznega odkupa predmetov po 155. členu ZKP, temveč je do nakupa prišlo v okviru ukrepa tajnega delovanja TD5, za katerega je bila izdana ustrezna odredba po 155.a členu ZKP. TD5 je bila odrejena infiltracija v spremljano hudodelsko združbo, da bi pridobil podatke o povezavah med osumljenimi, obsegu, vrstah in količinah prepovedane droge ter vrste poslov z njo. Prepovedan predmet spremljane hudodelske združbe je bila prepovedana droga in ne morebiti kriptirani telefoni (katerih nakup tudi sicer ni kazniv), ukrep navideznega odkupa se je tako logično nanašal na prepovedano drogo. Pri tem je izpostaviti, da je obtoženi Č. Č. posle v zvezi s prepovedano drogo s TD5 pogojeval z odkupom obeh telefonov, ki bi omogočala zaupnost komunikacije med obema TD in hudodelsko združbo, predvsem Č. Č., kar je TD5 omogočilo uspešno infiltracijo in izvajanje tajnega delovanja, ki mu je bilo odrejeno.

Glede očitkov v zvezi s pridobitvijo dokazov na telefonih zaseženih obtožencu

60.Vsi trije pritožniki zatrjujejo, da je bil forenzični postopek zavarovanja digitalnih dokazov v predmetni zadevi, neustrezen in da so zato vsi dokazi, ki iz tega pregleda izvirajo, nezakoniti. Pritožniki tako izpodbijajo veljavnost zaključkov forenzične preiskave in navajajo, da v izvedenskem mnenju ni navedeno, kateri program je bil uporabljen za dostop do digitalnih naprav obtoženca, tj. njegovih telefonov. Izvedenec naj tudi ne bi opisal forenzičnih orodij, uporabljenih za dostop do naprav brez ustreznega gesla, niti naj tega ne bi pojasnil na glavni obravnavi. Poleg tega pomanjkanje podrobnega opisa forenzičnega postopka onemogoča, da bi postopek preverila druga usposobljena oseba, s čimer naj bi bilo kršeno načelo neposrednosti. Pritožnika še navajata, da obtoženec ni bil prisoten pri dejanskem pridobivanju podatkov iz telefonov, s čimer je bila kršena njegova pravica do obrambe. Poleg tega pritožniki trdijo, da je izvedenec telefone prejel v odprtih, nezapečatenih kuvertah, kar vzbuja pomisleke glede možnosti prirejanja ali manipulacije z napravami pred pregledom. Ker je ovojnice odpečatila neznana oseba ob neznanem času in v odsotnosti obdolženca, trdijo, da niso bila izpolnjena minimalna procesna jamstva in načela. Trdijo, da iz prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave 4. 1. 2023 izhaja, da so bile kuverte s telefoni odprte in odpečatene, preden so bili poslani izvedencu v pregled, kar naj bi potrdila tudi priča R. R. med zaslišanjem. Pritožniki menijo, da je sodišče ravnalo nepravilno v zvezi z enim od odločilnih dokazov v tej zadevi, in trdijo, da predsednik senata temu dejstvu ni dal nobene teže. Končno menijo, da te pomanjkljivosti izničujejo možnost preverjanja verodostojnosti in neokrnjenosti dokazov, pridobljenih s telefoni, zaradi česar je njihova uporaba nedopustna. Zato je treba izvedenska mnenja in njihove priloge izločiti iz spisa.

61.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so trditve pritožnikov neutemeljene. Pritožniki povsem nekritično preslikavajo argumente obrambe glede izločitve posameznih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje že obravnavalo in o njih odločilo. Izvedensko mnenje z 14. 5. 2022, na katerega se sklicujejo pritožniki (pri čemer posebej navajajo del besedila iz tega izvedenskega mnenja, list. št. 14466, in izjave, ki jih je izvedenec v zvezi s tem mnenjem podal na glavni obravnavi), se nanaša na pridobitev digitalnih dokazov s telefonov, zaseženih Č. Č. in S. S. - in ne obtožencu. Pri tem pritožnika ne pojasnita, kako zatrjevane nepravilnosti v predmetnem izvedenskem mnenju vplivajo na postopek zoper obtoženca oziroma spodkopavajo zakonitost obremenilnih dokazov, ki so bili predloženi zoper njega.

62.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da dopolnitev izvedenskega mnenja z 19. 6. 2022, ki dejansko zadeva obtoženčeve telefone, ne podpira pritožbenih navedb. Izvedenec je podatke s telefonov zavaroval v skladu s strokovnimi standardi in zahtevami iz prvega in petega odstavka 223.a člena ZKP, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča obširno in verodostojno pojasnil v izvedenskem mnenju. Iz mnenja je nadalje jasno razvidno, da je izvedenec "odklenil" le dva od štirih telefonov, pri čemer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v nasprotju s trditvami pritožnikov o nepravilnem zavarovanju digitalnih dokazov, sámo "odklepanje" telefonov ne pomeni zavarovanja podatkov na njih. Zato način odklepanja telefonov ni pomemben ali kakorkoli relevanten za trditve pritožnikov v zvezi z zavarovanjem in pridobitvijo digitalnih dokazov s telefonov obtoženca. Kot rečeno je sodišče prve stopnje že obravnavalo predlog obrambe za izločitev teh digitalnih dokazov, pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja z ugotovitvami. Izvedenec je podatke z obeh zadevnih telefonov

(tlfZup1

in

tlfZup2

), na katerih je bila nameščena aplikacija Candy Crush Saga, ki jo je izvedenec ustrezno opredelil in kategoriziral v izvedenskem mnenju z 14. 5. 2022, zavaroval tako, da je naredil kopiji podatkovnih particij in ju shranil na zunanji disk, ki je bil predložen sodišču. Izvedenec je tudi izrecno navedel, da so bile kontrolne vsote izračunane z uporabo algoritma SHA256, da se zagotovi celovitost podatkov in omogoči preverjanje istovetnosti.

63.Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je izvedenec popolno, temeljito in jasno opisal postopek, uporabljen za zavarovanje podatkov na obeh telefonih. Ta postopek je ohranil identiteto in integriteto podatkov ter zagotovil možnost naknadnega preverjanja in, kot to imenujeta pritožnika, "neokrnjenost" podatkov. Pritožnika niti ne pojasnita, zakaj bi druga usposobljena oseba ne mogla preveriti postopka, uporabljenega za zavarovanje podatkov na zunanjem disku. Zgolj dvomi glede možnosti preverjanja, če bi bile digitalne naprave priključene na računalnik, vsekakor ne zadostujejo. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče nima tehničnega strokovnega znanja, potrebnega za samostojno preverjanje orodij, ki jih je uporabil izvedenec pri svojem delu, kot to predlagata pritožnika. Prvostopenjsko sodišče ni imelo glede dela izvedenca nobenega pomisleka, pritožbene navedbe prvostopenjskih ugotovitev tudi v ničemer konkretizirano ne izpodbijata. Zgolj obširno povzemanje teoretičnih izhodišč v zvezi z digitalnimi dokazi ne more izpodbijati konkretnih ugotovitev sodišča.

64.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz Zapisnika o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronskih naprav (list.št. 13940-13948) jasno izhaja, da je obtoženi 26. 6. 2020 izrecno privolil v preiskavo svoje elektronske naprave in navedel, da ne želi biti prisoten pri postopku zavarovanja in preiskave podatkov. Slednje utemeljuje obtoženčevo odsotnost v postopku zavarovanja in preiskave podatkov, da mu zatorej niso bile kršene nobene pravice, kot to zatrjujejo pritožniki.

65.V celoti je tudi zavrniti špekulativne in pavšalne trditve pritožnikov, da je izvedenec prejel nezapečatene ovojnice s telefoni, ki bi jih bilo mogoče na kakršen koli način prenarediti, ponarediti ali ali kako drugače z njimi manipulirati. Iz zapisnika o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronskih naprav izhaja, da so bili vsi štirje telefoni ob prejemu in pred pregledom zapečateni in zaprti v posebne papirnate ovojnice, ki so bile nepoškodovane. Po pregledu in zavarovanju so bili telefoni ponovno zaprti in zapečateni v ovojnice, ki so se hranile v kazenski pisarni Okrožnega sodišča v Ljubljani. Na naroku glavne obravnave 4. 1. 2023 je strokovni sodelavec sodišča R. R. izpovedal, da je 11. 5. 2022 po odredbi predsednika senata telefone prepeljal v ZPKZ Koper z namenom, da se v prisotnosti obtoženca odklenejo. R. R. je pojasnil, da je pred odhodom kuverte odprl izključno zato, da bi napolnil telefone, ki so imeli do takrat že izpraznjene baterije. Navedel je, da so bile ovojnice, ko jih je prevzel v kazenski pisarni, še vedno zapečatene s policijskim pečatom, kar ovrže špekulativne navedbe pritožnikov, da je policija morda posegla vanje. Ko je telefone napolnil, je z lepilnim trakom ponovno zaprl ovojnice. Po prihodu v ZPKZ Koper so bile ovojnice ponovno odprte v navzočnosti obtoženca in pripravnice iz odvetniške pisarne, ki je zastopala obtoženca. Obtoženec je poskušal telefone odkleniti, vendar mu to ni uspelo, nakar so bili telefoni ponovno zaprti in vrnjeni sodišču v hrambo. Zapisnik, ki dokumentira ravnanje s telefoni in njihovo odpiranje v ZPKZ Koper, je bil sestavljen 11. 5. 2022 (list. št. 14406), pri čemer so zapisnik in ovojnice podpisali tako R. R., obtoženec, kot prisoten sodni pripravnik, s čimer so potrdili pravilno ravnanje z napravami in njihovo zaprtje. Pritožnikovo sklicevanje na odlomek iz R. R. izpovedovanja je zavajajoče in iztrgano iz konteksta. R. R. je kasneje po navodilih predsednika senata ponovno odprl ovojnice, da bi določila, katere telefone mora pregledati izvedenec, kot je zapisano v Uradnem zaznamku z dne 31. 5. 2022. R. R. je deloval kot uslužbenec Okrožnega sodišča v Ljubljani, pred katerim se je vodil postopek v konkretni zadevi, in po navodilih predsednika senata. Nazadnje pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da so trditve pritožnikov tudi v tem delu popolnoma neobrazložene. Pritožniki ne predložijo nobenih konkretnih okoliščin oziroma razumne podlage za svojo trditev, da so neznane osebe v nedoločenem času posegle v telefone. Na zgolj neke nejasne domneve in dvome ni moč argumentirano odgovoriti.

Tajno delovanje izven območja RS

66.Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje do navedb vseh treh pritožnikov glede zatrjevane neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov obrambe v zvezi s korespondenco med slovensko policijo in njenimi kolegi v Španiji in na Hrvaškem. Pritožniki trdijo, da iz spisa ni razvidno, kdo je začel postopek, kdo je bil pobudnik in kdo je izdal Evropski priporni nalog (EPN), na podlagi katerega so španski organi izvedli ukrepe tajnega opazovanja obtoženega A. A. in Š. Š. v Barceloni in njeni okolici. Menijo, da so tuji varnostni organi te ukrepe med 3. in 5. 9. 2018 v Italiji in Španiji izvedli na podlagi "slovenskih" odredb. Poleg tega zagovornik P. P. in A. A. trdita, da utemeljitev prve odredbe za tajno opazovanje temelji na lažni tezi, da se je obtoženi v Španiji srečal s T. T. Pritožbeno sodišče slednjo trditev zavrača kot popolnoma neutemeljeno in špekulativno ter poudarja, da takšna navedba nima nobene verodostojne podlage. Odredba Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani (Ktpp Z/6/2017/2/TG) z dne 16. 10. 2018, s katero je bilo zoper obdolženca od 28. 10. 2018 do 28. 11. 2018 na podlagi 149.a člena ZKP odrejeno tajno opazovanje, namreč neposredno odpravlja dvome, ki jih izpostavljajo pritožniki. V odredbi je jasno opredeljeno, da slovenski preiskovalci pred njeno izdajo niso izvajali tajnega opazovanja ali drugih PPU zoper obtoženega, kar pa je v tej fazi bistveno je, da izpodbijana sodba ne temelji na nobenem dokazu pridobljenem pred navedeno prvo odredbo.

67.Glede na podatke v spisu je bilo obtoženčevo potovanje v Španijo dokumentirano kot del potekajočega tajnega opazovanja proti U. U. Preiskovalci so ugotovili, da sta se 3. 9. 2018 U. U. in Š. Š. z vozilom (reg. št. LJ ...) od kraja U. U. prebivališča odpeljala proti Mostam, kjer sta pobrala A. A., nato pa so skupaj nadaljevali pot proti Primorski. Te informacije izhajajo iz poročila o tajnem opazovanju zoper U. U. z 3. 9. 2018. V sodelovanju s hrvaškimi varnostnimi organi, ki so izvajali PPU zoper Š. Š. zaradi kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog, je bilo ugotovljeno, da je U. U. Š. Š. in A. A. odpeljal na letališče v Benetkah, kjer sta se vkrcala na letalo za Barcelono v Španiji. Hrvaški organi so o načrtih za potovanje Š. Š. in A. A. obvestili španske varnostne organe. Delavci oddelka za pravosodno policijo iz območja Katalonije v Španiji so potrdili, da sta Š. Š. in A. A. 3. 9. 2018 ob približno 17.05 z letom ... iz Benetk prispela v Barcelono. Med nadzorom so španski organi ugotovili, da sta se Š. Š. in A. A. na območju Girone srečala z osebo, za katero je obstaja utemeljena verjetnost, da je vpletena v dobavo prepovedanih drog oz. povezana z njo. Te informacije izhajajo iz dopisa hrvaških varnostnih organov z dne 27. 9. 2018 ter poročila španskih organov o nadzoru oseb z dne 3. in 5. 9. 2018, ki so ga hrvaški organi poslali skupaj z navedenim dopisom. Hrvaški varnostni organi so te podatke pridobili od španskih kolegov v okviru mednarodnega policijskega sodelovanja. Hrvaški preiskovalci so v okviru tekoče kriminalistične preiskave na podlagi policijskih pooblastil zaprosili Španijo za pomoč pri izvajanju opazovanja nad Š. Š. in drugimi, ko so se nahajali na španskem ozemlju.

68.Š. Š. in A. A. sta se 5. 9. 2018 vrnila v Slovenijo, kar izhaja iz Uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 10. 9. 2018. Nadaljnjo tajno opazovanje U. U. je razkrilo, da so se U. U., Š. Š. in A. A. 5. 9. 2018 sestali takoj po tem, ko sta se Š. Š. in A. A. istega dne vrnila iz Španije. Med tajnim opazovanjem so kriminalisti poleg gibanja oseb zaznali tudi njihovo aktivnost ter zabeležili del njihovih pogovorov in izjav. Slišati je bilo, da je Š. Š. omenjal besede, kot so "20.000; Španija; proizvodnja; ananas; 100 kg; kamion", medtem ko je A. A. omenjal "Koper, ločevanje tovora, naslednji mesec bo 500.000", U. U. pa je izjavil "Gadža, spaso, 4. 5.". Vse to je navedeno v Poročilu o tajnem opazovanju z dne 5. 9. 2018. Poleg tega je preverjanje kazenske evidence A. A. pokazalo, da je bil kazensko ovaden zaradi utemeljenega suma storitve več kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1. Te obtožbe so se nanašale na njegovo domnevno vlogo dobavitelja večjih količin prepovedanih drog, vključno s kokainom in amfetaminom, v okviru hudodelske združbe, kot izhaja iz Uradnega zaznamka z dne 15. 10. 2018. Glede na vse navedeno - zlasti glede na potovanje Š. Š. in A. A. v Španijo 3. 9. 2018, izsledkov tajnega opazovanja po njuni vrnitvi 5. 9. 2018 in njunega takojšnjega srečanja z U. U. - je bilo ugotovljeno, da obstaja utemeljena verjetnost, da se izvaja nova operacija dobave in transporta prepovedanih drog iz Španije v Slovenijo.

69.Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče poudarja, da niti slovenski, niti hrvaški, niti španski preiskovalci niso izdali odredbe ali EPN za tajno opazovanje obtoženega v Barceloni. Čeprav je preiskovalec 1 (ESCUDO 1) izpovedal, da je bilo obtoženčevo potovanje v Barcelono prvi indic za začetek preiskave zoper obtoženega v predkazenskem postopku, to ne pomeni, da je bil PPU zoper obtoženca dejansko že odrejen. Podatki o obtoženčevem potovanju v Španijo, ki so bili podlaga za odrejeni PPU tajnega opazovanja zoper obtoženega iz navedene odredbe z dne 16. 10. 2018, so izhajali iz tajnega opazovanja U. U. Slednji ukrep se je izvajal na podlagi utemeljenih razlogov za sum, da je U. U. neprekinjeno izvrševal kazniva dejanja iz prvega in tretjega odstavka 186. člena KZ-1. Poleg tega so hrvaški varnostni organi izvajali PPU zoper Š. Š. Dokumentacija o potovanju v Španijo je bila pridobljena od hrvaških organov in posredovana slovenski policiji, in ne obratno. Slovenski organi v Španiji niso izvajali nobene preiskave proti obtožencu. V Španiji so varnostne ukrepe izvajali španski organi, ki so spremljali A. A. in Š. Š., ko sta bila v stiku z neidentificirano osebo, kasneje identificirano kot T. T., proti kateremu so slovenski organi že izvajali PPU. Vso dokumentacijo v zvezi s tem potovanjem v Španiji so slovenski kriminalistični policiji z dopisom posredovali hrvaški preiskovalci, ki so španske kolege zaprosili za pomoč pri preiskavi proti Š. Š. Poleg tega je bil poznejši pogovor med U. U., Š. Š. in A. A. v Sloveniji po njuni vrnitvi 5. 9. 2018 zabeležen na podlagi PPU proti U. U. Kot že omenjeno, je ta kontekst prispeval k izdaji prve odredbe za PPU proti A. A., kar nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da so slovenski kriminalisti za to prvo odredbo pridobili podatke o predkaznovanosti A. A.

O izvajanju kriminalne dejavnosti in o zavrnitvah predlaganih dokazov

70.Pritožnika nadalje trdita, da obramba ni imela možnosti zaslišati obremenilnih prič in avtorjev listin, na katere se opira sodba, s čimer sta bila kršena 17. člen ZKP in 29. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Zatrjujeta tudi bistveno kršitev postopka iz osmega odstavka 371. člena ZKP - čeprav bistvo očitka ni, da se sodba opira na nedopustne dokaze, temveč da predlagani dokazi niso bili izvedeni in da nekatere obremenilne priče niso bile zaslišane. To bi zato bolj ustrezalo očitku o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, na katero se smiselno navezuje tudi očitek o kršitvi 29. člena URS, ki med drugim zagotavlja izvajanje dokazov v korist vsakega, ki je obdolžen kaznivega dejanja.

71.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da te pritožbene navedbe temeljijo na kategoričnih in pavšalnih trditvah, da so bili vsi PPU izvedeni nezakonito, da so policijske zapise v zvezi z izvajanjem PPU pripravili koordinatorji in ne neposredni izvajalci ukrepov ter da so poročila prirejena. Trdita, da je bila obrambi neupravičeno odvzeta možnost preverjanja zakonitosti izvedenih ukrepov z zavrnitvijo predlaganih zaslišanj neposrednih izvajalcev. Posledično pritožnika menita, da sodba nezakonito temelji na posrednih pričanjih prič in prirejenih policijskih poročilih.

72.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te trditve v nasprotju s podatki v spisu in da so netočne. Poleg tega so številne njune trditve preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče vsebinsko obravnavati.

73.Tako ni jasno, kako bi zaslišanje priče V. V. zagotovilo ustrezne dokaze ali spodbijalo poročila o tajnem delovanju, in če bi jih, katera konkretna poročila. Iz poročila TD5 z dne 2. 7. 2019 (prevod na list. št. 3398 Pp spisa) izhaja, da je obtoženi Č. Č. obvestil TD5, da njegov "gazda" in "njegovi ljudje" že dve leti iščejo varno luko in posameznika, ki bi za njih opravil tovrstno delo. Omenil je, da jim je nedavno "padlo 300 kg robe" v Luki Koper, kjer so imeli kontakt, ki kljub pomoči ni izpolnil njihovih pričakovanj, kar je spodbudilo iskanje nove luke in kontakta. To kaže, da je iskanje nove osebe spodbudila neustreznost trenutnega pomočnika v Luki Koper. Slednje ne podpira trditve, da je Č. Č. lagal (s pridržkom omenjanja zaseženega tristokilogramskega blaga), niti ne kaže na to, da so bila poročila ponarejena. Poleg tega nič ne kaže na kakršno koli sumljivo zamudo pri iskanju Z. Z. Z. Z. je bil omenjen v pogovoru med člani hudodelske združbe med tajnim opazovanjem že 5. 9. 2018, torej še pred omembo neimenovane osebe v Luki Koper. Pritožnika se strinjata, da v postopku ni bilo dokazano, da je bil Z. Z. pomočnik v Luki Koper (sam je zaslišan zanikal), zbrani podatki iz predkazenskega postopka pa kažejo le na to, da so Z. Z. preverjali. Pritožnika nista pojasnila, kako in zakaj bi bilo pričanje priče V. V. bolj relevantno ali katero konkretno poročilo je bilo po njihovem mnenju prirejeno.

74.Res je, da se domneva, da je vsak dokazni predlog, ki ga predloži obramba, v korist obdolženca, vendar v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni dvomilo o tem, ali je bil dokaz v korist obdolženca in ali je bil pravno relevanten, saj si ni moglo ustvariti mnenja o teh dejstvih, ker dokazni predlog ni bil ustrezno obrazložen. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi za zavrnitev teh dokaznih predlogov in ugotavlja, da zatrjevana procesna kršitev ni podana.

75.Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da so bili v postopku zaslišani le koordinatorji operativne kombinacije. To preprosto ne drži. Oba zaslišana koordinatorja, Preiskovalec 1 (tudi ESCUDO1, BORDER1) in Preiskovalec 2 (ESCUDO2, BORDER2), sta bila tudi sama izvajalca PPU in sta bila večkrat zaslišana v tej dvojni vlogi. Poleg tega so bili v postopku zaslišani kot neposredni izvajalci PPU PU-1, PU-2 in PU-3 ter izvajalci tajnega delovanja (TD 1, 1a, 2, 3, 4, 5, 6 in 7). Seveda je nemogoče, da bi kdo od teh posameznikov ves čas opazoval vsa konkretna dejanja posameznega člana hudodelske združbe, saj gre za človeška bitja, ki so lahko v danem trenutku le na enem mestu. Kot je med preiskavo navedel Preiskovalec 1 (str. 10 zvočnega zapisa), je v operacijah PPU sodelovalo veliko število uslužbencev kriminalistične policije, kar je skupaj z mednarodno pravno pomočjo, zahtevalo znatno usklajevanje s tujimi policijskimi sodelavci. Na podlagi dokaznih predlogov obrambe in pritožbenih trditev je jasno, da obramba neupravičeno zahteva razkritje identitete prič, ki so bile pravno zaščitene na podlagi 240.a člena ZKP. Tudi s pritožbo obramba še naprej špekulira in ustvarja svoje teorije o identiteti oseb, vpletenih v PPU, pripisuje jim imena in trdi, da bi te osebe moralo zaslišati sodišče. Pritožbeno sodišče te zahteve kategorično zavrača. Preiskovalni sodnik oz. predsednik senata na naroku za zaščito priče v skladu z 240.a členom ZKP pridobi potrebne informacije, kot je določeno v tretjem odstavku 240. člena ZKP, da bi ustrezno identificiral pričo. Vendar so bili ti podatki takoj po identifikaciji in pred zaslišanjem priče izločeni iz spisa in se hranijo kot podatki, ki zaradi interesov postopka niso javno dostopni. Predsednik senata je pravilno zavrnil vsa vprašanja oz. dokazne predloge, katerih namen je bil v razkritju identitete zaščitenih prič, saj ga k temu zavezuje zakon. Še pomembneje je, da niti obramba med postopkom ni podala nobenih jasnih predlogov za zaslišanje neposrednih izvajalcev PPU, niti ni navedla, za katere ukrepe gre, ali zatrjevala kakršnih koli konkretnih nepravilnosti pri njihovem izvajanju. Prav tako ni utemeljila svojih trditev, da so bila poročila prirejena. To torej ostajajo neutemeljene in pavšalne trditve obrambe, na katere ni mogoče vsebinsko odgovoriti.

76.Kot nesmiselne in nerazumljive je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi trditve pritožnikov glede izvajanja PPU mimo veljavnih odredb, kar naj bi dokazovalo zavrženje kazenske ovadbe zoper Ž. Ž. Poleg tega naj bi organi pregona jasno izpovedali, da je bil A. A. identificiran šele 3. 9. 2018, ko je obtoženi z Š. Š. odpotoval v Barcelono. Zaradi nekoherentnosti teh trditev pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih ni moč argumentirano obravnavati. Pritožnika zatrjujeta tudi, da nezakonito ravnanje organov pregona izhaja iz dejstva, da so policisti med 29. 5. 2017 in 31. 1. 2020 3232-krat dostopali do policijske evidence A. A. Poleg tega so v evidenco vpogledali 52-krat med 10. 8. 2017 in 29. 9. 2017, torej v obdobju prvega naloga za izvedbo PPU zoper U. U. Pritožbeno sodišče te očitke zavrača kot pavšalne in nesubstancirane. Med samim vpogledom v policijske evidence in zatrjevanim izvajanjem PPU zunaj veljavnih odredb ni videti kakršne koli nujne vzročne zveze. Pritožnika nista navedla nobene dejanske podlage za utemeljitev te trditve in zgolj ugibata o možnih vzrokih in posledicah, na kar ni moč argumentirano odgovoriti.

B. K pritožbi zagovornika A. P.

77.Pritožnik uvodoma, v očitku o procesnih kršitvah, zgolj navede zavrnjene dokazne predloge in zavrnjene predloge za izločitev dokazov, v nadaljevanju pa zgolj skopo obrazloži zgolj nekaj izsekov, kar je prepleteno s povzemanjem različnih sodnih odločb. Bistveno pa je, da pritožnik večinoma ni niti minimalno opisal ali kakor koli utemeljil, zakaj naj bi te zatrjevane neutemeljene zavrnitve vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se do tako pavšalnih očitkov ne more in ni niti dolžno opredeliti. Tudi sicer pa ni moč prezreti, da je tudi ta pritožba kolaž pritožb obrambe več drugih zagovornikov v izvornem postopku, ki se jih pritožnik niti ni trudil relevantno in argumentirano uporabiti.

78.Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe pritožnika v zvezi z zatrjevano neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov v zvezi s predlogom za pridobitev dokumentacije o izvajanju PPU v Avstriji med 5. in 6. julijem 2019 proti Č. Č. ter zavrnitvijo dokaznih predlogov v zvezi s predlogom za pridobitev dokumentacije o izvajanju PPU v Italiji in Španiji med 13. in 15. marcem 2018 proti K. K. in Đ. Đ. Pritožnik ne pojasni, kako naj bi te zavrnitve vplivale na postopek zoper obtoženca oziroma kako naj bi v primeru utemeljenosti navedb vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Celo ob predpostavki, da je bila zavrnitev sodišča neutemeljena, se zadevni dokazni predlogi (1) nanašajo na obremenilne dokaze v zvezi s posamezniki, ki niso obtoženi A. A., in (2) predložili so jih tudi sicer zagovorniki teh posameznikov, ne pa obtoženčeva obramba.

79.Nadalje pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožnikove trditve glede zatrjevane neustreznosti prve odredbe za izvedbo PPU v zvezi z elektronskim komunikacijskim omrežjem. Pritožnik trdi, da gradivo, na katerem temelji odredba, ni izpolnjevalo zakonskih pogojev, in sicer: ni izkazovalo specifičnih in konkretnih okoliščin, ki so potrebne za utemeljitev dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum. Pritožnik nadalje trdi, da iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 53107/2019 z dne 10. 10. 2019 izhaja, da naj bi se dokazni standard "krepil", iz česar sklepa, da potreben dokazni standard pri odreditvi tajnega opazovanja ni bil izpolnjen. Pritožnik trdi, da je bil ukrep večkrat podaljšan na podlagi istih okoliščin, ki so bile ugotovljene prav z izvajanjem ukrepa v zvezi z elektronskim komunikacijskim omrežjem.

80.Pritožbeno sodišče tudi navedbe v tem delu zavrača. Prvostopenjsko sodišče je z odredbo Pp 11/2017 z dne 6. 11. 2018, ki je začetna odredba za izvedbo tega PPU, odredilo pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju zoper obtoženega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v nasprotju s trditvami pritožnika zadevna odredba vsebuje vse potrebne razloge za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa. Utemeljitev v odredbi kaže visoko stopnjo konkretizacije in artikuliranosti, ki ustrezata tudi višjemu dokaznemu standardu, t.j. dokaznemu standardu utemeljenega suma. Na njeni podlagi je namreč mogoče karseda gotovo preveriti in utemeljiti z visoko stopnjo jasno izražene, konkretne in specifične verjetnosti, da je obtoženi izvršil kaznivo dejanje oziroma ga izvršuje ali pripravlja oziroma organizira njegovo izvršitev.

81.Iz odredbe izhaja, da je U. U. skupaj z drugimi znanimi in neznanimi člani hudodelske združbe osumljen, da je v daljšem obdobju, ki se je začelo vsaj 8. 10. 2017, izvrševal kazniva dejanja po 186. členu KZ-1. Zoper U. U. so bili odrejeni PPU, predvsem tajno opazovanje. S temi ukrepi je bilo ugotovljeno, da je U. U. na območju Trojan trgoval s prepovedanimi drogami, zlasti s kokainom in amfetaminom, ter jih kupoval. S tajnim opazovanjem in nadzorom U. U. elektronskih komunikacij je bilo nadalje ugotovljeno, da je bil v stiku s hrvaškim državljanom Š. Š. in slovenskim državljanom, obtoženim A. A. Kot je bilo že navedeno, so hrvaški organi proti Š. Š. izvajali PPU zaradi kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami. Z Š. Š. se je na primer srečal 8. 4. 2018, kar je zabeleženo v poročilu o tajnem opazovanju s tega dne, in ponovno 12. 7. 2018, tokrat z Š. Š. in A. A., kar je razvidno iz poročila o tajnem opazovanju z dne 12. 7. 2018. Dne 2. 9. 2018 je Š. Š. prišel k U. U. in tam prenočil (kot je razvidno iz poročila o tajnem opazovanju z dne 2. 9. 2018). Naslednji dan (3. 9. 2018) je U. U. odpeljal Š. Š. in A. A. na beneško letališče, kjer sta imela rezerviran let v Španijo. Pritožbeno sodišče se v zvezi z dogodki v Španiji in srečanjem s T. T. sklicuje na gornjo obrazložitev. T. T. je bil identificiran kot posameznik, ki je bil večkrat vpleten v kazniva dejanja z elementi nasilja in preprodajo prepovedanih drog. Ugotovljeno je bilo, da je uporabljal ponarejene in prirejene dokumente, o čemer so slovenske organe obvestili nemški varnostni organi. Poleg tega so že obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je T. T. deloval kot dobavitelj večje količine prepovedanih drog in je bil ključna kontaktna oseba za prevoz drog iz Španije v Slovenijo. Ta sklep temelji na številnih ugotovitvah slovenskih in tujih varnostnih organov, ki so ugotovili, da T. T. uporablja posebej prirejene javne listine za prikrivanje svojih kriminalnih dejavnosti, razpolaga z velikimi vsotami nepojasnjenega denarja in uporablja vozila, opremljena s posebej prilagojenimi prostori, verjetno za tihotapljenje različnih predmetov, vključno s prepovedanimi drogami. A. A. in Š. Š. sta se takoj po vrnitvi v Slovenijo 5. 9. 2018 sestala z U. U. V skladu s poročilom o tajnem opazovanju U. U. so bile med njunim srečanjem izmenjane naslednje besede: Š. Š. je izjavil: "20.000, Španija, proizvodnja, ananas, 100 kilogramov, kamion," A. A. je rekel: "Koper, ločevanje tovora, drug mesec bo 500.000," U. U. pa je rekel "Gadža, spaso, 4,5." Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženi 23. 6.2017 že kazensko ovaden zaradi utemeljenega suma storitve več kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1, kjer je deloval kot dobavitelj drog v hudodelski združbi.

82.Po oceni pritožbenega sodišča vse navedeno nedvomno v zadostni meri konkretizira in artikulira specifične okoliščine, ki glede na obilico inkriminatornih podatkov o obtožencu več kot izpolnjujejo zahtevane pogoje za odreditev PPU s predmetno odredbo preiskovalnega sodnika.

O zatrjevani pristranskosti sodišča

83.Prav tako pritožbeno sodišče zavrača trditve pritožnika, ki se nanašajo na kršitev načela nepristranskosti s strani sodišča prve stopnje. Pritožnik zatrjuje, da je predsednik senata izkazoval pristranskost do obtoženca, kar z vidika razumnega človeka vzbuja resen dvom o nepristranskosti sodišča. Slednje utemeljuje z zavrnitvijo predloga obrambe za preložitev naroka za glavno obravnavo 20. 7. 2022, čeprav se obtoženčeva zagovornica zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla udeležiti obravnave in je substitucijska zagovornica obvestila sodišče, da zaradi obsežnosti zadeve ne more ustrezno zastopati obtoženca. Pritožnik nadalje navaja, da je predsednik senata kljub temu nadaljeval z obravnavo, s čimer je kršil obtoženčevo pravico do obrambe s pomočjo zagovornika. Po mnenju pritožnika je bilo očitno stališče predsednika senata, da zadostuje, da se obtožencu formalno zagotovi zagovornika, ne da bi bil ta dejansko seznanjen s spisom. Pritožnik trdi, da je ta odločitev spodkopala videz nepristranskosti in kršila obtoženčevo pravico do sojenja s strani nepristranskega sodnika, ki jo zagotavlja 23. člen URS.

84.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev predsednika senata. Zahteva za izločitev, ki jo je 19. 7. 2022, dan pred glavno obravnavo, vložila obtoženčeva zagovornica, je bila preuranjena in špekulativna. Do takrat namreč ni prišlo do nobenega posega v obtoženčevo pravico do obrambe. Zato ni podlage za trditev, da je bil ogrožen videz nepristranskosti predsednika senata, saj se niso zgodili niti zatrjevani dogodki niti njihove zatrjevane posledice. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je bila ta očitno neutemeljena zahteva vložena med dokaznim postopkom z izključnim namenom spodkopati avtoriteto predsednika senata. Čas in pomanjkanje vsebinskih razlogov za izločitev kažeta, da je zahtevi moč pripisati zlorabo procesne pravice z namenom zavlačevanja postopka, do česar se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj.

O očitano neutemeljeno zavrnjenih dokazih

85.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pritožnikove trditve, da je policija skonstruirala obremenilne dokaze, da je delovala proaktivno in ne pasivno ter da obdolženčeva vpletenost ni bila dokazana z drugimi dokazi v spisu, neutemeljene in pavšalne, zgolj navrženje nekih špekulacij, v delu tudi nekih splošnih teoretičnih izhodišč, brez kakršnih koli konkretnih naveznih okoliščin. Pritožnik ne navede ne kateri obremenilni dokazi naj bi bili tako pridobljeni, ne s katerim ukrepom in kdaj. Pritožba v tem delu je kolaž nekih domnev, ki ne morejo izpodbiti prvostopenjske sodbe.

86.Pritožnik nadalje navaja, da je naslovno sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za predvajanje posnetkov, ki so bili po njegovem mnenju podvojeni - nekateri z dodano uro, drugi brez nje. Pritožnik trdi, da to vzbuja pomisleke o morebitnem prirejanju, zaradi česar je treba preveriti, kdaj in zakaj je prišlo do takšnih sprememb. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče po mnenju pritožnika neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe, da se imenuje izvedenca za posnetke, ki bi lahko ugotovil morebitne primere poseganja v posnetke in potencialno obnovil izbrisane podatke z vseh spominskih kartic SD. Pritožnik trdi, da zatrjevani izbrisani posnetki morda ustrezajo datumom, ko so izvajalci PPU izvajali ukrepe, vendar teh dejavnosti niso dokumentirali v svojih poročilih o tajnem opazovanju. Po mnenju pritožnika je imenovanje izvedenca za obnovitev vseh izbrisanih posnetkov in fotografij še posebej potrebno glede na dopis Sektorja kriminalistične policije, v katerem je navedeno, da so bile fotografije, vključene v poročila o tajnem opazovanju, najverjetneje pomotoma izbrisane s spominskih kartic SD. Čeprav so bile nekatere od teh izbrisanih fotografij uspešno obnovljene, pritožnik trdi, da je treba opraviti popolno obnovo vseh pomnilniških kartic SD. To bi po mnenju pritožnika lahko pomagalo ugotoviti natančno lokacijo fotografij ter prispevalo k določitvi njihovega izvora. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo te dokazne predloge, naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih.

87.V zvezi z zatrjevanim podvajanjem posnetkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da so argumenti, ki jih je predstavil, enaki tistim, ki jih je obramba navedla v svojem dokaznem predlogu. Sodišče prve stopnje je že v izpodbijani sodbi navedlo razloge, zakaj je te dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, pritožbeno sodišče se zaključkom, v izogib ponavljanju pridružuje. Podvojeni posnetki, ki vsebujejo čas in datum, so delovne kopije izvirnih posnetkov, kot je navedeno na samih CD/DVD nosilcih. Te kopije vsebujejo enako vsebino kot izvirniki, vendar imajo posebne funkcije, služijo kot dvojniki za primer, če bi bila vsebina izvirnika izpodbijana ali če bi bil izvirnik izgubljen, istočasno pa zagotavljajo, da je identiteta tajnih delavcev in preiskovalcev prikrita, kar je v skladu z odrejenimi zaščitnimi ukrepi njihovega anonimiziranja. V prilogah so kartice SD z izvirnimi posnetki tajnega opazovanja oziroma snemanja. Tako delovne kopije kot kartice SD z izvirnimi posnetki se nanašajo na iste posnetke in dogajanje. Edina sprememba, ki je bila narejena na delovnih kopijah, je zakrivanje identitete izvajalcev PPU - tako njihova vizualna identiteta kot glasovi so bili prikriti.

88.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili pritožnikovi dodatni predlogi za imenovanje izvedenca za podatke, ki bi preveril in obnovil vse pomnilniške kartice SD, povsem špekulativni in nekonkretizirani. Drži, da je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da v listinskem gradivu manjkajo nekatere fotografije, ki jih navaja kazenska ovadba, dopis Sektorja kriminalistične policije, zaradi česar je bil odrejen izvedenec za telekomunikacije, z nalogo pregleda originalne SD kartice in ugotavljanjem vseh morebiti izbrisanih drugih video ali slikovnih vsebin. Izvedenec je ugotovil, da je bilo res izbrisanih enajst fotografij, česar ni pripisal nikakršni manipulaciji policije, zgolj napaki pri ravnanju s snemalno napravo, vseh enajst fotografij je izvedenec tudi obnovil. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo navedbe obrambe o prikrivanju oziroma nekih poskusih policije obrambi prikriti fotografije. Izvedenec je tudi pojasnil, da je naključno brisanje fotografij s kartic SD razmeroma enostavno in ne zahteva posebnega znanja, ter poudaril, da je namerna manipulacija v tem primeru zelo malo verjetna.

89.Pritožbene navedbe so pravzaprav ponavljanje tez iz prvostopenjskega sojenja, na katere je že in tudi večkrat odgovorjeno. Zgolj dejstvo, da so bile nekatere fotografije po pomoti izbrisane (kasneje pa ustrezno obnovljene), ob pojasnilih izvedenca in pravilnih zaključkih prvostopenjskega sodišča, ne utemeljuje dokaznega preizkusa vseh posnetkov, kot to neutemeljeno pričakuje pritožnik. Tak preizkus "na zalogo" bi moral pritožnik izkazovati z obrazloženim in argumentiranim predlogom, česar ni storil, ne v času prvostopenjskega sojenja, v pritožbenem postopku pa nadalje tudi ni z ničemer pojasnil kako je neizvedba takega dokaza vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, kar bi bil dolžan storiti. Še najmanj je to moč storiti s sklicevanjem na dokazni predlog obtoženega L. L., ki mu je bilo ugodeno, izvedenec pa ni ugotovil nobene okoliščine, ki bi stigmatizirale vse slikovno in zvočno dokazno gradivo. Nasprotno je izvedenec ugotovil, da sta dve izpodbijani datoteki sicer tehnično spremenjeni kopiji, vendar sta po vsebini enaki izvirnikom, kar je potrdilo skladnost med obema izvirnikoma in delovnimi kopijami.

90.Nadalje pritožbeno sodišče zavrača pritožnikove trditve, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič PU-1 in tožilke T. G. Pritožnik trdi, da bi njuno pričanje lahko pojasnilo dejansko vlogo PU-1 pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov in potrdilo, da so bili ti ukrepi nezakoniti spričo odsotnosti ustrezne odredbe, zaradi česar bi jih bilo treba izločiti iz spisa. Pri tem naj bi sodišče prve stopnje zgolj zavrnilo dokazni predlog kot nepotreben, ker priča ne bi mogla povedati ničesar bistvenega, kar po mnenju pritožnika pomeni, da je izpodbijana sodba v tem delu neobrazložena in manjkajo razlogi o pomembnih dejstvih.

91.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik spregleda obrazloženo in pravilno obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga (str. 64-65 izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da iz pojasnila Policijske uprave Ljubljana z 28. 12. 2022 (list. št. 158) izhaja, da posnetki, na katere se sklicuje obramba - na katerih naj bi bil PU-1, za katerega obramba trdi, da je neposredno vpleten v izvedbo PPU - niso bili posneti v okviru PPU. Pač pa so bili posneti v daljšem časovnem obdobju med izvajanjem rednih kontrol kriminalistov na območju Ljubljane. Poleg tega je bil PU-1 že zaslišan in je izpovedal, da ni bil neposredni izvajalec PPU v tej kazenski zadevi. V zvezi s pritožnikovo pavšalno trditvijo, da naj bi zaslišanje pokazalo, da je policija izvajala PPU mimo veljavnih odredb, se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz pojasnila Policijske uprave Ljubljana skupaj z odredbami za PPU izhaja, da pred oktobrom 2018 za obtoženega ni bila izdana nobena odredba. Poleg tega poročila, povezana s temi ukrepi, pred oktobrom 2018 niso vključevala obtoženca kot objekta opazovanja. Preiskovalec 1 je izpovedal, da se je sum zoper obdolženca pojavil šele septembra 2018, kar je bilo zgoraj že večkrat izpostavljeno. Te ugotovitve, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, skupaj ovržejo trditve obrambe, da je policija PPU pri obtožencu izvajala pred 16. 10. 2018, ko je bila izdana prva odredba tožilstva za te ukrepe. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da obramba niti ni ustrezno konkretizirala svojega dokaznega predloga za zaslišanje PU-1 Teza obrambe glede identitete posameznika na posnetku je temeljila zgolj na domnevah in špekulacijah, ne da bi ta prepričanja vsaj minimalno utemeljila. Poleg tega, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, bi bila kakršna koli vprašanja o tem, ali je PU-1 oseba na posnetku, nedopustna zaradi zaščite njegove identitete in zaščitnih ukrepov, odrejenih v tej zadevi. Končno, tožilka ni sodelovala pri izvajanju PPU, kot je razvidno iz poročil. V svojih vlogah sodišču je zgolj povzela dokumentacijo, ki jo je predložila policija, zato o tem ne bi mogla ničesar povedati.

92.Dalje, pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neupravičeno razširilo priznanje krivde soobtoženih na pritožnika, s čimer je kršilo objektivni vidik nepristranskosti, kot ga razlaga ESČP. Pritožbeno sodišče te trditve zavrača. Pritožnik se sicer pravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (US RS) Up-54/14 z dne 26. 1. 2017, vendar ne utemelji, kako so bile kršene zahteve ESČP, ki jih sam navaja v pritožbi. Kot je v skladu z ustaljeno prakso ESČP pojasnilo US RS, je objektivni vidik nepristranskosti kršen, če predhodna sodba zoper soobdolženca vsebuje oceno konkretnega ravnanja pritožnika, isto sodišče pa kasneje odloča o pritožnikovi zadevi. V tem primeru je sodba zoper soobtožene vsebovala oceno pritožnikovega ravnanja, o kateri je pozneje odločal isti sodnik v nadaljnjem postopku. Takšno stanje spodkopava videz nepristranskosti v poznejših postopkih zoper pritožnika, s čimer ni izpolnjen standard nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena URS in EKČP. Vendar pritožnik teh pomislekov v pritožbi ni dovolj podrobno opredelil. Za presojo objektivnega kriterija nepristranskosti v tem primeru v skladu s stališči US RS pritožbeno sodišče zahteva več kot le posplošene trditve pritožnika. Pritožnikove navedbe - da je prvostopenjsko sodišče istočasno sprejelo stališče "o krivdi o vseh", da se sodnik v izpodbijani sodbi ni izrazil na ustrezen način, t.j. tak način, ki bi zadostil kriterijem ESČP (tj. da v postopku ni uporabil pogojnika in da ni jasno pojasnil, da ni odločal o pritožniku), ter da videz nepristranskosti v takšnih procesnih situacijah temelji zgolj na načinu ali izbiri besed sodnika v obrazložitvi - so nesprejemljive. Prvi očitek je nerazumljiv, drugi pa ne daje vsebinske podlage za presojo pritožbenega sodišča; če pritožnik želi, da se pritožbeno sodišče opredeli do njegovih navedb, bi moral biti natančnejši in konkretnejši ter navesti dejanske primere neustreznega ravnanja prvostopenjskega sodišča. Zadnja trditev je špekulativna, nima opore v odločbi US RS ali relevantni sodni praksi in ne ponuja konkretne podlage, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče preučiti. O tem se je pritožbeno sodišče tudi sicer že opredelilo zgoraj.

Glede izpuščenega očitka pod točko I/8 sodbe

93.Kot je bilo zgoraj že obrazloženo je pritožbeno sodišče v isti sestavi reševalo pritožbe v zadevi X Kp 5747/2020, iz katere je bil postopek zoper A. A. izločen. Upoštevajoč privilegij pridruženja (beneficium cohesionis) iz 387. člena ZKP je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti glede očitka pod točko I/8 izreka izpodbijano sodbo spremenilo in ta očitek iz izreka izpustilo, saj je bil tudi obtoženi N. N. oproščen obtožbe.

94.Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pod točko I/8 izhajajo naslednja odločilna dejstva:

-da je v hudodelski združbi N. N. deloval kot kurir obtoženega;

-da je N. N. po predaji prepovedane droge za obtoženega sprejemal denar kot plačilo za izvršeno predajo oz. prodajo;

-da je 2. 11. 2019 N. N. skupaj z obtoženim prodajal in z namenom prodaje prenašal točno neugotovljeno vrsto prepovedane droge v vrednosti 87.350,00 EUR;

-da je N. N. kot kurir po navodilih obtoženega na točno neugotovljenem kraju v R Nemčiji dostavil neugotovljeno količino in vrsto prepovedane droge odjemalcem "XYZ-1", "XYZ-2" in "XYZ-3" in od njih kot plačilo za prepovedano drogo prejel 87.350,00 EUR gotovine;

-prejeto gotovino bi moral N. N. kot plačilo za drogo dostaviti obtoženemu, a mu je bil denar, ki je bil zavit v folijo in razdeljen v tri pakete z napisi "XYZ-1", "XYZ-2" in "XYZ-3" in skrit v predalu za rezervna kolesa, ob zaustavitvi s strani policistov v R Nemčiji zasežen.

95.Nobenega dvoma ni, da je nemška policija 2. 11. 2019 N. N. zaustavila in pri njem našla gotovino v skupnem znesku 87.350,00 EUR, ki je bila razdeljena v tri kuverte z napisi XYZ-1 (51.300 EUR), XYZ-2 (25.550,00 EUR) in XYZ-3 (7000 EUR). Gotovina je bila skrita v predalu za rezervna kolesa njegovega vozila. Po oceni pritožbenega sodišča pa je navedeno edino dejstvo, ki je bilo v postopku brez dvoma dokazano, kar pa samo po sebi v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi ne zadostuje za ugotovitev obtožencu v tem delu očitanega kaznivega ravnanja.

96.V postopku ni bil izveden noben dokaz o tem, da se je N. N. v Nemčijo odpravil preprodajat prepovedano drogo, ne kakšno, niti v kakšni količini, niti komu. Tudi o tem, da bi mu v zvezi z očitano preprodajo obtoženi dal predhodno kakršnakoli navodila ni nobenega dokaza, niti teh očitkov ne podpirajo podatki zavarovani na njunih telefonih. Pri tem tudi ni povsem jasno ali naj bi šel N. N. prepovedano drogo prodajat ali kupovat. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ni jasno ali so vzdevki z zaseženih treh kuvert vzdevki kupcev ali prodajalcev, saj bi bilo zaseg gotovine moč pripisati enim in drugim, pri tem pa je vzdevek XYZ-2 prvostopenjsko sodišče napačno dokazno ocenilo, kar predstavlja napačno oceno zbranih dokazov.

97.Prvostopenjsko sodišče je zaseg gotovine v treh kuvertah dokazno najprej navezalo na kriptirano telefonsko komunikacijo med TD5 in osebo XY novi, za katerega je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma ugotovljeno, da gre za obtoženega. TD5 je komunikacijo dal policiji fotografirati, saj bi se sicer zaradi nastavitev njegovega kriptiranega telefona samodejno brisala. Kritičnega dne je tako obtoženi TD5 potožil, da so ves čas problemi, da so mu danes v Nemčiji zaustavili šoferja, ko se je vračal z denarjem in denar vzeli. Pa tudi, da je živčen in v stresu in mu poslal fotografijo dokumenta - potrdila nemške policije o zasegu 87.350 EUR N. N., ki ga je slednji tudi lastnoročno podpisal. Obtoženi je izrazil skrb, saj naj bi imel na poti tudi kamione, pomoč TD5 pa zavrnil in povedal, da zadevo rešuje. Naslednji dan je obtoženi TD5 sporočil, da so pri vozniku našli tudi nekaj malega skanka (t.j. prepovedane droge) ter da so angažirali odvetnika, da ima voznik zaslišanje na sodišču v sredo, pojasnil pa je tudi, da je voznik v kratkem času prodal nekaj vozil, za kar ima ustrezno dokumentacijo. Slednje po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne dokazuje, da je šel obtoženi Nne v Nemčijo prodajat drogo, t.j. da zasežen denar izvira iz prodaje droge. V dokaznem smislu je taka ugotovitev enako verjetna trditvi obtoženega Nne, da se je odpravil v Nemčijo kupovat vozila, pa tudi povsem enako verjetnem nakupu droge, ko bi do nakupa ne prišlo in bi se voznik z zato namenjenim denarjem vračal. Navedeno je prvostopenjsko sodišče nadalje dokazno ocenjevalo s primerjavo podatkov obtoženemu zaseženih telefonov, kjer so našli identično fotografijo potrdila o zasegu gotovine obtoženemu N. N., potrdilo je sicer prvostopenjsko sodišče pridobilo tudi od nemškega državnega tožilstva. S primerjavo vseh treh fotografij (s telefonov TD5 in A. A. ter potrdilom, ki ga je posredovalo nemško tožilstvo), je brez dvoma ugotoviti, da gre za identičen dokument, nadalje pa tudi, da se zdi povsem verjetno, da je fotografijo dokumenta N. N. sam pošiljal obtoženemu, slednji pa naprej TD5. Nič od tega pa še vedno ne dokazuje izvora tega denarja, namen N. N. odprave v Nemčijo, na ravni gotovosti zgolj dejstvo, da je N. N. v Nemčiji zaustavila policija in pri njem našla gotovino razdeljeno v tri kuverte. Pri pregledu telefonov obtoženega je bila zavarovana tudi komunikacija med osebama XYZ-4 in XYZ-2 (ki naj bi bil zatrjevano neznan kupec droge), ko XYZ-4 XYZ-2 sporoči, da je živčen in naj mu pove ali dela z vozili in ali je kakorkoli mogoče, da bodo denar vrnili. XYZ-2 ga potolaži rekoč, da je sreča, da je zadnje tri dni prodal pet vozil in sodišču poslal pogodbe, kar po vsebini nikakor ni odgovor nekega neznanega kupca droge, ki bi ga usoda plačila za drogo kakorkoli še zanimala. XYZ-4 zaključi, da to pomeni, da bodo vrnili denar, XYZ-2 pa mu odvrne, da upa, da bodo. XYZ-4 XYZ-2 še povpraša o tem ob kateri uri ima jutri sodišče, da bi našli nekega dobrega odvetnika in tudi tu ni jasno zakaj naj bi neznani kupec droge imel sodišče in v zvezi s čim. XYZ-4 se zvečer tega dne pogovarja še z neznancem, predstavi mu svoja razmišljanja o tem, da bi našli nekoga, da bi rekel, da je šel k njemu v Nemčijo kupovat vozila, da ima zgoraj enega, ki dela z vozili. Neznanec mu je odgovoril, da ni potrebno, da je on že vse rešil in da morajo brez ugovorov vrniti ves denar.

98.Na podlagi navedenih podatkov je prvostopenjsko sodišče brez dvoma ugotovilo, da je XYZ-2 obtoženi N. N., kdo je XYZ-4 pa z gotovostjo ni moglo ugotoviti. Zaključilo pa je, da gre za pogovore med osebami, ki so bile z zapletom z gotovino oziroma nastalo situacijo brez dvoma seznanjene oziroma da so v dogodke vpletene, uporabljena naj bi bila ista terminologija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni povsem jasno o čem oziroma o kom govori obrazložitev izpodbijane sodbe (10. in naslednji odstavki na straneh 250 in 251) pri predstavitvi identične terminologije. Iz prepisov komunikacije namreč nikjer ne izhaja, da bi se XYZ-4 pogovarjal s TD5, še manj s TD7, pogovarjal se je zgolj z XYZ-2, čeprav drži, da je uporabljena komunikacija primerljiva. Ocena pripisljivosti vzdevkov je zmotna in neprepričljiva, se pa ne nanaša zares na ugotovitev manjkajočega odločilnega dejstva o tem, s kakšnim namenom je N. N. odšel v Nemčijo in kaj je tam počel.

99.Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, se v spisu nahaja fotografija ene od zaseženih kuvert (C 178 in C 239), ki jo je pri postopku z N. N. naredila nemška policija, iz katere je (sicer slabo) razbrati napis XYZ-4, kar razloži obtoženčevo izjavo nemški policiji, da je XYZ-4 kupec enega od vozil, čeprav ga o njem niso spraševali (spraševali so zgolj zakaj je bil denar porazdeljen na več paketov z različnimi napisi) in zato tudi ne drži prvostopenjska ugotovitev (str. 257), da vrečke s takim napisom ni bilo. Ker je obstajala kuverta z napisom XYZ-4 (bila je prazna, v njej ni bilo denarja), ki je enak vzdevku nekoga, ki mu je obtoženi sporočil, da so mu zasegli denar in katerega je XYZ-2 tudi spraševal o tem koliko denarja je bilo pakiranega, ta pa mu je odgovoril; "uf, pa jesu u steku pare" (nikjer ni razvidno kaj naj bi ta stavek pomenil), se nakazuje, da oseba XYZ-2 ni vedel koliko in kako je pakiran denar, da pa je to očitno vedel XYZ-4, ki ga je še zjutraj spraševal kdaj se vrača (iz Nemčije) in ali bi peljal pol kile belega v Zagreb. Dva od štirih vzdevkov na kuvertah, XYZ-2 in XYZ-4, tako ni moč z gotovostjo pripisati neidentificiranim odjemalcem v Nemčiji, kot to za XYZ-2 izhaja iz izreka sodbe, njuno medsebojno komunikacijo v zvezi z zasegom gotovine pa prav tako niti prodaji ne nakupu prepovedane droge. Zbrani dokazi ne dovoljujejo zaključkov na ravni zahtevane gotovosti za obsodilno sodbo z opisanim očitkom.

100.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v zadevi X Kp 5747/2020 obtoženega N. N. oprostilo obtožbe, v predmetni zadevi pa očitek obtoženemu iz točke I/8 iz sodbe izpustilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. V zvezi s tem je tudi odločilo, da se obtoženemu premoženjska korist iz tega naslova ne odvzame.

Glede pritožb obtoženega, njegovih zagovornikov in državne tožilke v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo

101.Uvodoma v tem delu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zaradi pritožbenega preizkusa izrečene kazni pregledalo in primerjalo vse kazni, ki so bile izrečene vsem obtoženim v zvezi s predmetno zadevo, t.j. tako tiste, ki so bile izrečene obtožencem, ki so krivdo priznali, kot tiste, ki jih je prvostopenjsko sodišče izreklo v zadevi X Kp 5747/2020 ter z izpodbijano sodbo, pri tem je upoštevalo tako vlogo, ki jo je imel vsak od obtoženih v hudodelski združbi (proizvajalec, predelovalec, ponudnik, preprodajalec, hranitelj (skladiščnik), prenašalec (kurir), posrednik, nadalje tudi vodja ali organizator mreže prekupčevalcev ali posrednikov, število posameznih izvršitvenih ravnanj ter količino prepovedane droge, s katero so razpolagali znotraj posameznega izvršitvenega ravnanja ter olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče ter tiste, ki so jih izpostavljali pritožniki. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri izrečene kazni zapora in stranske denarne kazni pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde obtoženega in olajševalne okoliščine, jih ustrezno ovrednotilo ter obtožencu izreklo primerno in pravično zaporno ter stransko denarno kazen tako, da odraža stopnjo njegove krivde.

102.Sodišče prve stopnje je z določitvijo kazni zapora dvanajst let in šest mesecev zapora in stransko denarno kaznijo v višini 500 dnevnih zneskov po 100,00 EUR, skupaj 50.000 EUR izreklo pravično in primerno kazen glede na ugotovljeno obdolženčevo krivdo, vlogo vodje razvejane in mednarodno delujoče hudodelske združbe, ki je razpolagala z izjemno količino več vrst prepovedane droge (kokain, heroin, amfetamin, ecstasy) in kriminalne količine s tem v zvezi. Tudi stranska denarna kazen je upoštevajoč izjemne vsote, ki so se prelivale pri predmetnem poslu z drogo in odražajo koristoljubje, kaže kot primerna in pravična. Vse navedeno pomeni, da z izbrano vrsto kazni in njeno višino, sodišče prve stopnje teže kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde ni preseglo, zaradi česar je sodišče druge stopnje v odločbo o kazenski sankciji poseglo zgolj upoštevajoč izpustitev izvršitvenega ravnanja pod točko I/8 tako, da je določeno kazen znižalo na dvanajst let zapora in upoštevajoč enotno kazen dve leti zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 7555/2018 z 20. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7555/2018 z 23.10.2018, pravnomočni dne 26.10.2018 izrečeno enotno zaporno kazen znižalo na trinajst let in šest mesecev zapora ter znižalo število dnevnih zneskov na 470, kar ob nespremenjenem dnevnem znesku v višini 100,00 EUR znaša 47.000,00 EUR denarne kazni, kar vse izhaja iz izreka sodbe.

103.Pritožbeno sodišče zavrača navedbe zagovornika P. P. in povsem enake navedbe obtoženega o tem, da prvostopenjsko sodišče pri odmeri stranske denarne kazni ni upoštevalo premoženjskega stanja obtoženca oziroma da ni jasno katere premoženjske razmere je upoštevalo, da skratka ni opravilo nobene presoje v smislu drugega odstavka 47. člena KZ-1. Pritožnik navedeno razbere iz dejstva, da je višino dnevnega zneska ostalim obtoženim prvostopenjsko sodišče odmerilo enako, po 25 EUR, obtožencu pa po 100 EUR, pri čemer ni upoštevano, da je bila obtožencu dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 343 do 343) izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri stranske denarne kazni, poleg siceršnjih obteževalnih in olajševalnih okoliščin upoštevalo, da trgovina s prepovedano drogo zagotavlja hitre in visoke zaslužke, kar je upravičeno in konkretno prepoznalo pri obtoženem. Obtoženi je kaznivo dejanje izvršil z namenom pridobitve premoženjske koristi, t.j. da se je s prepovedano drogo ukvarjal namesto oz. poleg zakonitih načinov pridobivanja prihodkov, zaradi izboljševanja svojega premoženjskega stanja, pri čemer je kaznivo dejanje izvrševal dlje časa in v velikem obsegu, za ta namen pa imel tudi dobro razvejano mrežo preprodajalcev in končnih uporabnikov oz. odjemalcev. Ker tako pridobivani dohodki niso razvidni iz uradnih evidenc, jih je sodišče upravičeno prepoznalo iz dokazov zbranih v tem postopku, ceni in količini preprodajane prepovedane droge, zneskih, ki so se v tej kaznivi trgovini vrteli, pa tudi v podatkih zavarovanih na njegovih telefonih. Pri tem je obtoženemu upravičeno določilo višji dnevni znesek, saj je iz kaznive dejavnosti dokazano prejemal najvišjo korist. Obtoženi je tudi sicer, kot je sam povedal, iz naslova samostojnega podjetništva, lokala, ki ga je imel skupaj s svojo partnerico v najemu, pridobival dober, neprijavljen zaslužek. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje odmero dnevnega zneska na 100 EUR, ki je še vedno bližje spodnji, kot zgornji meji 1.000 EUR, ki jo določa zakon.

104.Obtoženemu je bila dodeljena BPP z odločbo Bpp 230/2023 z 27. 1. 2023 (v spisu na red. št.128) in sicer od 25. 1. 2023 dalje, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče pri izreku sodbe 24. 1. 2023 ni moglo upoštevati, kot to neutemeljeno pričakujeta obtoženi in zagovornik P. P.

105.Zagovornik A. P. izrečeno zaporno kazen izpodbija s skopo navedbo o tem, da je glede na okoliščine zadeve "nesorazmerno visoka in bi to bilo treba zmanjšati", na kar ni moč argumentirano odgovoriti, taka pavšalna navedba ne more izpodbiti obrazložene, pravilno, pravično in zakonito odmerjene kazni. Enako pavšalne so nadaljnje pritožbene navedbe, ki z enakimi razlogi izpodbijajo izrečeno stransko denarno kazen in naložene stroške postopka, t.j. da je obtoženi brez zaposlitve, brez rednih dohodkov in premoženja ter pri tem navrže nekaj izsekov različnih sodnih odločb. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča o tem, da je obtoženi samozaposlen za polni delovni čas, da je lastnik osebnega vozila višjega cenovnega razreda ter da je iz obravnavanih kaznivih dejanj pridobil premoženjsko korist, kar omogoča sklepanje, da je iz svoje kriminalne dejavnosti pridobival prihodke in sredstva, ki ne izhajajo iz uradnih evidenc, kakor tudi, da je pridobival sredstva iz naslova poslovanja gostinskega lokala, pa tudi na ugotovljen razkošni slog življenja in preživljanja prostega časa (fotografije preživljanja dopusta na razkošni jahti) je šteti, da ima določena sredstva s katerimi bo tako stransko denarno kazen, kot stroške kazenskega postopka lahko poravnal.

106.Državna tožilka, ki se zavzema za strožjo kazen, prvostopenjskemu sodišču očita, da ni sledilo njenemu predlogu za izrek višje zaporne in stranske denarne kazni, pri izreku zaporne kazni je dalo premajhno težo izpostavljeni in vodilni vlogi obtoženca v mednarodni hudodelski združbi in sofisticiranem delovanju slednje, pa tudi prepletanju obtoženčeve podjetniške dejavnosti z kriminalnim udejstvovanjem. V povzetku očitek tožilke temelji na zatrjevanju, da je prvostopenjsko sodišče dalo premajhno težo obteževalnim okoliščinam, saj olajševalnih sploh (in pravilno) ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je večina s strani državne tožilke izpostavljenih obteževalnih okoliščin ponovitev očitkov izvršitvenih ravnanj, ki jih ni moč upoštevati še dodatno kot obteževalne okoliščine, zato njena pritožba ni utemeljena.

Glede pritožbe obtoženega in zagovornika P. P. v zvezi z odvzemom premoženjsko koristjo

107.Pritožnika spregledata, da je prvostopenjsko sodišče 18. 9. 2023 izdalo popravni sklep, s katerim je, med drugim, saniralo pomotoma (drugič) navedene šeste alineje v III. točki izreka na šestnajsti strani pisnega odpravka sodbe, ki se glasi "- znesek v višini 8.950,00 EUR v zvezi z dejanjem opisanim pod točko I/7".

108.Povsem neobrazložene in pavšalne so pritožbene navedbe, da ni bilo upoštevano, da so bili v obravnavano kaznivo dejanje vpleteni tudi drugi udeleženci. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izčrpno in obrazloženo navedlo razloge za odvzem premoženjske koristi tako, da je vsakega od zneskov navezalo na posamezna izvršitvena ravnanja in pri tem ustrezno pojasnilo, kolikšen del od dosežene premoženjske koristi in zakaj je odvzelo obtožencu in v kakšnem delu in zakaj je del dosežene koristi jemalo drugim obtožencem. Tudi v tem delu je pritožbi zavrniti.

109.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

-------------------------------

1Odločba US RS Up-147/09 z 23. 9. 2010, 8. točka obrazložitve.

2Odločba US RS Up-426/01 z 5. 6. 2003, 4. točka obrazložitve.

3Odločbi US RS Up-162/14 z 29. 5. 2014 in Up-718/20-19 z 4. 3. 2021

4Up-206/96, Up-33/98, Up-191/16-21 z 9. 12. 2019.

5Odločbi VS RS I Ips 30515/2014-188 z 18. 2. 2016, I Ips 56417/2012 s 7. 5. 2020).

6VSRS Sodba I Ips 56417/2012 s 7. 12. 2017, tč. 7, XI Ips 34223/2023 s 6. 7. 2023, tč. 8).

7Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave 15. 11. 2017 na list. štev. 384 v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 35134/2017.

8Katja Šugman Stubbs, Primož Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str.116

9Prav tam, str. 117

10O tem več odločb VS RS, npr. I Ips 422/2007 z 7.7. 2008 in I Ips 434/2008 z 16.12. 2009.

11VS RS Sklep I Kr 54941/2013 z 2. 7. 2018

12Ibidem

13Odločba US RS Up-57/14 z 26. 1. 2017

14P. Križnar v ZKP s komentarjem, str. 833, GV Založba 2023.

15Š. Horvat v ZKP s komentarjem, str. 326, GV Založba 2004.

16Sodba VS RS I Ips 31/2003 z 17. 2. 2005.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 75, 75/1, 186, 186/1, 186/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 33, 35, 35/1, 35/2, 39, 39/1, 39/1-5, 39/1-6, 40, 40/1, 42, 42/5, 86, 86/4, 115, 115/1, 149a, 149a/3, 155, 155/1, 155/2, 155a, 155a/2, 155a/3, 155a/4, 155a/5, 155a/5-6, 155a/6, 215, 215/3, 220, 220/2, 223a, 223a/1, 223a/5, 240, 240/3, 240a, 285a, 285a/3, 285a/3-4, 290, 299, 299/5, 329, 329/4, 339, 339/2, 355, 371, 371/1, 371/1-1, 371/1-2, 371/2, 387 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 23/1, 29, 29-3, 37, 37/2 Konvencije, Deklaracije Resolucije Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.