Jedro

Stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe zaradi dvoma o njeni nepristranosti, mora v zahtevi za izločitev navesti okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti. Nestrinjanje s strokovnim mnenjem, ki ga je dala uradna oseba, samo po sebi ni izločitveni razlog. Odločitev, ki temelji na takem mnenju, je mogoče izpodbijati s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njegova pravilnost presoja v postopkih po teh pravnih sredstvih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo tožnika za izločitev AA v postopku odločanja o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravne enote B, št... z dne 21. 3. 2002, ker je ocenila, da niso podani razlogi iz 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), niti pogoji iz 37. člena tega zakona. V dopisu z dne 11. 3. 2002, ki ga je tožena stranka poslala prvostopnemu organu, niso izrečena stališča AA z namenom vplivanja na odločanje, ampak je to splošno stališče tožene stranke, ki ga je imenovani podpisal kot pooblaščena oseba.

Tožnik v tožbi navaja, da je zahtevek za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja vložil dne 21. 2. 1996, zanj ugodno odločbo pa je tožena stranka v reviziji odpravila, medtem ko je bila odločba, izdana njegovemu bratu, potrjena. Tožena stranka se je vmešala v odločanje prvostopnega organa po njegovem predlogu za obnovo postopka in organu naročila, kako naj ravna oziroma kako naj odloči. S tem je kršila dvostopenjsko odločanje, saj je svojo odločitev vključila v prvostopno odločitev. Toženi stranki oziroma pooblaščencu ministra, ki personalizira odločanje na drugi stopnji, je po zakonu naloženo le nadzorstvo in strokovna pomoč pri delu upravnih enot, to pa ni nadomestilo za odločanje že na prvi stopnji. Podsekretar v pismu tudi ni povedal, zakaj se splošno stališče, ki pa govori samo o konkretnostih v njegovi zadevi, ne uporabi v drugih enakih primerih (v zadevi njegovega brata ali sestre). Tudi splošna stališča ne smejo biti v nasprotju z zakonom. Njemu so bile pravice priznane z upravno odločbo in mu jih je tožena stranka v nasprotju z zakonom odrekla. Od podsekretarja, ki je svoje stališče pisno podal, ne more pričakovati objektivnega postopanja v pritožbenem postopku. Zato se ne strinja s toženo stranko, ki je zahtevo za njegovo izločitev zavrnila. Tožena stranka pa tudi še ni odločila o bistveni vsebini njegove pritožbe zoper odločbo z dne 21. 3. 2002, da se mu pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja priznajo od 1. 9. 1996. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep, zahtevi za izločitev AA v postopku odločanja o pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 21. 3. 2002 ugodi in naloži toženi stranki, da o tej pritožbi odloči. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri sprejeti odločitvi iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da ni bil podan noben razlog iz 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02; v nadaljevanju: ZUP), zaradi katerega bi moral biti državni podsekretar AA izločen iz odločanja o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 21. 3. 2002. Imenovani ni bil udeležen v postopku na prvi stopnji in ni sodeloval pri odločanju o tožnikovi zahtevi, vloženi dne 15. 1. 2001, o kateri je prvostopni organ odločil z odločbo z dne 21. 3. 2002, kar bi bil, če bi bile te okoliščine izpolnjene, izločitveni razlog po 4. točki 35. člena ZUP. Po tej določbi so iz odločanja na pritožbeni stopnji izločene uradne osebe prvostopnega organa, ki so sodelovale pri sprejemanju prvostopne odločitve, AA pa je državni podsekretar pri toženi stranki. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno ocenila, da tožnik ni izkazal okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti imenovanega, kar kot izločitveni razlog določa 37. člen ZUP. Takšne okoliščine in mnenje, kako naj bi vplivale na nepristranost uradne osebe, mora stranka pojasniti v vlogi, s katero zahteva izločitev. Tožnik je takšne očitke oprl na dopis tožene stranke z dne 11. 3. 2002, ki ga je podpisal državni podsekretar AA. V tem dopisu je pojasnjeno, da je upravno sodišče zavzelo drugačno stališče v zvezi s priznavanjem statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, kot ga je zastopala tožena stranka, in njeno mnenje o tem, ali je pravno stališče lahko obnovitveni razlog. Sodišče se strinja s toženo stranko, da navedeni dopis vsebuje splošno stališče, kako naj v postopkovnem smislu ravna prvostopni organ v primerih, ko vlagatelj predloga za obnovo postopka to izredno pravno sredstvo opira na spremenjeno pravno stališče. Takšno napotilo pa tudi po mnenju sodišča pomeni strokovno pomoč, ki jo je ministrstvo dolžno zagotavljati upravnim enotam (18. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja - ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/96, 43/99, 28/00 in 64/01). Nestrinjanje s strokovnim mnenjem pa samo po sebi ne more biti izločitveni razlog. Odločitev, ki temelji na določenem strokovnem mnenju, je mogoče izpodbijati s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njegova pravilnost presoja v postopkih po teh pravnih sredstvih. Tožnik je zoper prvostopno odločbo vložil pritožbo, odločitev tožene stranke, ki je potrdila odločitev prvostopnega organa, pa je bila podvržena tudi sodni kontroli v upravnem sporu opr. št. U .... Na tožbene navedbe, da sporno stališče ni bilo uporabljeno v drugih enakih primerih, tj. v zadevi tožnikovega brata, ki naj bi bila popolnoma identična, sodišče ne more odgovoriti, ker ta odločitev ni predmet tega upravnega spora. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da gre po vsebini za identični zadevi, enake so dejanske okoliščine, ki pogojujejo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, vendar pa se sporno stališče ne nanaša na vsebinsko obravnavanje zadev z enakim dejanskim stanjem, temveč na procesne situacije, ko se odločitve izpodbijajo s predlogom za obnovo postopka iz razloga (spremenjeno pravno stališče), ki ni zakonski razlog za obnovo postopka.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju: ZUS) tožbo zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Tožbeni predlog, da naloži toženi stranki, da odloči o pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 21. 3. 2002, pa je štelo za neupošteven, saj je tožena stranka o pritožbi odločila z odločbo z dne 6. 1. 2003, in je bila ta odločba predmet upravnega spora opr. št. U .....