Jedro

Pravna teorija in sodna praksa sta se glede zahtevkov po 133 členu ZZZDR oziroma 199. člena DZ že izrekli, da tisti, ki je koga preživljal z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njegovega zavezanca za preživljanje, ne more zahtevati povračila.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica), s katerim je ta od tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) zahtevala plačilo 13.293,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2020 dalje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 2.322,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, to pa pred drugim sodnikom.

V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke zahtevala povrnitev sredstev, ki jih je potrošila za preživljanje toženkine matere, sicer svoje babice. Pri tem je svojo odločitev ločilo glede na to, ali so bila plačila opravljena preden je bil razvezan Dogovor med tožnico in njeno babico z dne 25. 3. 2016 o tožničinem doplačevanju oskrbnine in za tem. Pri odločitvi glede plačil, ki so bila opravljena v času veljavnosti Dogovora z dne 25. 3. 2016, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je pokojna babica dovolila bivanje tožnice in njene družine v stanovanju v zameno za brezplačno bivanje v stanovanju, na podlagi tega pa na podlagi določbe 192. člena OZ tega tudi zmotno zavrnilo. Kot je izpovedala sama tožnica je v obdobju, ko je bila še sama lastnica stanovanja, ki ji ga je podarila babica, vtoževana vplačila opravila zato, ker ji je babica podarila stanovanje, ker je bila vse do konca septembra 2018, ko je bila darilna pogodba razveljavljena, tožnica utemeljeno prepričana, da je stanovanje njeno. Zato je drugačen zaključek sodišča nelogičen. Tožnica pa je tudi navajala, da v stanovanju res živi s starši, vendar pa njena družina za stanovanje tudi skrbi in je v tem času vanj vložila tudi več sredstev, kot bi sicer znašal potencialni dohodek od najemnine. Življenje tožnice v stanovanju sicer ne vzpostavlja tudi njene obveze po preživljanju babice in je tako pravno nepomembno. Glede plačil tožnice, opravljenih po razvezi Dogovora z dne 25. 3. 2016, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice zmotno zavrnilo na podlagi 191. člena OZ, ob tem pa tudi zmotno zaključilo, da tožnica plačil ni opravljala, da bi se izognila sili in da ni obstajala resna grožnja, da bi babico iz Doma ob Savinji izselili. Sodišče prve stopnje je tudi pravno zmotno na podlagi 192. člena OZ zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za obdobje po razvezi Dogovora z dne 25. 3. 2016, saj moralna dolžnost tožnice kot vnukinje, da preživlja svojo babico, ne obstaja. Tožnica je babico preživljala v zmoti misleč, da je to dolžna zaradi njene podaritve stanovanja. Zato pa je upravičena do povrnitve teh izdatkov od toženke, kot preživninske zavezanke babice, ki je od tega imela premoženjsko korist ter je bila obogatena. Takšno stališče izhaja tudi iz zadeve VSL I Cp 1488/2009. Sicer pa določila 191. člena OZ, ki ne ureja obogatitve tretje osebe, v predmetni zadevi sploh ni mogoče uporabiti. Pravno podlago v tej zadevi predstavlja zgolj 133. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) oziroma sedaj 199. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ), ki sta lex specialis glede določila 197. člena OZ. Ta pa ne določata nobenih dodatnih ali drugih pogojev, kot jih določa sicer zakonsko besedilo člena in okoliščine iz 191. člena OZ oziroma izognitev sili sploh niso pravno relevantne. Dejanski stan za uporabo 133. člena ZZZDR oziroma 199. člena DZ je sodišče prve stopnje ugotovilo. Zato pa bi moralo tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugoditi.

3. Toženka je na pritožbene trditve odgovorila, da so nosilni razlogi odločitve sodišča prve stopnje v dejanskem in materialnopravnem smislu pravilni. Tožnica je ob pritožbenih trditvah, da je vtoževano plačilo opravila zaradi daritve, zaobšla ključna dejstva, da je izvrševala plačila tudi po razveljavitvi darilne pogodbe. Torej je daritveni namen tožnice, kot hvaležnost zaradi daritve, ki je bil izpostavljen tudi v Dogovoru z dne 25. 3. 2016, obstajal tudi po razveljavitvi darilne pogodbe. To je potrdila tudi sama tožnica, ko je povedala, da po tem, ko je prišlo do razveljavitve darilne pogodbe, njena hvaležnost do babice ni bila v ničemer omejena. Toženka je zato predlagala zavrnitev pritožbe tožnice kot neutemeljene in priglasila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je od toženke kot preživninske zavezanke pokojne A. A., tožničine babice, zahtevala vračilo stroškov (doplačil) domske oskrbe, ki jih je tožnica za babico plačevala v obdobju od junija 2016 do julija 2020, zavrnilo zato, ker je zaključilo, da tožnica do njihovega povračila ni upravičena. To pa na podlagi 191. člena OZ zato, ker je ugotovilo, da si za ta plačila ni pridržala pravice zahtevati njihovo plačilo nazaj oziroma ni izkazala, da so bila plačila opravljena zaradi izognitve sile, na podlagi 192. člena OZ pa zato, ker je zaključilo, da je oskrbnino za babico plačevala zaradi moralne dolžnosti.

6. Utemeljene so sicer pritožbene trditve, da v konkretnem sporu, kjer je tožnica (kot tretja) zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela s preživljanjem babice, torej osebe, ki ji je ni bilo potrebno preživljati1, od toženke, za katero je sodišče ugotovilo, da je obstajala njena preživninska dolžnost, predstavljata pravno podlago določila 133. člena ZZZDR (in v zvezi z njim 124. člen ZZZDR) oziroma 199. člen DZ (in v zvezi z njim 185. člen DZ).2 Tožbeni zahtevek po 133. členu ZZZDR oziroma (vsebinsko identičnem) 199. členu DZ je po pravni teoriji3 in sodni praksi4 posebna tožba družinskega prava in svojevrsten verzijski zahtevek, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti družinskega prava. Upravičenec je tisti (tretji), ki je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati in so bili ti izdatki potrebni, zavezanec pa je preživninski zavezanec, ki je bil zaradi tega plačila okoriščen (obogaten). Zato pa se za tovrstne zahtevke ne uporabljajo splošna pravila OZ o neupravičeni pridobitvi (od členov 190 do 198 OZ), ki se nanašajo na klasična civilnopravno razmerja. Po določbi 133. člena ZZZDR oziroma 199. člena DZ mora tako tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kakšne osebe, dokazati le, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati in da so bili ti potrebni. Pritožbeni očitki tožnice, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno uporabilo 191. člen OZ, ob zgoraj predstavljenem pa tudi 192. člen OZ in nepotrebno ugotavljalo za uporabo teh določil pravno pomembna dejstva, so tako utemeljeni.

7. Kljub takšni zmotni uporabi navedenih določil pa je glede na ugotovljena dejstva odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka pravilna.

8. Pravna teorija5 in sodna praksa6 sta se glede tovrstnih zahtevkov že izrekli, da tisti, ki je koga preživljal z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njegovega zavezanca za preživljanje, ne more zahtevati povračila.

9. Sodišče prve stopnje je sicer (ob presojanju izpolnjenosti pogojev po 192. členu OZ) ugotovilo, da je tožnica zatrjevala in izpovedovala, da je sam Dogovor z dne 25. 3. 2016 z babico na doplačilo oskrbnine sklenila zaradi hvaležnosti do babice za podarjeno stanovanje, sicer pa je do babice ves čas, to je v času pred sklenitvijo tega dogovora in same darilne pogodbe z babico, kot tudi po razveljavitvi darilne pogodbe septembra 2018 in prenehanju Dogovora z dne 25. 3. 2016, čutila veliko hvaležnost in moralno dolžnost. Na podlagi takšnih in nadaljnjih (pritožbeno sicer neizpodbijanih) ugotovitev: da je tožnica oskrbnino za babico plačevala tudi po razveljavitvi darilne pogodbe septembra 2018 in Dogovora z dne 25. 3. 2016; da vse do dneva vložitve predmetne tožbe vrnitve doplačil oskrbnine za babico (ki je umrla 22. avgusta 2021) ni od nikogar zahtevala; da se je že po sklenitvi darilne pogodbe in dogovora z babico skupaj s staršema v soglasju z babico vselila v stanovanje babice, za katerega se je kasneje ugotovilo, da je skupna lastnina babice in dedka (in je bila zato darilna pogodba razveljavljena) in v katerem je nato (skupaj s staršema) brezplačno prebivala tudi po razveljavitvi darilne pogodbe in dogovora (in še prebiva), pa je sodišče ne samo sledilo tožničinim trditvam in izpovedbi o njeni veliki hvaležnosti in občutku moralne dolžnosti, kot edinem pojasnilu tožnice o tem, zakaj je opravila plačila po razveljavitvi darilne pogodbe in Dogovora z dne 25. 3. 2016, ampak tudi zaključilo, da so takšni razlogi bili odločilni za tožničina plačila tudi pred tem. Takšni dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi, ter jih pritožnica s pritožbenim ponavljanjem trditev o njenih plačilih kot odmeni za podarjeno stanovanje, ne more omajati. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pa utemeljujejo tudi pravni zaključek, da je tožnica vtoževano oskrbnino babici plačevala z darilnim namenom oziroma brez namena zadolžiti njene otroke kot preživninske zavezance. Zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka se tako, čeprav na drugačni materialnopravni podlagi, izkaže kot pravilna, tožničine drugačne pritožbene trditve pa kot neutemeljene.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP). Glede na neuspešnost pritožbe je tožnica dolžna toženki povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke znašajo 466,65 EUR in jih predstavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 625 točk oziroma (1 točka je 0,6 EUR) 375,00 EUR, materialni stroški po 11. členu OT 7,5 EUR, in 22 % DDV v znesku 84,15 EUR.

1 Ker niti ZZZDR niti DZ ne določata preživninske obveznosti vnukov do starih staršev. 2 Navedene določbe DZ, ki je sicer 15. 4. 2019 nadomestil ZZZDR, so enake navedenim določbam ZZZDR. 3 B. Novak in drugi, Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 662. 4 VS RS II Ips 554/2020, II Ips 215/99, II Ips 323/2000, II Ips 103/2007 5 B. Novak, komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 663; K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, Ljubljana 1999, stran 163. 6 Tako tudi VS RS v II Ips 221/81, II Ips 780/2005.