Jedro

Trditveno in dokazno breme za podani pobotni ugovor je bilo v celoti na tožencih. Ne moreta ga prevaliti na sodišče. Upoštevaje razpravno načelo (7. člen ZPP) so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke. Sodišče ni dolžno samo iskati dokazov niti ne sme upoštevati nezatrjevanih dejstev.

Dediči so solidarno odgovorni za zapustnikove dolgove.

Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranka v vlogah podaja le dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (na primer zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do prve in do druge tožene stranke, za vsako v znesku po 518,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 do plačila (tč. I in II izreka sodbe). V točki III izreka je ugotovilo, da ne obstoji nerazdelna terjatev prve in druge tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.000,00 EUR. Prvi in drugi toženi stranki je naložilo v plačilo vsaki po 518,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 naprej, v presežku je tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki zavrnilo (za zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov za čas od 17. 2. 2012 do 10. 11. 2013; - točka IV in V izreka). Tožencema je naložilo v plačilo še pravdne stroške tožeče stranke, in sicer vsakemu po 109,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Zmotna je ocena, da sta bila toženca obveščena, da je tožnica v letu 2013 plačala dolg po pokojni M. B. To ne drži. Zaslišati bi bilo treba stranke, ker je to dejstvo ostalo sporno. Neutemeljeno je zavrnjen pobotni ugovor. Prilagata sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 11. 2009, opr. št. P 620/2007-I, iz katere izhaja, da so toženci, med njimi tudi tukajšnja tožnica, dolžni povrniti tukajšnjima tožencema pravdne stroške v znesku 1.097,30 EUR. Ni znano, kam je sodišče delalo poizvedbe. Če bi jih opravilo pravilno, bi navedeno sodbo prejelo. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodba napačna. Pritožbeno sodišče naj jo razveljavi in naloži tožeči stranki povrnitev vseh stroškov toženih strank.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po prvem odstavku 448. člena ZPP se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Podrobnejši odgovor na pritožbene trditve, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, torej ni potreben.

6. Tožeča stranka je od tožencev kot sodedičev po pokojni zapustnici zahtevala povračilo plačanega dolga zapustnice, ki ga je v celoti plačala tožnica sama. Od vsakega toženca je zahtevala plačilo 518,10 EUR skladno z višino njunih dednih deležev (do 1/6) ter zakonske zamudne obresti od 17. 2. 2012 (od prvega dne po njenem plačilu dolga upniku). Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da so pravdne stranke dediči po pokojni zapustnici, da znašata dedna deleža tožencev do 1/6, da je tožnica sama poravnala dolg zapustnice do N. d.o.o. po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani v znesku 3.108,61 EUR in po ugotovitvi, da tožena stranka procesnega pobotnega ugovora o nasprotni terjatvi ni dokazala, tožbenemu zahtevku za plačilo vtoževanih glavnic ugodilo. Dejanskih ugotovitev o obstoju terjatve tožeče stranke zoper toženca pritožba niti ne graja, kot že rečeno, pa je pritožbeno sodišče nanje vezano. Ugotavlja, da je odločitev pravno pravilno oprta na tretji in četrti odstavek 142. člena ZD(2) v zvezi s prvim odstavkom 404. člena OZ(3). Dediči so namreč solidarno odgovorni za zapustnikove dolgove. Po načelu solidarnosti (395. člen OZ) lahko upnik terja plačilo dolga od katerega koli sodediča. Če dolg v celoti poplača le eden od dedičev, ima zoper ostale regresni zahtevek. V njihovem notranjem razmerju pa se dolgovi delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži. 7. Pritožba smiselno graja odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenih glavnic in sodišču očita, da je zmotno ocenilo, ali je tožeča stranka v letu 2013 obvestila toženca o plačilu dolga. Ne le, da gre za nedovoljeni pritožbeni razlog izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbene navedbe o tem so tudi protispisne. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožnica predpravdnega obvestila o plačilu dolga ni dokazala (jasni razlogi v tretjem odstavku točke 16 sodbe). Presoja, da je zamuda tožencev kot dolžnikov nastopila z dnem vložitve tožbe in da šele od tega dne naprej tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenih glavnic, pa je pravno pravilna (drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ) in ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče o spornem dejstvu glede obvestila o plačilu dolga zapustnice zaslišati stranke, je pritožbeno sodišče preizkusilo še v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. in 10. točki 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Navedena odločitev je s pravilnimi razlogi pojasnjena v točki 3 sodbe. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejanska vprašanja, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Tožena stranka je bila na te zakonske pogoje in posledice, če naroka ne bo predlagala v pisnih vlogah, opozorjena s pozivom z dne 22. 12. 2014, ko jo je sodišče pozvalo, naj odgovori na tožbo. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Če stranka v vlogah podaja le dokazne predloge za izvedbo dokazov, ki se izvajajo ustno (na primer zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da toženca nista jasno oblikovala niti dokaznih predlogov niti podala zahteve za opravo naroka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so listinski dokazi zadoščali za sprejeto odločitev, ostali pa so s pravilnimi razlogi zavrnjeni. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni.

10. Pritožba kot dejansko in posledično kot materialnopravno zmotno graja še odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora toženih strank. Tudi v tem delu je sodba pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

11. Drži, da sta toženca med postopkom smiselno uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Sodišče jo je obravnavalo kot ugovor procesnega pobotanja. Po ugotovitvi, da toženi stranki obstoja svoje terjatve nista dokazali, je pravilno ugotovilo, da njuna nasprotna terjatev ne obstoji in posledično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (tretji odstavek 319. člena ZPP).

12. Pritožbeni očitki o nejasnih razlogih glede preverjanja obstoja terjatve so neutemeljeni. Toženca sta v svoji prvi pripravljalni vlogi opredeljevala svojo nasprotno terjatev v višini cca. 1.000,00 EUR in se sklicevala na pravdo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. 3191 in 194/2012-16. V drugi pripravljalni vlogi sta nasprotno terjatev opredeljevala na cca. 1.200,00 EUR in omenjala postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. 2890 in 194/2012-9. Čeprav dokaznih predlogov v smeri poizvedb pri navedenih sodiščih niti nista postavila, jih je sodišče opravilo samo v okviru podane trditvene podlage toženih strank. V razlogih sodbe pod točko 10 je natančno in popolno pojasnilo, kje je opravljalo poizvedbe in o njihovih rezultatih. Očitki o pomanjkljivostih v sodbi so torej odveč, absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

13. Po ugotovitvi, da pri nobenem od navedenih sodišč pod opravilnimi številkami, ki sta jih navedla toženca, ni podatkov o relevantni pravdi z zatrjevano nasprotno terjatvijo toženih strank, je pobotni ugovor kot nedokazan s pravilnimi razlogi zavrnjen. Trditveno in dokazno breme za podani pobotni ugovor je bilo v celoti na tožencih. Ne moreta ga prevaliti na sodišče. Upoštevaje razpravno načelo (7. člen ZPP) so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke. Sodišče ni dolžno samo iskati dokazov niti ne sme upoštevati nezatrjevanih dejstev. Pritožnika šele k pritožbi prilagata sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 620/2007 z dne 25. 11. 2009. Gre za drugo zadevo, od zadev, na katere sta se sklicevala v svojih vlogah in tudi za druge zneske, kot sta jih navajala v vlogah. Iz priložene sodbe (priloga B 2) je razvidno, da je bila njunemu pooblaščencu vročena že 17. 2. 2010, torej pred podajo procesnega pobotnega ugovora v tej pravdi. Ker ne opravičita, zakaj je nista priložila že k vlogam na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje seveda ni moglo obravnavati. Ker gre za prepozno in nedopustno pritožbeno novoto, je tudi v pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati (453. člen ZPP in prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Odločitev je torej pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnika nista upravičena do pritožbenih stroškov, ker sta s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z vloženim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k obravnavi zadeve na pritožbeni ravni, zato naj po načelu potrebnosti sama trpi nastale stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakon, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.