Jedro

Izstavitev listine z z.k. dovolilom je mogoče zahtevati samo od tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. Enako velja za tožbo, s katero tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da je pridobil lastninsko pravico na nepremičnini na izviren način (npr. s priposestvovanjem).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 2406/24, vl. št. 1569, k. o. R. do 1/2, tožencema pa naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi vmesni ugotovitveni zahtevek, da je tožnik postal lastnik navedene nepremičnine do 1/2 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini na dan uveljavitve tega zakona. Tožniku je nato naložilo, da mora tožencema povrniti 414.900,00 SIT njunih pravdnih stroškov z obrestmi od sodbe dalje.

Tožnik se je proti sodbi pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04). Navaja, da sta bila v času vložitve tožbe kot lastnika sporne nepremičnine vpisana toženca. Priče lahko potrdijo, da je tožnik svojo polovico nepremičnine mirno užival več kot 20 let. Priposestvovalna doba se je iztekla, preden sta toženca prenesla lastninsko pravico na novega lastnika M. J.. Tožnik mora ugotovitev priposestvovanja in priznanje lastninske pravice uveljaviti proti tožencema, izstavitev zemljiškoknjižne listine pa zahtevati od novega lastnika. Sodišče prve stopnje torej ugotovitvenega zahtevka ne bi smelo zavrniti. M. J. je v pravdi nastopal kot odvetnik tožencev. Sodišče bi moralo na podlagi njegove dejanske udeležbe v postopku šteti, da je stopil v položaj tožencev.

Tožnik opozarja na njegovo nedobrovernost, saj je zastopal toženca že v prejšnji pravdi proti tožnikovemu nečaku glede druge polovice iste nepremičnine. Tožnik zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožba sicer ne obrazlaga, ni podana. Nobenega nasprotja namreč ni med vsebino dokaznih listin in razlogi sodbe, ki so jasni, razumljivi in medsebojno skladni, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnilo oba tožnikova zahtevka.

Toženca namreč nista več lastnika sporne nepremičnine. Res je sicer, da je priposestvovanje eden od izvirnih načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, ko lastninska pravica nastane neodvisno od volje prejšnjega lastnika. Novi lastnik tako pridobi lastninsko pravico še pred njenim vpisom v zemljiško knjigo, že z iztekom priposestvovalne dobe, če je bil dobroveren. Kljub temu pa lahko vknjižbo svoje pravice doseže le na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove lastninske pravice.

Jasno je, da je izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom mogoče zahtevati samo od tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. Enako velja za sodbo, s katero sodišče ugotovi lastninsko pravico. Po 1. odstavku 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03) je namreč vpis dovoljen le proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis, in če sodna odločba, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma se o njem odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj lastninske pravice, veže le pravdni stranki in sodišče, ki je sodbo izdalo. Na tretje osebe, ki v pravdi niso sodelovale, se učinki pravnomočne sodbe v takem primeru ne raztezajo.

Ker je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini že vpisan nov lastnik, torej tožnik niti tedaj, če bi uspel s tožbo proti tožencema, ne bi mogel doseči vknjižbe svoje lastninske pravice.

Sodišče odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po stanju v času, ko zaključi glavno obravnavo. Sicer pa je bil po podatkih zemljiške knjige M. J. kot novi lastnik sporne nepremičnine vpisan že septembra 2001, torej pred tožbo, ki jo tožnik vložil februarja 2003. Kdaj naj bi v obravnavanem primeru iztekla priposestvovalna doba, ni pomembno, ker bi tožnik tožbo moral naperiti proti sedanjemu lastniku sporne nepremičnine. M. J. ni privolil, da bi vstopil v pravdo namesto tožencev. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko ni upoštevalo subjektivne spremembe tožbe. Dejstvo, da je M. J. v pravdi nastopal kot pooblaščenec tožencev, nikakor ne pomeni, da je privolil v spremembo tožbe.

Soglasje novega toženca mora biti namreč izrecno in nedvoumno, saj mora v skladu s 3. odstavkom 187. člena ZPP prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Vprašanje njegove nedobrovernosti ob pridobitvi sporne nepremičnine pa za to pravdo ni odločilno.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je torej pravilna.

Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.